Vera in ljubezen - 1. del (Mahnič, 1890)

VERA IN LJUBEZEN

       

Anton Mahnič, 1890

       

Kaj hočemo reči?

       
Seme liberalizma se je mej avstrijske narode zasejalo vže za dobe Jožefa II. Le reakcija, ki se je pričela koj po smrti nesrečnega cesarja, je zavirala popolen razvoj liberalnih kali, ki so začele tako krepko poganjati vže zadnjih let Jožefove vlade. Toda reakcija je bila le polovičarska, navidezna; prirezovala je le venanje izrastke, da bi prepovedano drevo ne zrastlo previsoko, a drevesa samega s koreniko izruti ni mogla, ni umela. Nastopila je v Avstriji šestdesetletna doba, v kateri je pod birokratiško šablono postavnega krščanstva strup liberalizma avstrijskim narodom razjedal duha in srce. Še le v revoluciji leta 1848 so našle besne sile oduška, in plamen, ki je toliko časa divjal po drobji narodov, je bruhnil na dan.
       
Leto 1848 je za Avstrijo epohalno. Od tega leta so se začela nasprotja, ki jih je liberalen absolutizem vcepil avstrijskim narodom, javljati na zvenaj; elementi, toliko časa nenaravno združeni, so se jeli ločiti, pa tudi svoje različnosti se zavedati. Stopili ste v javno življenje dve stranki: konservativna ali katoliška in liberalna. Vstavna svoboda, katero je leto 1848 narodom priborilo, je zagotovila strankama obstanek in prost razvoj. Konkordat je obetal katoliškemu življu stalno zmago nad liberalnim. Toda posrečilo se je liberalcem izpodmakniti konservativcem tla; polastivši se vladanja so potom postavodajstva svoje gospodstvo razširili od najviših do najnižih krogov avstrijskega prebivavstva. Desetletna doba Taaffe-jevega ministerstva ni liberalizma v ničemer zavirala. Za Taaffe-jeve dobe avstrijski liberalizem le čedalje bolj dozoreva in nam od dne do dne jasnejše kaže, kam bo privedel Avstrijo, ako prepustimo njeno vsodo še nadalje vodstvu njegovemu. Liberalizem, ako mu damo, da se do skrajnih mej razvije, pomeni za Avstrijo — pogin. Za iste Taaffe-jeve dobe so se začele oči odpirati avstrijskim katoličanom, ki so se žalibog iz začetka dali slepiti liberalnim frazam in so vsled tega dosti zanemarili. Katoličani vvidevajo čedalje bolj da z liberalizmom ne more skupno postopati nihče, kdor hoče rešiti: prvič vero katoliško, drugič Avstrijo.
          
Ločevanje se je pričelo z nova. Katoličani se zavedavajo svoje načelne različnosti od liberalcev. Ne le v desnici državnega zbora, v kateri ima avstrijski konservatizem svojo zaslombo, prodira čedalje bolj in obveljuje ideja katoliška, ampak načelnostni boj se je zanesel vže po vseh pokrajinah avstrijskih ter se čedalje bolj razširja na vse stroke javnega delovanja.
          
Načelnostna različnost se poostruje in širi se vedno bolj prepad, ki nespravljivo ločuje od ene strani katoliško idejo z avstrijsko, od druge liberalno s proti-avstrijsko.
        
Vpraša se le. kdo bo zmagal. Kdor bo zmagal, bo gospodoval v Avstriji; gospodstvo katoliškega načela bo Avstrijo rešilo, gospodstvo načela liberalnega jo bo pokopalo.
        
V tem boji gre tedaj za življenje in smrt mej katoličani in liberalci. Liberalci dobro vedo, da to smrt jim je vstani prizadeti le katoliška ideja, načelo. Le ako to katoličane druži in prešinja, so nezmagljivi. Zatorej bi se ravno tega hoteli izogniti. Čim bolj torej katoličani povdarjajo svoje načelo, hote mu priboriti priznanje v javnem življenji, tem bolj jih liberalci tolažijo: Vera ni v nevarnosti!
           
Pa ni še zadosti. Liberalec ve dobro, kako veljavno je katoličanu sv. pismo. Ker tedaj ta vtrjuje svojo vero iz sv. pisma, hoče liberalec z istim sv. pismom katoličanu iz rok izviti orožje — vere, in si ga narediti neškodljivega. On najde v sv. pismu poleg vere tudi ljubezen; in sicer ljubezen, o kateri apostelj piše, da je mej tremi najviša. Zatorej pa priporoča odločnim zagovornikom krščanskega načela — ljubezen, in sicer krščansko ljubezen. In kdorkoli se predrzne črhniti le besedico proti liberalnim naukom, glejte — pregrešil se je proti krščanski ljubezni, nima več duha Kristusovega, je heretik!
        
In žalibog, da klic po krščanski ljubezni, ki se tako krepko glasi od liberalne strani, najde prevečkrat pri katoličanih odmeva; ta klic je, ki jemlje katoličanom sapo, da ne le molče prenašajo najnesramniša skrunjenja katoliških načel, ampak se celo z liberalci zaganjajo v tiste, ki ne nehajo razkrivati ter zavračati liberalne napade na katoliško vero.
          
Sploh imamo zdaj v Avstriji dobo miru in sprave. Povsod se izraža želja, da bi se nasprotja, ki stopajo na dan mej „starimi“ in „mladimi“ , mej konservativci in mej liberalci, mej desnico in levico mirnim potom poravnala ter da bi se potem na podlagi sprave skupno delovalo za provspeh Avstrije. Toda vidi, ali vsaj sluti se povsod, da se vsa nasprotja, vse razlike zvajajo na dve konečni, vse druge obsegajoči nasprotji, kateri nahajati svoj izraz v načelu katoliškem in načelu liberalnem. O tem se žuga razbiti lepo delo miru in sprave.
         
Zatorej pa: proč z nesrečnim načelom! Prva, nad vse drugo bodi ljubezen; ona združuj katoličana in liberalca; vera vgani se ljubezni!
       
Sovražnik Avstrije, izdajavec Slovenije bo kmalu tisti, ki se še predrzne povdarjati katoliško stališče, ki se upa javno trditi, da biva pri nas resnično tudi liberalizem. Pravi domoljub je le tisti, ki k vsemu molči, ki hvaležno sprejme vse, kar se mu predstavi v narodnem jeziku, tisti, ki izmej stare trojice: vera, upanje ljubezen, ne pozna nego tretjo — ljubezen!
          
Da, človek bi skoro ne vedel, da se pri nas toliko let širi razkolništvo, husitstvo, schopenhauerjanstvo, ko bi ne bilo našega lista. A ravno z nevstrašenim očitanjem in pobijanjem teh zmot smo si nakopali lepe pridevke nestrpnih zelotov, verskih fanatikov, ki bi radi zažigali grmade vsem, ki ne prisegajo v naše nazore.! ...
          
Pritožili bi se tudi o tistih katoličanih, ki nas puščajo tako osamljene, ki niso še imeli niti ene besede za nas, ne gorke, ne mrzle. Takim navadno ne vgaja „način“, zatorej — strašna posledica za katoliško vest! — zatorej družimo se rajši z liberalci!
          
Premišljevaje te razmere smo se nehotoma večkrat vprašali, ali sploh še kaj pomeni beseda „vera“. In vzeli smo v roko sv. pismo, ali je res sv. Duh v 19. veku izbrisal iz njega vero in na dotična mesta postavil povsod le „ljubezen.“
         
Ne, našli smo vedno še zapisano: Resnica vas bo rešila. Ta resnica je naša vera.
        
Komur ljubo, naj se le še dalje ziblje v sladkih sanjah, da mu bo mir in sprava z liberalci prinesla zlato Slovenijo. ... Nam pa naj ne zameri, ako nočemo ž njim deliti takih sanj. ...
          
Ne, mi bomo nadvse visoko držali zastavo katoliškega načela. Kdor hoče v to priseči, mu podajemo roke v spravo, v skupno delovanje. Na podlagi katoliškega načela se hočemo objeti, ljubiti. Kdor tega načela ne priznava, ne išči zveze z nami, on je naš nasprotnik.
         
Ali in kako se imajo pa tudi taki nasprotniki ljubiti, ni treba, da nas bo kdo podučeval; to nahajamo sami dovolj pojasnjeno v isti veri, katera nam je in nam bo edina.
           
Ta vera — prva, ljubezen — druga.
     

Vera pred ljubeznijo

           
Vera znači neko spoznanje; zato se imenuje vera tudi luč, namreč duševna. Spoznanje je pa dvojno, naravno in čeznaravno. Prvega princip je človeški razum; poslednjega pa Bog sam. V prvem slučaji pravimo, da spoznamo, ker razumemo, v drugem pa, ker nam je Bog razodel. Vsekaker je pa vera kot spoznanje predmet in zadeva razuma.
         
Ljubezen izhaja iz volje, in se po volji dejstvuje — vkoliker namreč govorimo o ljubezni prostih bitij. Ljubezen namreč teži bistveno po zedinjenji; teženja si pa ne moremo misliti brez poželjnosti ali hotnosti, poželjivna zmožnost v človeku pa je volja.
        
Toda mej razumom in voljo ter isto tako mej spoznanjem in hotenjem biva neko razmerje ali boljše vzročnost, ki je vtemeljena v naravi razumnega bitja. Po naravnem zakonu deluje prej razum, za njim in po njem se ravna volja; prvo se vrši spoznanje, za tem še le hotenje. Sploh ne more človek ničesar človeški t. j. kot razumno bitje poželeti ali hoteti, česar ni prej spoznal. „Ignoti nulla cupido“. Vsled tega zavzema tudi ljubezen, kot čin razumnega poželenja, v duševnem življenji svoje mesto za spoznanjem.
           
Vera je čeznaravno spoznanje. Kaker se mora tedaj v naravnem življenji, preden se ljubi, da ne bo ljubezen živinska, spoznati predmet ljubezni, tako mora tudi v življenji krščanskem vera povsod volji naprej svetiti ter ljubezen voditi.
        
V istem zmislu nam razmerje mej vero in ljubeznijo pojasnjuje sv. Tomaž: Na dvojen način se moremo z Bogom zediniti. Prvi se nanaša na dobrote naravne ... Drugi na dosego večnega zveličanja ... Za to poslednje nas pa sposablja ljubezen, s katero ljubi razumna stvar Boga. Ker se pa ne more ničesar ljubiti, če se ni spoznalo, zato se zahteva za ljubezen prej spoznanje Boga. In ker je to nad naravo, se prej zahteva vera, katere predmet so reči, ki se ne vidijo. Zatorej opomina sv. pismo: „Vi, ki se bojite Boga, verujte vanj.“ Kako se ga bom bal [Govor je tu o strahu otroškem , „timor filialis“, ki izvira iz ljubezni in se ne da od nje ločiti.], ako ga nisem prej spoznal? Spoznanje je pa iz vere: tedaj vera pred strahom, pred ljubeznijo.
       
Nič drugače ne uči sv. pismo. To se da jasno izvajati iz besed Pavlovih: Pravični pa iz vere živi. „Živeti“ pomeni isto kar delati, delati se pa ne more brez hotenja; in ker izvira ljubezen pri človeku, kot razumnem bitji, iz hotenja, mora tudi hotenje, s katerim ljubimo, biti iz vere. Vera je tedaj podlaga, na kateri se vzdiga ljubezen, je korenika, iz katere se poraja. In kaker je pri drevesu, da more rasti, pred vsem neobhodno potrebna korenika, tako tudi vera v krščanskem življenji in ljubezni. Iz vere se dviga proti nebu ljubezen. Kdor pa postavlja za podlago ljubezen in na to še le vero, je isto, kaker bi temelj hiši začel zidati v zrak, da bo potem se streho končal od zdolej.
                
Potemtakem se krščanska ljubezen nikaker in nikdar ne da ločiti od vere; dalje je vera podlaga in početni pogoj krščanski ljubezni. Vera sicer lehko stoji brez krščanske ljubezni, a ta se brez vere ne da niti misliti, kaker ne hiša brez temelja. Kdor se tedaj zatajivši vero ponaša s krščansko ljubeznijo, govori nezmisel. Isto tako nima krščanske ljubezni, kdor stoji na stališči teoretično-verske strpnosti hoteč spajati vero in nevero; nič namreč ne nasprotuje bolj katoliški veri kaker tako stališče. Vera katoliška je ali cela ali je sploh ni, kaker resnica in Bog; ona izključuje nevero tako popolnoma, da ni absolutno ničesar, kar bi obe edinilo, posrejevalo.
       
Govorimo pa tu — da povdarimo še enkrat — le o ljubezni krščanski; ker da je brez vere mogoča mej ljudmi druga ljubezen, ki se pa od krščanske ljubezni razlikuje po početku in smotru, nočemo s tem tajiti. O ti bomo imeli še priliko govoriti.
           

Kako prevladuje verski princip v posameznem človeku in v narodih.

             
Človek je razumna žival. Kar ga tedaj vrstno razločuje od drugih živali, je razumnost. Razumnost pa naganja duh, da teži po spoznanji vzročnosti. Zakaj ? — v tem vprašanji je izraženo razumnostim teženje. Prehaja pa razum od nižih do viših vzrokov in ne miruje, dokler ni dospel do najvišega. Teženje po naj višem je razumni duši tako naravno kaker težnost telesu. Kaker sili telo vsled težnostnega zakona proti središču zemlje in prej ne miruje, dokler ni našlo svojega težišča, tako sili razumno bitje k prvemu početku vse vzročnosti, ki ga imenujemo Boga; v tem še le dobi svoje težišče in vteho. Ako si ni človek rešil vprašanja o najvišem ter si vredil razmerja nasproti Bogu, ne bo imel miru.
             
Razmerje mej človekom in Bogom določuje in vrejuje vera. Potemtakem je vera človeku tako naravna kaker razumnost, ter se je ne more nič manj znebiti kaker razumnosti. Seveda si lehko zbere mej dvojim: ali veruje v pravega Boga, ali pa, zavrgši tega, si išče vravnati svoje razmerje nasproti neskončnosti kako drugače. Pojem „nevera“ je le relativen t. j. kdor ne veruje v pravega Boga, veruje pa drugače v neskončnost; vedno pa veruje nekaj t. j. hote ali nehote priznava svojo odvisnost od najvišega, absolutnega vzroka. Versko vprašanje plava vedno na površji v človeški duši. Svoje delovanje in življenje motruje človek v žaru, ki mu prihaja od neskončnosti, od najvišega principa; kar misli delati ali kar je vže delal, skuša spraviti v soglasje z najvišim principom. Človeku je vže naravno, da si stvarja tudi vero tako, kaker živi, da razumnostno opraviči svoje delovanje nasproti neskončnemu vzroku. Kdor živi kaker živina, čuti v sebi nevtešljivo potrebo dokazati tudi z razumom da je materija večna in da ne biva nad svetom duhovno bitje, ki bi bilo početnik nravstvenega, nadčutnega reda. Praktičnemu materijalistu je Darwinova teorija nad vse dobro dušla. Zakaj? Zato ker mu obeta razumnostno določiti razmerje do najvišega vzroka tako, kaker si morejo vsi materijalisti le želeti. In zadnji trn iz vesti materijalista bi izdrl, ako bi na vse strani evidentno dokazal, da ni in ne more biti nadčutnega bitja.
             
Teženje po sporazmerjenji življenja z najvišim principom, recimo: versko teženje se pa javlja ne le v duševnem življenji posameznih ljudi, ampak nič manj tudi v zgodovini narodov in vesoljnega človeštva. Največe vojske in prevrati v življenji narodov so nastali iz premembe ali različenja verskih nazorov; od druge strani se pa pri vvajanji novega reda ali pri vtemeljevanji novih odnošajev skuša pred vsem določiti razmerje nasproti najvišemu bitju in njegovim zakonom. Vemo pač, koliko viharjev je provzročila verska novotarija 16. veka, in ko so se ti viharji polegli, so se v vestfalskem miru prenovljene razmere potrdile in zapečatile: v imenu Najsvetejše Trojice. Da je veliko gibanje francoske revolucije izviralo iz tajenja osobnega Boga in vsake čeznaravnosti, kaže najboljše odstranjenje vsakega bogoslužja in javno obožanje človeške pameti, v katerem je revolucija dosegla svoj vrhunec. A ravno tako so evropski velemogotci po tolikem prelivanji krvi prišli do spoznanja, da treba pred vsem spet določiti razmerje do Boga in njegove večne postave, katero je revolucija zmedla; zavezali so se v sveto alijanco, katere osnovni zakon je vera v Boga stvarnika in početnika nravstvenega reda. Tudi osnovna postava vsake države določuje na čelu razmerje državljanov nasproti Bogu, tedaj versko vprašanje. In ni je pač države, dasi so njeni gospodovavci še tako brezbožni, ki bi se drznila svojemu zakoniku na čelo postaviti: brezboštvo.
          
Versko vprašanje je torej najviše, a ob enem tudi najniže, ker kaker vse obsega, tako vse zasega; iz njega vse izhaja, se vse rešuje in določuje, a nanje se tudi vse zvaja kot na najviši, vse odločujoči princip: v njem se, kaker v Bogu, giblje in biva vse človeško mišljenje in delovanje.
            
Da se more torej narod mirno razvijati ter stalno napredovati, da ne trati svojih moči za sanjarska podjetja, ampak jih porablja in zbira v smotre, kateri so, dasi idealni, vender dosegljivi, se mu mora pred vsem jasno določiti razmerje do Boga, z drugo besedo: mora se narod podučevati o resnicah, ki zadevajo vero, vzgajati se ga mora versko-načelno. Tem krepkejši bo narod, tem bolj vtrjen na poti k pravemu napredku, čim bolj je njegovo mišljenje in življenje prešinjeno od najviših načel, katere imenuje katoličan verske resnice. Ako pa omahujejo narodovi voditelji in vzgojitelji v slovstvu in v javnem delovanji mej raznimi naziranji, mej krščanstvom in liberalstvom, mej materijalizmom in idealizmom, bo tudi narodovo mišljenje negotovo, omahljivo in breznačelno, zatorej življenje njegovo brezznačajno. Seveda ne ostane narod v stanu načelne negotovosti nikdar dolgo, ampak prej ali kasnej se vrže v naročje ali katoliški resnici ali skepticizmu, ki ga pelje v duševni nihilizem.
           
Kako lehko je pa narodu, kakeršen je slovenski, narodu, ki je od cerkve podučen in vzgojen v katoliški resnici, ohraniti katoliško naziranje ter ga na podlagi tega povzdigniti. A ravno zarad tega bi se tem bolj proti takemu narodu pregrešili tisti, ki bi ga ali izneverili katoliškemu načelu, ali pa, hoteč katoliško načelo spajati z liberalnim, pahnili v duševno negotovost in breznačelnost, ki je smrt vsakega napredka.