S Kristusom!

S Kristusom!

Nekaj misli k drugemu slovenskemu katoliškemu shodu.

  

Dr. E. Lampe, 1900.

   
 
Če pregledamo novo gibanje po svetu, zdi se nam, kot bi se kaotične mase človeštva hotele urediti okoli dveh stalnih točk. Prej je liberalizem z načelom neomejene svobode razdrl vsako stalnost. Proglasil je svobodo mišljenja, in ž njo je podrl vse urejene modroslovne sestave. Kot Kronos svoje otroke, tako je liberalizem sam požiral svoje sadove, zakaj ko je vse proglasil za nestalno in svobodno, ni mogel svojim plodovom dati nesmrtnosti in stalnosti. Tako je sestav pobijal sestav, modroslovec zamenil modroslovca, in najdoslednejši glasniki te nove omike so proglasili načelo, da edino stalna je nestalnost! S svobodo čutnosti je odprl liberalizem razdirajočim elementom pot v umetnost in leposlovje. Padli so zakoni nravnosti, celo meje dostojnosti so se podrle, slabim nagonom je nebrzdana domišljija rodila vedno novih nebrzdanih otrok. Z gospodarsko svobodo je liberalizem razdrl vse, kar je sklepalo človeštvo v potrebne, dobrotne vezi. Stanovski organizmi so padli, načelo vzajemne brambe se je zanemarilo, celo v svetišče družine je segel ta duh, da tam razdere še najsvetejšo in najprvotnejšo vez svetega zakona. Tako je liberalizem kot princip razdora razjedel, raztrgal in raztresel družbo. Žive organizme je hotel razvezati v mehanične atome, družbo v posameznike. Zato je pa moral oslabiti tudi oni dve družbi, ki kot velika okvira objemata človeštvo, in katerih najvitalnejša potreba je ravno organizacija njiju delov: oslabiti je moral vpliv cerkve in države.

Kjerkoli cerkev nastopa v javnosti, povsod nastopa kot kulturna sila. Vsaka kulturna sila pa se pokaže najprej v tem, da uredi posameznike in njihovo razmerje v soglasju z javnim blagrom. Zato je nemogoče, da bi se organizacija kdaj popolnoma ločila od cerkvenega življenja, saj je prvo in poglavitno načelo organizacije: skrb za splošni blagor, in to načelo je etično načelo. Ker liberalizem namesto načela javnega blagra proglasuje neodvisnost posameznika od vseh nravnih zahtev, zato pa mora nujno stopiti v boj proti cerkvi. In kako ta boj izvršuje, to vidimo dan na dan: z osebnimi napadi, z obrekovanjem, z zgodovinskimi lažmi in z nravnim izprijanjem ljudstva.

Liberalizem pa slabi tudi drugo organizatorično silo: državo, ker hoče namesto socialne države uvesti kapitalistično. Res je, da nikjer nista tako organizovana birokracija in militarizem, kakor v liberalni državi; a čim bolj je sestavljen ta veliki aparat, tem bolj se mu vidi, da je le umeten in da ne more nikdar nadomestiti naravne organizacije. Čim večje je birokracija, tem bolj mehanično deluje in tem manj lastnega življenja ima. Čim večji je militarizem, tem težje leži na ljudstvu, in slednjič ne dobi drugega pomena, nego da brani birokracijo pred ljudstvom. Vse skupaj pa slednjič nima več namena služiti ljudstvu, ampak velikemu kapitalu, ki rabi birokracijo za knjigovodstvo, in armado za brambo svojih denarnic. Taka država ni socialna država. Njena moč je navidezno velika in bliščeča, a notri je prazna. Veliki kapital gospodari, ves aparat mu služi, in da je še bolj varen liberalizem pred zdravo mislijo ljudstva in da še bolj dokaže slabost države, nastavlja po vseučiliških katedrah profesorje in plačuje pri židovskih listih pisarje, ki neprenehoma bobnajo v svet staro liberalno načelo: Laissez faire, laissez aller! Le monde va de lui-meme. Država nima pravice, vtikati se v ureditev gospodarstva, ona mora le braniti nas, da se nam kaj ne ukrade!

Po takih naukih mora človeška družba razpasti v svoje prvine v nesrečo celoti. In če se tudi zidajo na tem temelju sijajne velike države, ki imajo stotisoče vojakov v kosarnah in uradnikov v pisarnah ter štejejo milijone v budgetu in milijarde v dolgovih — vendar ta družba ni srečna, ker ljudstvo nima svojim potrebam primernih oblik.

Če torej odpad od vere v svojih posledicah sega tako globoko v vse notranje življenje narodov, ako mu sledi razpad vseh blagih vezi, ki družijo človeka k človeku kot brata k bratu — tedaj je jasno, da tudi katoliška restavracija, povrat h katoliškim načelom ne sme biti le površen in idealen, ampak prav temeljit, in mora sezati v vse notranje ustrojstvo družbe!

Zato je pa naš drugi katoliški shod združil v sebi v poglavitnih potezah vse to, kar je potrebno, da se popravi čisto izkvarjeni naš družabni red. Nikar ne recite: Vera in javnost nimata med seboj nikake zveze! Kakor duša živi v vseh delih telesa, tako stoji vsak, tudi najoddaljenejši del socialnega življenja pod neprestanim vplivom kulturnih idej. Te ideje pa so ali krščanske ali protikrščanske, ker kultura ne more nikdar biti versko indiferentna, kakor slika ne more biti brez barve, in kakor glas ne more biti brez izraza. —

Poglavitna misel, ki se vleče skozi vse resolucije II. katol. shoda, in ki je navdajala vse govornike, je misel vzajemnega dela — in v tem se najbolje kaže protiliberalni značaj vsega shoda. Iz razvalin zidajmo novo stavbo, trdno, neomajno, neporušno!

Iz liberalnih razvalin pa skušajo tudi drugi sezidati novo stavbo. Socialna demokracija gradi novo državo brez Boga, v kateri se naj izbriše zadnja sled pozitivne vere.

Tako se res dandanes kaotične mase po liberalizmu razdejane družbe zbirajo okoli dveh stalnih, trdnih točk; na jedni vihra zastava z nadpisom: brez Kristusa! na drugi se blišči svetli napis: s Kristusom!

Drugi slovenski katoliški shod je imel edino le ta namen, da organizacijo slovenskega naroda pritrdi na ono trdno središče, kjer vlada geslo: s Kristusom!

Ni dovolj, da le katoliško mislimo, treba je, da tudi katoliško živimo in delamo. To katoliško delovanje pa ne sme biti zaprto le med ozkimi stenami našega stanovanja, ampak kazati se mora očino v javnosti. Ta nauk je glasno izrekel II. katoliški shod, in posebno vrednost mu daje to, da je segel daleč v posameznosti in kazal tudi v težavnih slučajih socialnega življenja, kako se da v javnosti izvesti krščanska misel.

Zato po vsej pravici stoje na pravem mestu resolucije odseka za krščansko življenje, katerih prvi odstavek se glasi:

„Slovensko ljudstvo, zbrano ob koncu XIX. stoletja na II. slovenskem katol. shodu, se

a) klanja Kristusu, nesmrtnemu Kralju vseh vekov, in se posvečuje v XX. stoletju Njegovemu presv. Srcu;

b) izreka neomejeno zvestobo, udanost in pokorščino Kristusovemu namestniku na zemlji, vrhovnemu poglavarju katoliške cerkve, svetemu Očetu Leonu XIII; zaupanje, udanost in verno pokorščino svojim škofom, ki po njih vlada sv. Duh cerkev božjo; spoštovanje duhovnikom, ki kljub človeškim slabostim nikdar ne izgube skrivnostne oblasti mašniškega posvečenja;

c) obsoja sovražne napade nekaterih slovenskih sinov zoper Kristusa in njegovo cerkev, zoper papeža in škofa, zoper duhovnike, redovnike in druge katoliške može.“

Tu je torej središče. Okoli Kristusa se vstopimo, iz njega kot iz neusahljivega vira črpajmo moč in življenje! A zato je treba urediti vso človeško družbo v lepe celote, ki ustrezajo konkretnim razmeram materialnega življenja in imajo hkrati pravo razmerje do središča, do Kristusa.

Katoliški shod je precej v prvem odseku razglasil one organizme, ki so še najduhovnejši in stoje najbližje našemu središču, namreč one družbe, ki so namenjene edino le za pospeševanje krščanskega življenja. Okoli teh družb in bratovščin pa se potem v vedno živih krogih razteza krščanska organizacija. Za bratovščinami, Marijinimi družbami itd. pridejo izobraževalna, bralna, varčevalna, protialkoholična društva itd. Človeške potrebe in nagnjenja neštevilnih posameznikov so neštevilna. Zato pa je tudi za dušni prospeh in napredek treba mnogo posameznih organizacij, v katerih najde vsakdo sebi primerne dušne hrane in tovarištva, ki ž njim stremi za istim smotrom. Tako je načelo vzajemnosti in medsebojne pomoči jedno najbolj važnih že pri onih vprašanjih, ki so najbolj individualna, pri vprašanjih, ki se tičejo izveličanja lastne duše.

V tem krogu, ki se snuje okoli Kristusa, pride sedaj kot prva na vrsto naša šola. V njej se veže v celoto vse, kar rabi človek za časno in večno življenje, v njej se vzgajajo nežne kali krščanske družbe, ona je vrt, na katerem se negujejo žlahtna semena, da vzrastejo v lepo drevje in doneso plemenite sadove. Zato je katoliški shod na drugo mesto postavil šolsko vprašanje. Ljudska šola se mora očistiti napak, v katere jo je zapeljal verski indiferentizem; avtonomni zastopi, ki imajo oblast do šole, morajo se zavedati svoje dolžnosti; in če nam javni zastopi odreko svojo pomoč, tedaj moramo seči po skrajnem sredstvu in snovati zasebne šole. Podpirati pa moramo organizacijo krščanskih učiteljev nasproti liberalnim zvezam, da dobe naši pristaši pogum in veselje do dela in da najdejo v naših vrstah zaslombo, ker le iz samozavesti izvira trdnost in stalnost. Dobra ljudska šola je velik zaklad, a treba skrbeti tudi za srednje in visoke šole, da iz njih odstrani to, kar nas ločuje od Kristusa, in da se vsa omika povrne k pravi katoliški smeri, ne da bi zaradi tega količkaj izgubila ono znanstveno vsebino, katero ji je pridobila nova doba.

Kako se krog širi in razprostira! Krščanska preosnova ljudstva, ki se začenja v cerkvi na tihem, s šolskim vprašanjem postane že politična zadeva prve vrste, ob kateri se morajo ločiti duhovi v dva tabora: brez Kristusa in s Kristusom. Ni čuda, da je ta boj najbolj trdovraten, saj to vemo mi in vedo naši nasprotniki, da je glavna zavora naše organizacije ravno tu. Tu je obroč, ki zadržuje, da se životvorna moč od središča, od Kristusa, ne razlije vedno širje tudi na vse druge javne zadeve. Ako tu prebijemo obroč, potem se bo krog naše reorganizacije razprostrl vedno dalje in dalje, dokler ne obseže vsega ljudstva v eni lepi celoti.

Kajti tu za šolstvom se nam odpira širen in res velikanski delokrog. Če je katoliška vera prava vera, mora biti sposobna, da uredi javno in zasebno življenje tudi v posameznostih tako, da bo služilo javnemu blagru. Odpira se nam obširno polje socialnega delovanja. Reči moramo, da se je v zadnjem času ravno na tem polju, ki je najtežavnejše in najnevarnejše, že doslej v najlepši luči pokazala oživljajoča in ozdravljajoča moč katolicizma. Oni liberalni nasprotniki, ki to naše delovanje zaničujejo in mislijo, da je bodo uničili z nekaterimi zlaganimi poročili, se jako motijo. Liberalna „Soča“, ki se jako trudi, da bi pokvarila utis drugega katoliškega shoda, je bila vendar prisiljena, da je o socialnem odseku zapisala zanimivo sodbo, v kateri se sovraštvo in zavist družita z nekim tihim občudovanjem. „Soča“ piše namreč:

„Resolucije socijalnega odseka na II. takozvanem katoliškem shodu. — Te dni se je v Ljubljani vršil takozvani II. katoliški shod, katerega namen je bil, da se organizuje ves takozvani katoliški živelj v jedno celoto, ki bo izvrstna obramba proti vsem nasprotnikom. Kako sodimo o politiškem pomenu takozvanega katoliškega shoda, ne spada v našo rubriko. Pač pa je naša dolžnost, da se pečamo z gospodarsko-socijalnim programom. Ni nam vsejedno, tudi nam ne sme biti, kako se naši nasprotniki pripravljajo za gospodarsko in socijalno delo mej našim ljudstvom ... Poučno je in tudi neobhodno potrebno za onega, ki hoče prestudovati razvoj gospodarskosocijalnega programa, da primerja resolucije I. takozvanega katoliškega shoda z resolucijami drugega. Resolucije socijalnega odseka na I. takozvanem katoliškem shodu so bile razvrščene v: 1.) kmetsko vprašanje; 2.) rokodelsko-obrtno vprašanje; 3.) delavsko vprašanje; 4.) nedeljski počitek in posvečevanje nedelj in praznikov. Resolucije socijalnega odseka na II. takozvanem katoliškem shodu so pa razvrščene v: l.) kmetski stan; 2.) obrtni stan; 3.) trgovski stan; 4.) delavski stan; 5.) zavarovanje; 6.) socijalne naloge avtonomnih zastopov; 7.) krščanska usmiljenost. — Strokovnjak ni baš treba biti, da ne opaziš, kako se je delokrog socijalnega odseka razširil. Na I. takozvanem katoliškem shodu so bile resolucije nejasne, nedoločne, skratka: nekako boječe se je nastopilo. Sedaj pa, po osmih letih, po dobi skušenj in praktičnega delovanja? Pred nami so resolucije, polne možatosti in — samozavesti! Antiklerikalnim krogom so živ opomin! Kažejo nam, da se takozvani katoličani modernizujejo, da uvidevajo, da se proti naprednim življem mora nastopati le z napredkom. Njih modernizovanje, njih znaki naprednosti so le sredstvo, s katerim poskušajo ujeti nerazsodne mase. V osmih letih so se naši takozvani katoličani mnogo, mnogo naučili. Poglejmo n. pr., kako so pred osmimi leti govorili o delavskem vprašanju? Dr. Žitnik je pripovedoval leta 1892.: „Krivično je delavcem nakladati več dela, kakor ga premorejo njih moči, ali pa zahtevati taka dela od njih, ki niso primerna starosti in spolu. Sv. cerkev glasno opominja delodajalce: Vsakemu svoje! Po teh naukih se mora urediti plača, kajti delavcu zadržavati zasluženo plačo, to je v nebo vpijoč greh!! Cerkev pa opozarja bogatine in reveže tudi na večnost, na večno kazen in plačilo. Bog nas ni ustvaril za minljive dobrote na svetu, ampak za večne, nebeške dobrote; zemlja je le kraj prognanstva. Reveže pa uči cerkev, da revščina ni sramota v očeh večne resnice. Sin božji je postal tesarjev sin in nas učil, da le čednost zagotovi večno plačilo. S temi božjimi nauki se zasiplje socijalno brezdno mej reveži in bogatini ter utrjuje prava, krščanska bratovska ljubezen itd.“ Tako leta 1892. Sedaj pa leta 1900? Sedaj pa imamo pred seboj naštetih kar celo vrsto realnih zahtev. Gospodje so uvideli, da se z božjimi nauki ne zasiplje socijalno brezdno, da je v svrho zasipanja socijalnega brezdna treba nekaj realnega! Sedaj pravijo: to naj se odpravi, to naj se uvede, skrbi naj se itd.“

Tako je torej „Soča“ iztaknila napredek v „klerikalnem“ taboru vkljub „Narodovim“ psovkam, ki nas vedno le blati in zasramuje, in še celo napredek, ki se ji zdi nevaren za liberalizem. V tem se pa v istini ni motila, ker priznati moramo, da se je v naših vrstah misel za socialna vprašanja, hvala Bogu, že precej oživila, da smo večinoma že prekoračili obzorje splošnih fraz in imamo v praktičnih vprašanjih že razne izskušnje, ki niso vse prijetne, a so vse koristne.

Res se da socialno vprašanje razmotrivati le kot etično vprašanje v najožjem pomenu te besede. Kajti prva stvar, za katero mora vprašati vsakdo, ki se peča s tem vprašanjem, je ta: Ali sem dolžan in zakaj sem dolžan skrbeti za javni blagor, in zakaj ravno na ta in ne na drug način? Vzemi od človeštva pojem bratstva vseh ljudi, in vse socialno vprašanje je brezpomembno. Proglasi v javnosti absolutno svobodo posameznika in njegove sile, in vsaka socialna preosnova se ti bo zdela krivično omejenje „misli svobodne“. Če pa gledamo človeštvo v luči katoliške vere, kot rodbino bratov, ki se ima združiti okoli svojega kralja in sobrata Kristusa, tedaj se nam pojasni, da je socialno vprašanje, to vprašanje bede in krivice, to vprašanje posameznika in celote tudi vprašanje pravice in da je socialna preosnova vzajemna dolžnost vseh stanov.

S Kristusom moramo misliti in ž njim se usmiliti bede. Iz njegovega nauka moramo za rane človeške družbe zajeti ono nežno sočutje, katero je iz istega nauka zajela usmiljenka, ki obvezuje rano bolniku.

Priznati moramo, da se je od prvega katoliškega shoda sem pri nas pojavila ta socialna misel z veliko odločnostjo, in neminljiva zasluga katoliško-narodne stranke je, da je takoj razumela to misel in se ji postavila v službo.

Nastal je boj proti njenemu delovanju, kot reakcija proti njeni inicijativi. Katoličani so stopili z vso odločnostjo v boj za kmečki, rokodelski in delavski stan. Za rokodelce se še ni dalo kaj posebnega storiti, ker manjka tal za pravo organizacijo; pač pa so se kmetje in, koder je bilo število zadostno, tudi delavci združevali na temelju stanovskih koristi. Liberalizem je čutil v kmečki krščanski organizaciji svojega nasprotnika z isto gotovostjo, kakor so socialni demokratje povsod takoj izprevideli, da škodujejo katoliška delavska društva njim. Liberalizem trpi samo kartele mogočnjakov, združevanje velikih ljudskih mas v gospodarske celote na podlagi medsebojne podpore pa mu je bistveno nasprotno. Zato je pa z lažjo in obrekovanjem, kakršno je bilo doslej nezaslišano na Slovenskem, in s predrzno prevaro hotel preprečiti združevanje in uničiti one, ki je vodijo. Vsaka taka organizacija, ki enemu koristi, ima morda kako stran, ki drugemu ni ljuba. Tako tudi kmetijske zadruge marsikje omejujejo trgovski stan. To je izrabil liberalizem z njemu lastno predrznostjo, ščuval in netil je razpor ter ves trgovski stan tiral v boj proti zadružnemu načelu in proti krščanski misli. In kaj je liberalizem podal trgovcem? Prav ničesar, nego nekaj fraz o svobodi, s katerimi se pač povsod trguje dandanes za slepo ceno, ki pa spadajo ravno med ona načela, katera dandanes malega trgovca izročajo velekapitalu in ga tirajo v prepad.

Jasno je bilo torej, kaj da mora katoliški shod storiti na socialnem polju. Potegniti mora pravično mejo med stanovi, vsakemu določiti njegov delokrog in v tem delokrogu urediti razna razmerja v produkciji in prometu.

In to je storil naš II. katoliški shod. V vse posameznosti ni segel, a glavne točke je vse obdelal. Izdelal je celoten socialen program in ga predložil narodu v potrdilo. Prvič so pri nas vsi stanovi, ki proizvajajo in razpečavajo materialno blago, stopili složno skupaj, proglasili svoje zahteve in jih po medsebojnem složnem sporazumku sprejeli za svojo vzajemno last. Prej smo imeli kmetijske enkete, obrtna posvetovanja, delavske shode — sedaj smo imeli prvi veliki, res socialni shod, kateri je sprejel na prvem mestu agraren program, zatem se postavil za varstvo rokodelstva in trgovine, sprejel opravičene delavske zahteve, a vse v tako premišljeni, oglajeni obliki, da se more stan poleg stanu razvijati. Kot njih vzajemno potrebo je proglasil pravično zavarovanje, zarisal občinam njih socialne dolžnosti in kot zadnjo, vse obsezajočo socialno dolžnost sprejel krščansko usmiljenost.

To je bil torej res katoliški shod, vseobsežen, nikogar ne izključujoč, kdor hoče delati narodu v resnično korist.

Ako se te preosnove izvrše, potem lahko rečemo, da je javnost storila velik korak — h Kristusu. Netiti razpor socialnih strasti in mesti gmotne razmere v nejasni svobodi liberalizma more le tisti, ki neče onega miru, ki ga je Kristus želel, ko je pozdravljal: Mir vam bodi!

To je bil torej glavni namen katoliškega shoda. Da se doseže, treba je dveh sredstev: slovstva in organizacije. Tudi v tem oziru je katoliški shod priporočil najkoristnejše predloge.

Nikdar nam ne sme niti slovstvo niti politična in narodna organizacija biti „sama sebi namen“. Kar je časno, je nepopolno in ne more utešiti koprnenja človeškega po zadnjem smotru, pač pa nam more vse služiti, da dosežemo svoj zadnji namen. Časnikarstvo in organizacija morata torej voditi h Kristusu, in mi jima moramo posvečevati tem več pozornosti, kolikor večjo moč imata v javnosti.

To dvoje se mora razvijati vsporedno; ker le, ako imamo oboje, moremo računati na trajen uspeh. Slovstvo podaje ljudstvu naše ideje in je vzgaja, organizacija pa mora raztresene moči zbirati in zedinjevati v stremljenju k skupnemu namenu. Slovstvo brez organizacije propade, in organizacija se ne more niti začeti niti razviti, ako je ne podpira dobro urejeno in razširjeno časnikarstvo. Zato se je pa na katoliškem shodu čisto po pravici zahtevalo, da se znanost, umetnost in leposlovje ter ljudsko in mladinsko slovstvo organizujejo v katoliškem smislu in da so zlasti uredništva vedno v zvezi, da skupno postopajo ter da organizujejo svoje sotrudnike. K splošni organizaciji pa nujno spadajo različna politična in nepolitična društva s predavanji, knjižnicami, ljudskimi pisarnami in vsestranskim strokovnim poukom.

Tako se krog našega delovanja vedno širi, in vedno večja je naloga, ki nam jo nalaga dolžnost. A le pogumno dalje, ne bojmo se dela! Bili so časi, ko je stala nam nasproti velika urejena armada z zastavo „proti Kristusu!“ in naše čete so bile razkropljene in zmedene ter niso našle svojega prapora. Le nekaj pogumnih prostovoljcev je razvijalo zastavo z geslom „s Kristusom“! Sedaj je bolje, ker je zavest prodrla tudi na naši strani in ker se ta zavednost že kaže v konkretni organizaciji.

Brez strahu torej na delo! Prvi katoliški shod nam je dal le neko splošno navdušenje in zarisal le glavno smer katoliškem u delovanju. Drugi katoliški shod je v te splošne črte zarisal že natančen program. In tretji katoliški shod? — Bog daj, da bi bil naš napredek dotlej vsaj tolik, kakor doslej. Bog nam pomozi, mi gremo — s Kristusom!