Andrej Hlinka

"Mladina ima pravico poznati le en sam — izem, to je — nacionalizem!"

Andrej Hlinka
            

       

Andrej Hlinka - sedemdesetletnik

           

I.Z., 1934

         
       
      
Andrej Hlinka je tako zanimiva in edinstvena postava v galeriji znanih evropskih mož, da je prav, da tudi Slovenci dobimo kratko kritično študijo o njem. Andrej Hlinka ni zanimiv samo radi tega, da preprosti narod o njem pesmi poje, da se pišejo o njem obširne monografije, ki obsegajo preko 500 strani, am pak pred vsem radi svoje voditeljske edinstvenosti, čistosti in iskrene pravičnosti, ki je tolikšna, da je napisal o njegovem življenju Karel Sidor, da se pravi, brati njegov življenjepis, »brati besede učitelja, ki bodo večno živele«.
                
Andrej Hlinka se je rodil dne 27. septembra 1864 v Černovi v bližini Ružomberka. Čeprav je imel Hlinkov oče devet otrok in so bili doma revni, so spravili mladega Andreja na priporočilo domačega učitelja v ružomberško gimnazijo. Ko je prišel v prvi razred mu je bilo 13 let. Bil pa je tako temperamenten in živ, da so v gimnaziji njegovo živahnost klasificirali vedno z drugim redom, in da je njegov ljudskošolski učitelj po 42 letih učenja izjavil, da ni imel v vseh 42 letih tako živahnega in nad vse bistrega dečka, kakor je bil mali Andrej Hlinka. Ker ni bilo v Ružomberku popolne gimnazije, ampak samo nižja, je moral mladi Hlinka po dobro dovršenem 4. razredu premišljevati kam sedaj. — iz ljubezni do ubogega slovaškega naroda in do svoje redne družine se je odločil, da se posveti duhovskemu stanu. Ko je dovršil v Levoči še 5. in 6. razred, je poslal prošnjo za semenišče na domačo škofijo. Dne 2. julija 1883 je škof Juraj Scaszka Hlinko sprejel za klerika. Po dveletnem filozofskem kurzu je vstopil H. v semenišče. Tu je izredno pridno študiral in edino negativno opombo — po takratnem naziranju — je dobil v tretjem letniku bogoslovja, ko so mu njegovi vzgojitelji napisali v spričevalo: »naklonjen je slavizmu«. Ne bomo se čudili tej opombi, če pomislimo, da mlademu, za domovino navdušenemu bogoslovcu ni bilo dovoljeno govoriti več kakor dvakrat na teden po slovaško. Toda bogoslovska leta so se bližala koncu in Hlinka se je z vso vnemo med duhovnimi vajami pripravljal na posvetitev. Toda ni mu bilo usojeno užiti vso srečo tega blagoslovljenega dne ob strani drage matere, v krogu svoje družine, ki jo je tako ljubil. Zadnje dni duhovnih vaj, tik pred posvetitvijo, mu je umrla ljubeča mati, ki se je tako veselila sinovega mašništva. Lahko si mislimo, kako bridko je zadela ta novica Hlinkovo srce. Njegov prvi korak v novo življenje, je bil posvečen z izgubo najdražjega — matere, njegov prvi korak je bil v znamenju žrtve in trpljenja. In to znamenje ga je spremljalo vse življenje. Njemu je bilo usojeno — in to je z veseljem in udanostjo sprejel na sebe — trpeti in se žrtvovati za lepšo bodočnost svojega ljudstva. —
Dne 12. junija 1889 je bil Hlinka posvečen v mašnika.
           
Prvo njegovo mesto je bilo v Zakamenom Klinu. Tu je občutil prve težave svojega stanu ob starem nezaupljivem župniku, ki ni imel ljubezni in zmisla za mladega navdušenega kaplana, ki je bil pripravljen delati na vseh poljih. Toda že l. 1890 je bil premeščen iz Zakamenovega Klina v Sv. Alžbeto. Tudi tu je bil njegov predstojnik star župnik in na mladega Hlinko je padlo vse delo. Vse njegovo delo je bilo: cerkev in šola. Tu je bilo že boljše. Imel je več časa in začel se je z vso vnemo pripravljati na župniški izpit. Še preden je opravil izpit, je dobil prvo faro: Tri Sliače. Postal je svoj gospod in poleg tega še tako blizu doma, Černove in Ružomberka. Z vso vnemo se je lotil dela. Uredil je župnišče in ga postavil na zdravo gospodarsko podlago, a še vse bolj je poskrbel za cerkev in  za vernike, ki so mu bili izročeni. —
 
Tri Sliače! To je mejnik njegovega zasebnega življenja. Od tu naprej se Hlinkovo življenje začenja tako tesno vezati z življenjem okolice, naroda, da ni nobene zanimivosti več v njegovem privatnem življenju, vse je le javno delo, posvečeno v početku bližnji okolici, potem pa se vse dalje in dalje razteza, dokler ne objame vsega slovaškega naroda. Od tu naprej so glasna dela Hlinkovega življenja: goreče delo v cerkvi, šoli, ustanavljanje društev, pisanje poučnih člankov in brošur, prebujanje narodne zavesti, neizprosna borba proti narodnemu in verskemu zatiranju Slovakov, trpljenje in ječa, glavna pa so zborovanja in govori na teh zborovanjih, katerih število se razteza na neskončnost. — Koliko dobrega, koliko vzpodbujajočega je Hlinka povedal na vseh koncih svoje domovine, na vseh mogočih zborovanjih, shodih, akademijah, sejah in sestankih, to se ne da niti približno oceniti. Ta njegova zasluga ni mogla biti dovolj ocenjena niti v Sidorjevi 565 strani obsegajoči knjigi: »Andrej Hlinka 1864— 1926«.
  
Leta 1894 je Hlinka napisal v »Katoliške novine« članek: Kako vzgajamo slovaško ljudstvo? V tem članku je podrobno opisal svoje pastirsko delo, ki je imelo glavno oporo v misijonih. S pomočjo misijonov je rešil svoje farane preobilnega popivanja in s tem tudi židovskih oderuhov, ki so na Slovaškem velika nadloga. Ustanovil je abstinenčno organizacijo. Kmalu zatem pa je ustanovil tudi prvo konzumno društvo.
                  
L. 1895 je izdal brošuro: Kako ustanavljamo gospodarsko-konzumna društva.
             
Leto 1896 pa je bilo za Hlinko prvo leto večjega političnega boja. To leto so se vršile znane Bánffyjeve volitve, v katerih so zmagali liberalci s pomočjo vojske, terorja in vina. To leto sicer Hlinka še ni kandidiral, čeprav je o njem že takrat pisal »Narodni glasnik«, da bi bilo najboljše, če bi kandidiral »miljenec ljudstva, gospod župnik Andrej Hlinka«, pač pa pridno agitiral. Po teh nesrečnih volitvah pa se je zopet vrnil k ustanavljanju društev.
           
Leta 1897 je ustanovil z Antonom Bielekom »Ludové noviny«, katerim je 1. septembra postal tudi prvi odgovorni urednik. Časopis je prvotno izhajal mesečno in je bil namenjen, kakor je govoril podnaslov, »krščanskemu, slovenskemu ljudstvu«.
  
Ko je l. 1898 umrl ružomberški liberalni poslanec Mathyasovsky, se je Hlinka odločil, da bo kandidiral na njegovo mesto. Toda radi ostudnega podkupovanja in premajhne zavesti vseh slovaških volilcev, je za 150 glasov propadel. V Ružomberku je bilo sicer za časa volitev mirno, toda v bližnji Liskovi je bilo na dan volitev ranjenih 7 ljudi, od katerih jih je 5 umrlo. Tako je bilo prvo Hlinkovo kandidiranje krščeno z mučeniško krvjo slovaškega ljudstva, ki je hotelo takrat le približne enakopravnosti in svobode z madjarskim ljudstvom. Ta krvavi krst pa je spremljal Hlinko v vsem njegovem političnem delovanju. S svojim narodom je daroval krvavo daritev za svobodo in enakopravnost poslednjega Slovaka.
         
V l. 1899 se je udeležil romanja na Velehrad z namenom, da se pokloni sv. bratoma Cirilu in Metodu in da spozna češko duhovništvo. Svojo pot je zanimivo opisal v »Ludovih novinah«.
   
Ko pa ga ni l. 1901 Zichyjeva ljudska stranka kandidirala radi njegovega panslavističnega in protikapitalističnega mišljenja, je s protesta nato ustanovil v Ružomberku odbor »Slovenske narodne stranke«. Obenem pa je javno odstopil od Zichyjeve stranke, ki je začela Slovakom kazati čim dalje bolj neprijazno lice. Po volitvah pa se je za nekaj časa popolnoma odtegnil političnemu delovanju. Odstopil pa je tudi kot odgovorni urednik »Ludovih novin«.
 
Važen dogodek za Hlinko kakor tudi za slovaški narod je bila Hlinkova prošnja za ružomberškega župnika. Hlinka je prošnjo vložil l. 1901. V hudi konkurenci je dobil mesto 15. marca 1905. Tako je Hlinka prišel v mesto, ki je imelo že takrat velik vpliv na Slovaškem, politično kakor tudi gospodarsko. S Hlinkom pa je mesto mnogo pridobilo. Postalo je središče slovaške politike, središče iz katerega je od sedaj naprej izšla marsikatera pametna misel, marsikateri pameten predlog, ki je obrodil dober in plodonosen sad za vse slovaško ljudstvo.
       
Ko so bili Slovaki l. 1905 pri volitvah od strani, do tedaj še tudi slovaške Zichyjeve stranke popolnoma na stran potisnjeni, je poslanec Ferko Skyčak javno izstopil iz Zichyjeve ljudske stranke in izdal proglas za ustanovitev »Slovenske ljudske stranke«. Čeprav je stranka obstajala le nominalno, brez predsednika in tajnika in posebne organizacije, je bila vendar velika opora pri novih volitvah l. 1906. Ferko Skyčak je ponudil kandidaturo tudi Hlinki. Hlinka pa je odklonil. Tu se je pokazala njegova velika ljubezen do ružomberške fare in njenih vernikov. Odklonil je poslansko kandidaturo, da bi lahko obdržal svojo faro, da bi lahko kot duhovni pastir blagodejno versko kakor tudi socialno deloval med svojimi verniki. Za kandidata je rajši svetoval svojega prijatelja dr. Vavra Šrobarja. Razvil se je hud volivni boj. Slovaki so šli v boj z geslom:  »Za tu našu slovenčinu!«, ki je ostalo vodilno v vsem predvojnem boju z Madjari. Hlinka je agitiral z vso vnemo in ljubeznijo. V tej vnemi in ljubezni pa ga je nemilo presenetila prepoved agitacije od škofa Parvya. Hlinka je bil presenečen, toda obdržal je mirno kri in dostojno odgovoril škofu, da se ne da omejevati v izpolnjevanju državljanskih dolžnosti. Parvy je nato Hlinki prepovedal spovedovanje pri nunah, poleg tega pa mu je še vzel nadzorstvo vseh rim.-kat. šol v Ružemberku. Kmalu nato (4. maja 1906) pa ga je še suspendiral ab officio. Hlinka je nato pisal v Rim in šel osebno k papeževemu nunciju na Dunaj Granitu di belmontu. Nuncij je Hlinko potolažil in mu obljubil, da bo Rim vso stvar objektivno preiskal in uredil. Toda nasprotniki v Ružomberku niso mirovali. Obdolžili so Hlinko, da je dobil ružomberško faro s simonijo. Kljub temu, da preiskava ni mogla ob velikem razburjenju ljudstva ničesar ugotoviti, je šel škof Parvy še korak dalje in je Hlinko 18. junija 1906 suspendiral »ab officio et ordine«. — Ljudstvo je bilo vedno bolj in bolj razburjeno. Domača cerkev je bila vedno prazna, ljudje so hodili k maši v sosednjo faro. Državna oblast je ljudi preganjala in zapirala. Končno je zaprla tudi Hlinko 27. junija 1906. Hlinka je bil obdolžen, da je ob volitvah ščuval ljudi proti oblasti. Dne 26. novembra 1906 je bil proces. Za proces je vladalo veliko zanimanje. Ob tej priliki je prišlo v Ružomberk veliko tujih časnikarjev. Hlinka je bil kljub sijajni obrambi obsojen na 2 leti in 1500 + 680 kron. Bili pa so obsojeni tudi njegovi prijatelji kakor n.pr. dr. Vavro Šrobar itd.
               
Med tem je Hlinka z vso vnemo delal na to, da bi se postavila nova cerkev v černovi. Res se mu je posrečilo, da je zbral toliko denarja, da so v Černovi postavili novo cerkev. V času ko bi morala biti posvečena, pa je bil Hlinka že suspendiran »ab officio et ordine«. Zato so Černovci pisali škofu Parvyju, da cerkve, ki je zgrajena z njihovim denarjem, ne dajo posvetiti toliko časa, dokler ne bo Hlinka svoboden. Ker je škof hotel cerkev posvetiti kljub tej resni zahtevi, je prišlo do krvavega boja, v katerem je padlo 15 slovaških žrtev. Ob tej žalostni tragediji slovaškega ljudstva je obstal ves svet. To je bil žalostni moment, ob katerem je svet spoznal, kaj se godi v »katoliški« Ogrski. Vse svetovno časopisje je obsojalo to nečloveško postopanje s slovaškim ljudstvom, ki si je s tolikimi žrtvami skušalo pridobiti najosnovnejše človeške pravice enakopravnosti na političnem kakor tudi na verskem polju. — Hlinka je bil pobit. V tem času je hodil po Moravskem in Češkem, prišel je celo na Dunaj — ter oznanjal veliko bedo in trpljenje slovaškega ljudstva. Na tej poti ga je tudi dobil poziv, da mora 30. novembra 1907 nastopiti svojo kazen v segedinski kaznilnici.  — V tem času, ko je moral Hlinka mirno sedeti za visokimi zidovi segedinske kaznilnice, je tekla njegova pravda v Rimu. Že 12 decembra 1908 se je Rim ugodno izrekel za Hlinko, dne 14. marca 1909 pa je sv. Oče potrdil razsodbo kongregacije, ki ni potrdila Hlinkove suspenzije. Toda poleg tega lepega presenečenja je čakalo na Hlinko v zaporu še drugo grenko presenečenje. Bratislavska sodnija ga je obsodila radi nekega političnega članka na 1½ letno ječo. Celotni zapor mu je bil sicer znižan na 2 leti in 9 mesecev, toda čas čakanja je bil vendarle dolg.
 
Ko se je vrnil Hlinka iz segedinske ječe domov, je bila zopet njegova prva skrb dušno pastirstvo in dobro katoliško časopisje. Volitev, ki so se  vršile 1. junija 1910, se sicer ni udeležil, čeprav je politično ostal še vedno aktiven.
         
Dne 29. julija 1913 se je formalno uredila »Slovaška ljudska stranka«. Prvi predsednik je postal Andrej Hlinka, prvi podpredsednik pa nekdanji ustanovitelj Ferko Skyčak.
           
Čas vojne je čas tihega požrtvovalnega Hlinkovega dela v ružomberški okolici. Koliko tolažilnih besed, koliko tolažilnih dejanj je v tem času naredil Hlinka javno in skrivaj, to je skoraj še neobjasnjeno, še ne ocenjeno. — Poleg vsega dela pa je njegova narodna zavest moško in samozavestno rasla v jasno in čisto podobo, ki jo je, ko je bil čas še nevaren, dne 24. maja 1918 takole formuliral: »Ne preidimo tega vprašanja, povejmo odkrito, da smo za češko-slovaško orientacijo. Tisočletna zakonska zveza z Madjari se ni obnesla. Moramo se odločiti.«
     
Dne 19. decembra 1918 je imel Hlinka prvi shod na novo oživljene »Slovaške ljudske stranke«.
   
Dne 27. avgusta 1919 pa se je odpravil na pot do Pariza. Ko se je 4. oktobra 1919 vrnil, ga je češkoslovaška oblast zaprla radi veleizdaje. Mirno je prevzel na sebe tudi mogoče najgrenkejše breme svoje politične kariere. Ostal je miren in čakal razsodbe. Toda te ni bilo. Ko je bil leta 1920 izvoljen za poslanca, je češkoslovaška vlada porabila ugodno priliko in Hlinko kot poslanca izpustila na svobodo.
                 
Po letu 1920, ko je videl, kako žalostne politične, verske, gospodarske in kulturne razmere je prinesel prevrat, se je vrgel znova na organizacijsko delo. Organizira svoje ljudstvo, kljub vsem nevarnostim, ki mu pretijo. Njegove shode razbijajo, za njega najemajo atentatorje, pod njegova podjetja polagajo peklenske stroje. Toda on vztraja, dela, govori, hodi od zborovanja na zborovanje, od seje na sejo brez odmora in počitka. Svojo zahvalo in zaupanje mu je slovaško ljudstvo izreklo, ko mu je ob volitvah leta 1925 izvolilo 23 poslancev. Po teh zmagoslavnih volitvah je odšel v Ameriko med slovaške izseljence, da še nje pridobi za slovaško avtonomijo.
             
Leta 1927 je šel v vlado, toda ko je po nesrečnem tukovem procesu izstopil iz vlade, je ostal vse do danes v opoziciji z geslom: za slovaško avtonomijo. — To je tista svetla točka njegovega programa, tista osrednja misel in želja vsega Hlinkovega delovanja: slovaška avtonomija. Slovak naj postane na svoji zemlji gospod, svoj svobodni gospod.
             

Hlinka — politik 

      
Hlinka je večji narodni voditelj kakor politik. Vsaj kakor politiko danes razumemo. Kot politiko realizacije možnega v danih okolnostih. Čeprav je izhajal v svojem narodnostnem in političnem delu iz čisto rednih osnov, ki so bile tesno povezane z vsemi mnogovrstnimi zahtevami preprostega ljudstva, ki je v svojem bistvu vedno le kompromisno, je Hlinka vedno in vedno skušal voditi tako zvano načelno politiko in je le nerad pod ostrimi zahtevami okolja in razmer krenil s te svoje glavne smeri. Njegova smer je hotela biti vedno načelna, a pri tem udarno radikalna, usmerjena vedno k najplemenitejšim zahtevam po svobodi, enakosti in končno tudi po krščanskem bratstvu.
            
Že takoj po vstopu na širšo politično areno je odločno in energično povedal, da ni za slovaško politično pasivnost, ki jo je takrat proglašal slovaški politični centrum v Turč. sv. Martinu. zavedal se je takoj ob početku svojega političnega delovanja, da je vsaka opozicija, ki se izgublja v neplodni neaktivnosti in ne pokaže večje ali vsaj tolikšne aktivnosti, kakor bi to pokazala ob sodelovanju, že naprej obsojena na neuspeh in počasno hiranje. S to zavestjo se je takoj priključil — še posebno kot katolik — k Zichyjevi ljudski stranki, ki je takrat na Madjarskem edina branila katoliške interese in je tudi različnim narodnostim obljubljala enakopravnost v državi. Na ta način je upal doseči za Slovaško največ koristi. Seveda pa se je z enako odločnostjo ovrnil od te stranke, ko je uvidel, da se tajno približuje vladi in stalno bolj in bolj zapušča svoj program. Osebno je to storil 4 leta prej kakor ostala slovaška politična skupina, ki se je šele l. 1905 jasno ločila od Zichyjeve ljudske stranke s Ferkom Skyčakom na čelu in izdala proglas za ustanovitev nove  »Slovaške ljudske stranke« . Hlinkova politična idejna linija je tudi tu zmagala.
           
Vse do svetovne vojne je Hlinka vodil ostro in strogo opozicijo proti zatirajočemu madjarskemu imperializmu, ki se je kazal bodisi na kulturno-narodnem, bodisi na verskem polju, proti vsaki krivici in nasilstvu, ki se je dogodilo na Slovaškem, pa naj je bil pri tem prizadet katolik ali luteran. Njegova skrb za enotno opozično fronto vsega slovaškega ljudstva je bila vedno izrazita. Za njega kot gorečega katoliškega duhovnika pa je še posebno značilno, da je po eni strani nasproti drugovercem in Madjarom, ki so skušali izrabljati versko različnost na Slovaškem, poudarjal, da ne gre tu za versko vprašanje, ampak za način, kako si skupno pomagati pri skupni bedi, po drugi strani pa, da je bil proti nastopajočemu svobodomiselstvu vse dotlej toleranten, dokler ni to začelo jasno napadati katoliške cerkve. Njegova dosledna in radikalna opozicija je ob neizprosnem in nečloveškem madjarskem nasilju dobila svoj krvavi dokument v Černovi, s katerim si je v širokem svetu pridobila prijateljev. Krvave žrtve tlačenega slovaškega naroda niso bile zastonj. Radikalna linija Hlinkove politike je postala v svetu znana. Kulturni evropski svet je potrdil upravičenost boja slovaškega naroda za enakopravnost. 
 
Vse do l. 1911 je bil hlinka na Slovaškem in tudi pri čehih oseba, kateri se je zaupalo, oseba za katero se je vedelo, da požrtvovalno in nesebično dela za dobrobit vsega slovaškega naroda. Toda liberalnim Čehom, ki so bili takrat tako vzgojeni, da so vrednotili vsako politično (kakor tudi ostalo, vsaj marsikdaj) dejanje le strankarsko, to ni dolgo moglo ostati vseeno, da vodi slovaško politiko katoliški duhovnik. Tako se je v Olomucu l. 1911 prvič zgodilo, da so proti Hlinki, ki se je kot gost udeležil katoliškega shoda, liberalci demonstrirali kot protiklerikalci. — Ta signal za nastop je odjeknil tudi na Slovaškem. Mnogi naprednjaki so porabili ugodno priliko in napadli Hlinko, s tem pa so tudi porušili tako potrebno politično enotnost na Slovaškem. (Zle posledice tega razkola so se pokazale v vsej usodnosti šele po vojni) Takrat je Hlinko napadel mladi Milan Hodža v  »Slovenskem tyždeniku«, a Anton Štefanek v »Slovenskem denniku«. češki liberalizem in njegovi mladi slovaški pristaši so hoteli napraviti iz Hlinke — slovaškega Husa. Toda on je varno in mirno stal. Njegov katolicizem je bil čist, kljub vsej radikalnosti in revolucionarnosti njegove nature in njegovega dela. In tako se je zgodilo, da je bilo na Slovaškem l 1912 že pet političnih smeri: narodna (t.j. po večini luteranska), katoliško-ljudska, Masarykovo-napredna (dr. Šrobar), Hodžova-liberalna in socialno-demokratska stranka.
             
Po vojni je Hlinka, kakor sem že omenil prej, — sledeč svojemu naturnemu pogledu na mednarodni položaj — povedal tiste znamenite besede, v katerih se je izrekel za češkoslovaško državno edinstvo. Z energično kretnjo se je odtrgal od madjarske države. Toda pri tem je ostal. Hlinka je mislil — v svoji preprosti veri v svobodo in nekomplicirano politiko — da je s tem doseženo že vse. Ni čutil potrebe, da bi šel v Prago in tam v areni parlamenta, v klubovih sobah in posvetovalnih dvoranah povedal in fiksiral slovaške zahteve, ter dosegel v tej navidezni enakopravnosti kar največ, ampak je mislil, da je že z lepo besedo osvobojenja doseženo vse — kar se svobode in forme tiče. V Prago ni šel on voditelj naroda, ampak spretni politiki, ki so se v kratkem času vrnili domov kot opolnomočeni ministri za Slovaško. In s tem se je začela tragika Hlinkovega povojnega političnega delovanja. On je ostal doma v Ružomberku in — kakor govori K. Sidor v knjigi »A. Hlinka 1864 — 1926« — si je izbral namesto »grajenja države« težjo nalogo: graditi narod, oblikovati njegovo voljo in osredotočevati njegove sile, ki bi ga usposobile niti nositeljem državnih koristi in interesov na slovaški zemlji. Ni moglo to iti administrativno in od zgoraj. Stavba se je morala začeti zidati od zdolaj in za delo je moral biti zainteresiran ves slovaški narod. V tej njegovi naravni politični filozofiji, ki je voditeljska, resnična in naravna, a danes tuja modernim državnikom, se je Hlinka tragično varal. Ko so prišli opolnomočeni ministri na Slovaško, ni imel on več pravice oblikovati svoje ljudstvo, po svojih zamislih, da bi bilo sposobno državnega življenja. Spretni politiki povojne dobe so samostojno in brez Hlinke — voditelja naroda, določili politično-administrativni obraz Slovaške in Hlinko potisnili čisto v ozadje, kjer se je moral znova boriti za svoj politični primat po shodih, ki so jih razbijali in prepovedovali, po časopisju, ki so ga zaplenjali in končno tudi v Pragi, kjer ga niso več sprejeli, kakor bi ga gotovo sprejeli, če bi bil prišel ob pravem času.
         
Ko je dobil Hlinka v l. 1919 Pittsburgski dogovor (t.j. češko-slovaški dogovor sklenjen dne 30. maja 1918 v Pittsburgu — v katerem je obljubljena Slovakom samostojna administracija, parlament in lastna sodišča in katerega je podpisal tudi Masaryk), je bil še bolj prepričan o krivici, ki se je zgodila slovaškemu narodu. Zato se je odločil, da odide v Pariz in tam na mednarodnem forumu razloži upravičene zahteve Slovakov. Seveda je bila ta Hlinkova gesta, če jo motrimo z objektivnega vidika, premalo diplomatska in za tisti čas neoportuna, še posebno, če pomislimo, da se je dogodilo potem, ko se je v Pragi že principielno rešilo slovaško vprašanje brez Hlinkove navzočnosti. — Hlinkovo gesto, ki je bila v jedru čista, odkrita in je izvirala iz njegovega najglobljega prepričanja, da se Slovakom ni dalo tega, kar bi morali dobiti — je njemu nasprotno in sovražno časopisje obsodilo kakor veleizdajo nove države. Ko se je Hlinka tajno vrnil 4. oktobra 1919 iz Pariza, je bil sicer v Ružomberku sprejet z radostjo in veseljem, toda državna oblast ga je dala že 12. okt. 1919 zaperti. Hlinka je bil v svoji odkritosrčnosti tragično užaljen. Besede, ki jih je že 15. marca 1919 zapisal, je moral v tem trenutku ob misli na prvi zapor v novi državi še bolj doživeto in iskreno ponavljati: »Toda danes delate to vi (Čehi) pod naličnico narodnega edinstva. Rana, ki je zadana bratu, pa dvakratno žge — — —.«
       
Seveda je bilo tudi vladi nerodno, da bi sodili Klinko, ki je bil po eni strani tako zaslužen za novo državo, po drugi pa vedno tako odkrito iskren, da bi vsak najmanjši proces izzval le blamažo vlade. Zato je čakala primernega ternutka, da bi Hlinko brez sodnega postopanja izpustila. Ta prilika se je ponudila po volitvah l. 1920, ko je dobila Hlinkova stranka 12 poslancev in 6 senatorjev, obenem pa je bil tudi Hlinka izvoljen za poslanca. Kot novo izvoljeni poslanec je Hlinka postal svoboden. —
      
Po teh trpkih izkušnjah političnega delovanja v novi državi pa se je Hlinka zopet vrnil k ljudstvu, k organizaciji svoje stranke v zavesti, da le s številno močno stranko doseže svoje zahteve. Politična zveza s češkimi katoliki in mnogo bolj taktičnim njih voditeljem dr. Šramekom se ni izkazala oportuna, in tako so vsi Hlinkovi poslanci dne 26. nov. 1921 izstopili iz »Češko-slovaške ljudske stranke« in se vrgli na dedlo doma. Njih vztrajno požrtvovalno delo na eni strani, omejevanje svobode, prepovedovanje shodov, krvavi pretepi na drugi strani so pripomogli »Slovaški ljudski stranki« l. 1925 pri volitvah do krasne zmage. Hlinka je dobil pri teh volitvah 23 poslancev. Hlinka se je znova trudil, da je koncentriral na Slovaškem vse avtonomistične sile brez ozira na njih versko prepričanje. Njegova glavna skrb je bila, da na podlagi magna chartae slovaškega naroda »Pittsburgske dohode« (dogovora), ki je postala simbol slovaškega avtonomističnega gibanja, vzburi vso Slovaško in na ta način doseže cilj svojega dolgoletnega političnega truda. Svojo zmago pri volitvah l. 1925 je šel proslavit med ameriške rojake. Tu je bil sprejet z vsem veseljem in ljubeznijo kot edini in pravi voditelj slovaškega naroda.
           
Ko se je vrnil iz Amerike, se je njegova stranka pripravljala za vstop v vlado. Ko pa je izstopila l. 1927 radi nesrečnega Tukovega procesa iz vlade, se je znova vrgel Hlinka na avtonomistično propagando. Z mladostno energijo dela, piše, govori po shodih, sejah, zborovanjih za avtonomijo, narod navdušeno kriči in vpije, a avtonomije od nikoder. Zdi se, da je kljub vsej mladostni energiji Hlinke boj za avtonomijo na mrtvi točki. Močna Hlinkova voditeljska osebnost mu sicer daje še vedno žar radikalnega revolucionarnega gibanja, toda sile so izčrpane od neprestanega navdušenja, a pri tem brezplodnega čakanja. Praga gleda mirno in trezno. Pušča Hlinki svobodne roke, le tu in tam mu zapleni del članka, pri tem se pa zaveda, da le od nje zavisi, kdaj bodo Slovaki dobili avtonomijo. Razmerje v parlamentu jasno govori o tem: 160 Čehov in 47 Slovakov.
         
Če danes motrimo Hlinkovo prevratno politično prizadevanje, moramo ugotoviti, da je bilo za slovaški narod zgodovinsko pomembno. Njegov zgodovinski in moralno-etični pomen leži predvsem v neizprosnem doslednem poudarjanju primarnosti slovaškega naroda, v poudarjanju važnosti te zavesti. Hlinka ni sicer filozofsko stvaril nikake posebne definicije za narod, tudi ni povedal nikakega novega argumenta za upravičenot življenja malih narodov, toda vse njegovo delovanje, vsa njegova borba, vse njegove žrtve in s tem vsega slovaškega naroda so bile tako prepričevalne, tako mladostno silne v svojih argumentih, da ni bilo potrebno za Hlinko in njegove nasprotnike nobeno filozofiranje. Bil je voditelj naroda, a narod ni ničesar drugega povedal kakor to, da živi in hoče živeti. Z njegove asketske postave in njegovega dela raste sam od sebe pomen narodne zavesti na kulturnem, političnem in gospodarskem polju. Toda Hlinka ni samo tega povedal, naučil je svoje ljudstvo za to primarno zavest, za te svoje primarne pravice tudi trpeti. Biti v opozciji dolgo vrsto let, brez upoštevanja, brez različnih podpor, to je za ljudstvo velika žrtev. Hlinka je naučil svoj narod za svoje ideale veliko žrtvovati in v tem leži njen moralno-etičen pomen. Na njegovem mestu bi mogoče spreten politik dosegel več, toda toliko svetlobe, toliko ljubezni, tolikega mladostnega zdravja in energije ne bi prinesla med slovaški narod nobena druga postava, kakor ga je prinesla asketsko vitka Hlinkova postava. —
            

*       *       *

           
Da bi praktično osvetlil Hlinkov preprosti in odkriti politični nazor, bi moral citirati ves njegov »credo«, ki ga je napisal ob priliki svoje 70 letnice v »Slovaka« pod naslovom: »Moje sporočilo slovaškemu narodu«, toda, ker bi bilo to preobširno, naj navedem tu le odstavek, ki govori o njegovi trdni veri v češko-slovaško republiko, a pri tem tudi v slovaško avtonomijo. »Kakor sem delal pri ustvarjanju češko slovaške države pred svetovno vojno in v zgodovinskih prevratnih trenutkih, tako delam danes za utrditev njene bodočnosti. Češko slovaška država je zrasla iz skupnega truda, skupnega inozmeskega kakor tudi domačega dela Čehov in Slovakov, je izraz skupne volje češkega in slovaškega naroda; zato si iskreno želim, da bi bila trajna domovina slovaškega naroda.
      
Toda kakor stojim odločno za češko slovaško republiko in sem proti reviziji današnjih mej, prav tako si želim revizijo današnjega razmerja Čehov in Slovakov,  — Sporazum Čehov in Slovakov ni samo interes slovaški, ampak vsedržavni. Izjavljam, da nisem nikdar zapustil poti iskrenega sporazuma. Toda obenem javno izpričujem, da je sporazum možen le tedaj, ko bo priznana individualnost slovaškega naroda in ko bodo upoštevane in zagotovljene prirodne pravice Slovakov.«
      
Enako iskrena in enostavna pa je tudi Hlinkova zunanja politika. In to še posebno do Poljske. Brez posebnih diplomatskih ovinkov, mirno in direktno govori o svojem prijateljskem razmerju do Poljakov:  »Nam so Poljaki sosedje in bratje, a kadar je doma hudo, nam mora najbližji brat-sosed pomagati.« Tak je njegov odnos do Poljakov. Seveda je drugo vprašanje, če gledajo poljaki z isto iskrenostjo in direktnostjo na Hlinkove simpatije. —
           

Hlinka — gospodarstvenik

      
Hlinka pa ni samo dober politik, on je tudi sijajen, naravnost klasičen govornik, izurjen novinar, a poleg vsega tudi smotren organizator. A to ne samo političen, ampak tudi gospodarsko-socialen organizator. Seveda pa je z gospodarsko-socialno organizacijo — nujno zvezano tudi določeno gospodarsko-socialno naziranje. Tudi tu je Hlinka ostal preprost — brez vsakih socialno-filozofskih zamotanosti — ter si je ob dnevnih dogodkih, ki jih je srečeval, izoblikoval svoje socialno naziranje, ki ga je včasih povedal v zelo ostri obliki, v obliki, ki je bila že podobna revolucionarnemu socializmu. Ne smemo se čuditi, da je ob tolikšni bedi in zaostalosti slovaškega ljudstva zaklical ogrskim bogatašem: »Usoda vaših psov, gospodje, je veliko boljša, kakor usoda ljudstva, na katerega se tako radi sklicujete.« In da je ob neizprosnem zatiranju in samopašnem postopanju ogrskih uradnikov na deželi vstal in izpovedal: »Ne, pri nas ni gospoda in ne kmeta, vsak je sam sebi gospod. Te razlike ni med nami!« Njegov socialni radikalizem, ki so mu ga že na Ogrskem očitali in ki se je kazal vedno v ostri opreki proti kapitalizmu, se je razvil ob tesni povezanosti z revnim slovaškim ljudstvom, katerega je obiskoval in tolažil na duhovniških obiskih. Njegovo srce, ki je bilo vedno preprosto-naravno in iskreno, ni moglo ob tolikih krivicah ostati hladno, ampak si je moralo dati tudi v tej smeri duška. Ko so mu — posebno Židje — očitali, da je za župnika le brevir in cerkev, je smelo odgovoril: »Da, za župnika je brevir in cerkev, toda njegova dolžnost je tudi, da skrbi za gmotno blagostanje svojega ljudstva.« Zavedal se je, da brez nekega gmotnega blagostanja ni in ne more biti duhovnega napredka, globokega religioznega, a tudi narodnega življenja. Zato je bila njegova skrb že takoj v začetku javnega delovanja usmerjena predvsem na gospodarsko pomoč ubogega kmeta, ki ga je tlačil takrat žid in Madjar. ker takrat na deželi ni bilo inteligenta, ki bi se brigal za gmotne težave ljudstva, je bilo nujno, da je ta dolžnost padla na rame edinega človeka na deželi, ki je bil izobražen, pri tem pa toliko altruističen, da ni iskal v tem svojega dobička, na rame duhovnika. Hlinka je dobro slutil, da je edina pomoč v organizaciji. Brez globljega socialno-filozofskega sistema je priporočal ljudem, da bi se združevali v društvo vsak po svojem poklicu, vsi pa v gospodarsko-konsumna in kreditna društva, da bi mogli čim ceneje živeti, pri tem pa se otresti neljubih židov. — Podobna društva je sam ustanavljal po ružomberški okolici in jih priporočal povsod. Da bi s tem koristil vsemu slovaškemu narodu, je leta 1895 izdal brošuro: »Kako ustanavljamo gospodarsko-konsumna in kreditna društva.«
             
Čeprav nin Hlinka na Slovaško zanesel kakšnega posebnega socialnega sistema in ga tudi v svojih spisih ni izoblikoval, je s svojim drobnim delom za svojo dobo naredil ogromno delo: Na podlagi začete gospodarske samopomoči je z dobro organizacijo v marsikaterem kraju rešil ljudstvo iz ostrih in izžemajočih židovskih krempljev. — Storil je, kar je storiti mogel in kar se je takrat na Slovaškem storiti moglo.
        

Hlinka — duhovnik

     
Da, Hlinka je duhovnik. In to ne samo na zunaj — po obleki, po talarju, ki mu tako pristaja, ampak predvsem po notranjosti. Takoj po četrti šoli se je odločil za ta stan in iz osnovnega gledanja na naloge tega stanu se je v njem tudi rodila misel in želja po javnem političnem delovanju. Ob pogledu na množico se je tudi njemu izvil krik iz prsi: »Množica se mi smili« in v zavesti, da je duhovnik kot dobri pastir ljudstva dolžan — še posebno, če ni drugega — skrbeti za gmotno dobro njemu izročenega ljudstva. Njegove besede so bile marsikdaj bridke ob pogledu na splošno demoralizacijo ljudstva in duhovništva. Tudi duhovščina je trpela pod splošnim vplivom denacionalizacije slovaškega naroda, tudi nje se je prijemal obup, kako se prijemlje obup človeka, ki je obsojen na smrt. — Tudi ona je tonila v egoističnem mamonizmu in Hlinka je v svoji odkritosrčnosti bridko govoril: »Pridobimo si prijateljev, a ne z mamonom, ampak z ljudstvom, ki nam bo na dan obiskanja in skušnjave stalo na strani. Danes nimamo več ničesar, da bi izgubili. Prijaznost sveta smo že davno izgubili.«
      
Pri svojem narodnostnem, gospodarskem in socialnem delovanju se je vedno zavedal, da je vsaka gospodarsko-socialna regeneracija bitno nepopolna, če ni pri tem tudi verske moralno-etične obnove. Zato je povsod priporočal ustanavljanje verskih družb, širjenje dobrega katoliškega tiska, predvsem pa prave iskrene pobožnosti.
         
Pri vsej duhovniški gorečnosti pa je kot politik vedno skušal skrbno ločiti pravo religioznost, pravo versko prepričanje od politike. Dobro je videl, da so njegovi neprijatelji, predvsem pa Madjari vedno in povsod hoteli spretno izrabiti versko razcepljenost Slovakov, da bi jih s tem lažje izžemali in še nadalje držali v političnem in narodnem suženjstvu. Iz tega osnovnega gledanja se je razvilo nejgovo občudovanja vredno, človeško široko naziranje o iskrenosti prepričanja. Njegovo geslo je bilo: za slovaški narod in krščansko kulturo, kulturo, ki mora biti sinteza krščanske iskrenosti na narodnem in kulturnem polju. 
       
Preveč bi bilo, če bi hotel oceniti njegovo versko delov cerkvi, na prižnici, v verskih organizacijah, če bi hotel naslikati vso njegovo gorečnost za ružomberške farane, ki jih ni hotel leta 1903 zapustiti in si izbrati poslanskega mesta. Dovolj bo, da poudarim splošno narodno-verski pomen, ki ga ima Hlinka kot duhovnik.
       
V času madjarskega nasilja, nekrščanskega postopanja s katoliškimi Slovaki, je Hlinka obdržal in visoko dvignil zastavo krščanske ljubezni in  pravičnosti. Slovaki svoje vere niso izgubili v tem nelepem boju, ampak so jo celo utrdili ob krasnem zgledu svojega duhovnika, ki je ob vsej nekrščanski mentaliteti časa pokazal, da je katolištvo še vedno čisto, močno, a pri tem tudi radikalno odločno v boju za svoje pravice. Hlinka ni izgubil svoje čiste vere v pravičnost in ljubezen cerkve in z njim tudi ne njegov narod on najpodlejšem napadanju svojih  »katoliških« madjarskih bratov po katoliškem časopisju, ki mu je dan za dnem vpilo, da je podlež, izdajalec domovine itd. Ali kakor je pisal katoliški tednik v Ružomberku » Rozsahegyes videke« : »Ljudje pljujejo, bijejo s pestm, kletev se dviga proti nebu ob pogledu, da more nosti na Madjarskem tak človek duhovniško obleko. Da more spolnjevati posebno v tem globoko vernem kraju svoje duhovniško poslanstvo« (Sidor; A. Hlinka 1864— 1926, str. 147). To se je posalo o Hlinki, ko je bil čist v svojem verskem delu in prepričanju kakor malo kdo. Toda to ni bilo dovolj. Celo njegov škof ga je obsodil, tožil v Rimu, da si je s simonijo pridobil faro, da uči krivo vero in ščuva ljudstvo proti občem redu. — Hlinka je tudi to prebil. Ostal je miren in zvest svojemu prepričanju in z njim ves slovaški narod. In njegova vera se ni varala. Rim je Hlinko osvobodil in si s tem dejanjem  pridobil tako zaupanje med Slovaki, kakor ga ne najdemo povsod.
       
Drugi važni moment, v katerem je Hlinka kot duhovnik izpolnil svojo zgodovinsko nalogo, pa je bil prevrat. V splošni zmedi in anarhični svobodi so se tudi med slovaško duhovščino dvignili glasovi (še posebno radi tega, ker so nekateri madjarski škofje zbežali) za lastno narodno cerkev in za nekatere spremembe v organizaciji kot n.pr. odpravo celibata itd. Hlinka je v tem važnem momentu kot duhovni vodja znal prepričati svoje brate o pogubni nameri, kakor je tudi znal dostojno in mirno odgovoriti madjarskim cerkvenim knezom, ki so svarili slovaško duhovščino pred Čehi kot brezverci. Znal je takrat zediniti slovaško duhovščino v enotno fronto, ki se je zvesto postavila ob stran novi domači državi. — S tem svojim dejanjem, in kakor tudi s celotnim svojim delom, ki je bilo vedno radikalno, proti vsaki krivici usmerjeno, čisto in dosledno, pa je dal slovaškemu katolicizmu tisti čar, ki ga ima še danes katolicizem med slovaško mladino, kljub vsem pogubnim modernim vplivom. Njegova zasluga je, da je slovaški katolicizem prožet in močan, čeprav se je direktno mešal tudi v politiko. Njegova doslednost in iskrenost na vseh poljih, je med slovaško mladino utrdila vero v Idejo, vero v duhovno moč in zmago Pravice in Resnice.
           

Hlinka — voditelj naroda

         
Hlinka ni taktik, kar nujno potrebuje danes človek, ki se posveti politiki. Sistem parlamentarne demokracije ni sistem odprtih kart, svobodnih pogledov in odkritosrčnega sodelovanja za blagostanje ljudstva, ampak je sistem spretnega krmarjenja v množici nasprotujočih si tokov, sistem pokritih talonov, kakor se je izrazil neki politik. Toda Hlinka ni imel nikoli takega talona. Svoje karte je vedno nosil odkrite, povsod je ravno povedal to, kar mu je narekovalo njegovo odkritosrčno srce. Ustvarjen je bil iz slovaške zemlje, da je lahko postal »srce Slovaške« (dr. Vilinjskij), da je govoril vedno tako, kakor je govorila njegova zemlja.
       
Njegova bela postava je kakor simbol iz svetega pisma. Je očak nove zaveze, junak Resnice in Pravice, ki s svojo okritosrčnostjo ne spada več v moderno državo. Njegova iskrenost se ne more umiriti v kuloarjih parlamenta in češka višja kulturnost gleda na njega kot na postavo preteklosti.
         
Hlinka pa mirno in samozavestno stoji. In je »srce Slovaške« (dr. Vilinjskij), »največji živeči Slovak« (dr. Buday), » oče naroda« (Martin Razus) in »ognjeni jezik slovaškega duha« (Tudo Gašpar). — In je podoben preroku, ki je prišel oznanjat resnico, a ga ljudstvo ni razumelo.
        
Stal je, kakor ne bi bil človek, ampak misel. Kakor ne bi bil iz zemeljske gline vzet, ampak iz najžlahtnejših čuvstev in misli slovaškega človeka. Tako je poslednji Slovak v Hlinki spoznal sebe in v poslednjem Slovaku je bilo nekaj Hlinke. (Karel Sidor »Andrej Hlinka 1864 — 1926«).