Kje je Cerkev? 1.

Ne terjajte od Cerkve nečesa, zoper kar ste se dolga desetletja in stoletja borili. Ne terjajte od Cerkve, da vodi križarske vojne zoper stvari, za katere ste šele sedaj doumeli, da so sovražnik vsake civilizacije in omike. Ne terjajte od Cerkve akcije, če pa jo še vedno degradirate na strukturalno zasebnost.

Skozi dolga stoletja, ko se je sveta Cerkve neprestano borila za človeka, da bi ostal srečen, trdno vpet med zemeljsko in nebeško realnost. Ko mu je nudila zavetje za svojimi debelimi kamnitimi zidovi, so se ti, ki sedaj od nje terjajo akcijo v segmentih, ki so njim po volji, šli iskat svobodo, materialistični komfort in so izumljali najrazličnejše ekscese, kakršna sta ateizem in agnosticizem v tisti, zanje idealistični percepciji, da človek potrebuje svobodo na slehernem koščku njegove biti in njegovega življenja, da ni odgovoren ničemur razen neki vseprežemajoči morali, ki naj bi jo, po njihovih trditvah, mogli utemeljiti na nekih naravnih in bioloških temeljih, ter so krščanstvo in katoliško Cerkev razumeli le kot dobrodošel pripomoček za forsiranje te morale na ljudi, ki niso istega intelektualnega ranka, da bi mogli videti "prek", da bi mogli mimo vseh tančic in stekel "zreti v svet", tako kot je menda dano njim, in so naposled sprejeli razne zakonske ureditve, ki so še legalistično degradirale Cerkev.

Sedaj pa ti isti ljudje, terjajo od Cerkve, da se aktivno vključuje v preprečevanje družbenih in socialnih procesov, ki so jih sprožili ravno oni, med iluzijo, da je svoboda najvišja človekova vrednota in da imajo moč takšno trditev obvladovati. Sedaj terjajo od Cerkve, da prepreči padec zahodne civilizacije, terjajo od nje, da ustavi izginjanje etnične podstati narodov, terjajo da ustavi avtosterilizacijo narodov, zahtevajo od nje, da reši to gnilo materialistično civilizacijo, utemeljeno na judeo-krščanski morali, kar radi poudarjajo, da bi dali svojim intelektualnim perverzijam, nekakšen legitimen prizvok in se ne bi pod to krilatico zares videl obraz gnilega antropocentrizma osemnajstega in devetnajstega stoletja, ki s posvečeno ironijo vedno vodi v degradacijo svojega centra - človeka.

Medtem, ko še vedno v svojih učbenikih in sestavkih odmerjajo Cerkvi prostor, kakor ga vidijo le oni, medtem, ko še vedno menijo, da je Cerkev le sentimentalna struktura preteklih časov, medtem, ko se še vedno deklarirajo za agnostike in ateiste, si drznejo od Cerkve terjati karkoli?

Cerkev je morda res postala le še senca svojega nekdanjega veličastva, ko je namesto današnjega antropocentričnega krščanstva, na prvo mesto postavljala Kristusa Kralja, ki mora vladati sleherniku širom sveta in morda je res v današnjih dneh, v zadnjih petdesetih letih, postala le še Cerkev opravičevanja in godenja tem, ki vanjo nikdar niso verovali in nikdar vanjo ne bodo verovali, in morda je res postala Cerkev, ki da več na to ali jo bodo imeli ljudje radi, kot na to, ali bodo ljudje sprejemali in izvrševali njen nauk. Vendar pa je eno gotovo, Cerkev ni nič, kar ne bi ti, ki sedaj od nje terjajo, da reši civilizacijo, že ne bili. Ti agnostiki in ateisti, ki s svojim zateklim ratiom, zviška gledajo na Cerkev so sedaj njeni dežurni kritiki, ker menda ne počne nič, da bi rešila njihovo materialistično evolucionistično in biologistično civilizacijo, ki temelji na judeo-krščanski morali, kot so bili dežurni kritiki te iste Cerkve, ko je bila aktivna, ko je ponujala odgovor na sleherno vprašanje in je tedaj niso želeli poslušati. Niso poslušali okrožnic o morali, niso poslušali okrožnic o kapitalizmu, niso poslušali papežev, niso poslušali škofov, nad vaškimi duhovniki so vihali nosove, kajti njihov ratio jim pri najboljši volji ni dovoljeval, da bi lahko sprejeli katerokoli versko resnico in so tako vero prepuščali ženam in nedoraslim otrokom, oni pa so prek debelih knjig prihajali do najvzvišenejših spoznanj o tem, kako vem, da nič ne vem in o tem, kako se ne, da ničesar spoznati, kako je vse zgolj gola materija in volja po tem, da si sam ustvarjam svet, če želim, da se spreminja, da se iztržem iz rok otroškosti religioznega in postanem nihilist, človek, ki zre v svet nesrečen, kot še nikoli poprej, ko vidi, da vidi vse v pravi luči in da na koncu ne vidi nič, ker je tako prosvetljen, da je zanj vse zgolj iluzija in on sam sme in mora manipulirati z danostmi, ki jih vidi le on.

In sedaj se ti ljudje, z od njihovega neizmernega ratia oteklimi glavami, prerivajo skozi podboje cerkvenih vrat in žugajo s pestmi in terjajo od Cerkve, da še enkrat reši njihovo gnilo civilizacijo, da bi smeli še naprej obstajati v svojih intelektualnih uvidih. In prav je, da se jim Cerkev ne odzove, da jim namesto svoje nekdanje odločnosti in brezkompromisnosti, ponudi le zdravilo v obliki identičnega polovičarstva, antropocentrizma, psevdointelektualizma, svobodnjaštva in pavšalnih odgovorov, kakršne so nekdaj podajali sami, ko so se trgali Cerkvi iz naročja, kot brcavi otroci in jim je na ustih igrala le beseda svoboda. Svoboda, svoboda, svoboda.

Prav je tako. Prav je, da se ta civilizacija sesuva samo vase z najrazličnejšimi perverzijami avtosterilizacije in z naraščajočimi hordami muslimanov, ki jo bolj kot od zunaj, ogrožajo od znotraj. Kajti ta civilizacija mora pasti, da bi sveta katoliška Cerkev spet vstala v vsej svoji veličini. V svoji veličini, ki od človeka terja totaliteto, radikalnost, brezkompromisnost in predanost, brez vzvišenih intelektualcev, ki po napornih premišljevanjih pridejo do nesmiselnih uvidov. S padcem civilizacije se ne bomo otresli le samomorilnih levičarjev, ki pri polni zavesti gradijo infrastrukturo za svoj konec, pač pa tudi konservativne buržoazije, ki s svojim relativizmom poneumlja in zastruplja družbo in jo je prav ona pripeljala sem kjer stojimo sedaj, na rob prepada.

Za konec bi morali zapisati, edina rešitev zahodne civilizacije je, da se vrne za zidove Katoliške Cerkve in se oklene razpela ter sprejme sleherno versko resnico in uresničuje sleherni verski nauk, a predobro vemo, da kaj takšnega tem intelektualcem nikdar ne bo uspelo. Njihov ratio je prevelik, da bi ga zmogli zriniti skozi cerkvena vrata.