Kaj je toleranca, strpnost in ali je dopustna (1873)

Kaj je tolerancija, terpnost, in če je dopustljiva

K. M., 1873

(Urednik: Luka Jeran, 1873)

Jezikoslovno je beseda tolerancija izpeljana iz latinske besede "tolerare", prenašati, poterpeti, terpeti, dopustiti kaj, in pomenuje splošno pripuščenje ali nebranjenje kacega zla.

Tolerancja pa je ali bogoslovna, theologica , ali pa deržavna, civilna. In civilna je zopet ali očitna (publica), ali pa zasebna (privata).

Verska (dogmatična) tolerancija je tisto mišljenje in djanje, po kterem se sprejema in velja vsaka vera, vsaka cerkev za dobro. Taka tolerancija, taka terpnost se mora naravnost in popolnoma zavreči, ker to je verska vnemarnost (indiferentizem); taka terpnost je nepravična do Boga, ker Bog, večna resnica, ne more zmote tako ljubiti, kakor resnico, — nepokoršine ne, kakor pokoršino. Kdor tedaj je v veri toleranten, sterpen, komur ni nič mar, bodi si prava ali neprava vera, on žali večno Resnico, on se  hudo pregreši zoper Boga. V tem ga ne more izgovarjati nobena postava, nobena reč, ker do Boga, do resnice, do svojega večnega namena ne more in ne sme vnemaren biti noben človek.

Dasiravno toraj Cerkev vsacemu kristjanu zapoveduje vse ljudi ljubiti, kar je glavno načelo, veliki princip; vender mora Cerkev vedno za to skerbeti, za to delati, da zgubljene ovčice v svoje naročje zbira: "ut sit unum ovile et unus pastor". Da bo en hlev in en pastir.

Cerkev je prejela neoskrunjen, naj čistejši nauk od Njega, ki je edini mogel reči: "Ego sum via, veritas et vita". Jest sem pot, resnica in življenje; nikakor toraj ni in vekomaj ne bo mogoče, da bi Njemu ne bilo nič za to, če se ta nauk prav ali popačeno uči, ali pa čisto zaverže. On tirja od Cerkve in ovčic čist nauk, kakoršnega jim je izročil. Kakor večni Bog zahteva čistost v življenji, tako zahteva tudi neoskrunjenost nauka. Serce in um, um in serce — oboje mora z neomadežanostjo Njemu posvečeno biti, eno z vernim naukom, drugo z nomadežanim življenjem. Premišljuj, kolikor koli si zmožen, nikoli in nikakor ne moreš priti in dognati do druzega sklepa, če si res pošten. Vnemarnost v veri je brezbožnost in vekomaj ne more biti po volji Božji, ki je večna in neodjenljiva resnica.

Kako silno sedanji čas v tem greši, to je jasno in očitno. Kako more učenik, vradnik, časnik, kapitalist govoriti n. pr.: Moja reč ni vera, meni je vsaka vera enaka, "protestant sem ali tje" (v "Slov. Nar." Št. 99.), jest imam z drugimi opraviti, nimam časa na vero misliti itd. itd.

Ni tedaj Cerkvi vse eno in ji ne sme in ne more vse eno biti, če ostane ona s svojimi verniki čista v veri, ali pa se pomeša z drugoverskimi zmotami, in kdor terdi, da je vnemarnost v verstvu opravičena, on s takim govorjenjem razodeva, da ne ve, kaj je vera, ali pa da je v sercu spačen in taji, kar dobro spozna, ker ve, da vsled svojega pravega spoznanja mora tudi prav živeti, v kar pa se noče vdati — ravno ker je serce okuženo. Zastonj pa je tajenje, zastonj izgovori, zastonj umikanje. Zakaj kakor Kristus s tem, da pravi: "Jest sem pot" zahteva, da moraš po Njegovi poti hoditi in živeti, tako z besedami: "Jest sem resnica" tebi zapoveduje, da Njegovo resnico moraš sprejeti (in ne kacih Lutrovih zmot, ne kacih Mohamedovih neslanost), in po njej moraš tudi življenje ravnati.

Nespameten je toraj liberalizem, kteri dandanašnji hoče s svojo goropadnostjo Cerkev prisiliti, da bi odstopila od resnice in nrave in se vravnala po volji brezvercev. Cerkev zavolj svojega obstoja do konca ne more odstopiti od resnice, kakor gospodar ne od svojih hišnih in zemljišnih pravic, ker ve, da sicer gre na boben. Se ve, da to pri Cerkvi tudi ni mogoče, ker njen začetnik Sin-Božji ji je obljubil obstanek do konca sveta.

Rimljanje, spoznavši, da je keršanstvo naravnost nevarno njih malikom in deržavi, ki je bila z malikovavstvom tesno sklenjena, so jeli kristjane preganjati, in v teh kervavih preganjanjih nam zaznamnuje zgodovina pervo nesterpnost, pervo intolerancijo.

Ako je pa Cerkev vselej prepovedovala in prepoveduje tesno občenje z drugoverci, zmešane zakone, krivoverske botre itd., se ji pač to ne more šteti v nesterpnost; sej s tim v ničesar pravice ne sega, nikogar ne namerava žaliti, ampak le vero hoče čisto ohraniti, ona hoče, da naj njeni otroci dobe keršansko odrejo in dolžna je čuti, da vnemarnost ne spodjeda njene deržine.

Versko terpnost zaveržejo tudi protestanški bogoslovni učenjaki. Stahl, vodnik pruskih protestantov, pravi: "Der Stern des Christenthums ist die Exclusivität, seine Wirkungsart ist die Aggression gegen alle Religionen, die Propaganda unter den Völkern. Und wie könnte dies auch anders sein? Seiner eigenen göttlichen Wahrheit gewiss, wie könnte es duldsam sein gegen den Irrthum, dass Gott die Ehre und den Völkern das Heil entzieht?" Protestant Brückner pa piše: "Die Gleichberechtigung der Religionen, die man fordert, beruht auf Gleichgiltigkeit gegen die Religion, die man hat. Man streitet für Freiheit der Religionsübung, meint aber damit das Recht der Religionslosigkeit".

Ako je toraj Cerkev dobrotna in ljubeznjiva do oseb drugovercev, pa vender njih zmote ne more poterditi in mora svoje verne otroke po zmožnosti zoper njo okovariti. V tem oziru je Cerkev vedno zapovedovala, kako se je obnašati njenim vernikom do drugovercev, le iz tega namena, da ne bi njeni otroci škode terpeli, da se krivoverstvo ne zatrosi med njih čisti nauk. Če je Cerkev kdaj v posebnih primerljejih rabila ostrejši pomočke zoper posebno nevarne krivoverce, jih izobčevala, prepovedovala vernim z njimi občevati; storila je to le z ozirom na občno korist, ne pa iz pomanjkanja ljubezni. Iskala je le zgubljene ovčice zopet pridobiti v svoje naročje.

In čudno je, da se ravno sedanji čas toliko vpije zoper nesterpnost Cerkve, ko ravno v novejših časih taki možje, ki vodijo očitne opravila, ostro prepovedujejo iz Hervaškega goniti kužno živino, in bere se, da bode ostro kaznovan, kdor se bode prederznil nasprotno ravnati. Zakaj to? Zarad varnosti. In kdo bo grajal tako počenjanje? Ali mar tudi tukaj velji izrek: "Quod licet Jovi, non licet bovi?"

Cerkev je pa tudi ravni pot k zveličanju in zunaj nje ni zveličanja. "Extra Ecclesiam nulla salus". Kolikrat pokliče Bog koga neposrednje po posebnem potu, in ga pošlje k Cerkvi, da od nje prejme pečat poklica. "Surge et ingredere civitatem et ibi dicetur tibi, quid te oporteat facere". — "Vstani in pojdi v mesto, in tam ti bode povedano, kaj ti je storiti", djal je Kristus Savlu in ga je tedaj poslal k Ananiju. (Act. 9. 7.) Kdor se loči od Cerkve, je zunaj nje, se loči od Kristusa in nima deleža pri njegovem duhu. Cerkev je le ena, zunaj sebe pozna le ločine, sekte, ne cerkev, — kakor je le en Gospod, edina resnica, edina vera, en kerst. "Qui non habet Ecclesiam matrem, non habet Deum patrem".

Cerkev ne pogubljuje onih, ki so zunaj nje, ne ona, ampak On, ki je Gospod življenja in smerti, ki daje vsacemu po zasluženji. Notranje čutila, zadolženje ali nezadolženje, "fidem explicitam et implicitam", sodi le tisti, ki vidi v notranjost, "qui scrutatur corda et renes".

Če zaverže Cerkev zmoto in vnemarnost (indiferentizem), tedaj dogmatično tolerancijo, pa zapoveduje tudi ne le poterpnost z drugoverci, ampak tudi spoštovanje in ljubezen do zmotene osebe (non est personarum acceptio apud eam), iz natornih in še bolj iz čeznatornih nagibov. "Interficite errores, diligete errantes". "Zatirajte zmote, ljubite zmotene", je z Avguštinom njeno spoznanje. Ta ljubezen njena kaže se najpred v molitvi, da prosimo tudi za krivoverce, posebno za njih dušni blagor, potem pa tudi za druge darove. Veliki petek Cerkev moli za vse ljudi in pri deljenji odpustkov tirja med druzimi pogoji tudi vselej molitev za spreobernjenje krivovercev.

Tudi drugovercem v sili pomagati je dolžnost kristijanu; kdor je v resnici veren, v resnici poterpi, pa tudi ljubi zmotene, ker tudi za dušo naj globokeje padlega se je daroval Zveličar. In če nasprotne ekstreme nahajamo v zgodovini, niso pripisovati Cerkvi, ampak nekaterim fanatiškim in preveč posvetnim predstojnikom. Cerkev tega ni nikdar odobravala. Papeži sami so branili jude pred preganjanjem, jih sprejemali v sili v svojo deržavo itd.

To je bilo tedaj o dogmatični toleranciji; ostaja nam še civilna ali deržavna.

Civilna tolerancija je ona, po kteri se drugoverci v spoznavanji njih bogočastja ne ovirajo, ne nadlegujejo; da se pa podučujejo v resnici.

Kar se tiče civilne ali deržavne tolerancije, vladarji včasi dopuste drugovercem prostost njih bogočastja (kulta), če to tirja splošno dobro, ali kaka pravna pogodba; dopuste jim tudi bolj ali manj popolno vživanje deržavljanskih pravic, ali celo polno enakost, popolno pariteto. Sv. Tomaž Akvinski pravi: "Ritus infidelium tolerari posunt vel propter aliquod bonum, quod ex eis provenit, vel propter aliquod malum, quod vitatur, scl. ad vitandum scandalum vel dissidium".

Cerkev pa zaverže načelo neomenjene prostosti v "kultu", kakor bi jo z njo zavergel vsak moder deržavljan že zarad deržavnih koristi; kajti ktere pregrehe se niso počenjale že z izgovorom deržavne koristi?

Konštantin veliki je bil po znamenju: "In hoc signo vinces" — v tem znamnji boš premagal — nad svojimi nasprotniki prevladal, na poganskih razvalinah križ postavil in obljubil Cerkev varovati. To so večkrat poterdili tudi njegovi nasledniki. Vstalo je med deržavo in Cerkvijo posebno razmerje, drugo kakor prej pod rimskimi cesarji; deržava je stopila s keršanstvom v tesno zvezo; poganstvo, judovstvo, krivoverstvo in vse ločine (sekte) bile so škodljive kakor same sebi, tako tudi deržavi. Toraj je bilo tudi ravnanje po tem; odpadniki so zgubivali pravice, zapadali kaznim itd. Godilo se je zarad tega, da bi se zmotenec povernil k veri, ki je bila središče vsega družbinskega življenja.

Ko je Cerkev zopet oživila zapadno rimsko cesarstvo, stopila je z deržavo še v tesnejšo zvezo in od Karola velikega počenši podal se je vsak rimski cesar v Rim k kronanju, kjer je poterdil sklepe svojih prednikov in prisegel, da hoče Cerkev braniti zoper njene sovražnike. Tako z deržavo zedinjeno keršanstvo bilo je deržavam pogoj tudi za politiške pravice, in tako rekoč za očitno življenje.

Ako je res, da se ne more vse hvaliti, kar se je godilo v tako imenovanem srednjem veku, je še bolj res, da je protestanško strančarstvo zgodovino tega časa tako zdelalo in popačilo, da mora tudi dobroserčnega čitatelja zbegati, kteri tega ne ve. Novejši preiskovalci, katoliški in pravični protestanški, so razkrili njih sleparstvo in laži ter so dogodbe postavili v pravo luč. Ni moj namen, zagovarjati napak, kar se jih je godilo v srednjem veku, tem manj, ko so jih izpeljevale keršanske deržave, a ne Cerkev; ali če pomislim, kako se dandanes pisari, ko pomislim, da je zgodovina večidel pisana od protestantov, žalibog, da se mora reči, da je katoličanstvo preveč zanemarjalo zgodovino, če pomislim, kako že itak pozitivni sovražniki Cerkve se poprijemajo vsih sredstev Cerkev ogerditi, in to je že njih princip, če pomislim, kacih virov se poprijemajo zakleti historiki, ko iz podlistikov in romanov kujejo historične data (dogodke), ko hipoteze (zgolj misli) postavljajo za djanja: kdo mi more priseči, da ne bodo zgodovinarji zajemali še iz knjižure "Barbara Ubrik", da si je sodnijsko dokazano, da je vse samo in golo sleparstvo, "švindel". Če vse to človek pomisli, mora že res ne oziraje se na druge dokaze dvomiti, ali je bil res srednji vek tako strašen, grozoviten, kakor ga ti ljudje načertujejo. Kdor hoče soditi o srednjem veku, mora pred očmi imeti vse razmere onega časa, in vsak mi bode priterdil, da v političnem življenji pozitivne in historične razmere veliko določujejo. Vladalo je v tej in oni reči lastno prepričanje, in ako se katoliškim vladam marsikaj poočita v oziru na drugoverce, so pa drugoverci še huje delali s keršanstvom. Naj omenim v prejšnih časih le Arijanov. In ko se je protestanštvo proglasilo za deržavno vero, bili so politični vzori onega veka tako vkoreninjeni, da so bili spoznovalci stare vere proglašeni za deržavne zločine, da niso bili več pripravni opravljati deržavnih služb (znan je Tomaž Mor), da so morali zapušati deželo; naj omenim tu le iz novejših časov Elizabete Angleške, Kromvella. Kako se je delalo in se še dela z Irci? Katoličani ob severnem morji se niso nič bolje počutili, in se menda še sedaj ne v "svobodni" Prusiji, ko je stoletje "luči", kakor nam kaže shod v Fuldi zbranih škofov, kakor reformatorji na Španjskem, kakor napovedujejo in delajo internacijonalci, ki se vender štulijo, da hočejo trinoštvo odpraviti, bratovstvo vstanoviti.

Ko so se tedaj prikazali navali reformacije, t. j. 16. in 17. veka, pretresli so vso Evropo in Cerkvi je žugal dvojni sovražnik, kteri je bil tem hujši, ker se je bil zvezal in zaklel zoper rimstvo, namreč: na večeru in skoraj po vsi srednji Evropi razširjajoči se protestantizem in kalvinizem; na jutru pa polumesec, kteri je teptal civilizacijo, ktera je poganjala pri evropejsko-slovanskih narodih. Curkoma je tekla kri na vzhodu in zahodu in še le po mnogih kervavih bitvah se je sklenil l. 1648 "vestfalski mir". Rimsko cesarstvo oslabi, tesna zveza med keršanstvom, ali bolje rečeno, med katoličanstvom in rimskim cesarstvom razpade, določi se razmerje med katoličani in protestanti; avgsburški in pasovski sklep se priznata, l. 1624 postavi se za normalno, katoličanje in protestantje imajo na Nemškem enake pravice.

Ali spolnoval se je ta sklep blezo tako, kakor pri nas §. 19, stalo je na volji vsacega vladarja in deržalo se je stališče: "cujus regio, ejus et religio. Čigar zemlja, tega vera". Kjer so bili sami katoličanje ali sami protestantje, bil bi mir; a kjer so bili zmešani, bili so vedni prepiri.

Na Avstrijskem, kjer so se cesarji večidel krepko ustavljali, posebno Ferdinand III in Leopold I, ni bilo nikdar vgodnih tal za protestanstvo; vladanja se niso mogli nikdar polastiti, dasiravno so vse žile napenjali, jih je vendar primeroma še sedaj malo v našem cesarstvu.

Ferdinand I, ki se je poganjal z nemškimi protestanti v Avgsburgu in Pasovi, je domače pritiskal. Pervi menda je dal Maks II razglas v prid protestantom; bil je tako naklonjen protestantizmu, da so se bali katoličani, da bode odpadel k protestantizmu. Deržavno vendar niso bili spoznani na Avstrijskem in se niso mogli polastiti deržavnega kermila.

Še le Jožef II, oče centralizma, omejivši avtonomijo (samovpravnost) posameznih dežel, je dal l. 1781 tudi glasoviti terpni patent, v kterem luteranom avgsburške konfesije in nezedinjenim gerkom daje popolno versko prostost. Tudi judom je bil podelil deržavljanske pravice, toda še skrajšane; shode sicer so smeli imeti v svojih tempeljnih, pa zvonov še ne, bilo je vse bolj na tihem.

Ta duh razširil se je tudi hitro po sosednjih deželah; na Pruskem izdal je taki razglas Friderik II; na Ruskem Katarina, na Angleškem je bil dan že l. 1778.

V novejšem času so verstva v Avstriji politično priznane. Dovolijo se jim vse službe, po vseučiliščih in ljudskih šolah se postavljajo drugoverci; pomnožili obilno in jako so se v kratkem judje, in kjer so, hitro mezgo narodovih korist na se obernejo, n. pr. v podonavskih krajinah, na Poljskem. S svojim kapitalom dobili so v pest "borze" in časništvo, in v časnikih, zlu sedanjega veka, objedajo, gerdijo katoliško Cerkev in njene naprave, v svojem, temu narodu že prirojenem sovraštvu do vsega pozitivnega težko gledajo še katoliške naprave, združeni z liberalci, protestanti in brezverci hočejo vladati, in ko se jim katoličanstvo ustavlja z dovoljenimi sredstvi opirajoče se na svoje pravo, vpijejo, da je katoličanstvo nesterpljivo. Koliko pa v Avstriji koristi taka neomejena, razprežena prostost brez vsacega ozira, to so pokazale posebno naj poslednji čas tolike silovite bankarske sleparstva in več druzih nesreč. Mi tudi skor nič ne dvomimo, da bi v vojskah ne bili tako globoko propadli, ako bi se bilo pri vojvodih in vojni potrebni oziri imelo na katoliško disciplino v vsih ozirih. —

Ravno taki ljudje Cerkev ločijo od deržave, zakon od zakramentov in vpeljujejo civilni zakon.

Toda kam pride to? Evropske deržave je vstanovilo keršanstvo, le v keršanstvu tedaj, zedinjene s Cerkvijo se morejo ohraniti. (Poskušali, to se ve, so že nasprotno, pa ne gre; kaj je napravila francoska revovolucija, kaj zadnja komuna?)

In vzor deržave ne more biti to, da se loči od Cerkve, ali v smislu indifferentizma vse verstva enako dobre, enako slabe imeti, ker to je ravno to, kakor če bi drevesu rekel, ono mora razdjati korenine, iz kterih serka sok in življenje, pa se bode vendar le ohranilo. Vera in nravnost ste v tesni zvezi v vsaki deržavi. Kaj n. pr. je prisega brez verske vesti? Ali škoda le, da dandanes malo pravih značajev nahajamo, ko mnogi, ki imajo ali so imeli deržavne opravila v rokah, imajo vse kaj druzega kakor verske načela, ko pri raznih volitvah dostikrat naj bolj podpirajo demoralizacijo, ki so dolžni biti zgled naj dostojniše nravnosti...