"Novo krščansko gibanje"
Iz članka: Stara in nova pota k resniciDr. Aleš Ušeničnik, 1904
Kaj more in česa ne more sama zase moderna apologetika, to nam jasno kaže Francija. Zato nam ne bodo zamerili cenjeni čitatelji, če tu povzamemo eno poglavje iz zanimive kjige znanega francoskega pisatelja Feliksa Kleina. Feliks Klein je pravzaprav početnik amerikanizma na Francoskem in velik optimist, ki mu je simpatičen vsak, če je le sploh še kaj resnobe v njem. Ni se torej bati, da bi zmanjšaval uspehe modernih struj. Kako opisuje Klein verski probud na Francoskem pod vplivom modernih apologetov? Povzemimo nekatere misli!
Zadnje desetletje prešlega veka se je začelo tuintam, zlasti pa na Francoskem, novo versko gibanje. Feliks Klein je nazval to gibanje „novokrščansko“ (neochretien). Drugi imenujejo zastopnike novih struj idealiste, literarne kristjane, pozitivce, brate novega življenja, tolstojance . . . Imen je toliko zato, ker struja vleče s seboj najrazličnejše elemente. Tu so možje, ki imajo samo toliko verskega na sebi, da jih zanima „duša in nje usoda“. Drugi govore z ljubeznijo o lepoti krščanske morale, dasi ne priznavajo nje osnov, spoštujejo celo dogme, a ne verujejo vanje. Še drugi trdijo naravnost, da je krščanstvo absolutno potrebno; dodevajo celo, da je potrebna tudi Cerkev, ker le ona mora vzdržati, ohraniti in razširiti transcendentno krščansko moralo in religijo.
Skupni izvor tega mnogostrujnega gibanja je v duši človeštva. Človeška duša se naveliča sčasoma vsakega materializma in se dviga zopet in zopet k idealizmu. Na Francoskem se je javil v zadnjem veku materializem v dvojni obliki, v literarni kot naturalizem, v filozofiji kot pozitivizem. Na obeh poljih se je pregnal in nastala je reakcija.
Naturalizem je zabredel v cinizem in mladini se je začel gnusiti. Mladina, pravi Edvard Rod, se je odtrgala od Zola, vstal je naraščaj novoidealistov. Čimbolj so silili mladino v materijo, tembolj je zahrepenela po duhu. Zbudilo se je veselje za dušeslovje, in kdor odkritosrčno preučuje dušo, pravi Klein, ta že nekako „izprašuje vest“. Spoznali so, da je drama, ki se godi v srcih, resna in neskončnega pomena, a da ta pomen more razložiti le religija.
Pozitivizem je obstal tam, kjer se začno najvažnejša vprašanja. S suhim „ignoramus“, „ne vemo!“ je hotel odpraviti versko vprašanje. A to se mu je tako malo posrečilo, da je celo sam izkušal uvesti novo verstvo. Toda filozofija ne bo nikdar kratkomalo s svojim ukazom odpravila verskega vprašanja in religija pozitivizma ni zadovoljila duhov, ker ni mogla dati življenju zmisla. Zato so se pa resni miselci začeli zopet vračati h krščanstvu.
Seveda ta pot iz naturalizma in pozitivizma do polnega krščanstva ni tako lehka in kratka. Tako je umevno, da se to gibanje h krščanstvu ni v vseh dovršilo.
Nekateri so obstali že pri prvih korakih. Človeška modrost jim ni dala odgovora na prva življenska vprašanja, zato so se obrnili k religiji, morda jim religija da tolažilnejši odgovor. In res so se začudili, ko jim je religija začela tolmačiti zmisel življenja. (Opomniti je namreč, kakor pravi Klein, da mnogi mladi ljudje, vzgojeni v francoskih „laiških“ šolah, nimajo prav nobene ideje več o krščanstvu!) Začudili so se torej in niso več zasmehovali religije, marveč začeli so jo spoštovati in ljubiti. Ali je religija tudi resnična, tega se niso vpraševali, da je le lepa in dobra! Religija odgovarja na naj višja vprašanja; religija odkriva zmisel življenja; religija dviga srca v trpljenju; religija kaže v večnost življenja; religija zadovoljuje duha in srce. Kako ne bi spoštovali religije? Če je namen religije, kakor pravi Goethe, neizogibno človeku znosno storiti, katera religija bi se mogla primerjati s krščansko, ki imenuje Boga „našega očeta“ in moli: „zgodi se tvoja volja“! Religija je edina uteha ubogim trpinom. Religija je potrebna družbi. Brez religije je demokracija le sleparstvo! Le religija, pravi Henry Berenger, more dati demokraciji nravno smer, duha sočutja in žrtve, ono ljubezen do človeštva, ki je potrebna, če naj se zbližajo stanovi, omeji egoizem in zlomi premoč denarja!
A če vprašate, kaj je religija, vam bodo odgovorili: krščanska morala, evangelij, morala Jezusova. Celo Renan je priznal, da svet nikdar ne bo prišel preko Jezusa. To je izpoved vseh novokristjanov. Toda, če zopet vprašate: kaj pa dogme? Na dogme ne verujejo. Dogme so jim pretrde, preodurne, preabsolutne! A kaj je vera brez dogem? Desjardins, glavni predstavnik te struje, pravi, da bi dogme duhove ločile, a prvo, kar je potrebno, je skupna zavest o potrebi moralnega preporoda, zloga, edinstvo ljubezen. „Ni prvo verovati, ampak ljubiti. In kaj bomo verovali? To, kar zahteva ljubezen. Seveda v tem ni edinosti; kolikor oseb, toliko religij; a dolžnost je ena!“ Celo Klein mora priznati, da ni gotovo, ali veruje Desjardins sploh v Boga „Nebesa, pravi Desjardins, so v nas, v naši vesti, in Bog je naš notranji ideal, ki ga pridevamo vesoljstvu!“
Krščanstvo, krščanska morala potrebuje nekega organa, neke avktoritete, da jo hrani in čuva. Kako si mislijo to avktoriteto „novokristjani“? Cerkve nočejo! Cerkev uči dogme, in v cerkev dogem moderni človek ne more! Taka avktoriteta bodi gospostvo najboljših, aristokracija in sicer aristokracija duha. Duhovi, kakor Voltaire, Goethe, Lamartine, imajo največji vpliv na človeštvo. Seveda mora biti ta aristokracija, ki naj vodi človeštvo h krščanstvu, bolj moralne narave. Biti mora aristokracija njih, ki „verujejo v dolžnost“: filozofi, pesniki, učenci Platona, Kanta, vsi, ki so prepričani, da je mogoče ostvarjati dobro. Osnovala bi se „družba za moralno pomoč“, ki bi posegala v vse in povsod, kjer gre za pravico, za nravnost, za dobro! — —
Drugi „novokristjani“ so zopet prišli že dalje in priznavajo tudi potrebo Cerkve. Brez Cerkve ni rešitve! Niso pa prepričani o božji avktoriteti Cerkve. Cerkev, pravi Ed. Rod v knjigi „Sens de la vie“, je najboljši tolmač verskega čuvstvovanja, najmočnejša opora duši, ki valujejo po nji dvomi semtertja. Vse se menja, vse gineva, le Cerkev stoji neizpremenjena — utrjena po volji ljudi ali pa božji volji, kaj de to? — Cerkev slavi končno zmagoslavje nad vsemi nasprotniki, širi meje svojega kraljestva dalje in dalje in vzprejme v svoje naročje prej ali slej tudi najtrdovratnejše sovražnike. Cerkev je premagala shizme, herezije in nevero; premagala je gnile kali, ki so jo grozile uničiti; države so se porušile pred njo v prah; narode, ki so jo grdili, je podvrgla; ne boji se vede, katere relativna vrednost se lomi ob nje absolutnem nauku. Cerkev je središče vrtinca, nepremakljiva točka, ki krožijo okrog nje atomi. Da ubežimo bučečemu, uničujočemu viharju, stopimo v nje mirno zavetje!
Toda Klein priznava, da je takih novokristjanov malo. Še manj pa je onih, ki priznavajo božjo avktoriteto Cerkve, dasi niso popolni kristjani. Tak je na primer prvi predstavnik idealizma na Francoskem, De Vögue. De Vögue sicer misli, da se mora Cerkev prilagoditi modernim idejam, Notre-Dame, kakor pravi, Eiffelovemu stolpu, vendar je prepričan, da mora biti le Cerkev nravna voditeljica moderne družbe. — —
Velika večina „novokristjanovu je torej uverjena, da brez krščanstva ni rešitve, a krščanstvo, ki bi je vzprejeli, je krščanstvo brez dogem, brez Cerkve. Formula, ki označuje to teženje je — „laizacija krščanstva“. Feliks Klein meni, da zaslužijo ti novokristjani najodkritosrčnejše simpatije, češ da so ljudje „dobre vere in volje“. On misli, da jih bo mogoče priklicati na višine jasne vere. In sicer misli Klein, da ravno z moderno metodo. Novokristjani verujejo v dolžnost. Torej morajo verovati tudi v to, da tudi v kraljestvu misli vlada dolžnost, da smo odgovorni tudi za to, kaj mislimo. Z resnobo morajo potemtakem početi novo revizijo religije. Morda je tam, kjer so našli dobro, tudi resnično. Morda bodo celo opazili tesno vez, ki druži moralo in dogme. Zakaj bi kar a priori zametali dogme? Zakaj ne bi začeli preučavati tudi dogem? Morda bodo tam opazili resnice dvojne vrste, ene umske, druge nadumske, ki jih um ne more doumeti, a ki v njih tudi ne more uvideti nobenega nasprotja, resnice, ki vzvišeno in globoko tolmačijo zmisel in vrednost življenja. Tako bi novokristjani spoznali, da ginejo predsodki, nesporazumljenja. Dobili bi o božjem izvoru krščanstva tisto moralno izvestnost, ki sicer ni matematična razvidnost, a ki je v naši volji, v naših prirodnih nagnenjih in čuvstvih, v tem, kar imenuje Pascal, srce, zadostno utrjena, da moremo nanje osnovati svoje življenje. S ponižnostjo in molitvijo bi se dopolnil njih nravni preporod. Tako bi zopet našli vero izgubljeno. In če nimajo tega upanja, bi vsaj storili dolžnost, ker se imenujejo prijatelji dolžnosti!
Tako nagovarja „novokristjane“ Klein. Ali jih bo pridobil?
Kdo ne vidi, da se je že doslej vse novokrščansko gibanje sukalo v struji moderne psihološke metode, ki je z modernimi skeptiki tudi sama skeptična in zato zameta staro apologetiko? In kam je dospelo to gibanje? Do formule: laizacija krščanstva! Toda ta formula je tudi formula vsega modernega masonstva in samo s to formulo je masonstvo proglasilo boj, ki sedaj divja v Franciji zoper katoliško Cerkev! Ali je to uspeh, vreden toliko truda in naporov? Nam se zdi, da ne! In če iščemo vzrokov za ta neuspeh, se nam zdi, da je eden prvih le ta, ker se je moderna francoska apologetika izvečine vdala skepticizmu naše dobe. Res da poudarja lepoto in harmonijo krščanstva, toda stare racionalne osnove krščanske vere tudi sama prezira in taji. Zato ne more privesti duhov do polnega krščanstva, temveč jih dovaja le do nekega moralnega čuvstvovanja, da ne lečemo sentimentalizma, brez jedra, brez moči. Tako „novokristjani“ žive v iluziji, da so kristjani, a njih delovanje je delovanje masonov! Kajpada so častne izjeme, a večina je taka.
Lahkomiselno je torej prezirljivo zapuščati stara pota in iskati novih, samo zato, ker so nova! Ko gre za večne cilje, ne odločuje novo ali staro, ampak odločuje le resnično in pravo!
Komentar
Ta odlomek na tem mestu predstavljamo zato, ker v njem Ušeničnik opiše nekaj, kar je danes na eni strani "pravilo" med t.i. "novus ordo katoličani" in na drugi strani gre za zelo podoben način tolmačenja krščanske oz. katoliške vloge v družbi v očeh t.i. nove ali alternativne desnice. Težava današnjega katoličana, ki se znajde bodisi na eni strani ali na drugi in je po srcu in dejanjih iskren, je pač v tem, da pristaja na liberalistično ali prostozidarsko razčlenitev posameznikovega delovanja, ki je politično in šele potem religiozno. Kar danes primanjkuje katoličanu je, da razume svoj katolicizem kot ideološki blok, ki ni zgolj del njegovega prepričanja in naravnanja, temveč je ideološka podstat, kot ideološka aktivna naravnanost v kateremkoli življenjskem vprašanju. Kristus terja totaliteto.
Zato je nepravilno misliti, da moramo katoličani nastopati najprej v nekem širokem bazenu npr. političnega prepričanja in šele potem v ožjem bazenu katolicizma in njegovih zahtev. Katolicizem mora biti prva in zadnja zahteva. Katolicizem ni družbena kozmetika ali udobna sentimentalnost, temveč je živa zahteva po spreminjanju osebe, družbe, politične in socialne strukture in konec koncev sveta samega. "Pridi k nam Tvoje kraljestvo", ni mrtva prošnja, temveč zahteva, da z božjo pomočjo terjamo gospostvo Kristusovo, tako na duhovni ravni, kot na povsem družbeni in državni ravni.
Mi ne moremo biti najprej konservativci, najprej Slovenci, najprej Evropejci in šele potem katoličani. Katolicizem ni del, temveč celota. Iz tega razloga moramo tudi katoliški nauk dojemati in izvrševati celovito, brez ustavljanja pred zahtevami družbe in dozdevnih zgodovinskih tokov. Slovenska zemlja in slovenski narod sta neizpodbitno katoliška, zato je nujno, da se katolicizem v svoji naravni in pravi obliki vrne in izvrši, da na tem koščku sveta zagospoduje Kristus Kralj.
Ave Christus Rex.
Ni komentarjev:
Objavite komentar