Kristus Kralj - Ob encikliki "Quas primas"

Kristus Kralj

Ob encikliki "Quas Primas"

Dr. L. E., 1926.

Papež Pij XI. je v okrožnici »Quas primas« z dne 11. decembra 1925 podal človeški družbi diagnozo in izjavil, da je nevarno obolela za kugo laicizma. Bistvo te bolezni je natančno obrazložil: laicizem imenuje načelno zanikanje Kristusovega gospostva nad človeško družbo, emancipiranje človeške družbe od božje avtoritete. Takoj v uvodu nove enciklike spominja na izvajanja v svoji prvi okrožnici »Urbi arcano«, v kateri je že razpravljal »o glavnih vzrokih onih nesreč, ki stiskajo in tepejo človeški rod«, češ, »da je vse zlo prišlo nad ves svet radi tega, ker je premnogo ljudi odstranilo Jezusa Kristusa in njegovo najsvetejšo postavo iz svojega zasebnega, pa tudi iz družinskega in javnega življenja, da pa tudi ne bo nikdar prisvetilo trdno upanje trajnega miru med narodi, dokler se bodo poedinci in dokler se bodo države branile priznati nad seboj gospostvo našega Odrešenika«. »Ljudje in države, odtujene od Boga, razpaljene od ognja zavisti in notranje razrvanosti, hite v razpad in pogubo.« Notranji red in notranja moč države izvirata iz pravičnega vladanja na eni ter iz spoštovanja do zakonite avtoritete in do zakonov na drugi strani; odtod »izhajajo za človeško družbo nad vse velike dobrote, kakor pravična svoboda, red in blagost, sloga in mir«. »Ko so Boga in Jezusa Kristusa odstranili iz postav in iz države ter tako svoje veljave niso več zajemali od Boga, ampak od ljudi, se je zgodilo, da se je zrušil sam temelj veljave in moči, ker je bil odstranjen glavni vzrok, zakaj imajo eni pravico vladati, drugi pa dolžnost pokorni biti. Zato se je morala pretresti vsa človeška družba, ker ni več slonela na nobeni trdni in varni podpori.«

*

Laicizem in »javni odpad, ki ga je laicizem povzročil v tako silno škodo človeške družbe«, je mednarodna epidemija današnjih dni. Bacile te kuge umetno vbrizgavajo narodom velike meddržavne organizacije framasonov in socialistov. »Nolumus hunc (Christum) regnare super nos — nočemo, da nam ta (Kristus) kraljuje,« je geslo laicizma. In tako se proglaša, da mora vse javno življenje in udejstvovanje, pa tudi zasebno početje biti neodvisno od Kristusa, njegovega nauka in njegove postave. Šola, od osnovne do najvišje, se mora laizirati, razkristjaniti. Umetnost naj je suverena, emancipirana od moralnih zakonov. Gospodarsko življenje naj uravnava edino le korist, ne pa tudi ozir na zahteve pravičnosti in ljubezni, ki jih je proglasil Kristus. Naravno je potem, da je Kristus izginil tudi iz delavnic in da po njih sedaj odmeva klic razrednega boja. Države so v svoji zakonodaji šle preko Kristusovega nauka. Ko pravi Kristusova morala, da je zakon nerazdružljiva vez, da je razporoka izključena, da je umetni abortus umor, mislijo državniki in člani zakonodavnih skupščin, da smejo te moralne zakone poljubno spreminjati, kot da je država najvišja instanca, ki more iz lastne polnomočnosti ustvarjati in spreminjati vse zakone. Pa tudi v družinskem življenju se mora Kristus umikati tujim bogovom: iz modernega salona je moral izginiti in le družinska soba nosi še morda kake medle, zabrisane sledove krščanstva. Kratko: neutajljivo stremljenje moderne dobe je, izločiti Kristusov vpliv na družino, narode, države in mednarodne zveze. To je dejstvo, ki ga enciklika Pija XI. z vso potrebno jasnostjo pribija.

*

Zlo laicizma »ni vzklilo v enem dnevu, ampak se je že dalje časa skrivalo v osrčju družbe«. V prvih stoletjih je služilo v borbi zoper Kristusa mučilno orodje; tekla je mučeniška kri. Ko so pa sovražne sile videle, da se cerkev v mučeniški krvi le pomlaja, so v novem veku začele boj na duhovnem polju. »Pričeli so najprej zanikavati gospostvo Jezusovo nad vsemi narodi; odrekali so cerkvi pravico, izvirajočo iz pravice Kristusove, učiti vse narode, dajati postave, ljudstva voditi k večnemu zveličanju. Korak za korakom so krščansko vero enačili z drugimi, krivimi verami; potem so jo podjarmili svetni oblasti, jo predali samovolji vladarjev in oblastnikov. Da, še dalje so šli. Bili so taki, ki so hoteli namesto Kristusove vere postavili neko naravno vero, neko naravno čuvstvovanje, da, bile so države, ki so mislile, da so lahko brez Boga, in katerih verski nazor se je kazal v brezboštvu in zaničevanju Boga.«

Najrajši se danes terjatev laicizma povzema v zahtevi po popolni ločitvi cerkve od države; pri tem mami misel, da sta država in cerkev kakor dve vzporednici, ki tečeta v primerni razdalji druga od druge v neskončnost, ne da bi se kdaj križali. Misel, ki drastično simbolizira laicizem. Do najgorše oblike se je povzpel laicizem v našem času, ko je boljševiška Rusija proglasila brezboštvo in uničenje vsakega pozitivnega verstva za nalogo države.

*

»Nad žalostnimi sadovi, ki jih je vsepovsod dolgo časa prinašal odpad posameznikov in držav od Kristusa, smo tožili v okrožnici »Ubi arcano« in danes tožimo. In ti sadovi so: povsod je razsejano seme razprtij; zavist in sovražnost gospodarita med narodi in do danes ovirata popolno pomirjenje; nebrzdane strasti vladajo, ki se pogostokrat skrivajo pod videzom javnega blagra in ljubezni do domovine, pa izhajajo iz njih medsebojni prepiri, slepo in preveliko samoljubje, ki ne vidi nič drugega kakor lastno in zasebno korist ter vse po tem meri; popolno uničen je domači mir, razdrt od pozabljanja in zanemarjanja dolžnosti; skupnost, stalnost v rodbini je razmajana; razdrta je končno in razpadla je človeška družba.«

Sto let smo jedli od sadu laicizma, danes stojimo tu lačni in se sramujemo svojih uspehov. Nikdar še ni bilo toliko šol kot danes, nikdar se ni pisalo in bralo toliko knjig in časopisov, nikdar se ni toliko govorilo o socialnih napravah, nikdar še ni laicizem tako popolnoma zavladal v vseh državah Evrope in tudi drugih kontinentov kakor sedaj, in kaj vidimo? Nikdar se še ni pojavljalo toliko revolucij, nikdar še ni padlo toliko kronanih glav in izginilo toliko prestolov kot v zadnjih desetletjih. V dobi, ko so bili vsi vladni kabineti v Evropi laicizirani, »osvobojeni« od cerkve, je izbruhnila največja in najbolj barbarska morija, ki je zajela ves svet in trajala več kot štiri dolga leta. Vštric z laicizacijo pa koraka državni absolutizem, brezpravnost ljudstva. Na papirju sijajna demokracija, v resnici pa teror, korupcija, nasilje strank. Laicizirana država postaja tipična policijska in orožniška država. Najbolj laicizirana država, Rusija, je obenem prototip teroristične države, brez svobode tiska, brez svobode znanosti, brez državljanske svobode. Krmarji velikih in majhnih držav so danes več ali manj ob koncu svoje politične abecede: v Ženevi govorijo o Ligi narodov, doma pa se oborožujejo, se bojijo uporov in boljševiških pojavov. Neutajljivo je tole dejstvo: Ko so države Kristusa izgnale iz javnega življenja, se maje vsa človeška družba v svojih temeljih, države iščejo varstva v velikanskih municijskih skladiščih, oklopnicah, topovih in tankih in revolucije so skoroda dnevni dogodki širom sveta.

*

Proti zlu laicizma je Pij XI. že v svoji prvi encikliki proglasil geslo: Mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem. To osnovno misel sedanja okrožnica samo podrobneje izvaja. Kristusovo kraljevsko dostojanstvo in njegovo kraljevsko oblast omenjajo že preroške napovedi. Kristus sam si ju je prisvajal, kot izpričujejo evangelisti, naglašajo ju drugi novozakonski sveti pisatelji. Iz Kristusovih besed in izvajanj hagiografov je dalje jasno, »da je to kraljevstvo predvsem duhovno in da se nanaša predvsem na duhovne stvari«. Toda, če zakraljuje Kristus v dušah, se morajo pokazati blagodejni vplivi na zunaj, ne le pri posameznikih, marveč v vsej družbi. »Tu ni razlike med posamezniki, rodbinami ali državnimi družbami, ker ljudje zvezani v družbah niso nič manj pod oblastjo Kristusovo kakor posamezniki. On je namreč izvir zasebne in splošne blaginje. In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mogli v njem zveličati. On je tako posameznim državljanom kakor tudi državi začetnik blagostanja in resnične sreče. Za državo in posameznega človeka je namreč vir sreče isti, ko država ni drugo kakor složno mnoštvo ljudi. Vladarji narodov naj se zato ne branijo Kristusovemu gospostvu sami in z ljudstvi dajati javne dokaze spoštovanja in pokorščine, ako hočejo ohraniti sebi nezmanjšano veljavo ter pospeševati in množiti srečo domovine ... Če torej ljudje zasebno in javno priznavajo kraljevsko čast Kristusovo, ne more drugače biti, kakor da izhajajo iz tega za človeško družbo nad vse velike dobrote, kakor pravična svoboda, red in blagost, sloga in mir. Kraljevsko dostojanstvo Kristusovo posvečuje namreč na eni strani veljavo prvakov in vladarjev, na drugi strani pa tudi oplemenituje dolžnosti in pokorščino podložnih. Radi tega je sicer apostol Pavel zapovedal ženam in sužnjem, naj spoštujejo v svojih možeh in gospodarjih Kristusa, a je opominjal, da jim ne bodo pokorni kot ljudem, ampak edino zato, ker namestujejo Kristusa, ker bi bilo nedostojno, da bi od Kristusa odrešeni ljudje bili ljudem pokorni... Če bodo prvaki in pravilno izbrani oblastniki uverjeni, da zapovedujejo ne v lastnem imenu, ampak po ukazu in namesto božjega Kralja, je lahko umljivo, kako sveto in modro bodo upravljali svojo oblast in kako se bodo pri dajanju in vršenju postav ozirali na splošno dobro in na človeško dostojanstvo svojih podložnikov. Tedaj bo vzcvetel in se ustalil mir in red, ker ne bo vzroka vstaje: ako namreč podložnik vidi, da so vladarji in ostali oblastniki ljudje njemu enaki, pa da so iz kakega razloga nevredni in zaslužijo grajo, jim zaradi tega ne bo odrekal oblasti, ker bo gledal v njih dano mu podobo in veljavo Kristusa, Boga-človeka. Kar potem zadeva slogo in mir, je jasno, da se bodo, čim večja je država in čim več ljudstva obsega, tudi ljudje zavedali svoje skupnosti, ki jih veže med seboj. Ta zavest zavira mnoge spore, a tudi omiljuje in zmanjšuje njih bridkosti. In zakaj naj bi, če obsega Kristusovo gospostvo vse narode, obupali nad mirom, ki ga je prinesel na zemljo Kralj miru, oni Kralj, ki je prišel, da bi prinesel vsem spravo in ne da bi se mu služilo, ampak, da bi služil, in ki je bil, dasi Gospod vesoljstva, zgled ponižnosti in je dal največjo zapoved v zvezi s postavo ljubezni in ki je razen tega rekel: Moj jarem je sladak in moje breme je lahko? Kako srečni bi lahko bili, ako bi se dali voditi od Kristusa posamezni ljudje in rodbine in države. Tedaj bi mogli — da rabimo besede našega prednika Leona XIII., ki jih je pred 25 leti naslovil na škofe katoliškega sveta — zaceliti toliko ran, tedaj bi vse pravo zadobilo spet svojo naravno moč, vrnile bi se dobrote miru, odpadli bi meči in orožje iz rok.«

*

Ker narodi na največjo resnico svetovne zgodovine o gospostvu Kristusovem tako malo mislijo, jo je Pij XI. sklenil poklicati v spomin s tem, da je postavil poseben praznik Kristusa Kralja, ki naj se praznuje zadnjo nedeljo oktobra. Po vseh cerkvah naj duhovniki ljudstvo pouče o kraljevski oblasti Kristusovi, zunanje praznovanje pa bo ljudstvu pojasnilo veličino tega nauka bolj ko najgloblji teološki dokazi. »Navdaja nas upanje, da se bo v bodoče z vsakoletnim praznovanjem praznika Kristusa Kralja človeška družba sebi na srečo potrudila, vrniti se k preljubljenemu Zveličarju. Naloga katoliških mož bo, to vrnitev pospeševati z delom in trudom; žal, izmed teh mož prav mnogi ne stoje v družbi na onem socialnem stališču in nimajo one veljave, ki bi jo morali po vsej pravici imeti tisti, ki nosijo luč resnice. Morda je to neprijetno stanje pripisovati mlačnosti in bojazljivosti dobrih, ki se oddaljujejo od boja ali se le slabo borijo. Iz tega pa črpajo protivniki cerkve tem večjo brezobzirnost in drznost. Ako bi bili verniki splošno uverjeni, da je njih dolžnost, hrabro in vneto se vojskovati pod zastavo Kristusa Kralja, bi kmalu v njih vzplamtel ogenj apostolstva in bi se trudili, odtujene in nepoučene duše spraviti s svojim Gospodom.«

*

H koncu enciklike papež Pij XI. pojasnjuje, kakšnih koristi si obeta od priznanja Kristusovega kraljestva, ki naj ga pospešuje vsakoletni praznik. »Na vsak način,« pravi, »bo češčenje božjega gospostva poklicalo ljudem v spomin, da mora cerkev, ki jo je Kristus ustanovil kot popolno družbo, po svojem izvirnem pravu, kateremu se ne more odpovedati, zahtevati popolno svobodo in neodvisnost od svetne oblasti in da v izvrševanju svoje božje naloge, učiti, vladati in vse one, ki pripadajo kraljestvu Kristusovemu, voditi k večnemu zveličanju, ne more biti odvisna od samovolje drugih. Nadalje mora država dati enako prostost vsem cerkvenim redovom in družbam obojega spola, ki so za cerkev in njene višje pastirje velika pomoč ter se tako mnogo trudijo v razširjanju in utrjevanju Kristusovega kraljestva ... Državam bo vsakoletno praznovanje tega praznika opomin, da dolžnost, Kristusa javno častiti in mu služiti, veže kakor posameznika, tako tudi državnike in oblastnike; opominjalo bo, misliti na poslednjo sodbo, ko bo Kristus najstrožje kaznoval tolike krivice, ki so se mu godile ne le tam, kjer je bil izgnan iz javnega življenja, ampak tudi tam, kjer je bil preziran in zaničevan. Kraljevsko dostojanstvo njegovo namreč zahteva, da država uredi vse v skladu z božjimi postavami in krščanskimi načeli, in to v zakonodaji, v sodstvu ter v pouku in vzgoji mladine k zdravi prosveti in poštenemu značaju.«

*

»Čim bolj se tako krivično molči o presladkem imenu našega Gospoda v zborih narodov in državnih zbornicah, tem bolj potrebno je, da to ime glasno kličemo v svet ter pravice Kristusovega dostojanstva in njegovo kraljevsko oblast širimo in poudarjamo.«

Človeška družba, države in narodi naj priznavajo Kristusa kot kralja. Slovenski narod pri tem ne sme zaostati.