sobota, 3. junij 2017

O katoliški rekonkvisti (Bangha, 1939)

"Dalje gre še za to, da si spet osvojimo in pokristjanimo vladajočo kulturo kot tako, ker brez nje bi moral ves trud z izobraževanjem posameznikov še vedno ostati prav bistveno pomanjkljiv. Tisoče in desettisoče ljudi lahko posamezno poučujemo in pridobivamo za resnico, in vendar vse to ne zadošča, da bi duhovno podobo družbe obnovili v smislu krščanstva. Le tedaj smemo upati na resničen uspeh, če tudi duha in vse področje duhovnega življenja in celotnega kulturnega delovanja spet iztrgamo zlim silam in podredimo dobrim.

Družba tako dolgo ni pokristjanjena, dokler je še posameznikom — in naj bi bili še tako številni — vsakikrat potreben junaški odpor proti celotni kulturi okrog njih, ko hočejo biti kristjani in krščansko živeti. Dokler šolski zakoni in uradni učni načrti, javni pouk in univerze, učene družbe in znanstveno življenje skoraj načeloma nasprotujejo, dokler iz vodilnega leposlovja in tiska, iz gledališča in kina, radia in umetnosti, iz splošnih veljavnih nravnih nazorov in iz mode veje tako zelo nekrščanski duh, moremo govoriti o zopetni osvojitvi družbe za Kristusa in za njegovo kraljestvo le v omejenem obsegu."


To so misli Adalberta Banghe, madžarskega redovnika na Kongresu Kristusa Kralja, ki je potekal leta 1939 v Ljubljani. In ob te besede ponovno postavljamo besede, ki jih je izrekel Mihael Opeka na petem katoliškem shodu v Ljubljani, leta 1923: "Bog hoče! Da jadrno hitimo in vsak v svojem stanu, vsak na svojem polju, vsak po svoji moči v našem narodu spet izvojskujemo našemu Bogu, kar je njegovega."

To je tista osnovna misel "slovenske (katoliške) rekonkviste", ki naj, zato si prizadevamo in si moramo vedno bolj prizadevati, zajame naš narod. To pomeni, da naj ta misel zajame slehernega katoličana, od mladine, do starih, betežnih in bolnih katoličanov. Ta misel pa je, da zahtevamo, kar nam po pravici pripada. Pripada pa nam, da na tej zemlji kreiramo zopet katoliško družbo s katoliško državo, kjer bo katoliškemu svetovnemu naziranju zagarantiran priviligiran položaj.

V tem mora priti do preloma s tistim pomehkuženim pojmovanjem katolištva in katoličana, ki se v našem katoliškem občestvu nahaja že od konca vojne dalje, ko smo bili katoličani nasilno, s konkretno državno silo, potisnjeni v podrejen položaj brezvercem in drugovercem. S tem nasilnim dejanjem je narod evidentno izgubil svoje jasno bistvo in zabredel na spolzko pot breznarodnega, materialističnega naziranja, ki vse bolj grozi, da na njej končno pogine.

Katoličani so v podrejenem položaju kreirali nekakšno pohabljeno pojmovanje katolištva, po katerem katolicizem ni absoluten in totalen, temveč je stvar zasebnosti in mora biti vedno podrejeno "skupnim narodnim" interesom. Zato se danes slovenski katoličani osredotočajo na neke družinske iniciative in na posameznika. Spreobračajo posameznika, nočejo pa spreobračati družbe. Skušajo namreč s svilo krpati luknje potapljajoče se ladje. Govorijo o stari in novi levici in ustvarjajo lažne distinkcije sebi na škodo, povezujejo se z materialističnimi desničarji in sodelujejo v lažnem dualizmu: ali kapitalizem -- ali socializem. Namesto branja katoliških avtorjev in ponovnega odkrivanja pozabljenih katoliških teoretikov in praktikov, se zatekajo k protestantom in pravoslavcem in v njihovih brošurah iščejo navdiha.

Predvsem pa ne razumejo, da je ta dežela vedno bila katoliška in da torej ne more katolicizem biti v podrejenem položaju, ali biti izenačen z nekimi nekatoliškimi svetovnimi naziranji.

Danes, ko so svoja suha usta spet začeli odpirati t.i. staroverci, je pomembno, da tem zgodovinskim revizionistom jasno povemo, da je edina "stara" vera te dežele, vera katoliška. Že takoj po Kristusovi smrti, se je na naši deželi, ki je v neposredni bližini starega rimskega imperija, bogato razraslo katolištvo. To katolištvo pa tudi ni nikdar zares zamrlo, čeprav je bilo zaradi prihoda slovanskih barbarov, nekoliko omejeno, dokler se niso tudi ti barbari, naši predniki, navzeli katoliške vere in naša dežela je ostajala v sami srčiki krščanske Evrope. Kdo so torej pravi "staroverci"?

Na katoliškem občestvu danes je, da terja svojo zgodovinsko pravico. Da terja nazaj, kar je njegovega. A ko to terja, ne pomeni, da hoče pokristjaniti človeka, temveč, da hoče pokristjaniti družbo, državo, kulturo. Ponovno pokristjaniti ali: ponovno zaživeti na svoj lasten, v zgodovini naroda utemeljen način.

Ta obrat mora danes napraviti katoličan. Zavreči in pljuniti mora v obraz raznim "demokratarjem", "razumnikom", ki na škodo katoličanov sanjajo o "spravi in sožitju"! Zaradi njih tudi vsi tisti Slovenci, ki zaradi svojega omejenega intelekta ždijo na proti-narodnih "narodnih" pozicijah, ne vidijo resnične moči katolištva, resnične narodne tradicije, ki jo vsebuje le katolištvo. Odkrijte jim spet nazaj bogato narodno tradicijo! Umaknite vsaj za minuto s svojih miz Prešerna in Cankarja in nanje postavite kakšne žive figure iz naše narodne preteklosti. Dovolj smo slišali o Vovku in Slomšku, povejte nam še kaj o Mahniču in Missiji. Dovolj literatov in pesnikov, hočemo žive aktivne katoliške osebnosti. Dovolj katoliških disidentov in katoliških "spravljivcev", hočemo katoliške pravoverce in brezkompromisneže. Proč s Kocbekom in Gosarjem, dajte nam Ušeničnika in Odarja.
 
Zato ob tej priliki ponavljamo: katoliška družbena, politična, socialna misel je bogata. Bogatejša od katerekoli druge, ker le ona je zares narodna, saj v primeru našega -- slovenskega -- naroda, biti naroden pomeni biti katoliški.

Danes torej nočemo vsiljevati nikomur svojega katoliškega prepričanja, ne drugovercem, ne brezvercem. Kot katoličani želimo le nazaj, kar nam po pravici pripada. Hočemo katoliško državo in družbo temelječo na katoliških naziranjih.

Danes smo še vedno na začetku in začetku bomo še kar nekaj časa. A tudi začetek je pomemben. In naša naloga torej danes je, da predvsem molimo za ta cilj slovenske rekonkviste, da v ta namen iščemo in odkrivamo avtentično slovensko katoliško misel in da zopet postanemo uglašeni, iste volje in istega naziranja z našimi predhodnimi rodovi.


Ni komentarjev:

Objavite komentar