Nadčlovek in popolni človek (Dr. Ivan Janežič, 1904)

"Nadčlovek"

v moderni spekulaciji
in "popolni človek" po krščanskem naziranju.

Dr. Ivan Janežič, 1904

         
Resnica ima povsod svoje nasprotnike; eni iz nevednosti tavajo v zmoti, drugi iz hudobije zagovarjajo laž. Resnica pa je kakor solnce, vedno svetla sama po sebi, a zmota in laž jo često zakrivata, kakor megle zakrivajo solnce.
     
Vso resnico ima in brani Cerkev, ki nezmotljiva uči preproste in vodi vednostno spoznavanje.
    
V tej razpravi bomo primerjali med seboj pojma „nadč1ovek“ in „popolni človek“, prvi pojem povzet iz blodne moderne spekulacije, drugi iz solnčnega krščanstva.
   

Pregled modroslovnih šol in sestavov

   
Vera in veda imata vsaka svoje polje delovanja, vendar se marsikje srečata; zlasti velja to za kraljico vseh ved, za filozofijo. Zato je vprašanje: v kakšnem razmerju sta modroslovje in vera?
   
Kmalu po Kristusu so stopili krščanski učeniki v boj s poganskimi modrijani, verska ideja je zmagovala; pri sv. Avguštinu že najdemo krščansko modrost v krasni obliki.
      
Srednji vek nam kaže tri vrste modroslovcev: Arabce, jude in kristjane; vsi ti so se več ali manj naslanjali na stare, zlasti na grške modrijane. Vsaka vrsta šteje med svojce veleume, a vendar se kmalu dvigne krščansko modroslovje na vrhunec, po vsebini in obliki se je najbolje izpopolnilo in, kar je poleg tega velikega pomena, bilo je bistveno enotno in skupno vsem narodom.
         
Verski boji ob koncu srednjega veka so ovirali in ponekoliko celo zadušili modroslovsko delovanje. Le polagoma se je dvigala stavba modroslovskih ved iz razvalin, a enotna in splošna ni bila več, kakor prej. Res, da je imela skolastika velike učenjake tudi še v tem času, vendar njih vpliv ni več segal čez ves krščanski svet.
     
Versko ločeni narodi so si snovali svoje modroslovske šole, povsem različne in nasprotne krščanski filozofiji.
       
Po vatikanskem cerkvenem zboru in posebno še po prizadevanju Leona XIII. se je začelo krščansko modroslovje zopet živahneje razvijati in nam daje veselo nado boljših dni. Saj pa je tudi skrajnji čas!
   
Če pogledamo dolge vrste današnjih modrijanov, moramo žal priznati, da večina med njimi modruje brez ozira na pravo vero ali celo veri nasproti.
      
Skupne modroslovske vede med brezverskimi filozofi ni, o tem sami radi tožijo; še stalne šole z večjo veljavo nimajo, kakršne so bile pri Grkih stoiška, peripatetiška, novoplatonska ali v srednjem veku tomistična in Skotova šola.
    
Kant uživa sicer veliko spoštovanje, a v modrovanju ne gredo za njim; med njim in njegovimi učenci zijajo načelna in bistvena nasprotstva. Tako je zasnoval n. pr. Fichte: subjektivni idealizem, Schelling: objektivni idealizem, za tem Hegel: logiški idealizem. Nasproti brani Herbart svoj realizem, in Schopenhauer je pesimist itd. Seveda je končna točka razvoja pri vseh teh sestavih materializem ali panteizem.
    
Velika je res zmeda med brezverskimi modrci, nasprotja in protislovja obilna, vendar je mogoče zaslediti semtertja nekaj skupnega, ko se večje število takih adeptov zapiše kakemu bolj odličnemu voditelju. Če tudi je to le začasno vendar je le nekaj in tako lahko sledimo neke struje v nemirnem valovanju modernega modrovanja. Tako je nekaj časa gospodoval Darwin in tako zdaj kvišku sili Nietzsche.
      

Friderik Nietzsche

      
se je porodil 14. oktobra 1844 v mestu Röcken pri Lützen kot sin luteranskega pastorja, ki je imel več otrok. Rodovina pa je prišla iz kraljestva poljskega in se prišteva med plemstvo. Nietzsche se je zavedal tega plemstva in je bil ponosen nanje. Tako je imel navado reči v slučaju, da se mu ni verjelo na besedo: „ein Graf Niecky lügt nicht.“ Ta posebnost se ga je vedno držala v ponašanju in v mišljenju in je neka podlaga v krvi za njegov aristokratski individualizem in njegovo „gosposko moralo“.
      
Njegov oče je bil ortodoksen protestant in je svoje otroke odgojeval natanko po luteranski veri. Mladi Nietzsche je šel v šolo veren mladič.
      
V tistem času, ko se je šolal na gimnaziji, je prišel darvinizem na svet. L. 1859. je izdal Darwin svojo knjigo: „o postanku vrst po naravnem izboru.“ Ta knjiga je provzročila mogočno gibanje med učenim svetom in tudi Nietzsche se ni mogel ubraniti nje vpliva. Globoko mu je obtičalo v duhu in pri vsaki ugodni priliki je prišel njegov darvinizem na dan.
     
Tedaj je prišel Nietzsche na vseučilišče v Bonn in pozneje v Lipsijo, v letih 1864—67. Na vseučilišču je izgubil vso vero, postal je nemiren in začel je iskati namestka za izgubljeno vero.
     
Darvinizem tistega časa še ni bil sposoben za modroslovske spekulacije, zato je moral Nietzsche iskati si drugod pametne podlage za svoje življenje.
        
Njegova stroka na vseučilišču je bila klasična filologija, ker ga je zlasti zanimalo grško bajeslovje; in kolikor bolj je pojemala vera, toliko bolj goreče je srkal vase mitične bajke. Ne motimo se, ako trdimo, da so mu ti grški bogovi in heroi hodili na misel, ko je stvarjal pozneje svojega „nadčloveka“. Spisal je nekaj o tem predmetu in skoro po vseh njegovih spisih se najdejo sledovi grške mitologije.
     
Njegova domišljija je bila polna teh bajeslovnih slik in podob, a njegovo srce je ostalo prazno. V tej zadregi naleti slučajno pri nekem starinarju v Lipsiji na filozofijo Schopenhauerjevo. V letih 1865—67 je vso prebral in premislil in zazdela se mu je pripravna za vodnico v življenju. Sestavil si je kmalu po Schopenhauerjevih naukih nekak vzor „der Schopenhauer’sche Mensch“, kakor ga imenuje in tako živeti se mu je zdelo modro.
     
Ta vzorec je pozneje nekoliko prenaredil in postal je njegov: „nadčlovek„.
       
Leta 1867. je dobil profesuro klasične filologije v Baselu, kjer je deloval s prestanki do leta 1879. Poleg svoje stroke se je z vnemo bavil z modroslovjem. V ta čas, ki ga imenujemo prvo dobo njegovega modroslovnega razvoja, spadajo tale dela : „Geburt der Tragödie“; „Unzeitgemässe Betrachtungen“; „David Strauss“; „Vom Nutzen und Nachteil der Historie fürs Leben“; „Schopenhauer als Erzieher“; „Richard Wagner in Bayreuth“.
    
Nietzsche je bil slabotnega zdravja, zato je moral večkrat prositi odpusta in iskati zdravja po svetu. Rad je bival v Italiji. Leta 1879. je zapustil profesorsko službo in je stopil v pokoj. Odsihmal je živel in delal le za svojega „nadčloveka“.
   
Za časa svojega bivanja v Baselu se je bil seznanil Nietzsche z Rihardom Wagnerjem. Zahajal je pogosto v Wagnerjevo družino in se mnogo razgovarjal ž njim o modroslovskih in leposlovnih rečeh.
      
Ta Rihard Wagner je znamenit mož med Nemci, slovi najbolj kot preosnovatelj glasbe pa tudi kot filozof in estetik je na imenu.
     
Že leta 1849 je razvijal v svojih spisih misel ustvariti „močnega in lepega človeka“ in sicer s pomočjo tragiške godbe, katera naj preobrne moderno kulturo in s kulturo človeka. Godba je Wagnerju središče kulturnega življenja.
     
Močno so ugajale profesorju Nietzscheju te ideje in ves je gorel za Wagnerja. Pozneje se je to navdušenje ohladilo, a podoba „lepega in močnega človeka“ je ostala v njegovem duhu in se kaže na njegovem „nadč1oveku“. Vse je kazalo, da Nietzsche najde svoj namestek za izgubljeno vero v teh virih, kakor smo jih opisali. Pa ni se zgodilo. Kje je vzrok?
     
Iz verskih razlogov je lahko umeti, da vse te omame ne uteše srca, vendar je na drugo stran žalostna resnica, da mnogi obvise in poginejo v mrežah pesimizma. Nietzscheju ni zadostovala Schopenhauerjeva filozofija, čemur se ne čudimo; ker ta pesimizem more biti po ukusu kakega starega čmernega mizantropa, nikakor pa se ne priklada mlademu, delavnemu, reformatoričnemu duhu.
    
Vrhu tega je bister um Nietzschejev moral opaziti razne in velike hibe Schopenhauerjevega sestava in njegov filozofični genij tega ni mogel mirno prenašati.
   
Kaj je bil vzrok razpora z Wagnerjem, ni tako očitno, a brez dvoma niso uspehi Wagnerjeve godbe odgovarjali pričakovanju Nietzschejevemu.
    
Glavni in zadnji vzrok, da se je ločil od svojih učiteljev, je pa njegov ponos. Kolikor bolj je spregledoval hibe in napake drugih, toliko bolj se je čutil samega sebe, da, prišlo je tako daleč, da ni poleg sebe nobenega več vpošteval. Vse to se bere med vrsticami vseh njegovih spisov iz te druge in poznejše dobe. Mislil si je: ako morejo Fichte, Herbart idr. imeti svoje sisteme, zakaj bi jaz tega ne mogel ali ne smel.
    
Vse to je razvito v spisih od leta 1878—82. Ti spisi so po vrsti: Menschliches Allzumenschliches; Vermischte Meinungen und Sprüche; der Wanderer und sein Schatten; Morgenröte. S tem si je zgradil most do samostojnega modroslovca in reformatorja.
    
Ker je Nietzsche videl, da je Schopenhauerjeva filozofija le trhla podlaga modrovanja, si je moral napraviti drugo. A kje jo vzeti?
     
Tu mu pride zopet na um darvinizem, ki je bil do tedaj že mogočno napredoval in tudi že prestopil v tempelj modroslovcev. „Evolucija, descendenca“, to so imenitne reči, imajo čudno moč in se prikladajo njegovemu zistemu kakor nalašč. Vse se da lepo razložiti s pomočjo teh moči in teh sistemov. Zadovoljen sam s seboj je ustvaril profesov Nietzsche „nadčloveka“.
        

"Nadčlovek"

      
Po Darwinu se razvijajo vse stvari tako, da popolneje izhajajo iz manj popolnih. Prav tako naj se je razvil tudi človek. Pri človeku pa še ni konec razvijanja, ker so iste moči še pri delu, torej morajo po evolucijski teoriji ustvariti novih še popolnejših stvari, in to bitje, ki se tem potom razvije iz človeka, imenuje Nietzsche „nadčloveka.“ Kakšne lastnosti mu prideva naš filozof? Iz njegovih spsisov posnamemo te-le:
      
a) telesno je junak, močan, gibčen, poln življenja in tvornih sil,
    
b) po duhu je zvijačen, premeten, iznajdljiv ter si zna pomagati v sleherni sili,
      
c) po značaju je silovit, gospodljiv, krvoločen in hoče, da vselej obvelja njegova.
        
To je podoba tigra in res rabi Nietzsche za ta svoj ideal izraz: „die blonde Bestie“. Zadnja lastnost se zdi, da mu je bistvena, ker prišteva med „nadljudi“ tudi sebe, ko je bil telesno slaboten, pa ni odnehal in ne se vdal nikomur.
       
Za naš namen, ki primerjamo „nadčloveka“ s „popolnim človekom“, je potrebno vedeti, kakšna pravila in navodila za življenje je postavil Nietzsche svojim „nadljudem“ ali kakšna je  morala nadčlovekova.
       
Po njegovem nauku je morala: „Die Lehre von Herrschaftsverbältnissen, unter denen das Phänomen Leben entsteht.“
      
Življenje, katero ima tu v mislih, je le telesno življenje, ker druzega Nietzsche ne pozna. Govori sicer večkrat o duši in o dušah v človeku, pa odločno taji dušo kot duhovno bitje; njemu je duša: „ein Gesellschaftsbau der Triebe und Affekte“ in telo: „ein Gesellschaftsbau vieler Seelen.“
         
Nietzschejeva morala je po tej opredelbi pač zelo obsežna; saj n. pr. spada v to moralo, če koklja pišče izvali. Razvidno je, da se iz te definicije ne da kaj konkretnega izpeljati, zato je tudi Nietzsche po drugi poti prišel do moralnih pojmov in pravil.
     
Kot radikalen reformator je najprej presodil dosedanje morale in je našel, da ne veljajo nič; najslabša pa je po njegovem mnenju katoliška morala, ker je najbolj kriva, da se „nadčlovek“ ne more prav razviti.
        
To se bere po njegovih spisih iz III. dobe (1882 — 89): Fröhliche Wissenschaft; Also sprach Zarathustra; Jenseits von Gut und Bös ; Zur Genealogie der Moral. V knjigi: „Fall Wagner“ in „Götzendämmerung“ se skuša otresti prijatelja Wagnerja.
         
Sklep tega modrovanja je bil na kratko ta, da je Nietzsche spoznal in kot aksiom proglasil to dvoje: „nič ni res“ in „vse je dovoljeno.“
         
Tako je zašel med skeptike, kar pa ni nič novega, ker skeptikov je bilo že pred njim več, a za Nietzscheja kot reformatorja morale to ni bilo brez pomena. Skepsa je negativna podlaga vsake vede in na tako podlago se ne more postaviti noben pozitivni zistem, to je Nietzsche sprevidel in po moči skušal popraviti. Najprej pravi, da ta aksiom: „nič ni res“ velja le za dosedanje etike in morale, ki nimajo več veljavnih resnic.
       
Po njegovem nauku v zmislu evolucije ni nič stalnega, torej tudi resnica ni stalna. Za ljudi kake dobe je kaj resnica, a za drugo poznejšo dobo pa je vse kaj druzega resnica. Tako so principi in zakoni etike in morale nekdaj utegnili imeti kaj resnice v sebi, a danes se je to vse preživelo, je ob moč in veljavo. Treba je torej poiskati novih resnic s pomočjo evolucije in tega dela se je lotil Nietzsche.
      
Kaj je našel?
     
Prvo je spoznal to, da morajo biti dve vrsti morale, ker so po njegovem nauku dvoje vrste ljudje: „gospodje“ in „sužnji.“ Za sužnje bi še zadostovala stara morala, če se privzame zraven še ta nova dolžnost, da se morajo „sužnji“ proti „gospodom“ vselej primerno vesti; zato Nietzsche kar na kratko krščansko moralo imenuje „suženjsko moralo.“ Tej nasproti pa je postavil novo svojo „gosposko moralo“. (Herrenmoral.)
           
O tej kot novi in dosihmal še ne poznati moramo kaj izvedeti. To nam razlaga v svojih spisih: „Zur Genealogie der Moral“; „Jenseits von Gut und Böse“; in „Wille zur Macht.“
           
Na vprašanje: zakaj je človek na svetu? Nietzsche odgovarja: zato, da rase. Rase pa človek le, dokler živi, zato mora najpreje skrbeti za življenje. In kaj je življenje? Življenje pa ni nič druzega ko „volja do moči“ (Wille zur Macht). S tem smo prišli do temeljnega principa vse Nietzschejeve filozofije in morale.
          
„Volja do moči“. Ta pojem ima iz Schopenhauerja, ker njegovo delo: „Die Welt als Wille und Vorstellung“ porablja take pojme; seveda Nietzsche ni ostal pri tem, ampak prikrojil si ga je po svoje. Vedeti moramo, da Nietzschejeva „volja“ ni naša prosta volja, ker on ne pozna ne proste, ne neproste volje; njegova „volja“ so strasti in nagoni v človeku ali njih skupina, z eno besedo to, kar imenujemo poželenje.
          
„Volja do moči“ bi se torej po naše reklo: poželjivost mora vladati. „Nadčlovek“ svojih strasti ne brzda, nasproti želi in pomaga jim do zmage. To zmagovanje „volje“ je pravo življenje „nadljudi“; in take zmage so po tej morali dobra dela. Nasprotni pojem je šibko ali slabotno, kar je torej moralno slabo.
       
Očitno je, da je s takimi principi Nietzsche moral priti v navskrižje s pravili in zakoni stare morale. Tej sitnosti se izogne z drugim delom aksioma : „vse je dovoljeno.“ Za „nadčloveka“ ni nobene veljavne postave, da bi se temu delovanju „volje do moči“ mogla ustavljati. Sicer tudi Nietzschejevi učenci ne bodo brez pravil in brez zakonov, a napravili si jih bodo sami, kakor jim bode prav kazalo Zato jim mojster podeli neko čudotvorno moč, s katero je bil napolnjen tudi sam, namreč moč „stvariti“. Razne reči morajo ustvariti njegovi učenci, posebno pa morajo biti „werteschaffend.“ Nietzsche ima pred očmi veljavo in pomen besedi in načel, ki so bila dosihmal splošno priznana, katera pa za nadljudi ne veljajo več in na mesto katerih je treba postaviti druge. Ker je pa težko najti primernih besedi, je sicer rabil stare izraze, pa jim je podtikal druge pomene: in to ponarejanje je imenoval „die Umwertung der Werte“.
       
Tako si bo „nadčlovek“ napravil svojo vero in svojo moralko, ki bo vselej soglašala z „voljo do moči“. V ta namen so narejene že zgoraj omenjene opredelbe moralke, duše, telesa, volje, dobro = močno, slabo = šibko. Tako mu je psihologija — morfologija ali nauk razvoja „volje do moči“.
      
Razmerje moža do žene, kakor ga je postavilo krščanstvo, mu ne ugaja, on zagovarja staro pogansko razmerje, kjer je žena možu sužnja.
    
Tudi razmerje narodov kot enakopravnih družin med seboj mu ni všeč, vendar jih ne loči kot Grke in barbare, ampak eni so mu „die zeugenden, die gebenden“, drugi pa „die empfangenden, gebärenden“.
      
Nietzschejev „nadčlovek“ je aristokrat in se ne peča z nižjim ljudstvom, katero „smrdi“ in je „umazano“; zato je staro pogansko načelo „odi profanum vulgus et arceo“ zopet spravil v veljavo.
      
Poleg tega je egoist, ki ne pozna usmiljenja in ljubezni. Sicer meni, da bodo „nadljudje“ tudi dobrote delili, če ne iz ljubezni, pa zato, ker jim bo to dajalo užitek.
       
Trd mora biti „nadčlovek“ in sam vase zaprt in zapet. Stori naj sam, kar more, pa tudi nasledke svojih činov mora nositi sam. Odgovornost odklanjati ali valiti na druge rame ni po gosposki morali.
      
To je Nietzschejev „nadčlovek“. Podoba ta nikakor ni svetla, ne prijazna in ne vabljiva. To je črno, odurno, trdo bitje ta nadčlovek v svojih lastnostih in hudobno v svojem delovanju, zato mu je Nietzsche dal pravo ime, ko ga je v svojem zadnjem delu postavil na svet kot Antikrista. — — —
           
Oglejmo si sedaj, kako umeva človeka in njega razvoj do popolnosti krščanstvo!
      

"Popolni človek."

              
Človek je najpopolnejša stvar vidnega sveta, je zveza duše s telesom.
      
Popolnost je tisto stanje, katero je za človeka najboljše, ali tisto stanje, v katerem človeku ne manjka nobene vrste prednosti.
         
Popoln človek je torej tisti, ki ima vse dušne in telesne prednosti, kakor jih zahteva narava človekova.
       
Človek pa ni mrtev kip, marveč živo bitje, zato moramo vpoštevati tudi njegovo delovanje. Ozirali se bodemo tukaj samo na moralno delovanje.
     
Moralno delovanje človekovo je delovanje najvišje vrste, ker se ozira in nanaša na najvišji cilj ali smoter.
         
Popolnost delovanja se meri po vrednosti (vplivu) z ozirom na cilj. Tem popolnejše je delovanje čim bolj dosega cilj.
        
Poznati nam je treba cilj človekov. Vera nas uči, da je cilj človekov nadnaraven, ki ga človek celotno doseže po smrti v nebesih, deloma pa že tukaj na zemlji v teku življenja.
        
Nadnaravni zadnji cilj človekov je gledati Boga v obličje, ga ljubiti in se radovati tega na veke, tako kaže vera posmrtni cilj. Na zemlji pa je človekov nadnaravni cilj spoznanje božje in ljubezen božja ter veselje, ki se razliva v dušo iz tega spoznanja in božje ljubezni.
     
Pamet nam sicer tega ne more razodeti, toliko pa vendar lahko spozna, da zadnji cilj človekov ne more bit v minljivih stvareh, ampak nad njimi v stvarniku; ker zadnji cilj mora biti vreden tega imena in obenem vsakemu človeku dosegljiv. To pa je edino le res, ako je zadnji cilj Bog in sicer tako, kakor ga nam predstavlja vera.
         
Ta cilj mora skušati človek doseči s svojim moralnim delovanjem. Kolikor bliže kako delo dovede človeka do zadnjega cilja, toliko popolnejše je. Za nadnaravni cilj treba nadnaravnih pomočkov. Teh nam je Bog obilno podaril, ki nam je dal vero in zakramente, posvečujočo milost z nadnaravnimi krepostimi, čednostimi in darovi in nam vrhutega še pomaga z dejansko milostjo pri vsakem dobrem delu.
      
Preskrbljen je torej človek z vsem; ako hoče, tudi more doseči svoj namen, biti popoln.
    
Cilj je v vsakem slučaju nagib (causa motiva) za smotreno delujočegu človeka; posebno velja to o zadnjem cilju (finis ultimus).
           
Cilj kot nagib vpliva na voljo človekovo moralno, ne fizično; zato ga mora človek v se sprejeti ali spoznati, ker še le spoznane dobrine ganejo našo voljo. Zato je prva reč: spoznavati Boga kot zadnji cilj človekov.
      
Spoznavanje Boga se vrši deloma po naravni, deloma po nadnaravni poti; veda in vera sodelujeta.
        
Ena gotova mera, dasi minimalna, je potrebna v spoznanju Boga kot zadnjega cilja, da sploh more človek za njim težiti.
     
Spoznavanje cilja je še le pogoj delovanja naše volje po reku: nil volitum, nisi praecognitum.
         
Spoznane reči raznovrstno delujejo na voljo našo; vendar je v gospostvu volje, da teži in prepeni po dobrem. Od tod pride, da si volja izbira za cilj le dobre predmete, in dobrina teh reči jo vleče in nagiblje, da se trudi jih doseči.
       
Naš razum torej mora pokazati volji zadnji cilj kot dobrina in sicer kot najvišje dobro, potem je volji zadostnen in izdaten nagib.
      
Bog je naj višje dobro, to trdita vera in pamet, torej je Bog pravi predmet, da potegne voljo k sebi.
        
To hotenje in teženje volje za dobrim imenujemo ljubezen.
        
Ljubezen pa je dvojna: ena je čista ljubezen (amor benevolentiae), druga je želeča ljubezen (amor concupiscentiae).
        
Želeča ljubezen ljubi predmet (osebo ali reč), ker ima ali pričakuje od njega koristi in veselja, čista ljubezen pa ga rada ima brez takih ozirov zato, ker je sam na sebi dober.
         
Bog je predmet obojne ljubezni, to je razvidno. Prav tako je gotovo, da je cena čiste ljubezni večja kakor pa cena nepopolne želeče ljubezni; dejanje čiste ljubezni je najvišje in najpopolnejše pri človeku.
       
Popolnost človekova je torej v čisti ljubezni.
       
Ker je popolno stanje, zato se mora človek stalno obdržati v ljubezni, a nemogoče je vedno obujati dejanja take ljubezni, zato je Bog podaril človeku s posvečujočo milostjo nadnaravne bogodane (vlite) čednosti kot stalna počela, katera s posvečujočo milostjo tvorijo stanje popolnosti v človeku.
       
Te tako potrebne in imenitne bogodane čednosti dobi otrok pri sv. krstu s posvečujočo milostjo vred brez lastnega sodelovanja..
         
Odrasli neverniki in kristjani v smrtnem grehu pa se morajo pripraviti za sprejem tako dragocenih darov božjih.
       
Redna priprava je ena in ista s pripravo za vreden prejem zakramenta sv. krsta oziroma sv. pokore, kakor je od sv. cerkve določena.
        
A vsakemu in vselej ni ta pot odprta, ker nima prilike sprejeti sv. zakramenta, kaj pa naj stori človek v taki sili in zadregi?
       
V taki sili je izredna pot ravno dejanje čiste ljubezni, ki pa mora biti, kakor pravijo bogoslovci, čez vse velika, (appretiative summu), to se pravi, da v tem trenutku človek spozna in ceni Boga kot najvišje dobro in je zato pripravljen za Boga vse dati in vse pretrpeti. V istem hipu, ko človek to sklene, napolni milost božja njegovo srce in človek postane popoln.
       
Ker je to izredna pot opravičiti se, mora imeti človek seveda tudi voljo porabiti redne pomočke, kadar mu bo mogoče.
   
Tako dejanje popolne ljubezni napravi v človeku prave čudeže. Kakor smo videli, ga v hipu opraviči: izžene smrtne grehe iz srca, napolni dušo z milostjo in čednostimi, da mu posinovstvo božje, odkaže mu delež v nebesih in množica drugih darov se usuje nad človeka. Duša občuti pri tem posebno veselje, kar spada k popolni sreči in je neki predokus nebes.
     
Tako dejanje je res popolno, ker zedinjuje v sebi vse druge prednosti, kakor svetli solnčni žarek vse barve mavrične.
      
To je cilj, ki je res človeka vreden in je, kakor smo videli, vsem dosežen.
      

*   *   *

       
K sklepu primerimo na kratko „nadčloveka“ s „popolnim človekom“.
     
Oba težita po napredku, popolnosti, a „nadčlovek“ išče te le v fizičnih prednostih, popolnost krščanska pa je zlasti v duhovnih in nadnaravnih prednostih. Dalje hoče Nietzsche ločiti „gospode“ od „sužnjev“; cerkev pa ljubi vse, vse kliče k popolnosti in bavi se z vsako osebo posebej in jo izkuša dovesti do cilja.
       
Nietzsche ima malo nade res doseči svojega „nadčloveka“, ker je temelj njegov v darvinizmu, a le ta je v celoti nevzdržljiv in zgodovinski razvoj mu je nasproten. Popolnost človekova pa, kakor jo pojmuje krščanstvo, stoji na najbolj varnih tleh božjih naredb, in vse vrste svetnikov v nebesih in pravičnih kristjanov na zemlji so nam priče naših naukov.
         
Ako zmagajo Nietzschejevi nazori, se povrne človeški rod nazaj v poganstvo; ako pa zavlada splošno krščansko naziranje, bi bila ta zmaga predhodnica boljših časov, ožarjena znanivka lepših dni!