Nov katoliški monarh (Kje je Cerkev? 1.1.)

Cerkev : država

Če smo se v prejšnjem sestavku spraševali kako je vendar mogoče, da ljudje, ki ne priznavajo superiornosti katoliške cerkve, pozivajo prav to cerkev, da stopi v aktivno zavzemanje za njihove, s sekularizmom okužene, cilje, se moramo sedaj ozreti še na katoliško občestvo samo. Ozreti pa se moramo predvsem na katoličane, ki v dobri veri in s priznavanjem totalne superiornosti cerkve, pozivajo cerkev, da zavzema ostra in radikalna stališča, kakršna od nje vendarle pričakuje sleherni katoličan, ki svoje prepričanje črpa iz katoliške tradicije.

Ti katoličani terjajo od škofov in v nekaterih primerih tudi od papeža, da ostajajo na tisti nepremični liniji, ki neomajno vendarle stoji zapisana v tradiciji, in se naj ne premikajo skupaj s trenutnimi razpoloženji ljudstva, ki stoji za vladami liberalnih demokracij zahoda. Vendar kolikor je ta poziv že upravičen in je, je vendarle v popolnosti zmoten, ker počne nekaj, kar ne bi smel.

To pa je, da ne vidi odgovornosti katoliškega občestva, ki mora formirati državo, oblast in upravo. Njihova zmota izvira iz dveh radikalnih napačnih umevanj. Iz napačnega umevanja hierarhičnega kleriškega dela cerkve in iz napačnega umevanja ljudskega, občestvenega dela cerkve. Namreč, če katoličan pristane na liberaldemokratsko razumevanje države in s tem tudi na liberaldemokratsko razumevanje družbe (in njenih formacij) in socialno ekonomskih procesov, istočasno poda svojo resignacijo kot katoličan in sprejme za zakonitost obe zgornji napaki.

Ko katoličan sprejme modernistično liberaldemokratsko umevanje vloge cerkve do države le v okviru t.i. konservativnih strank, ki naj bi temeljile na judeokrščanski etiki in morali, kar v bistvu ne pove ničesar, si odreče odgovornost za oblikovanje države, ki bi ustrezala katoliškemu nauku. Vedno boste naleteli na ljudi, ki vas bodo prepričevali dvoje o ločitvi cerkve in države. Prvič, da je ta ločitev bila zamišljena v korist cerkve in drugič, da je Evropa že od nekdaj poznala to ločitev in jo je vendarle ta ločitev prignala do najvišjih vrhov civilizacije. S prvo točko se ne bomo ukvarjali, ker nima nobene prave teže, še posebej če pomislimo na ameriško situacijo in nepregledno množico protestantskih sekt. Zanima pa nas druga točka.

Ločitev cerkve od države, kar naj bi bila logična praksa evropske civilizacije je v samem bistvu neresnična, zato ker ne prepozna razdelitve cerkve na hierarhični kleriški del in na občestveni ljudski del. Hierahični del se je sam odrekel posvetni oblasti in je več ali manj ni nikdar poznal, zato ker posvetna oblast pripada občestvenem delu cerkve, ki skrbi za obliko države, ki ustreza katoliškemu nauku. Zato je neresnično videti ločenost cerkve in države tam, kjer ta ločenost ni nikdar obstajala. Že samo dejstvo, da so se nižji kleriki torej duhovniki lahko tudi v demokracijah predvojnega tipa potegovali za politične funkcije govori o tem, da cerkev in država nista bili ločeni temveč se je izvrševala normalna katoliška praksa po kateri je kleriški hierarhični del zaradi narave svoje posvečenosti neudeležen v posvetni oblasti, medtem pa ima ljudski občestveni del, v katerega spadajo tudi nižji kleriki, naravno dolžnost, da formira oblast tako ali drugače v tistem poglavitnem oziru do skladnosti s katoliškim naukom.

Cerkev : posameznik : država

Tu moramo opozoriti, da ne govorimo o obliki oblasti, ki mora biti v skladu s katoliškim naukom, temveč govorimo o oblasti, ki deluje v izvrševanju katoliškega nauka glede na občestveno skupnost. Zato če pristajamo na formulacijo ločitve cerkve od države, po kateri kler ne more biti udeležen v posvetni oblasti, ne smemo nikoli pristati na ločevanje vere od države, kajti ravno ta formulacija je nekatoliška.  In žalostna slika je dandanes zreti v katoliško občestvo, ki po neki liberalni kugi meni, da je katoliška državnost po kateri bi v družbi zidali katoliško državo, nekatoliška. Oni sami pristajajo na liberaldemokratsko povojno stališče, da je država zgolj funkcija neke volje nekega brezobličnega ljudstva brez tradicije, kulture in vere in da mora biti država le ozka javna uprava, ki bo gradila ceste in skrbela za muzeje.

Naposled smo prišli torej do tiste zmote s katero so okuženi katoličani, ki terjajo od cerkve, torej od hierarhičnega kleriškega dela cerkve, večjo družbeno aktivnost in aktivacijo v nekaj za kar še sami ne vedo natanko kaj naj bi bilo. Cerkev (in tu govorimo o hierarhičnem delu), ne more narediti praktično ničesar dokler nima za seboj občestva, ki hoče graditi katoliško državo po katoliškem nauku. Na tem mestu se bom skliceval na Haeckerja, ki je zapisal:

"Ni namreč dobro zahtevati, da bi nekatoličani, v rokah katerih je danes neprimerljivo večja politična svetna moč, prej kakor katoličani sami, prisluhnili zahtevam Cerkve."
Theodor Haecker, 1927

Haecker sicer tu govori o nečem popolnoma drugem in tudi zgornji citat lahko beremo zgolj v maniri liberaldemokratskega umevnaja katoliške vloge, po kateri moraš slediti katoliškemu nauku zgolj kot individuum, ločen od družbe in naj bi torej katoliški nauk zgolj sijal skozte, pasivno in subtilno. Vendar če beremo pravilno lahko iz tega citata tudi razberemo, da se lahko katoliški nauk uresniči le, če imamo katoliško posvetno oblast. In kar je še pomembneje, naivno in nespametno je pričakovati, da bodo katoliški nauk sprejemali nekatoličani, saj je to vendar nelogično. Če želimo družbo po načelih skladnih s katoliškim naukom, z naukom cerkve, ne potrebujemo dobrih žena in mož, temveč dobre katoliške žene in može.

Nov katoliški monarh

Zato je to neprestano tuljenje o cerkvi, ki se noče in noče aktivirati ob družbenih vprašanjih, tako zelo napačno in tako zelo noro. Šele ko bodo ti katoličani formirali katoliško politično stranko, šele ko bodo uvideli, da je končni cilj katoliška politika z demokracijo ali brez nje, šele ko bodo uvideli, da je na njih samih, da gradijo katoliško državo, bodo upravičeni terjati kakršnokoli aktivacijo s strani cerkve. Šele, ko bodo sami doumeli, da so tudi sami cerkev in da je ravno zato cerkev neločljivo povezana z državo in da mora biti cilj države usmerjati ljudstvo po katoliškem nauku.

In ravno zato lahko govorimo, da smo v času laikov, zato ker smo laiki, po nepreklicnem padcu monarhij in aristokracij, poklicani da gradimo katoliško, totalno katoliško, državo. Nihče naj se ne slepi, da bo od nekje prišel kakšen katoliški monarh in nihče naj se ne slepi, da je mogoče od nekatoliške države terjati katoliško bistvo in naj se nihče ne slepi, da je država nepotrebna ali da je bolje čim manj države je. Ne, v tem trenutku smo poklicani, da gradimo katoliško državo, ki ni le uprava, temveč sme, more in mora regulirati sleherni nivo družbenega obstajanja. Zato mora iz tradicije velikih katoliških monarhov vstati nov katoliški monarh, ki je država, država pa katoliško občestvo, stoječe na nepremični liniji katoliškega nauka, ki zajema sleherno življenjsko vprašanje.

Vendar se vsi zavedamo, da ostaja še dolga pot do tedaj, ko bodo ti, ki zase pravijo, da so katoliški misleci in katoliški pisci in katoliški znanstveniki in katoliški državniki, doumeli, da je vsaka oblika liberalne demokracije inherentno protikatoliška in da je sicer mogoče vsake toliko izžugati katolištvu prijazno državno rešitev, a da se za isti problem vendarle ciklično pojavljajo novi in novi poizkusi protikatoliškega nasprotovanja. Nekoč bodo doumeli, da je skladnost in sloga države mogoča le, če je država v okviru katolicizma. Kakor pravi Krek:

"Toda amicus Plato, magis amica veritas. Mir je lep in dober, a mogoč je le kot posledica umstvene edinosti ali, kakor jo imenuje temeljiteje sv. Pavel, »edinosti v veri«.
Kdor je zaveden katoličan, ve tudi, da je brez razodete vere načel tako nemogoč mir in red na svetu in sreča ljudi na njem, kakor brez zraka in brez hrane telesno življenje. Zato pa mora za ta načela vsaj z isto žilavostjo v borbo, s katero se bori za svoj telesni obstoj."
Janez Evangelist Krek, 1897

V to torej mora verovati katoličan preden si drzne terjati od cerkve akcije, medtem ko pristaja na liberalnodemokracijo, ki je v samem bistvu nekatoliška oz. katolicizmu sovražna. Kajti, kot smo videli skozi to besedilo, današnji katoličan pravilno pristaja na superiornost cerkve a obenem ne vidi svoje politične poklicanosti. Zato nepravilno, istočasno ko priznava liberaldemokratsko ločevanje cerkve od države, vidi v hierahičnem kleriškem delu cerkve preveliko vlogo, s tem pa skuša zakriti svojo nalogo, ki jo ima v oziru do države in družbe.