"Zora" in socialno vprašanje - Nadaljnja Ušeničnikova dilema napram Gosarju

Zora in socialno vprašanje

           

Dr. Aleš Ušeničnik, 1920.

          
Naša revija se mora ozirati tudi na delo tistih, ki bodo v najbližji bodočnosti dajali smeri znanstvu in kulturi. To je naša visokošolska mladina. Že ločitev mladine po društvih kaže, da vznemirja in giblje duhove predvsem socialni problem. Zato bo ta problem použil v bodočnosti gotovo še več znanstvenih in kulturnih sil kakor doslej. Kako resno išče naša mladina prave »socialne orientacije«, to izpričuje n. pr. »Zora«, glasilo katoliškega jugoslovanskega dijaštva. V zadnjem dvojnem zvezku (XXII, 1920, št. 6—8, str. 85—97) sta dva članka (eden se bo še nadaljeval), ki očitujeta, da je tudi v vrstah naše mladine neka notranja znanstvena borba, ki se je pokazala že tudi sicer v naši katoliški javnosti. Izpočetka se je zdelo, da gre bolj za besedo: solidarizem ali socializem. Vse bolj se pa odkriva, da gre za stvar, namreč da ena struja hoče odločno dalje, kjer se drugi struji zdi, da ne more. Že dr. Gosar je v zadnjem »Času« (str. 29—40) načel to vprašanje, a še bolj jasno in določno je opredelil to vprašanje J. Kralj v »Zori« v članku »Do nove družbe«. J. Kralj ne vprašuje: ali solidarizem ali socializem, ampak mu je krščanski socializem prav neka konkretna oblika solidarizma. To se pravi: kakor dr. Gosar pojmuje tudi J. Kralj solidarizem zgolj etično. Solidarizem mu je notranje etično načelo ali bolje obseg etičnih načel, ki dajejo socialnemu in gospodarskemu življenju neke etične smernice Ta načela so večno veljavna. Naj si bo gospodarska oblika taka ali taka, ta načela morajo vladati v vsaki. Če se čuvejo ta vrhovna etična načela solidarnosti ali socialne pravičnosti, tedaj so vse gospodarske oblike same po sebi nekaj relativnega, kakor so nekaj relativnega razne politične ali ustavne oblike. »V dveh tisočletjih, odkar obstoja krščanstvo,« pravi Kralj, »je imel svet različne gospodarske sisteme: rimski latifundijski sistem v poljedelstvu in kapitalizem, zgrajen na instituciji suženjstva; v posameznih krščanskih deželah družinske zadruge in ostanke skupnega vaškega ali pokrajinskega gospodarstva; v srednjem veku se je razvilo, polagoma klijoč iz starih oblik, fevdalno gospodarstvo. Nosilo je v sebi že kali modernega gospodarskega sistema, kapitalizma. Napram vsem tem oblikam je krščanstvo kot v prvi vrsti duhovna, od izpreminjajočih se oblik gospodarstva neodvisna sila zavzemalo stališče: Dokler se te oblike gospodarstva gibajo v okviru solidarističnih krščanskih načel, jim ni oporekati... Ni mogoče, da bi se večno veljavna etična načela vezala na življenje in smrt s kakim gotovim gospodarskim redom. S propastjo dotičnega gospodarskega reda bi morala logično tudi propasti katoliška načela ... V okviru solidarizma, t. j. etičnih načel, ki urejajo družbo, more (torej) najti prostor cela vrsta različnih gospodarskih in socialnih sistemov.«
          
»Nebroj poti« vodi torej do družabnega stanja, ki bo »v skladu z načeli etičnega solidarizma«. »Naloga krščanskega socializma« je izbrati tistega izmed številnih gospodarskih sistemov, ki bo najbolj odgovarjal dejanskim gospodarskim in socialnim potrebam. Gre torej »predvsem za to, da izberemo oni gospodarski red, ki more v sedanji dobi realizirati solidaristična načela in prinesti pravico najširšim ljudskim plastem«.
             
Tu je torej jasno začrtano, kako si J. Kralj misli krščanski solidarizem. Nekoliko nejasna je le oznaka krščanskega socializma. Ni namreč prav razvidno, ali mu je krščanski socializem neka socialna in gospodarska »formula«, ali ne neka »naloga«. J. Kralj govori le o nalogi, a zdi se, da misli formulo. Ker se giblje v miselnosti dr. Gosarjevi, kakor dr. Gosar v Plengejevi, mu je pač krščanski socializem neka formula, ali še bolj določno, neka konkretna oblika socialnega in gospodarskega reda. Nekaj težave dela pridevek »krščanski«, ker je J. Kralj pravkar dejal, da bi bilo »žalostno, če bi vezalo krščanstvo svoj obstoj na kako gotovo obliko družabnega reda«. Toda krščanski socializem bi se lahko imenoval »krščanski« v tem smislu, da je relativna, a najbolj časovna oblika gospodarskega in družabnega reda, zgrajenega v skladju z etičnimi načeli krščanskega solidarizma.
        
Kaj naj pravimo na to? Najprej moramo reči, da Pesch, ki je uvedel to besedo v krščansko sociologijo, besede ne pojmuje tako. Peschu krščanski solidarizem ni samo abstraktno etična formula, temveč mu je socialno-gospodarski sistem, in sicer socialno-gospodarski sistem, kakor se mu zdi v določnem nasprotju proti individualističnemu kapitalističnemu in pravtako proti socialističnemu gospodarskemu redu edino pravi. Peschu je ideja solidarnosti »organizacijski princip« narodnega gospodarstva. Doslej, pravi, so govorili nacionalni ekonomi o dveh osnovnih organizacijskih principih narodnega gospodarstva, o individualističnem in socialističnem, toda ne eden ne drugi ne more zadovoljiti, ker sta oba enostranska, zato je treba združiti pozitivne plati obeh in ta sinteza je prav solidarizem. In sicer misli Pesch, ko govori o krščanskem solidarizmu, tudi na konkretno organizacijo narodnega gospodarstva, kakršna naj bi bila prav v naši dobi. Jasno je, da nihče ne bo spravljal naše dobe v kolesnice srednjega veka in gospodarstva naše dobe v oblike srednjeveških cehov. Nova doba, nove gospodarske razmere, zato mora biti tudi konkretna oblika krščanskega solidarizma nova. Kot teoretik seveda ni izdelal praktičnega programa v vseh podrobnostih. Njemu je predvsem za zmago principa. Če zmaga princip, si bo tudi poiskal konkretnih oblik. Sicer pa ni mogoče reči, da bi ne bil zarisal nobenih konkretnih oblik. Že v »Času« sem omenil, da si misli vse bodoče narodno gospodarstvo urejeno po primeru nemške »socializacije« premogovnikov. Zadružno gospodarstvo, delavski sosvet, socialna kontrola, te in podobne formule izražajo praktične težnje solidarističnega principa.
                
Peschu je torej solidarizem pravtako kakor individualizem in socializem socialnogospodarski sistem. Logično je zveza ta: Če se imenuje socialnogospodarski sistem, ki skuša v gospodarstvu enostransko uveljaviti individualnost in pravice individua, individualizem, in zopet socialnogospodarski sistem, ki bi rad enostransko uveljavil pravice družbe, skupnosti, socialnosti, socializem, tedaj se socialnogospodarski sistem, ki na podstavi, da je človek individualno in socialno bitje, hoče tudi v gospodarstvu solidarno uveljaviti pravice individualnosti in socialnosti, po pravici in logično lehko imenuje solidarizem. In kakor je konkretna oblika individualističnega principa v gospodarstvu v naši dobi individualistično prosto gospodarstvo (kapitalizem) in bi bila konkretna oblika socialističnega principa socialistično gospodarstvo (podružabljeno gospodarstvo), tako bi bila konkretna oblika solidarističnega principa socialno vezano gospodarstvo.
          
Kljub temu pa poročevalec zase rad prizna, da bi bilo bolje, če bi ločili principe in konkretne časovne oblike. Ne da bi bil solidaristični princip samo etičen princip. Je etičen, socialen in gospodarski princip. Vendar je princip, torej načelo, ki se mora šele ostvariti in se v raznih časih in razmerah more tudi le na razne načine, v raznih oblikah ostvariti. Zato je res posebno vprašanje, v kakšni obliki naj se ostvari zlasti v gospodarstvu v naši dobi, v dobi tehnično in kooperativno tako visoko razvite velike industrije?
            
Ločiti bi morali torej po tem pojmovanju pravzaprav troje: solidarizem kot obseg krščanskih socialno-etičnih načel, ki jih tolmači krščanska socialna etika; krščansko - socialno akcijo, ki ima nalogo, da uveljavi v gospodarstvu ta načela; in tisto konkretno obliko družabnega in gospodarskega reda, ki bi v dejanskih razmerah najbolje odgovarjala zahtevam krščanskih solidarističnih načel.
             
Toda z vsem tem še ne bi prišli stvarno »za korak naprej«, kakor pravi Kralj, da moramo iti, tudi preko Kreka. S tem smo samo nekaj razločili, kar je bilo doslej pomešano v besedi in pojmu solidarizma. Če torej ena struja hoče za korak naprej, moramo sklepati, da ni zadovoljna s konkretno obliko, kakor jo je začrtal Pesch. In vse kaže, da je res tako. Potem je bilo seveda poročevalčeve prilagojanje v zadnjem »Času« na izraz »krščanski socializem« brez pomena. Tudi konkretna oblika krščanskega solidarizma, socialno vezano gospodarstvo, torej gospodarski sistem, ki ne zanikuje zasebne lasti, a jo hoče socialno vezati in tako uslužiti skupnosti in socialni blaginji, bi se lehko imenoval socializem (če socializma ne pojmujemo kot ekstrem k individualizmu). In res je H. Lechtape v sporazumu s Peschem krščanski solidarizem nazval »krščanski socializem« (Der christliche Sozialismus, die Wirtschaftsverfassung der Zukunft). (Vendar kritik v Theologische Revue XIX, 1920, 72, meni, da bi bil avtor bolje storil, če bi bil obdržal besedo solidarizem.) Lehko bi torej tudi krščanski solidarizem poimenovali z besedo krščanski socializem. A po Kraljevem članku sodim, da ne misli tega, ko govori o krščanskem socializmu, in tudi dr. Gosarjev članek se mi kaže sedaj v drugi luči. Ne more biti več dvoma, da gre prav za konkretno obliko. Krščanski socializem naj bi bil pravi socializem, a krščanski. Izvedla naj bi se razlastilna socializacija, a v soglasju s krščanskimi načeli. Zato je dr. Gosar nezadovoljen z Leonom. Pač ne samo radi besede, ampak radi stvari.
          
Če Gosarjevo in Kraljevo misel prav umevamo in tolmačimo — o Plengeju menda ni nobenega dvoma —, tedaj bi bilo važno vprašanje, ali ni v pojmu takega »krščanskega socializma« notranjega nasprotja, ali ni govorjenje o krščanskem socializmu — contradictio in adiecto? Če si mislimo, da bi se socializacija legalno, brez krivičnega nasilja izvedla, tedaj bi bilo to vprašanje bistveno le vprašanje, kako je z zasebno lastninsko pravico produkcijskih sredstev, ali jo krščanski etični principi brezpogojno čuvajo ali ne? J. Kralj se je res tudi tega vprašanje doteknil s stavkom: »Napačna je trditev, da moramo katoliki brezpogojno braniti zasebno last«, in z motivacijo: »Napačna je ta trditev predvsem v sedanji dobi, ko neomejeno gospodarstvo nad zasebno lastjo rodi posledice, ki so v popolnem nasprotju s krščanskim solidarizmom.« Ta motivacija premalo loči neomejeno zasebno last, socialno last in socialno vezano last. Neomejeno last je treba brez dvoma zavreči. Krščanski solidarizem jo že s svojim imenom zameta. Last ne sme biti neomejena, temveč mora po principu solidarnosti služiti skupnosti. Vprašanje torej ni: ali neomejena, ali omejena last, temveč le: ali socialna ali zasebna , toda socialna vezana last?
            
To vprašanje se zopet deli v dvoje: prvo, ali last mora biti zasebna? drugo, če ne, ali je bolje, da je zasebna, a socialno vezana, ali bi bilo bolje, da bi bila socialna?
            
Ali last mora biti zasebna? Zdi se, da ne. Nekateri res uče, da je zasebna lastnina naravnopravna institucija, toda njih dokazi so vsaj dvomljive vrednosti. Gotovo je zasebna lastnina po naravnem pravu upravičena, a vse nekaj drugega je trditev, da mora biti. Zakaj bi po naravnem pravu morala biti last produkcijskih sredstev zasebna? Dokazi, ki se navadno navajajo, imajo še največ moči zoper komunizem zemlje, a predvsem zoper komunizem zemlje, kjer bi zemlja ne bila nikogar, kjer bi torej ne bilo nikogar, ki bi skrbel za redno obdelavanje, ampak bi vsak počenjal, kar bi hotel. Socializem pa tak komunizem ni. Socializem je organiziran komunizem. Organizirana komuna bi bila lastnica in bi delo organizirala. Sedaj pa primerjajmo s tem n. pr. institucijo kolonata! Po instituciji kolonata ni ne kolon, ne glavni najemnik (affittore) zasebni lastnik, ampak lastnik je veleposestnik, ki svojega posestva še morda nikdar videl ni, nikar da bi ga sam obdelaval. Ali bi bila kaj velika razlika, če bi namesto takega veleposestnika stopila recimo občina, ali tudi demokratična država? Zdi se, da bi bila razlika za kolone le na boljše, ker bi ljudstvo v demokratični državi lehko izvrševalo kontrolo nad stanjem kolonov. Če torej zastopniki naravnopravne teorije ne trdijo, da bi bila institucija kolonata proti naravnemu pravu — in tega ne trdijo —, ni razvidno, zakaj bi bila proti naravnemu pravu socializacija.
                   
Kaže torej, da to vprašanje ni naravno-pravno in zato tudi ne vprašanje krščanske etike, zakaj krščanstvo v teh rečeh ni nič svojega določilo, ampak je samo sprejelo naravno pravo. Naravno pravo pa ima glede tega samo splošne norme: Zemlja prvotno ni nikogar, ustvarjena je pa za vse. Služiti mora torej vsem. To je pa mogoče na več načinov, kakor dokazuje tudi zgodovina. Vsak način, če le res služi prvotnemu namenu, je po naravnem pravu dovoljen.
          
Tako se zdi, da bi vprašanje — ali socializem ali ne — ne bilo več krščansko-etično vprašanje, ampak le še vprašanje večje socialne smotrnosti: kateri način bi v današnjih razmerah najbolje služil občni blaginji? Če je to izvajanje pravo, tedaj bi bile misli o tem s krščansko-etičnega stališča svobodne. Če kdo misli, da je socializem za našo dobo najboljša ali celo edino možna gospodarska oblika, naj to obrazloži in dokaže. Če drugi misli, da ne socializem, ampak zadružna misel, in če tretji misli, da modra kombinacija zadružne misli s socializacijo, ali socializacija v širšem pomenu, naj vsak to dokaže. Kar bomo spoznali za boljše, tega se oprimimo in to izvedimo! In najbolje bo, če ne vsega hipoma, temveč le stopnjema. Tako bo mogoče popravljati hibe, če je bilo spoznanje nepopolno, tako mogoče kreniti v drugo smer, če je bilo spoznanje zmotno.
                 
Jasno je, da govorimo samo o gospodarskem socializmu. Socializem, skopčan z Marxovim materializmom, je kajpada v skrajnjem nasprotju s krščanstvom.
         
Kako je torej z gospodarskim socializmom? Poročevalec je že opetovano razložil svoje misli. Že socialisti sami priznavajo, da bi se socializacija zemlje slabo obnesla. Niti ruski boljševiki ne morejo odpraviti zasebne lastnine zemlje. Kako bi bilo z velikimi industrijskimi podjetji, je težje reči. Da ali ne bi se tu socializem bolje obnašal, dasi bi ga bilo težko izvesti. Vsekako bi bilo treba poprej vsaj teoretično rešiti najtežje vprašanje vsega socializma, kako ohraniti interes za delo, to najmočnejše gibalo vsega napredka. Socialisti ne morejo nič gotovega povedati. Kautsky pravi, da si ne smemo misliti socializma kot nekaj trdega, ampak kot nekaj, kar je v večnem razvoju. Gotovo bo socializem vsaj izpočetka ohranil mezdno razmerje in razne oblike mezde (kakor so: »fester Gehalt, Zeitlonn, Stücklohn, Prämien für Leistungen ...« ) in nikjer ni rečeno, da bi vsi imeli enake plače. Če bi se bilo treba odločiti ali za enakostni princip ali za socialistično produkcijo, bi se morali odločiti pač le za to! (Prim. K. Kautsky, Das Erfurterprogramm, 1910, 158—161.) Bodisi kakorkoli, brez dvoma je socializem »skok v temo«! Tu je treba torej — več luči! Nasprotno pa evolucija s socialno kontrolo nad produkcijo, z delno socializacijo ne dela teoretično nobenih posebnih težav in srečno združuje važni individualni moment zasebne iniciative, zasebnega interesa s socialnimi interesi, z interesi skupnosti. Vsega seveda tudi ta teorija ne reši. V vseh teh rečeh je malo absolutnosti, a so široke meje relativnosti. Te relativnosti je priča ves zgodovinski razvoj. Vsaka doba izkuša po svoje rešiti problem sreče, a nobena doba ga še ni popolnoma zadovoljivo rešila, zato si ne smemo laskati, da ga bo prav naša. Tudi ne smemo iskati gesel, s katerimi bi množice pridobili, če za gotovo ne vemo, da bodo ta gesla res prinesla množicam obetano srečo. Pač pa to vemo o geslu: »Blagor ljudstvu, čigar gospod je Bog njegov!« (Ps. 143, 15), in o geslih krščanske ljubezni in pravičnosti!
             
Da se vrnemo k »Zori«, je torej J. Kralj, kakor se zdi, za neke vrste socializem, v katerih mejah, ni jasno. Malo bolj jasno je, kar je povedal dr. Gosar v »Času«, a dosti jasno še tudi ni. Nasprotno se je pa v isti »Zori« Fr. Žaren odločno postavil na stališče krščanskega solidarizma. V članku »Socializacija« tolmači najprej, kako je nastala med proletarci vsled peze življenja in smotrnega preudarka socialistična misel s socialističnim gibanjem. V drugem delu pa dokazuje, da bi privedel socializem, dosledno izveden, človeštvo v gospodarsko sužnost. V vsem socializmu se mu zdi, da tiči »petitio principii«: »brez vsakega dokaza domneva, da pomeni socializacija a priori rešitev iz vseh težav naših dni, kar je vendar tako zelo dvomljivo«. Žaren odločno odklanja kapitalizem, pozitivno je pa za krščanski solidarizem, »za socializacijo ne v komunističnem, marveč v solidarističnem smislu, za regulacijo gospodarskega življenja s pomočjo avtonomnih stanovskih zadrug in nadomestno države, potem pa še posebno z okrepitvijo nravnosti in vesti s pomočjo praktičnega krščanstva. Oba dela sta dobro obdelana in vredna resnega premiselka.
           
Vsekako je treba le srčno pozdraviti mlade borce na socialnem polju. To je prava pot. Le resen študij more dovesti do prave orientacije v tako težkih problemih našega časa!