Kaj je prav za prav liberalizem? - 2. del

Kaj je prav za prav liberalizem?

2. del

Dr. Anton Mahnič, 1891

2. — Katerega liberalizma pristaš je dr. Lindner?

Liberalizem je teženje po neodvisnosti od Boga in njegove postave. Kaker vera zavzema celega človeka, tako se tudi vero rušeči liberalizem razteza na vse človeške zmožnosti ter zasega vse stroke človeškega delovanja. Liberalizem odteguje razum Bogu zavrgši vero na skrivnosti in pozitivno razodenje; odteguje Bogu voljo, proglasivši jo za avtonomno, kaker je storil Kant se svojim kategoričnim imperativom. V javnih zadevah zahteva liberalizem ločitev države od cerkve; pri tem pa podviza vse javno življenje podržaviti, da bi je tem hitrejše in gotoviše potom javnega zakonodajstva odtegnil vsakemu vplivu sv. cerkve.

Najbolj se pa vladohlepnost modernega liberalizma kaže v šoli, iz katere je vže popolnoma potisnil cerkev, vsvojivši si vso vzgojo, šolo pa proglasivši za brezverstveno.

Ni pač težko razsoditi, da je dr. Lindner — in isto tako seveda dr. Romih se svojimi „zavezniki“ — glede odgoje zagovornik tega liberalizma. Verske resnice so mu predsodki, verski simbol zavira prost razvoj človeštva, ako se ne pokori javnemu mnenju; cerkev je intolerantna, ostudna (abscheulich), njenim koristim nima služiti odgoja. Šola vzorna je dr. Lindnerju šola, ki se je popolnoma odklenila klerikalnega vplivanja — „dem klerikalen Einflusse ganz und gar entzogen wird “, šola — nekonfesijonalna. Zato mu je francoski mason Jules Ferry, ki je kot učni minister se svojimi glasovitimi predlogi 1880 pričel radikalno preosnovo šolstva v brezverskem smislu, junak prve vrste; kajti, kaker pripoveduje dr. Lindner s posebno radostjo, ravno vsled Ferry-evih predlogov se je začelo preganjanje duhovnih kongregacij na Francoskem, in zatiranje — jezuitskih kolegijev.

Isto tako vpotreblja dr. Lindner temeljni stavek Kantove etike na vzgojo, iz tega določujoč njen smoter. Ne za Boga se ima vzgajati, ampak vzgoja bodi — brezsmotrena, kaker mora biti brezsmotreno — „unmotivirt“ — sploh vse naše delovanje, da je nravstveno. „Gojenec je oseba, in se torej ne sme žrtvovati smotru, ki je zunaj njega“ — ta stavek dovolj označuje duh šole Lindnerjeve in njegovih zagovornikov.

Vzgoja, ki se vrši po teh načelih, postavlja človeka na stališče, ki je od Boga in od cerkve pa njene avktoritete popolnoma neodvisno; ta vzgoja taji v dejanji Boga, človeka pa obožuje: to je vzgoja v smislu skrajnega liberalizma, ki mora dosledno dovesti do praktičnega ateizma.

Pa dr. Romih celo ne more razumeti, kaj je liberalizem.

Zakaj ne? Zato ker nima pravega pojma o prostosti, kar je pač tem eljno in odločivno, ko govorimo o liberalizmu. Mi namreč jemljemo prostost človeške volje, kaker jo umeva in določuje sv. cerkev. Proti temu nima gotovo nič tudi dr. Romih, saj sam povsod in vedno zatrjuje, da mu je stališče krščansko ter da ne bode nigdar pozabil, da narod slovenski — je narod katoliški; isto tako se je proti nam v bran postavil za čisto krščanstvo svojega duševnega velikana, dr. Lindnerja. Ako tedaj vprašamo katoliške učenjake, v čem obstoji prostost človeške volje, nas podučijo: prosti smo, ker je v naši oblasti, da se mej raznimi rečmi odločimo za eno ravno tako kaker za drugo. In katoliška cerkev sama se je izrekla, da k prosti volji se zahteva ne le prostost od (zunanje) sile, ampak tudi od (notranje) nujnosti — libertas a necessitate. Nauk tistih pa, kateri trde da notranja nujnost ne ovira prostosti voljine, je cerkev — zavrgla. Ta obsodba pa zadeva tudi — dr. Lindnerja; ker v svoji psihologiji jasno in odločno piše, da našo voljo določuje notranja nujnost, le da se je ne zavedamo. V istem smislu piše dosledno v svoji „Erziehungskunde“ in v „Encyclopädie“. In potem se dr. Romih huduje, da Lindnerju očitamo tajenje proste volje!? V obrambo Lindnerjevo pa navaja proti nam, „da tudi on govori o „menschlihe Freiheit“. Da res, g. dr. Romih, ne veste pa, kaj pomenja: duo cum dicunt idem, non est idem? Mi govorimo o prostosti volje, in dr. Lindner govori; a žalibog, da njegova prostost ni naša prostost, ker prostost naša — dajte se vender podučiti! — je prostost v smislu katoliške cerkve. Zato molčite enkrat vsaj o krščanskih nazorih dr. Lindnerja! Nisem tedaj govoril prav rekši, da dr. Romih ne more vedeti, kaj je liberalizem?!

Pa zaslužena kazen človeškega napuha! S K antovim imperativom je hotel zasesti mesto najvišega Boga, a s teorijo, katero si je stvaril o prostosti, je telebnil z visočine in se ponižal do živali. Ker če je s prostostjo človeške volje tako, kaker nas učita dr. Lindner in dr. Romih, potem smo ravno tako prosti kaker vol, ki se tudi ne daje določevati nego od notranje nujnosti ali instinkta ... Homo, cum in honore esset non intellexit, sed ... comparatus est iumentis.

Krščanstvo — liberalizem?!

„Liberalizem pričenja s Kristusom“ — tako piše dr. Romih. Tedaj bi bil Jezus Kristus — prvi liberalec.

Toda, ako vzamemo liberalizem, kaker se ga mora vzeti po določbah sv. cerkve in papežev, je ta trditev prvič neresnična, ker liberalizem je negacija krščanstva v najširšem pomenu; a drugič je ta trditev — blasfemna, ker po nji bi Jezus Kristus sam odvračal človeštvo od Boga in njegove večne postave.
  
Vender ima tudi krščanstvo nekaj od tega, po čemer teži liberalizem: ono je človeštvu priborilo pravo prostost. Povdarjamo pa: pravo prostost, katera obstoji ne v neodvisnosti, ampak v vsestranski odvisnosti od Boga in njegove postave.

Pa kako se to sklepa: prostost — odvisnost? Tako je. Prostost — bodi, kar hoče — ne more biti nekaj protinaravnega; človeku ni pa nič bolj naravno, nego da je končen t. j da ni niti iz sebe, in dosledno niti za sebe; on je iz Boga in za Boga, ki je bitje nekončno. — To ni katekizem, g. Romih, ampak čista filozofija, da je ni bolj umstvene. — Če je pa temu tako, mora biti vse človeško, torej tudi prostost, le v odvisnosti od Boga.

In ta je edino prava prostost. To nam je tedaj prinesel Jezus Kristus. Kako?

Prost je, kdor se more izmej več reči odločiti za eno, v tem ko bi se mogel ravno tako odločiti za drugo. Prosta volitev zahteva tedaj pred vsem spoznanje. Nismo vstani pa hoteti, česar nismo spoznali. Kdor tedaj nima pravega spoznanja, ni prost. Zmota prostost krati, nevednost jo vničuje.

Jezus Kristus nam je prižgal luč pravega spoznanja. Poučil je človeka o njegovem početku in konci, pojasnil mu razmerje do Boga in bližnjega. Pokazal mu je, kako ima živeti, da doseže svoj smoter.

Pa pravo spoznanje še ne podeljuje človeku popolne prostosti. Ni res, kar je učil baje Sokrat, kar ponavlja dr. Lindner, da vže pravo spoznanje dela človeka nravstveno dobrega — vedeti in hoteti, ni eno in isto, ker volja je zmožnost od razuma različna; in skušnja nas uči, da se volja človekova bolj nagibne k slabemu nego k dobremu navzlic še tako popolnemu spoznanju. To nagnenje pa krati prosto samoodločbo. Kristus je prinesel volji krepilo, da se ojačuje proti slabemu, in se ne da vkleniti v sužnost mesene poželjivosti. To krepilo podeljuje volji Kristusova milost.

K pravi, popolni prostosti tedaj privede človeka le krščanstvo; v tem smislu imamo razlagati besede Kristusove: „Ako vas Sin oprosti, boste resnično prosti.“ [Jan 8, 36]

Tako je tedaj Jezus Kristus res početnik pravega „liberalizma“, kateri pa nima z modernim liberalizmom nič skupnega, nego latinsko deblo, ki se nahaja v njegovem imenu.

Kako lažnjiv je moderni liberalizem, se spozna iz njegovega sadu.

Da — ,,spoznali jih boste iz njih sadu “, tako nas je opominal Kristus.

Krščanstvo je pognalo resnično liberalni sad v najširšem pomenu besede. Glavni, označivni včinek krščanstva je prost razvoj individualnosti, kaker v posameznikih, tako tudi v celih stanovih in narodih.

V posameznih ljudeh je krščanstvo vkrepilo voljo, kar se kaže najbolj v junaškem zatajevanji samega sebe, v kročenji poželenja, in v zaničevanji sveta. Ko je začela Kristusova milost rositi z neba, je zemlja začela poganjati device, mučenike, spoznavavce.

Krščanstvo je strlo sužnjem okove, je oprostilo ženski spol od samohotnosti moževe, je priborilo novorojenim otrokom naravno pravico do življenja in iz ljubezni izhajajoče vzgoje.

Krščanstvo je tudi narodom vedno branilo, gojilo njih jezikovne in kulturne svojosti. Meščanske svobodščine, pokrajinska avtonomija in druge resnično liberalne pridobitve imajo početek v srednjem veku. Da se niso zapadni narodi pogreznili v duševno spanje in nedelavnost, v kateri nahajamo izhodne, ampak da se je individualno teženje i v narodih i v posameznikih tako čvrsto razvilo in povspelo do tolike kulture, zasluga je rimskokatoliškega krščanstva; mej tem, ko je bizatinski cezaropapizem, za njim arabsko-turški islamizem v orijentu zadušil vsak prost individualni pojav. S koliko odločnostjo so papeži branili narode, stanove in mesta proti samohotnemu zatiranju mogočnih kraljev in cesarjev, kateri, kaker n. pr. Hohenstaufi, so hoteli posnemati vzgled bizantinskih samodržcev! Še pojma bi več ne imeli o politiških in socijalnih svobodščinah, ko bi ne bila mogočna roka rimskih papežev krepko zavračala napade svetnih mogotcev na prostost in vest podložnikov ter njih ponosnega vratu ne vpogibala pod jarem Božjega prava.

Zdaj pa poglejmo sad modernega liberalizma. Začnimo pri javnem življenji. Francoska revolucija si je zapisala na zastavo: liberte. A ravno ona je na Francoskem zatrla avtonomistično pravo; ravno ona je svoje tiranstvo razširila — do vesti (kar očita dr. Lindner katoliški cerkvi, češ, da tiranizuje vest z dogmami) kruto preganjajoč cerkev, a javno proglasivši vero čiste pameti; francoska revolucija je prva starišem vtajila pravico do svobodne vzgoje svoje dece. Liberalizem vničuje povsod deželno avtonomijo, prikračuje zgodovinske, postavno priborjene pravice. Z železno verigo centralizma je oklenil Avstrijo, Španijo, Italijo, Nemčijo. Liberalec pa centralist je identično. Liberalizem je vvedel splošno vezajočo vojaško postavo, prezrši, da za vojaštvo ni vsakdo, ki je krepkega telesa, ampak kogar za to sposablja individualno nagnenje in poseben poklic. Liberalizem je vpeljal posilno šolsko postavo, po kateri pristoja, ako ne zdajo nič milejša sredstva, vojaku oblast starišem trgati deco iz rok in jo gnati v šolo, katera je osnovana proti verskemu prepričanju starišev, kojim daje narava izključljivo pravo do odgoje otrok! Liberalizem je Evropi stvaril novo suženstvo, ker je izdal se svojimi postavami kmetijsko in rokodelsko ljudstvo brezsrčnemu kapitalu. Liberalizem je omogočil, da se je tako bujno razcvelo židovsko koristolovno časopisje, ki v svoje vmazane namene zasleplja občinstvo in tiranizuje javno mnenje. Liberalizem je evropskim narodom na vrat obesil stoječo vojsko z neznosnimi davki pa vsemogočno, vse oklepajočo birokracijo!

Vzemimo poštenega, zvestega državljana, ki ima svoje polje, svoje otroke, svojo pamet, svojo vest, svojo voljo. Svoje polje mora zastaviti Židu za dolg, ako hoče plačati zemljiščini, hišni itd. davek pa doklade in priklade in obklade. Svoje otroke mora izročiti šoli proti svoji pameti, proti svoji vesti in proti svoji volji. In ti otroci morajo v šoli misliti ne po svoji ali očeta pameti, ampak po pameti državno potrjenih knjig. Predrzni se učitelj — preveč oddaljiti se od predpisane knjige-vodilnice, glej, vže visi nad teboj Damoklov meč „liberalne“ šolske postave!

In to imenujejo — prostost!!

S kako prostostjo je obdaril moderni liberalizem učitelje v Nemčiji!

Ne bomo govorili o domačih, avstrijskih razmerah. Marveč imamo o tem v rokah knjižico — iz nemškega „rajha“. Knjižico je spisal znani dr. Knecht. Naslov ji je: „Die Staatserziekung ist in ihren Folgen verderb1ich.“ Tu se nahaja mej drugim tudi poglavje: „Die Uniformirung und Schablonisirung der Staatsschule.“ To poglavje podajemo tri v slovenski prestavi:

Kot državna vstanova pogreša šola one prostosti in samostojnosti, katere potrebuje, da more vspešno delovati. Država, najviša šolska nadzorovalka, se ne zadovoljuje samo s šolskim nadzorovanjem, ampak vodi vse šolstvo po tiru birokratične modrosti in samovolje. Kaker gozdi in železnice, imajo tudi šole svoj oddelek v državni vpravi, in ž njimi se ravna po enakih principih. Izdaja se brez števila vkazov, pravilnikov, določeb, učnih načrtov, zahteva se brez števila poročil, tabel, spričeval, nastavlja se cela vrsta šolskih svetovalcev, srednjih in nižih nadzornikov in voditeljev, in vse štrene mogočne šolske vpravne mašine shajajo se v rokah vladajočega ministra. Kdo bo dvomil, da ni vse v redu! Nihče. Vse je v redu, cel aparat dobro nastavljen, nobeno kolesce na neprimernem prostoru; vse je dobro registrirano, poročila in „listi“ se začasno predstavijo, kratko — na papirji je vse v redu — toda žal, da ne more trpežni papir dati življenja niti roditi pedagogičnega duha. Šola ni poštni vrad, šola ni železnica in nesrečno zaslepljeni smo, ako mislimo, da moremo šolo dovršiti z dobro vrojenim mehanizmom. Centralizujoča, birokratična šolska vprava ni pedagogiška, kajti ona niveluje in uniformira vse šolstvo ter vničuje vsako pedagogično gibanje. Oglejmo si le učne črteže! Prvo izda učno ministerstvo normalni učni črtež za neko vrsto šol; na to priredi deželni šolski svet po splošnem učnem črteži podrobni učni črtež za pokrajino; iz tega stvari okrajni šolski nadzornik poseben učni črtež, katerega se morajo strogo držati vsi podložni učitelji. V njem se ne razdeli samo tvarina do zadnje pičice po pol urah in se ne zaznamenjuje samo vsak odstavek, kateri se mora čitati, ampak natačno se določi navod vsakemu predmetu. Tako je vsak učitelj strežnik nadzornika; sam ne sme nikakeršnega učilnega navoda in naziranja imeti, ampak mora si edino zveličavni navod strogega gospoda nadzornika prisvojiti, in ako je dobil službo v drugem okraji, je njegova najvažniša skrb, da gotovo pozve, kako hoče nadzornik onega okraja, da se posamezni predmeti podučujejo. Da se tako vsa vzgoja preobrazi v nekak mehanizem in da mora učitelj izgubiti veselje v svojem poklicu — ako ni vže se svojim šolanjem na pripravnici in seminarji izgubil vsake samostojnosti — mora vsak sprevideti. Povsod vlada sila in strog red, kateri velja tudi za ročna dela in telovadbo. Za telovadbo je veljal nekdaj izrek, da bodi prosta in vesela. — „Frisch, froli und frei — sei die Turnerei!“ — sedaj so posamezne vaje in posamezna kretanja natančno predpisana, in telovadnica ni več prostor za veselo okrepčanje in telovadne igre, ampak torišče pritiska in muke, na katerem dobi mladina prvi okus vojaškega življenja. V mnogih mestih zbirajo — se ve z dovoljenjem visoke šolske oblasti — tudi vže za šolo nedorasle otroke v otroške vrte, da igrajo, kaker se je izvrstno izrazil Pachtler, „na povelje“ [ordonanzmäßig], in da se navadijo misliti, da so udje celote. —

Tako vduši novodobna državna šola se svojim po šabloni vmerjenim sukanjem vsako samostojnost in osebnost, vsako izvirnost in samovoljnost učiteljev in učencev. Učiteljem so se večinoma vže prisladile okovi, v katere jih je država vklenila, ker se jim zde priležne in jim prihranijo trud samosvojega mišljenja; zato si pa dajejo oduška v psovkah in rogoviljenji proti cerkvi in „farjem“; misleči in značajni učitelji pa čutijo nenaraven pritisek, k ateri jih tare, in vdajo se mu le z žalostnim srcem. Veljaven odgojitelj dr. G. Kaufmann, nadučitelj na cesarskem liceji štrasburškem, priobčil je v Holtzendorff-ovih „Deutsche Zeit- und Streitfragen“ [zv. 81] l. 1877. obširen spis z naslovom  „Kampf der französischeN und deutschen Schulorganisation in Elsaß-Lothringen.“ Mej drugim pravi: „V zadnjih desetih letih vkrepile so se težnje po središčinem združenji. Vže naravni pritisek proti večkrat nejasni prenapeti sanjariji po prostosti v četrtem desetletji gnal je v to; delovali so in delujejo na to velikanski vspehi strogo vrejene vojske. Ti vspehi so privedli do misli, da tak red lahko na vsakem polji doseže enak vspeh. ... Sijajni so vspehi prosvitljenega despotizma, toda pridobiti se morejo le v puščavi; poskusi z njim na polji samostojnega življenja in opustošil je boš. Od boja za samostalnost [više] šole je prišlo v široke kroge le malo, ker o takih dogodkih se le težko govori, ako se noče človek izpostaviti disciplinarnim preiskavam, ali si noče vsaj pokvariti svoje karijere. V ožem krogu, posebno ko se snidejo pri mizi drugovi enega mišljenja, sliši se tožba o neznosnem varhovanji, o brezpravnem stanji, o „mignonovem“ gospodarstvu. Tožbe so večkrat nepravične, so prepikre in preveč brezobzirne, ker jih govore zakotno, ne da bi se bali odgovornosti, toda vedno ostane še dovolj takega, kar se mora zelo obžalovati, kar krije v sebi največo nevarnost za bodočnost. Člen 2. [alzacijske-lotaringiške] postave 23. dec. 1873. določuje, da se vodje javnih viših in učitelji javnih nižih šol z določbo višega namestnika vsaki čas, ako se jim le plača postavna pokojnina, lahko začasno odstranijo v pokoj. Po tej postavi je vodja gimnazije vradnik, kateri ni drugega nego vladni organ. Ta postava je na stališči francoskega vseučilišča. Po nji sme zahtevati samovoljna vlada od vodij, da zlorabijo svojo službo v prid političnim težnjam, kaker Napoleon svoje vseučilišče.

V letih, ko so videli povsod demagoge, prisilila je pruska vlada celo slovitega Kohlrauscha, da je moral svojo nemško zgodovino predrugačiti in jo očistiti „demagogičnega duha“: ravno tako je bavarska vlada zadnje poletje prepovedala Daniel-ovo geografijo. V prvem in v drugem slučaji segla je vlada v šolo z ono občutnostjo, katera ji je lastna; zahtevala je, da se prizanaša muham in samovolji vladajočih svetovalcev — kajti v Kohlrausch-ovi knjigi ni bilo niti sledu o „demagogiškem duhu“. Toda mi vkažemo, in tedaj mora učitelj zdaj krščansko-germansko navdušenje vzbujati, zdaj pa absolutistične, nacijonalno-liberalne ideje razširjati! Ako se je tako godilo, ko se je še načelnostno priznavala šolska samostojnost, kaj bode še le, ko se še ta obramba odpravi? Kdo more zabraniti, da se ne bode tako posilno postopanje ponavljalo vsak dan? Se bodo li merodajne osebe dale morda voditi od človekoljubnega mišljenja? Toda osebe se preminjajo in tudi največi možje ne vedo več pomoči, ko se je ponižala šola do navadnega vpravnega polja. ... Novejša šolska zgodovina priča nam, kako vničuje centralizujoča šolska vprava vso prostost in samostojnost. Navesti hočem le še, da nimajo tudi učitelji viših šol skoro nobene prostosti pri podučevanji in strahovanji učencev; pokoriti se morajo natančno predpisani šabloni, ki vse uniformuje. „Samovoljno daljiti se od učnega črteža nima pravico nobena učiteljska konferenca, ampak mora se v vsakem slučaji prositi dovoljenja više šolske oblasti,“ določuje badenski vkaz. Ravno taka se godi s pruskim normalnim črtežem. Kako poniževalno ravnajo šolske oblasti z „višimi učitelji“, prepričuje nas posebno „matura“. — Gimnazijski učitelj podučuje devet let svoje učence po učnem črteži in vender ne sme soditi: „ti so zreli za vseučilišče,“ ampak šolska oblast pošlje izpraševalca, kateri naj izprašuje pri maturi in naj razsodi, ali so posamezni učenci sposobni, čeravno je tak izpraševalec malo ali nič izurjen v praktičnem šolstvu. — Res, čuditi se moramo, da ne protestujejo gimnazijski profesorji enoglasno in energično proti takemu poniževalnemu varovanstvu.

Tako tedaj na nemškem.