Nietzschejev paradoks

 

"Kdor bi mu očital neusmiljenost, je sam preslab, da bi bil neusmiljen."

-F. W. Nietzsche

   
Zelo zanimivo je, da je z nihilizmom začuda tesno povezan pretiran, skorajda patološki občutek sočutja. Tu gre za bolestno sočutje, ki se izraža tako, da človeka paralizira že pogled na ubogo žival, ki je lahko celo žuželka. Ta čudno pretanjen občutek za krivičnost sveta je vendarle tisto, kar nihilizem vzdržuje pri življenju.

Ker pa je ta občutek do trpečih ljudi, živali in celo stvari, tako paralizirajoč, se mu nihilist skuša izviti iz primeža.

Znana je anekdota iz življenja velikega "nadčloveka" Nietzscheja. Med pohajkovanjem po ulici je bil priča pretepanju vlečnega konja. Pognal se je h konju, ga objel, da bi ga zaščitil pred udarci.

Ta isti človek je potem spisal knjigo z naslovom Der Antichrist, v kateri beremo o morali novega nadčloveka. Dobro je, kar je močno, slabo, grešno je, kar je šibko. Tu je očitna hinavščina tega filozofa, ki je imel tako močan občutek sočutja, da ga je skušal izbrisati iz zavesti na način, da bi spremenil svet. Ta svet bi bil kreiran tako, da v njem ne bi bilo mesta za sočutje, usmiljenje... in morda, samo morda, ga tudi on ne bi več čutil.

Krščansko usmiljenje je sramota, tako je govoril Nietzsche. Krščanstvo izdeluje šibkega človeka, se mu je zdelo, ker je čutil vso šibkost svoje osebe, da se je zlomil ob pogledu na trpečo žival. In v tem je nekaj tiste hinavščine, ki jo je očital vsem drugim. V tem, da je skušal kreirati novo moralo, da bi presegel tiste paralizirajoče občutke, ki so se porajali v njem samem.

Tudi danes je mnogo takih, ki sramotijo krščansko usmiljenje, krščansko dobrodelnost, a se razjočejo nad trpljenjem in smrtjo malih živalic. Prvi, ki pride na misel je Chechar, španski nacional-socialist, ki najvišje postavlja Nietzscheja, Rosenberga in Hitlerjev Tischgespräche im Führerhauptquartier. Ta nadčlovek, ki mu je krščansko usmiljenje prav posebno oster trn v peti, je imel hišnega ljubljenčka zajca. Nekaj ga je ubilo in človeka je to tako iztirilo, da je prekinil pisanje knjige in na svojem blogu izpovedal silno duševno bolečino ob tem dogodku. Z golimi rokami je izgrebel zajcu grob in ga pokopal, ter za njim žaloval.

Ti ljudje naj bi torej govorili o "suženjski" in "gosposki" morali. Ti ljudje naj bi se zgražali nad tistim palestinskim Pridigarjem, ki je pridigal "blagor ubogim; blagor žalostnim...".

To je hinavščina bega iz nihilizma, s katerim je povezan ta bolestni občutek krivičnosti sveta. Zato izdelujejo človeka, junaka, ki ne bo več čutil suženjske morale, temveč bo zmogel zakrkniti tisto odprto, skelečo in pekočo rano, ki ji pravimo sočutje, usmiljenje. A hinavščina je ob tem vidna in bode v oči, da je ni mogoče spregledati. Pomiljevanja vredni "sužnji", ki  v razpelu ne vidijo zmage, temveč krivičnost sveta, ter zato to razpelo sovražijo z vso močjo, ki jo premorejo.

"Vsi slabotni naj poginejo!", pravi filozof, mi pa lahko dodamo: "Nietzsche je mrtev."