Od judov kaj (1859)

Od judov kaj

"Tako imenovani časnikar Rogač", 1859

(Urednik: Luka Jeran, 1859)

^{Marie-Alphonse Ratisbonne (1814-1884)}

Po neštevilnih ulicah visociga Dunaja je res marsikaj viditi, kar se drugod ne vidi in viditi ne more, ker Dunaj ima vse dobre in slabe lastnosti veliciga mesta na sebi — je človeško mravljiše; kakor pridni mravljinci, ljudstvo vse križem hitama dirja, tode zlasti za tistim, od kteriga govori sv. evangeli, rekoč: Haec omnia adjicientur vobis. Vse druge pa v tej zadevi prekose, kakor povsod, tudi tukaj tisti blaga željni, denarja lačni mravljinci, ki jim pravimo judje. Vsiga druziga na Dunaji ne omenim, ne katolištva, ne krivoverstva in nejeverstva, vam ne bom popisoval ne cerkveniga ne družinskiga življenja — kakoršno povsod, takošno tudi tukaj po vsih mogočih razmerah: glede cerkveniga življenja bi se Slovenci tu komaj kaj učiti mogli, glede družinskiga pa — zraven bogastva medleva grozna siroščina; zraven gizde nar veči pomanjkanje z vsimi nasledki z obeh strani. Na vsak vogal bi utegnil pod ulično ime še postaviti: Misericordia tua. Domine, quia non sumus consumpti! — Na Dunaji tedaj je veliko Abrahamovca viditi, kolikor po vsim Krajnskim ne, i kakošno de je po vnanjim to ljudstvo, morde vedo tisti, ki pridejo v Ljubljano na somenj; ker takrat tudi kaka dva juda pred šolami svoje blago razpostavita. Za druge pa to ljudstvo nekoliko popišem. Slabotno je in šibko. Zakaj? Ker večidel v nesnagi živi, se premlado ženi in moži, in le pri sorodnih (zato pa tolikanj radi keršanske posle v službo jemljejo, ker jud pri težkih delih neki ni za nobeno rabo). Sicer ima moški spol, eden ko drugi, černo pokrivalo, zarašen obraz, z dolgo brado, in z dvema ferkočinama ob sencih. Navadna zgornja obleka je černa ali sivkasta hala do peta, večidel umazana, verh nje pa ravno taka pasica. Tak je jud po vnanjim, in namenil sim se, vam ravno od tega juda nekoliko sporočiti. Nagnila me je k temu undanja daničina opomba, de za vse druge krivoverce in nejeverce molimo, samo za jude mende še ne. Povem, kar znam. Ako se ni še bratovšina v stanovila, se pa vsaj nje osnova pripravlja. Marsikomu je znano ime jezuita Ratisbonna: bil je jud, in po čudeži, kakor sam piše, v katoliško cerkev pripeljan. Ko se je namreč zlo togotil nad svojim bratam (ki je bil že popred keršansko resnico spoznal), in je proti kat. cerkvi z besedo in z djanjem svojo sovražnost razodeval, ga jc vender nekdo pogovoril, de naj si dene na vrat svetinjo Matere Božje z molitvijo vred, s. Bernarda "Meinorare." Posmehoval se je temu, pa vender storil po prijatlovi volji. Kmali potem pride z družbo v cerkev v Rimu, in tukaj se mu v vsi svetlobi kraljice nebeške prikaže Mati Božja; njegova terdovratnost se spremeni v serčno gorečnost do katoliške vere, in kmalu stopi med jezuite, med kterimi je živel do lanskiga leta. Ker pa so se mu njegovi oslepljeni sorodni bratje judje tolikanj smilili, si nameni z Božjo pomočjo bratovšino osnovati s to namembo, de bi se zanje molilo in njih spreobernjenje, kolikor mogoče, spridama pričelo in pospeševalo. Ker se pa pravila jezuiškiga reda s tem ne strinjajo, so ga njegovih redovniških obljub odvezali, de se bo mogel svobodno iti neoviran ves temu usmiljenimu delu posvečevati, kar mu Bog daj in pomagaj Devica Marija. Bral sim poziv do vernih kristjanov, de bi molili za spreobernjenje judov, ki je takle: "Neprenehama se moli za spreobernjenje malikovavskih in od cerkve ločenih ljudstev. Vender pa je narod, — milovanja vreden — ki ga morde preveč pozabljamo v svojih molitvah: Izraelci so, bolj znani po navadnim imenu: judje. Zakaj bi tudi za Izraelce naša pobožnost ne skerbela. In toliko bolj, ker je sveta družina tega rodu in ker mora vsaka daritev storjena za spreobernjenje tega ljudstva Jezusovo, Marijno in Jožefovo serce razveseliti. — Tedaj z molitvijo in s postam pri Bogu prosimo, de bi Izraelce odrešil tistiga mutastiga duha, ki jim brani, de ne spregledajo in ne spoznajo naše sv. vere; in de bi Gospod tiste tolažne besede do njih govoril: 'Zlil bom čez vas čisto vodo in očišeni boste vsih svojih pregreh. Dal vam bom novo serce in vlil v vas noviga duha; vzeti hočem iz vašiga mesa kamnito serce, in dal vam bom meseno serce; storil bom, de boste hodili po potu mojih zapoved.' Eceh. 36. Molitev: Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in Jakopov, ki si zmed vsih narodov Izraelce si izvolil za svoje ljudstvo in svoj delež, spomni se nesrečniga stanu, v kterim toliko časa že zdihujejo: napajani so s sramoto in z zaničevanjem, ker so tvojiga Sina Jezusa Kristusa umorili. Oni ne spoznajo ne svoje zmote, ne svoje slepote. Prosimo toraj zanje tvojiga usmiljenja, Gospod, in tvojiga razsvetljenja. Odpri svojo usmiljeno ljubezen zgubljenim ovčicam iz hiše Izraelove, de se vernejo v hlev praviga Pastirja, in de bo zgubljeni sin zopet našel Očetov dom. Usliši, Gospod, naše prošnje. Združimo jih s prošnjami njih spreobernjenih bratov in z zasluženjem križaniga Jezusa Kristusa ki je rekel: 'Oče, odpusti jim, ki ne vedo, kaj delajo!' Vzemi vender od njih serc zagrinjalo, de bodo z nami spoznali našiga Gospoda Jezusa Kristusa Amen." — Podpisan je Ignaci Samhiri, patriarh Antiohijski v Sirii. Kaj več nisim pozvedil.

Ako to velikansko početje Ratisbonnovo, za ktero ga more le pregoreča ljubezen do Boga in do bližnjiga vnemati, s pravovernim očesam pogledamo in v duhu katoliške cerkve premislimo, se resnično nekaciga strahu in stermenja ne moremo znebiti. Tedaj to ljudstvo, ki mu je prekletstvo Božje in hlapčevstvo na čelu zapisano, — to nesrečno ljudstvo, ki mora—od Boga obsojeno — pričanje dajati Sinu Božjimu in njegovi nevesti, sveti cerkvi, do konca sveta, ker je kričalo: "njegova kri pridi čez nas in čez naše otroke;" — to ljudstvo, nad kterim se previdnost Božja čudovito razodeva, nad kterim ostra šiba neskončne pravice nenehama šviga, to ljudstvo tedaj v zveličavno naročje sv. cerkve napeljevali, večno prekletstvo od njega odvaliti; koga le nekaka strahota ne obšine, kadar sliši od taciga početja, de hoče namreč slaba revna stvar človeška z orožjem molitve in goreče ljubezni vsemogočno roko pravičniga Boga znad nesrečniga in tako očitno tepeniga ljudstva odmakniti? Kdo ne ve, de celo sveta cerkev, ki je prečista nevesta Kristusova, pri kterim in po kterim vse premore, vender celo ona, pravim, ravno glede judovskiga ljudstva na veliki petek z nekako sveto grozo svojo molitev opravlja; ko namreč moli za vesoljni svet, za vse stanove in narode, in povsod na koncu molitve velemočni Amen pristavi, si pri molitvi za slepo in nezvesto judovsko ljudstvo ne upa Amen pristaviti, ravno ko bi čula Očeta svojiga križaniga Ženina, ki ravno zdaj svojo kri preliva za grešno človeštvo, ravno ko bi slišala glas njegov: "Ne delaj mi sile, saj vidiš, kdo mi je Sinu na križ pribil; spomni se, de se je to ljudstvo samo v moje strašno maševanje obsodilo 'za vekomaj!'" — Kdo nadalje se ne spomni Kristusovih besed Mat. 6. 24. "Nihče ne more dvema gospodama služiti; ali bo namreč eniga sovražil in eniga ljubil, ali se bo eniga deržal, in eniga zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu." To je gotovo pomenljivo, de je Gospod vsimu Božjimu nasproti postavil ravno mamona — bogastvo: "Ali se bo eniga deržal in eniga zaničeval!" In komu ni znano, de je ravno judu za mamonam pohajati tako prirojeno, kakor druzim Božjim stvarem jesti in piti. In de ga je pravični Bog ravno tej kugi, lakomnosti prepustil, kaj naj to pomeni? Naposled tudi pri njem enaciga hrepenenja po dušni resnici in po odrešenji, kakor pri druzih krivoverskih in nejeverskih narodih, kratkomalo ni čutiti; toraj zgolj tepenost, zgolj zagreznjenost v mamoma, zgolj slepota! — Če vse to pomislimo, in ko pravi katoličani spoznamo, kakor se je unidan v enim časniku bralo: de bo judovsko ljudstvo katoliški veri pričevanje dajalo do konca sveta; se moramo res zaupanju in vnetosti Ratisbonnovi čuditi, ki se je vpričo tolikanj tehtnih djanskih resnic vender taciga silovitiga dela lotil; de bi mu pač vekomaj moljeni neskončno modri sklepi previdnosti Božje premajhniga vspeha ne bili odločili! Mislimo pa ravno zavoljo teh resnic, de namen njegov ne more drugačin biti, kakor ta, de bi posamezni judje še bolj pogostama prihajali v katoliško cerkev, kakor dosihmal, akoravno se tudi zdaj zmiraj sliši in bere od judovskih kerstov. Upajmo toraj in prosimo tudi mi, de bi njegovo usmiljeno delo veliko sadu obrodilo, ker nazadnje je vender pisano: "Charitas omnia vincit — ljubezen vse premaga;" in če se tako rekoč "in toto" to ljudstvo ne bode spreobernilo, de bi vsaj od mnogo njih naš Bog in Gospod vzel zagrinjalo, de bi spoznali Jezusa Kristusa! —

Zraven tega pa prosimo, de bi Bog hotel keršanstvo rešiti tega ljudstva, ker je zanj res prava šiba in nadloga; in to je treba ravno sedanji čas iz dna serca prositi; zakaj kakov jarem de so judje sedanjimu keršanstvu že oklenili, je komaj verjeti. Naj toraj pristavim, kar piše v tej zadevi imenitni katoliški časnik: "Zgodovinsko-politični listi" v sestavku: Poslednje judovske homatije in keršanska deržava.": "Ravno 12 let je, kar je francoz Toussenel judovsko denarsko moč štel med perve trinoštva, kterih mora prihodnja ljudstevna spomlad človeštvo rešiti. Znano je tudi, de je zadnja francoska prekucija (l. 1848) posebno v Elzasu že na to namerjala, de bi se sprevernila v splošno judovsko preganjanje. V pojasnjenje te nepričakovane prikazni se je takrat glas po časnikih gnal, odkar so jude na Francoskim čisto osvobodili ali razvezali, de je veči del vsiga zemeljniga posestva v Elzasu trikrat šel skozi judovske roke, pa še ene njive niso sami obdelali. Toussenel je terdil, de se sploh po Francoskim omamna presila judovskiga detja po vsih obertnijskih in kupčijskih razmerah, v nar imenitniših zadevah političniga in družinskiga (socialniga) življenja razodevlje. Z ostroumnim in skor številarskim dokazovanjem sledi za dobro skritimi, vsakdanjimu očesu le dozdevanimi toki in podzemeljskimi prekopi, iz kterih kolabara judovska premogočnija prestole gojimov (kristjanov) in njih svet v Izraelov prid obrača in suče. Zapadno — deželsko človeštvo se je od tistihmal za 10 let postaralo: kar je Francozu Tousseuelu takrat še utrudne preiskave in zasledovanja prizadjalo, je zdaj pred vsimi očitno. Nar bolj na Francoskim. itd." Nato popisuje, kako de napoleonstvo streže judovstvu, in pravi dalje: "Kdor je kakoršnekoli politiške prikaze, ki so se poslednje mesce sproževali, bolj natanko premišljeval, je vidil kakor v sanjah — vse mogočneje se gibati, ki se bodo dans ali jutri zversteni borili v veliki določivni bitki. De pa ravno judovstvo tolikanj očitno in mnogostransko vihteno silo med temi prikazi zaseda, se je moglo vsaj čudno zdeti; in ne vemo ne jasniši dokaza, de se je poslednja nit pretergala, ki je naše očitne zadeve še zmiraj s keršanskim srednjim vekam vezala, kakor ravno tisto nesramno prederznost, s ktero so severno-amerikanski judje o pervi priložnosti že zoper edino ime keršanskih narodov, de ne rečemo, zoper ime keršanskih deržav planili.— Res čudno! ravno tista prigodba, ki jo je ves ljubi svet ko nar veči slavo naše napredajoče omike zglasoval, — de je toraj ravno ona amerikanskim judam prilika bila, de so očitno ugovarjali zoper staronavadno besednijo, poleg ktere se je sploh ta omika ko stoletna pridobitev keršanskih narodov celo v zapadni republiki še zmiraj zaznamovala! Treba bi se bilo sicer komaj le nekoliko ozreti na žalostno stanje judovsko po Rusovskim in Poljskim, kakor ga vsi popotni in drugi sporočevavci z nekako meržnjo popisujejo, in spoznali bi, de ptujsko judovsko ljudstvo keršanskim narodam, pri kterih gostuje, v omiki nikjer ne napreduje, ampak povsod le od njih pridelkov živi in se redi. Nikjer se pri slabotnih in spridenih keršanskih rodovih ne razodevlje kaj dobrodevniga vplivanja primešaniga judovskiga življa (elementa), temuč nasproti še judje bolj glojejo po tacih terhlenih truplih ko zjeden strup z vedno veči razdjavno močjo. Res je sicer, de se povsod, kjerkoli ljudsko življenje boleha, nenavadno rodovitijo, tode le tvarinsko (materialno) na stroške dušniga in telesniga pogina keršanskih ljudstev, med kterimi prebivajo. Tako rastejo vsigdar med slovanskimi narodi ko žganjarji in sladkarijski krošnjarji in teržijo z nar hujšimi strastmi svojih keršanskih sužnikov. — Ko je bil toraj morski telegraf med Irskim in med Ameriko speljan, in so bili pervi dopisi med angleško kraljico in predsednikam združenih deržav po njem zmenjevani, je poslednji — Buchanan po imenu, razodevaje svoje veselje nad tem neverjetnim približanjem med tako daljnimi prostori zemlje rabil besedo: "vsi narodi keršanstva." Berž mu to judovski rabin, dr. Kališ, očita, in Buchananu se je prilično zdelo, z lastnim pisanjem splošno judovsko nevihto potolažiti in se izgovarjati, de je vedno še besedoval za versko in popolnama vestno svobodo, in de s tisto besedo ni namerjal judam količkaj kratiti. Ob kratkim, glavar severno-amerikanskih deržav se bo pač znal, v zadevah človeške omike še kterikrat kaj od "keršanstva" opomniti.

Ob tisti priložnosti se je sploh še le pervikrat sprevidilo, de je judovska tvarinarija prekosila tudi glasovito navihanost severniga Amerikanca, in de judovstvo noter do glavarstva republike nič manj ne premore, kakor že po nekterih deželah stariga sveta. Kmalo potem so govorili, de bode novi sporočnik sev. am. deržav v Madridu pač kak jud le in Rothšildov mešetar, — na Španskim, kjer je judam več ko 300 let že prepovedano bivati. Berž ko ne hočejo nesrečno kraljestvo judovski berklavnosti odpreti, in ker jim je to pred nekaj leti s Francoskiga in Nemškiga sem spodletelo, hočejo to storiti s pomočjo amerikanske diplomacije. "Jud" je na Španskim nar gerji zmerjanje, in velja toliko, kakor izdajavec naroda in narodovstva, zakaj bi se neki ta sredovečna keršanstevna prevzetnija španskiga ljudstva ne ponižala, saj se je od leta sem celo deržavni zbor mogočniga anglikanstva judam odpreti mogel, in slovo dati ponosu, de je vseskozi keršansko truplo?

Za Francoskim ni nobene zmed velicih deržav, v kteri bi judovstvo mogočniši bilo, kakor na Avstrijanskim — pri nas! Vender pa v našim cesarstvu vsimu novotarjenju vkljub nismo še do tje je zagazili, de bi z 800 000 dušami ptujiga naroda, ki obstoji sam zase v nar tesneji versko-narodni zvezi, po enaki meri kakor s keršanskimi verstvi sploh in vseskozi ravnali. Zlasti na Avstrijanskim veljajo še tiste deržavljanske zapreke zoper jude glede njih zemljiške pridobivne in posadne vpravičenosti; to se pravi, naj se posestvo zemljiških dober za zdaj še varuje nesreče, de bi postalo judovsko kupčijsko blago. Taka ograja pa je za jude toliko nepriležniši, odkar je deržava za svoj dolg pri narodni banki deržavniga posestva za 150 milijonov vrednosti odstopila, zakaj z njegovim pokupljenjem bi se bile začele prezale barantije. To razmero si moramo dobro zapomniti, de bomo čudni šunder dobro razumeli, ki skor po vsih avstrijanskih časnikih venomer perska in hoče: "neizločno enakopravnost vsih verstev" po cesarstvu, ali pa "osvobodenje vesti" (unbedingte Gleichstellung aller Confessionen, "Befreiung der Gewissen" — "Gewissensfreiheit"). Nasproti tacim geslarijam začudeni poprašujeino: Kaj Avstrija teh dobrot sedanjiga časa resnično še ne premore? Kaj toraj naj pomeni — v skrivnostno pertivnih žlobodrijah in modrijah ves avstrijanski blagor glede notranje in vnanje politike zmiraj le na to "Gewissensfreiheit" in "Gleichstellung aller Confessionen" natvezati, saj so vender protestantje na Avstrijanskim sami svoji, ko nikjer tako ne, in katoličani so dobili konkordat! — Odgovor: Nič druziga to ne pomeni, kakor popolnama razvezanje in razberzdanje judovskiga "konfesijona," zlasti njih vsestransko pravico za kupovanje in prodajanje zemljiških posestev. V tem se prav in popolnama pojasnuje ravnanje in pisanje večiga dela avstrijanskih časnikov in dopisov v ptuje novine, zraven pa še v tej tehtni resnici, de je perijodiško časništvo avstrijanskiga cesarstva skor vse — naravnost in postrani — v judovski oblasti. Ta "četerta moč v deržavi," kakor pravijo, je na Avstrijanskim postala judovska moč, in jud nad njo vradniško čuje. Judje posebno zdaj svet podučujejo, kaj de je od konkordata ljudem misliti, oni jim ga tolmačijo, oni popisujejo to stalno deržavljansko pogodbo ko zapopadek vsiga zastaraniga praznoverstva, ko gotov pogin Avstrije. Nikoli ni bila njih goreči skerbnosti posebna želja zaznati za pospeh in napredek Avstrije; po čemur pa vsaki dan iz globočine pers kriče kakor po edinim in pravim avstrijanskim zdravilu, je zatajevanje konkordata, odpravljenje skopušnih postav, in vpeljanje obertnijske prostosti. Potem še le bi bila "vest" judovskiga "verstva'' popolnama rešena.

Marsikdo se je že mende čudil temu posebnimu divjanju zoper konkordat, ki pa ravno juda le s čerkico ne omeni. To je res, ali konkordat vender še eno keršansko plat na deržavi razodevlje, ktera utegne sicer judam vso pravico skazovati, ki bo pa ž njimi zmiraj ko z narodam, ki je sam zase, ravnala in nikoli ne tako, kakor s kterim keršanskih verstev. To je, in ko bi bilo keršanstvo te deržave še tako le videzno, to je, kar današnjim judam ni všeč; in ob edinim tem keršanskim znamnji se tolikanj spotikujejo ti novotarni judje, de čisto pozabijo, de si morejo le v obsenčji keršanske deržave velikanske bogastva pridobiti, množiti in vživati, ki jih pa nasprotno zgolj natorsko-pravičenska in priležnijska deržava varvati v tacih ali tacih okolišinah ne bo imela morde ne volje, ne moči. Na Boruskim je še nekje ločina starovernih judov, kteri so mislili, de jim je treba očitno in slovesno ugovarjati zoper popolnama osvobodenje in enakopravnost judov (z druzimi prebivavci namreč), zakaj kako lahko bi nespametna ošabnost njih ponovotarjenih bratov strašin konec storila in dokazala, de se je mnogoslavljena judovska premetenost edino le v tistih "očaških" tamotnikih ohranila. — Nekeršanska priležnijska¹ deržava svoje denarske hlapčone in pijavke še nar bolj čehlja in pusti, de se žejna goba vsa napije; ob času pa jo bo stisnila in scejfrala in natorska pravica socialnih prekucij bo perve svoje žertve davila judovske denarske kraljiče. —

Ako vse ne moti, je že celo nemški liberalizem² od svoje razberzdane vertoglavnosti se spreobernil. Trezen pogled je sprevidil pajčevino abstraktne teorije, ostud in nejevolja, poleg okolišin tudi skerb za trebuh so stopili na njeno mesto. Celo v Allgemeinarici se zdaj večkrat, zlasti iz severne Nemčije in posebno iz Hamburga, dopisi bero od prevzetniga počenjanja judovskih novčarjev, kakoršni dopisi bi bili pred devetimi leti še lopsani ko čezgorski fanatizem. Taki odkritoserčni dopisi, pa liberalnih časnikov so toliko imenitniši, kdor pozna skrivno literarno maševanje, ki ga judovstvo nad nasprotnikam snuje; kdor ve za njegove pripomočke in poti in njegove ne zaničevane strašila. Saj so celo unidan žugali vredniku znaniga kratkočasniga "illustriraniga" lista (fliegende Blätter), ker je sem ter tje judovske spakarije im smešnice vanj postavljal, ako se še enkrat kaj taciga prederzne, mu jih pet in dvajset in toliko "officiell" na gerbo našteti. Toliko manj pa judovstvo samo po modrim svetu ravna, de bi namreč tudi ono bolj mirovalo in natihama ostajalo, saj je vender nar širji meje zadnjič preskočilo v Mostaratovi homatii.

Kakor je že znano, so judje o tej priliki skor po vsih zapadnih deželah ko mogoštvo zoper mogoštvo se obnašali. Niso samo naravnost do papeža samiga, ko glavarja rimske deržave, prošinj pošiljali, ampak so tudi v severni Ameriki, na Angleškim, na Francoskim, na Boruskim, na Holanškim, na Sardinskim itd. diplomacijo zase nagovarjali. V Parizu so denar zbirali za "častno sablo" vredniku plamenitiga in nezbožniga Siece-a, ki se je poganjal za njih reč z vsim ognjem dodelaniga nejeverca, dokler ni cesarska prepoved temu pričkanju konca storila. Zoper Veuillota, vrednika časnika Univers-a, njih nar hujšiga nasprotnika, so deržavniga pravdnika sklicovali, in ko jim je bilo od te strani odrečeno, so Veuillotu natvezli tožbo zavolj skrumbe in obreke. Nazadnje so po francoskih časnikih pertili, de bodo splošno kreditno ali posojilno odreko osnovali zoper vlado papeževo; de se že med vsimi judovskimi denarskimi pervaki po Francoskim in po Nemškim zveza roti zoper papeža, ki bi se mogel neki kmali podati (vsaj tako so mislili), kadar njegova vlada nobeniga [d]enarja več na posodo ne dobi; inu to bi se tudi neki lahko zgodilo, pravijo, ko bi le hotli bankni velikaši Rothšild, Pereire, Mires, Milhaud, Delamare, Fould, Solar, Baruch, Javal itd. itd. Zgolj zaupni možje in nar imenitniši podpore cesarskiga denarstevniga zistema, veči del tudi posestniki vladnih in vradnih časnikov na Francoskim. —

Opomnili smo ne enkrat, de mora Mortaravska pravda reševana biti poleg deržave, v kteri so cerkvene postave tudi deržavne, in morajo tudi biti. To in le to samo stori deržavo keršansko ali katoliško v pravim pomenu. Sihmal je še samo ena deržava taka, namreč rimska. Vse druge zapadne deržave so sihdobske ali moderne, ki se le po veči ali manjši meri keršanskih spominov ali sprevzetih konkordatov ločijo itd.

Z eno besedo: zgolj zoper obstanek rimske, zoper obstanek tedaj edine še keršanske deržave — je judovska zloba v poslednjim repenčenji pihala. Vodivna njih misel je bila ravno tista, kakor v naskakovanji zoper avstrijanski konkordat, namreč: odsihmal naj nobene keršanske deržave več ne bo, še po videzu ne, zato mora narpred deželsko vladarstvo papeževo za vselej poginiti.

V Mortaravskim prepiru je bila ta misel in želja nar bolj določno izgovorjena, in pogled na politiške stranke, ki se sučejo okoli "italijanskiga vprašanja" (kakor sedanje homatije imenujejo) natanko razkaže pravotne tovaršije judovskiga hruma zavoljo Avstrije in Rima. — Nefandum scelus Israel audet. Gorje ubogim judam, kadar vihra čez-nje pride! In kje bodo pribežališa iskali? Kakor zgodovina uči, pri ravno tisti cerkvi, v ktere pogin se zdaj zaprisegajo in znašajo mošnjo in kurjavo. Tode če več bodo nanesli, huji jim bo germada gorela!

---

<sup>1. Čudna beseda! Popotniga lista ji nisim podpisal, zatoraj jo prepustim, kakor marsiktero drugo, mili sodbi bravcov. Nemec je skoval: Zweckmässigkeitsstaat. — deržava blezo, ki vse in edino le tisto hoče, stori in pripusti, kar se ji po njenih mislih ravno ta in ta čas prileže; ki je sama sebi pravica, sama sebi malik; se ne meni ne za Boga ne za hudiča.

2. Po pomenu neznansko široka beseda, de je skor ni obseči; po domače bi rekel: liberalizem je samopašno mnenje — v prostotnih razmerah, razujzdano stezanje lastnih pravic glede slušnosti čez postavljene meje, posebno pa podložnih zoper vsaktero oblast stran zapovedovanja: sploh upornost zoper podložniški red, ki ga je Bog med svet zasadil. Zatoraj je liberalizem mnogostransk, versk in cerkvensk, deržavljansk, družinsk, poleg tega, kakor se meje krajšajo ali cerkveni oblasti, deržavi in deželski vladi in družinskimu predništvu. Verski je večidel nasledek znimarnosti prave vere in prerojeno dete njegovo je rado — potegovanje za enakopravnost judovstva z druzimi keršeniki itd. [Opomba avtorja članka]

Naj pristavimo k sklepu: Kakor so posamezni zaterjeni grešniki milovanja vredni, so še veliko bolj cele ljudstva v takim stanu. V tem pomenu naj slehern ta spis sprejme, in kdor ima dobriga duha, naj bi tudi tega nesrečniga ljudstva v molitvah ne pozabil. Morebiti pa vender jame nastajali čas, ko se bodo jeli tudi judje nagibati k luči resnice, ker enkrat se bo le zgodilo, in kdo ve, kako deleč ali kako bliz je konec sveta? [Opomba urednika Luke Jerana]</sup>