Katoliški svetovni nazor (Turk, 1943)

"Katoliški svetovni nazor"

Iz članka: O zgodovini in svetovnem nazoru

Dr. Josip Turk, 1943

 
 
Po vsem svetu bo Cerkev hkrati preganjana samo enkrat in to bo ob koncu, ki se ga njeni sovražniki morejo najmanj veseliti, dočim bodo Kristusu zvesti verniki tedaj klicali zadnje besede Nove Zaveze: »Amen. Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22, 20.) To preganjanje ne bo dolgo trajalo in sovražnikom Cerkve bo takoj sledila kazen za petami, kakor je še niso doživeli in ki tudi nikdar več ne bo imela konca, ker bo tedaj konec vse človeške zgodovine. V zgodovini pa je katoliški svetovni nazor katoliški tako, da ga nobena človeška sila ne more premagati, ker kljub vsem imperialističnim težnjam in kljub vsem grožnjam o neki novi svetovni diktaturi ni in ne bo ene same zgolj človeške sile, ki bi obvladala ves svet. Je namreč nekdo drugi, ki vlada ves svet. On, ki je »bil na krmi in je na vzglavnici spal« (Mk 4, 38). Ko so ga zbudili in mu rekli: »Učenik, ti ni mar, da se utapljamo?« je vstal, zapretil vetru in morju : »Molči, utihni!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina. In rekel jim je : »Kaj ste boječi? Še nimate vere?« (Mk 4, 58—40.) Če je Gospod spal, mi seveda ne smemo spati, kakor tudi njegovi učenci niso spali, ampak moramo moliti, delati in trpeti, ne da bi se česa bali, kakor so se bali njegovi učenci. Niti za Evropo se nam še ni bati, dokler odmeva spokorni klic iz evropske Fatime, čeprav ne smemo prezreti simboličnega pomena dejstva, da leži Fatima že na skrajnem robu evropskega zapada.
 
Kadar je resnični svetovni nazor v večji človeški družbi premagan zofistično ali z nasiljem, tedaj mnogi kaj hitro sklepajo, da je premagan tudi z resničnimi razlogi. Če drugih razlogov ne najdejo, se zadovoljujejo vsaj s temi, češ da to, kar je premagano, ni več aktualno, ampak zastarelo, nazadnjaško, ne pa moderno in »napredno«, zlasti če se to, kar je moderno in »napredno«, laska človeškim strastem. Tako se mnogim zdi, da zgodovina sama priča za resničnost tistega svetovnega nazora, ki je aktualen. To je njihova zelo priljubljena »dobra vera«, toda dobra vera, za katero bi pa radi zvrnili odgovornost na druge, zlasti na katoliške duhovnike, zato si jih tako zelo žele imeti na svoji strani in gorje tistemu, ki si upa to njihovo dobro vero motiti. To njihovo stališče lahko imenujemo aktualizem, kar je le drugo, morda za tega ali onega bolj jasno ime za modernizem v njegovem najbolj splošnem pomenu, za modernizem, kakor ga je tudi med nami zelo veliko, za modernizem, čigar stališče v pogledu na resnico je relativistično in evolucionistično in ima za napredek vse, kar je novo, tudi revolucijo. A že zato nasprotuje katoliškemu svetovnemu nazoru, ki je katoliški ne samo v pogledu na prostor, kakor smo zgoraj omenili, ampak tudi v pogledu na čas in je zato zares univerzalen, ubikvističen in perenističen in obenem vedno aktualen, tako da je, kakor priznava sam Harnack, vedno star in vedno mlad in se zna prilagoditi vsem zgodovinskim spremembam, ne da bi se bistveno količkaj spremenil. To je življenjska značajnost non plus ultra, ki vzbuja pri nasprotnikih veliko večje občudovanje, kakor si ga morejo pridobiti razni tekači za časovnimi, zakotnimi in osebnimi m nenji. Še bolj pa ta aktualizem nasprotuje resničnemu svetovnemu nazoru, kadar je ta z nasiljem premagan, če po znani basni o volku in jagnjetu išče krivdo za njegov teritorialni ali osebni poraz ne na krivcih, ampak na nedolžnih, češ da so že morali delati take in take napake, da je tako daleč prišlo. Spomnimo se na proslulo »Premišljevanjeo Španiji« in na današnje govorice, češ če je bil ubit ta in ta, je že moral kaj zakriviti. Človeku poka srce, če mora doživljati takšno postopanje z resnico. Za tak aktualizem se zavzemajo ljudje, ki tako radi slede duhu časa in so tako radi sodobni in moderni, da si kot nebogljeni otroci časa rajše mehko posteljejo v zibelki svoje dobe kakor pa kot izkušeni možje na starih, včasih sicer trdih, a vedno trdnih tleh resnice. Če bi torej moderne ljudi spraševali od hiše do hiše, kateri svetovni nazor se jim zdi resničen, bi skoraj vsi odgovarjali, da vsa moderna zgodovina priča za resničnost modernega svetovnega nazora. Resnemu človeku, ki dobro pozna ljudi in ve, za kaj vse se ljudje lahko navdušujejo, navedeni njihovi razlogi in zgledi nič ne veljajo. Zato smo mi oziraje se na pomen aktualizma postavili na prvo mesto druge, bolj resne disputacijske dokaze. Kajti tudi za resnega človeka obstoji vprašanje, ali more zgodovina pričati za resničnost kakega svetovnega nazora, ko se ljudje tako radi sklicujejo na zgodovino kot na nekaj, čemur ni mogoče oporekati in čemur nasprotujejo samo nezgodovinske bajke in legende.