Liberalne fraze

Liberalne fraze

Dr. Aleš Ušeničnik, 1896.

Slavni francoski mislec Champagny je rekel, da si je naš liberalni vek osvojil pet do šest fraz, ki o njih živi. Povedal je živo resnico. Liberalizem zares živi le o frazah. Fraze meče mej narode, s frazami se bojuje, s frazami zm aguje. Razmotajmo te fraze, in vselej se pokaže, da žedi v zamotku sama — laž.

Denimo sem eno tako frazo, ki je matica za veliko drugih. Nate jo: „Politika nima z vero nič opraviti.“ Ta fraza gre v raznolikih oblikah od ust do ust, celo v zadnjem gorskem kotu jo že lehko čuješ iz ust naprednega učitelja. S to frazo potiskajo duhovnike z javnega torišča v cerkev. S to frazo podmetajo zavornico katoliškemu gibanju. S to frazo bi radi vdušili svojo najhujšo nasprotnico — katoliško zavest, dobro vede, če svetni rodoljubi in duhovniki raznetijo katoliško zavest v narodu, da bode konec — liberalnega veka. In kaj je ta fraza? Sofizem, boso licemersko dvoumno reklo. Z motovilom streljajo, in vender so še katoličani, ki se stiskajo za parobek.

Ni treba veleučene razprave o politiki. Resnica je svetla.

Živa resnica je, da svetni rodoljub kar tak ni glasnik cerkve, in da duhovnik kar tak ne sme biti politik, ker je Kristus rekel, kakor nam račijo pobožni liberalci dan za dnevom prepovedovati, da njegovo kraljestvo „ni od tega sveta“.

Svetni rodoljub kot tak se trudi za časno narodovo srečo. Če se bori za narodne šole, narodne urade; če pospešuje narodno kmetijstvo, obrt in trgovino; če deluje za narodno knjigo, umetnost, vedo in leposlovje; če budi narodno zavest, snuje narodna društva, krepi narodno življenje, poteguje se za narodovo pravdo — to je mož rodoljub, vreden naše hvale. A sedaj poreko liberalci: „I kaj pa delamo mi? Ali ne vršimo prav tega? Zakaj: torej ščuvate zoper nas?“ Potrpite, gospoda! Krivo mislite, da vas zbog tega dolžimo liberalstva. Oj ne! Liberalec ni zato liberalec, ker deluje za narod, in tudi ne zato, ker ne deluje za versko prosveto, tudi tega ne tajimo; prvo je, da rabimo „učen“ izraz, pozitivno in dobro, drugo je negativno in samo o sebi ne slabo. A liberalec je liberalec, če tudi je „naroden sirov in naroden mučenec“, kedar trdi, da ni treba devati vere na dnevni red, da ni treba verske trudoljubivosti, če je obojega treba; kedar trdi, da ni treba verske šole, če je je treba; kedar trdi, da so dobri zakoni, če niso dobri, če so antikatoliški; kedar trdi, da duhovniki nimajo prava buditi v narodu katoliške zavesti, če imajo to pravo in krvavo dolžnost. Liberalec je liberalec, kedar trdi, ovira versko prosveto, kedar grdi cerkveno oblast, cerkvene naprave in nauke, kedar tlači cerkev. Zakaj to je — da še enkrat porabimo „učen“ izraz — to je privativno.

Zatorej bodi še enkrat povedano: rodoljub je lehko rodoljub, če tudi deluje samo za časno blaginjo naroda, da le nikakor ne ovira teženja po večnih dobrinah. Seveda je naravno, da bode težko kedaj rodoljub, če sam nima vere, prav zato ne, ker je težko, da ne bi bil zavornica višjemu narodovemu teženju. Le prelehko se bode zgodilo, da ne bode čislal narodnih teženj, ker jih ne umeje; no da bode s svojo maloskrbnostjo narodu kamen spotike — in od tistega hipa ne več rodoljub. Zakaj čisto rodoljubje hoče, da nihče in v ničemer ne žali narodnih pravic in narodnih pravičnih teženj.

Duhovnik kot duhovnik teži za večno srečo narodovo. Trudi se, da bi se narod zavedal svetega občanstva v duhovnem kraljestvu, v onem kraljestvu, ki o njem pravi Kristus: Moje kraljestvo ni od tega sveta. Duhovnik je poslanec v duhovnem kraljestvu. Zato poučuje narod o svetem zvanji, razlaga mu višnji pomen njegovega smotra, kaže mu pot do njega, bodri ga in krepi. Skratka: duhovnik poučuje in posvečuje narod, da trudeč se za časne in minljive dobrine ne izgubi večnih.

A zopet se bode oglasila slavna gospoda: „Zakaj tedaj duhovniki stopijo čez te meje ter spravljajo na prižnico stvari, ki nimajo z vero nič opraviti?“ Motite se, gospoda. Vam se le tako vidi, da tiste stvari nimajo z vero nič opraviti, a opraviti imajo veliko. Duhovnik je kažipot. Ali mislite, da kažipot greši zoper svoje zvanje, če pokaže tudi steze in pota, katerih se je potniku varovati? Ali greši kažipot zoper svoje zvanje, če kaže kriva pota ter svari pred njimi? D uhovnik kaže pot resnice in prav zato tudi svari pred lažjo in zmoto. Lepa bi bila ta, da bi duhovnik na prižnici oznanjal Kristusa, a molčati bi moral o farizejih, ki Kristusa zasmehujejo in preganjajo! Duhovnik bi vedel, da bero kristjani „Neue Freue Presse“, ki se roga veri in nravi, in moral bi molčati? Vedel bi, da kristjani bero „Slovenski Narod“, ki farizejsko izpodkopuje cerkveno avktoriteto, in moral bi molčati? Vedel bi, da bero „Rodoljuba“, ki se cinično reži brezsramnosti in podlosti, in moral bi molčati? Vedel bi, da so tu in tam „Čitalnice“ ognjišče protikatoliškega svobodomiselstva, in moral bi molčati? Duhovnik bi vedel, kako mnogi z lažmi slepe ubogi narod o volitvah, ko se gre za dom, a tudi vero, in moral bi molčati? Slepec tak duhovnik, ki bi molčal! Tak duhovnik se ne bi zavedal svojega zvanja, tak duhovnik ne bi imel Kristusovega duha! Kristus je rekel: „Glejte in varujte se kvasa farizejev!“, a tak duhovnik bi videl kvas farizejev na vseh krajih in bi molčal. Kristus je rekel: „Varujte se lažnjivih prerokov, kateri pridejo k vam v ovčjih ob lačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi!“, a tak duhovnik bi videl lažnjive preroke mej ljudstvom, videl grabežljive volkove mej svojo čedo in bi molčal. Tak duhovnik bi ne bil pastir, ampak „najemnik“. (Jan. 10. 12.).

Če pa pravite, da so nekatere izmej teh stvari politiške, priznajte, da so besede: politika nima z vero nič opraviti, dvoumna fraza, in farizejski je z dvoumnimi frazami resnico biti v obraz. „So po resnici politiška vprašanja“, pisali so že l. 1875. kvebeški škofje v svojem pastirskem listu, „ki se dotikajo dušne blaginje, bodi, da so v zvezi z vero in nravjo, bodi si, da so v zvezi z vprašanjem o svobodi, samostalnosti in bitji cerkve. Saj se lahko pojavi za javno službo kandidat, ki je njegov program proticerkven; ali pa cela politiška stranka je lehko nevarna cerkvi zbog svojega programa, svojih vodnikov, svojih časnikov ... Ali more kak katolik, ne da bi zatajil svoje vere, ne da bi se sovražno postavil zoper cerkev, v podobnih slučajih odrekati cerkvi pravico, braniti se, ali bolje, braniti dušno blaginjo svojih otrok? Cerkev pa dela, cerkev govori, cerkev se bojuje po svoji duhovščini. Odrekati duhovščini to pravico je prav tisto, kakor odrekati jo cerkvi ... Prižnica zatorej še nikakor ni politiški oder, če duhovniki z nje vernikom razjasnjujejo taka vprašanja, ki je z njimi v zvezi večno zveličanje ... Jasno pa je tudi — to je lehko razbrati iz stvari same — da edino le cerkvi pristoji pravica odločevati, kedaj je čas dvigniti glas za brambo vere in krščanske nravi“.

In dobro si zapomnite da ima to pravico duhovnik kot duhovnik, kot poslanec kraljestva, ki „ni od tega sveta“. Dokler je še v narodu le en mož, ki javno taji božje poslanstvo katoliške cerkve in nje služabnikov, dotlej duhovnik, javno svareč narod, da se ga čuva, javno pobijajoč njega sofizme, ni sveten politik, ampak božji poslanec božje resnice. Dokler se po zbornicah razpravlja o stvareh, o katerih sodba gre le cerkvi, dotlej duhovnik, govorec s prižnice o pomenu volitev, ni sveten politik, ampak kerub, ki z ognjenim mečem božje politike tira svetnega samozvanca iz duhovnega kraljestva.

Tak je rodoljub kot rodoljub, duhovnik kot duhovnik. A dandanašnji se bije boj zoper cerkev in vero. Dandanašnji — le odkriti bodimo! — si da politika veliko opraviti s cerkvijo in vero. Prav zato si pa dandanašnji ni moči misliti rodoljuba, politiški delujočega, ki bi pa bil razvesten ali celo brezvesten, kar se tiče cerkve in vere. De se skoro ni mogoče ogniti takih vprašanj, vsprejeti jih moraš tako ali tako, in sama neskrbnost bi v taki dobi poniževala rodoljuba, če je sploh mogoča, ne da bi se sprevrgla v vražnost. In zares vidimo, da se oni rodoljubi, ki bi se radi ognili verskih vprašanj, vsak čas spremetajo v liberalce. Dobro morda mislijo, a njih delovanje je liberalno. Pravijo: vera ni na dnevnem redu, a če se na vseh plateh bije boj zoper vero, je to očitno znamenje, da je pač vera na dnevnem redu in da zatorej mora biti na dnevnem redu tudi — mej katoliki. Če pa rodoljuba narod izbere za svojega glasnika in tolmača svoje volje, tedaj pravica tirja, da se bojuje za versko  šolo, za svobodo cerkve, če jo narod želi in hoče. Kedar liberalizem sramoti cerkev, kedar jo absolutizem tira pred svoj sodni stol, tedaj se mora rodoljubni poslanec dvigniti s sedeža ter klevetnikom cerkve in nje samozvanim sodcem z moštvom nevstrašno povedati v obraz: non licet! In tak poslanec ni „farovšk hlapec“, ampak le tak poslanec je — rodoljub. Vi pa, ki se imenujete narodne poslance, a raje hodite z Žvegljem kakor z Mahničem, raje z očitim liberalcem kakor z očitim katolikom, vi vedite, da niste rodoljubi, ampak narodovi — grobokopi! Ko se bo v narodu zbudila živa zavest, jokal bo, da je kedaj vas imel za tolmače svojih želj, in vaša imena bo izgovarjal z imeni svojih klevetnikov in zopernikov!

Žalibog, da je v Slovencih še malo rodoljubov, ki vedo, kaj je narodu katoliška cerkev in sveta vera, in zato malo mož, ki se bore po zbornicah za narodovo sveto pravdo. Sirensko petje liberalizma je omamilo večino rojakov, da obračajo krmo naše ladije proč od otoka sv. Petra; fata morgana liberalizma jih je preslepila, da kažejo pot v izgorelo puščavo. Koliko jih je še, ki bi jim bilo krščanstvo zvezda-vodnica? Zato pa duhovniki stopajo iz svetišča tudi na javno torišče svetne politike, ne da bi iskali slave — saj jim je plačilo le zasmeh — , ampak da bi tudi tam branili sveto pravdo. Zato pohajajo shode, da bi pokazali krivico, ki se godi cerkvi, in pogubo, ki preti narodu. Zato duhovniki spremljajo cerkev tudi pred sodni stol samovlastn e države ter jo branijo po zbornicah. Dajte nam katoliških mož — in duhovniki bodo ostali v svetišči! Dotlej pa bodo tudi po shodih, tudi po zbornicah. Država jamči duhovnikom v javnem življenji tiste pravice, kakoršne imajo liberalci. In če se tenkovestni liberalci boje za duhovnike in njih večno srečo, meneč, da politikujejo z grehom na duši, vedo naj, da duhovniki hodijo za papežem in škofi in so njim in tudi le njim odgovor dolžni. Toda, saj je liberalcev tenkovestnost le golo golcato — licemerstvo!

Sedaj se pa vrnimo k frazi: Politika nima z vero nič opraviti. Kaj naj pove ta liberalna fraza?

Naj morda pove načeloma, da sta politika in vera dve stvari, ki ste popolnoma ločeni?

Zmota je to. Vera je luč. Kakor za nobeno stvar na zemlji ni vse eno, ali sije solnce ali ne, tako nobenega dejanja človeku ni moči pray videti, prav presoditi brez vere. Vera kaže zadnji smoter človekov, in zadnjemu smotru morajo biti še vsi drugi smotri podrejeni. S politiko težimo po smotru, ki je drugoten, in zato mora biti podrejen prvemu. Kako ga bodete podredili, če ne gledate v luči vere prvega smotra? Zmota je torej že načeloma, da nima politika z vero nič opraviti. Res smo dejali, da je rodoljub lehko rodoljub, če tudi ne deluje za versko prosveto, a drugo je, ne delovati za versko prosveto, drugo zopet delovati za narod brez vere. Prvo je, delovati za drugoten smoter in ne neposredno za prvega — in kedo ne vidi. da je to mogoče? — drugo pa je, delovati za drugoten smoter brez ozira na prvega — in kedo zopet ne vidi, da je to zelo dvomljivo? Rodoljub brez vere je dvomljive vrednosti rodoljub. Tak rodoljub, ki mu ni skrb vere, ne ljubi tega, kar je narodu najimenitnejšega in kar mu daje pravo srečo, in le prerado se bo zgodilo, da bode njegovo delovanje pogubno tudi narodovi časni sreči, da ne bo rodoljub, am pak rodogub!

A kaj govorimo o tej frazi načeioma! To frazo mečejo v narod liberalci naše dobe, poglejmo tedaj, kateri je dejanski pomen te fraze! Politika nima z vero nič opraviti, kaj naj torej pove ta fraza? Ali je morda pomen te liberalne fraze, da dandanašnji politiki nimajo nič opraviti z vero?

Laž je to. Državni zbori so dandanašnji malo da ne cerkveni zbori, ali bolje proticerkveni zbori. Ali mižite, da ne vidite, kako politike navdihuje duh, sovražen cerkvi in veri? Ali mižite, da ne vidite, kako kujejo zakone sovražne Kristusu? Laž je, da nimajo politiki z vero nič opraviti. Le preveč imajo opraviti!

Ali je morda pomen te fraze, da se našin politikom ni treba ozirati na verska vprašanja?

Zopet zmota, zopet laž. Če liberalci cerkev in vero tirajo na torišče svetne politike, dolžnost rodoljubov je braniti cerkev in vero prav tam. Izdajica je narodne pravde poslanec, ki zataji dandanašnji v zbornici svoje katoliško prepričanje, katoliško prepričanje svojega naroda, ki se ogne tako perečih vprašanj z reklom: Politika nima z vero nič opraviti!

Ali je morda pomen liberalne fraze le-ta, da duhovniki nimajo s politiko nič opraviti?

Zopet zmota, zopet laž, če pomislimo, katera vprašanja dandanašnji imenujejo politiška. „Kjer se v politiki pokažejo težnje in pojavi, pravi kardinalj Hergenröther, ki se dotikajo, cerkvi izročenih resnic vere in nravi, kjer politika in zakonodavstvo nasprotujeta cerkvenim načelom, pretita nje svobodi, mora pač cerkvi biti skrb za politiko, mora pač cerkev dvigniti svoj svareči in učeči glas, in nje zastopniki ne smejo biti „nemi psi“, ki ne znajo lajati.“

Kaj je torej pomen te fraze? Ali ne vidite, da je boso dvoumno reklo? Da čisto politiška vprašanja niso verska vprašanja, ali je zato treba še fraze? To frazo so izumili samo zato, da bi zmešali pojme in potem se v zmoti pojmov bojevali zoper resnico in pravico.

Proč torej z liberalnimi frazami! A koliko jih je še raztrošenih po svetu! Že 1. 1858 je pisal laški časnikar Marghotti: „Revolucija (in prav tako liberalizem) ima svoj slovar. Žal, da ga navadno popravljajo še le dejstva, ko je prepozno." Ljudje, verujejo liberalnim frazam, dokler jim bridka prevara ne odpre očij, a tedaj je prepozno. „V Italiji, pravi, se imenujejo rovarji liberalce, a le ukazujejo; vstrpni so, a ne trpe prerekanja; ekonomi so, a spravljajo nas pod nič; naši bratje so, a puste nas nage in žro nas žive. Če koga hočejo dvigniti do zvezd, pravijo, da je svobodomiseln, da mu bije srce za Italijo, da je narodni mučenec. Udan je strastem in prodan njemu, ki ima moč v rokah, a pravijo, da je neodvisen; ni dal še nikedar ubožcu beliča, a pravijo, da je ljudomil; zatrl je ustave, ki so zatočišče, upanje in uteha ljudstva, vender je demokrat. Nič ne veruje in brezbožno živi, a hvalijo ga, češ, da ljubi svobodo vesti. Preganja katoličanstvo in rad bi videl obešenega zadnjega duhovnika, a zakaj? Ker je vstrpen. Prazni javne denarnice, dela dolgove, a je politiški ekonom. Ne pozna druge postave, kakor svojo voljo, vender ga povzdigujejo do nebes, češ, da je pravoljub. — A dej, reci, da je pravi napredek le tam, kjer sta nrav in čednost, pa te bodo imenovali nazadnjaka. Reci, da brez vere države propadejo, pa boš klerikalec. Reci, da je nam še drugega treba, kakor metodik, pa boš mračnjak. Mej takimi besedami pa je še ena, ki jo je izumil zlosrečni Gioberti ... in je naslov jezuita.“ To je pisal Marghotti 1. 1858. Ali ne bi danes 1. 1896 lehko pripisal: Amici, de nobis fabula narratur? Vse tiste fraze še žive, liberalci jih še vedno mečejo v narod — in ljudje jih ponavljajo za liberalci. —

Quousque tandem?