Križ nam govori (1944)

Križ nam govori

V.Z., 1944

  

Iste sile, ki so na Veliki petek klicale v Jeruzalemu: Križaj ga, križaj ga! iste sile so povzročile sedanje gorje. Ker ni Kristus ustanovil posvetnega kraljestva, zato so ga križali in prav zato še danes judovski materijalizem strelja naše poštene slovenske može in fante.

Sliši se vprašanje, kako more dobri Bog dopustiti, da se ljudje, ki so člani velike družine narodov v Evropi, tako strahotno med seboj pobijajo? Ta misel se nam vzbuja, ko gledamo na sedanjo vojno, ki se vodi z vsemi uničujočimi sredstvi tehničnih pripomočkov. Včasih delamo krive diplomate, češ da so oni povzročitelji tega strašnega gorja, ki je prišlo nad brezštevilne družine in narode. Toda, če smo odkritosrčni, moramo priznati, da ni Bog odgovoren za gorje sedanjih dni, temveč narodi Evrope sami. Že skozi pet in dvajset let opazujemo, kako nespametno se med seboj mesarijo narodi, ki stoje na tako visoki stopnji omike. Kaj smo vse doživeli za časa zadnje svetovne vojne od 1914. do 1918. leta! Kako nečloveško je morila skozi dvajset let boljševiška vlada v Rusiji. Kakšne strahote so se dogajale v državljanski vojni na Španskem! Kaj se godi v sedanji vojni, ko toliko in toliko mornarjev izgine s podmornicami na dnu morja, kjer so živi mrliči in umirajo, ne da bi se kdo spomnil njihove grozovite smrti! Kakšno morje trpljenja se je zgrnilo nad našo domovino po komunističnih zločinih! Ali se nam ne zdi, da so na delu najhujše peklenske sile. Zato pa tudi ni vzrok tega gorja peščica diplomatov, temveč narodi Evrope sami. Že pred sto leti so ti narodi nastopili napačno pot. Kakor je v Stari zavezi Bog vedno prepustil izvoljeno ljudstvo sovražniku, kadar je ljudstvo Njega zapustilo, tako je sedaj tudi Bog dopustil, da je zavladala tema, ker so ti narodi v napuhu preslišali božji klic in so nastopili pot, katero so jim pokazali židovski boljševiki. Narodi Evrope so prišli v puščavo, kamor ne sega več božja oblast, zato se pa vse peklenske sile prosto gibljejo in izživljajo v medsebojnem uničevanju.
 
Pred stoletji se je že začela usodepolna pot zmote in blodnje. Takrat so narodi Evrope obrnili hrbet svojemu Bogu in sledili klicu svobode in bratstva. V srednjem veku so bili vsi stanovi, so bila vsa gospodarska podjetja, obrt in trgovina prepletene z nitjo vere. Nad vsemi je bedela misel na Boga in na onostransko življenje. Slika tedanjega sveta je bila ožarjena z lučjo onostranskega življenja, središče vsega je bil Bog, to sonce življenja. Nato pa je poskušalo neko duhovno gibanje pod vodstvom židov urediti svet na nov način, in sicer brez Boga in brez onostranskega življenja; Boga naj bi nadomestil človek, onostransko življenje pa raj na zemlji. Cilj tega gibanja je bil, omogočiti človeku, da razvije vse sile in moči, da pride do oblasti in do uživanja na tem svetu, bodisi na pošten ali nepošten način. Človek naj bo sedaj prost vseh vezi, prost naj bo božjih zapovedi, prost naj bo božjih postav. Hipno se je zdelo človeštvu, da je rešeno verig in ječe, toda v tem trenutku je zapustil človeka zemeljski raj. Nek učenjak je zapisal takrat besede: Sedaj šele je življenje vredno življenja. Bog, ki je počelo življenja, je bil na ta način vržen s prestola, človek je postal središče vsega, postal je tako rekoč sonce vesoljstva. Bog se je moral umakniti na obrežje. Kajti božji red se samo toliko trpi, kolikor ne krši človeškega reda. Machiavelli piše: Politika je neomejena vladarica v kraljestvu človeških moči in stremljenj. Kar ji gladi pot, je dobro, kar ji pot zadržuje, se mora odstraniti.

To pot zmote, ki so jo nastopili narodi Evrope v tako imenovani prosvetljeni dobi, so nadaljevali tudi v 19. stoletju. Svobodnjaška doba 19. stoletja je zahtevala neomejeno prostost posameznega človeka, zato je zametavala vsako oblast v veri in znanosti. V imenu svobode se je katoliška cerkev izganjala iz šole, iz zakona in iz javnega življenja. Vsi izumi zadnjih desetletij so povzročili, da je človek postal še bolj ošaben in samozavesten. Veruje samo v to, kar odkrije ostrina človeškega duha. Vera se takemu človeku zdi kot stara šara, ki je še ostala iz nekdanjih časov. Vera je privatna zadeva, zato se trpi samo še v cerkvi in med štirimi stenami v domači sobi. V javnosti nima nobene besede več.

Človek verjame le svojemu sluhu. Verjame na svojo vsemogočnost. Vse sile narave naj bodo njemu podložne, zato sanja, da pripravlja človeku raj na zemlji, razmere, v katerih se bo človek najbolj srečnega počutil. V resnici je človek veliko dosegel. Prideluje in izdeluje vse, česar koli si poželi. Vsak otrok lahko zavrti gumb na radijskem aparatu, pa posluša zbrana predavanja in glasbo. Celo omrežje šol in učiteljev je skrbelo za duhovno hrano, dobro je delovala uprava in javna varnost. Vsaka bolezen je imela svojega zdravnika in svojo bolnišnico. Razna zavarovanja so nas varovala pred ognjem, vodo in točo. Bog je bil pahnjen s prestola. Ljudje so postali nezadovoljni kakor nikdar prej. Manjkalo jim je miru in duševne utehe. Javne dobrodelne naprave so skrbele za vse in so bile na razpolago vsem, toda število revežev in siromakov pa je kaj hitro rastlo. Človek je zapustil vire življenja, zato ga čaka smrt. Sodobni modroslovec trdi: človek v današnjih dneh je v največjih skrbeh in stiskah za svoj obstoj. Človek prihaja iz noči svojega rojstva in gre skozi temno noč, ki ga objame po smrti.

Popolnoma svojo pot je v zadnjih stoletjih hodilo gospodarstvo. Tudi to se je oprostilo božje postave. Brez zakonov se je razvijala obrt, zato tudi ne gleda, ali bo človek živel ali pa od lakote poginil. Ako borze zahtevajo, se morajo cela skladišča zlate pšenice sežgati, čeprav stradajo ljudje. Človek v tovarni ni več mojster svojega dela, temveč le del stroja. Tovarne odtrgajo človeka iz zdrave zemlje in ga presade v pusta mesta. On postane v tovarni samo član podjetja pod to in to številko. Strogo nadzorstvo drži maso skupaj. Človek je ostal osamljen, čisto osamljen na cesti. Ošabno je ljudstvo zapustilo Boga, da bi si tukaj na zemlji zgradilo paradiž z lastno močjo. To ljudstvo pa je bilo potegnjeno v globočine največje revščine, kjer čaka na razvalinah vojne le še na smrt.

Le eno je sredstvo, ki more rešiti narode Evrope popolnega pogina: vrniti se je treba k skrivnosti velikega petka ter prisluhniti njegovi skrivnosti. Ker so se narodi tako visoko dvignili nad Boga, zato pa morajo sedaj pasti na kolena pred križem, s katerega slišimo besede: moje kraljestvo ni od tega sveta. Zato naj se narodi Evrope vrnejo domov, vrnejo se k Bogu Očetu! Zgradili so si kulturne palače v bajni krasoti, toda tej palači manjka temeljnega kamenja deset božjih zapovedi. Sodobna omika Evrope in sveta je zgrajena na pesku, zato se bo zgodilo, kar je napovedal Kristus: postala bo velika razvalina. Narodi Evrope, zapustite pot zmote, položite vse življenje, vse delo in nehanje, vse javne naprave, obrate na božjo postavo! Postavite zopet križ in evangelij v parlamente, v ministrstva, v zbornice delavskih, obrtnih in trgovskih zvez. Le Kristus more rešiti Evropo pred poginom Le potem moremo upati, da se bo Evropa spametovala, le potem bodo narodi vzhoda in zapada slišali klic vpijočega v puščavi. Vi, narodi Evrope, ustavite se, kjer ste na poti zmote, prinesite božjo postavo zopet nazaj v vsako hišo, v delavnice, v tovarne, v vse javno življenje. Vrnite se nazaj k Bogu!