Protireformacija na Kranjskem 1. del (Dr. Prelesnik, 1901)

Protireformacija na kranjskem

   

pod škofom Tomažem Hrenom (Chroenom)

       

Dr. Matija Prelesnik, 1901

          

Uvod

       
"Vzdihnil je ves svet in se začudil, da je arijanski." Tako je vzkliknil sv. Hieronim, ko je Arijevo  krivoverstvo slavilo v rimskem cesarstvu svoje zmagoslavje.
       
Podobno je — če se sme majhno primerjati z velikim — l. 1588 ljubljanski kanonik Pavel Gottscheer zroč takratno napredovanje luteranizma na Kranjskem bolestno pisal: "Naša cerkev je od dne do dne bolj prazna z ozirom na duhovščino, zlasti pa še z ozirom na poslušavce. Joj, kam smo prišli! Usmili se Bog, v kakšne čase smo vendar zabredli."
       
Martina Lutra kriva vera je res skoraj že obhajala zmagoslavje v Slovencih. Če smemo verjeti pisatelju zgodovine slovenskega naroda (J. Trdina, 1866), se je že l. 1564 štelo mnogo več luteranskih kot katoliških Slovencev, dasi so bile cerkve po deželi še v rokah katoliških prebivavcev. Čudno se res sliši taka stvar od prej tako vernega, katoliškega naroda slovenskega. A bilo je, žal, kolikor toliko resnično dejstvo.
     
Med tem, ko so se naši predniki skoraj neprestano tako hrabro bojevali proti Turku za krst častni in svobodo zlato, je prihrumela od severa druga nevarnost nadnje, nevarnost preteča oskruniti pravo podobo tega križa in jim odvzeti pravo slobodo, slobodo otrok božjih. In tej nevarnosti se niso znali ali hoteli uspešno ustaviti.
       
Kakor povodenj se je razširil upornega virtemberškega meniha Martina Lutra krivi nauk čez nemške pokrajine, se razlil tudi po avstrijskih alpskih deželah. Neskrbnost in mlačnost nekaterih duhovnikov združena z nevednostjo priprostega ljudstva je tej deroči povodnji pustila prosto pot. Pohlep lakotnih plemičev, želečih si ob tej priliki osvojiti lepa posestva "mrtve roke", pa je tej povodnji pot še delal in odpiral.
          
V Notranjo Avstrijo, katero ime je v strogo upravnem smislu za dežele Štajersko, Koroško, Kranjsko in Gorico prišlo v rabo v drugi polovici 16. stoletja, je kmalu našel pot Martina Lutra nauk. Pot so mu pokazali mladi plemiči, ki so se na vseučiliščih v Wittenbergu, Strassburgu, Heidelbergu, Lipciji in vzlasti v Tubingi na Eberhard - Karolovem vseučilišču navzeli novega duha, pa ga zanesli domov, zanesli domov pa tudi luteranske knjige in pripeljali krivoverske predikante.
     
Kakor na Štajerskem in Koroškem je novi nauk našel rodovitna tla tudi na Kranjskem, ki je v cerkvenem pogledu takrat z večine spadalo k akvilejski materi - cerkvi. Kralj Ferdinand (poznejši cesar Ferdinand I.) je bil primoran že 14. oktobra 1525 z reskriptom na upravitelja Kranjske izdati strogo povelje, naj se ubegli menihi prisilijo, da se vrnejo v svoje samostane.
        
Da se je protikatoliški nauk zgodaj širil po deželi, priča tudi to, da je kralj Ferdinand oni patent, ki ga je 20. avgusta 1527 objavil v Budi proti novotarjem (privržencem Lutra, Zwinglija in  Oekolampadija), v 160 izvodih poslal kranjskemu deželnemu glavarju z naročilom, da ga razglasi po celi deželi. Toisto priča tudi dejstvo, da so se že 1. 1528 nekateri začeli braniti dajati duhovno desetino in cerkvene darove, tako da je na prošnjo oglejskega patriarha kralj Ferdinand moral s telesnimi in denarnimi kaznimi zapretiti onim, ki bi se branili plačati desetino ali pomagali razširjati protikatoliške nauke.
        
Takih sledov je puščal luteranizem vedno več za seboj. Vendar je bilo njega razširjanje na Kranjskem za enkrat omejeno z večine na gradove plemičev, ki so se bili hitro zanj vneli in v njegovo obrambo stopili v tesno zvezo z luteranci sosednjih dežel. Da je zadobilo razširjanje herezije širok, tudi meščanstvo in kmetstvo oklepajoč obseg, je bilo treba "kranjskega Lutra" Primoža Trubarja in njegovega mogočnega podpornika Janeza Ungnada.
   
Že 1. 1530, v prvi svoji službi v Loki pri Zidanem mostu, je Primož Trubar, doma iz Rašice na Dolenjskem, nagibal k luteranizmu. V svojih propovedih je nastopal proti vražam kmetskega ljudstva, govoril pa tudi že o "pravem spoznavanju" Jezusa Kristusa kot jedinega Odrešenika. Ko so ga pa luteransko misleči kanoniki ljubljanskega stolnega kapitelja: dr. Leonard Mertlic, stolni prošt, Jurij Dragolic, generalni vikarij, in Pavel Wiener, svetnik škofa Raubarja, poklicali 1. 1531 za pridigarja v ljubljanski stolnici, je v svojih propovedih že tako odkrito govoril v luteranskem duhu, da mu je ljubljanski knezoškof Krištof pl. Raubar (1493— 1536) kmalu moral prepovedati propovedi v stolnici. Trubar pa je vendar lahko nadaljeval svoje delo: pri stanovih in pri mestnem svetu ljubljanskem je dobil dovoljenje, da je smel propovedovati v cerkvi sv. Elizabete v poslopju meščanske bolnice, ki je stala pod njih patronatom. Res se je moral tudi iz te cerkve umakniti in zapustiti deželo. Prej omenjeni luteransko misleči ljubljanski kanoniki so skrbeli, da ni ugasnilo navdušenje za "čisti evangelij".
        
Skrbeli so pa tudi, da bi čim preje zopet dobili Trubarja na Kranjsko nazaj. Raubarjev naslednik, škof Frančišek baron Kazianer (1536 —1544) je res poklical Trubarja 1. 1542 kot kanonika v Ljubljano in mu izročil slovenske propovedi v stolnici. Luteranizem je sedaj dvignil glavo. Trubar in kanoniki-somišljeniki, kakor tudi nekateri odlični lajiki, so očitno kazali svoje luteransko prepričanje in je svobodno razširjali. Škof Kazianer je sicer kmalu ukazal Trubarju molčati. Pa kaj je to pomagalo! Trubar je šel na deželo in odkrito učil novo vero.
         
Škof Urban Te.vtor (1544—1558) je nastopil 1. 1547 ostrejšo pot proti vodjem evangeljskega izpovedanja. Dal je povelje, naj se zapro. Ali Trubar je ubežal v Trst k sorodno mislečemu škofu Rizzanu. Drugo leto se je sicer na ponižno prošnjo stanov pri kralju Ferdinandu smel vrniti. A propovedovati ni smel. Zato je zapustil z nekaterimi somišljeniki deželo in odrinil na Gornje Nemško. V Rotenburgu je dobil službo propovednika. Tam se je vprvič oženil. Tam se je pa tudi začelo ono njegovo delovanje, ki je najbolj širilo luteranizem med Slovenci. Začel je od tam svoje nauke širiti med svoje rojake po književni poti. In pri tem delu je našel mogočnega podpornika, slovečega Janeza pl. Ungnada, štajarskega deželnega glavarja in vrhovnega poveljnika nižjeavstrijskih dednih dežela, ki je bil 1. 1556 odložil svoje mesto kot deželni glavar zaradi svojega luteranskega mišljenja in takisto šel iskat v Nemčijo druge domovine. Šel je na Saško in odtod na Virtemberško, kjer ga je vojvoda Krištof kot slavnega boritelja s Turki častno sprejel in mu dal za stanovanje v Urahu nekdanji samostan sv. Amanda, ki se je takrat imenoval Mönchhoff-Kappenhaus. Tu je stopil v živahno zvezo s Trubarjem, ki je bil dal že l. 1550 v Tubingi tiskati prvo knjigo (katekizem), l. 1555 pa v Reutlingenu evangelij po sv. Matevžu v slovenskem jeziku. Ungnad se je iz Uraha hitro seznanil tudi z drugimi slovenskimi in hrvaškimi izseljenci-literati. Da bi osredotočil književno delovanje in pospešil prestavljanje in tisk cerkvenih knjig v slovenskem in hrvaškem jeziku, ustanovil je Ungnad l. 1559 v Urahu tiskarno in slovečo napravo za prestavljanje in tisk cerkvenih knjig ("Bibelanstalt"). Za nje ustanovljenje in vzdrževanje ter za vzdrževanje pri takem delu potrebnih oseb je prispeval z denarnimi sredstvi največ sam. Obračal se je pa, prispevkov proseč, tudi rad do kralja Maksimilijana II., ki se je sploh kazal naklonjenega protestantskemu gibanju, do virtemberškega vojvode Krištofa, do nemških volivnih knezov in nemških mest. V kratkem času je njegova "Bibelanstalt" v Urahu dala na svitlo 31 tiskanih del v slovenskem, hrvaškem in italijanskem jeziku. Njegova tiskarna je Jugoslovanom namenjene knjige tiskala z latinskimi, cirilskimi in glagolskimi črkami. Tako je postal oni Ungnad, ki si je bil v mladosti postavil za glavno nalogo svojega življenja boj proti Turkom, na stare dni prvi pospeševalec od Trubarja ustanovljenega protestantskega slovstva slovenskega, ki je pridno cedilo strup v doslej verna srca slovenska.
         
Lahko je umljivo, da so Slovenci slastno in hlastno segli po teh knjigah. Le žal, da so bile pisane v krivoverskem duhu! Širile so novo vero bolj kakor vsi predikantje. Teh je bilo pa tudi dosti v deželi. Tudi Trubar je še trikrat (1561, 1562, 1567) prišel na Kranjsko. Ko je umrl (na Nemškem v
Derendingenu 28. junija 1586), se je luteranizem na Kranjskem že zmagoslavno šopiril.
       
Prikazali so se bili na Kranjskem l. 1547. ali 1548. tudi prekrščevalci, najradikalnejši novotarji, proti katerim je moral Ferdinand I. že v prejšnjem desetletju v Avstriji in na Štajerskem postopati z vso ostrostjo.
         
Na Kranjskem so se prekrščevalci zbirali v Hrušici pri Ljubljani vabeč k sebi ljudi ne le s kmetov, temveč tudi iz Ljubljane. No na Kranjskem jih je usoda hitro zadela. L. 1548 jih je dal Ferdinand poloviti in zapreti v ječe. Ko so jih 1. 1549 še nekaj zasledili, in se je škof Urban Textor zaman trudil pridobiti jih za katoliško cerkev, obsodil jih je Ferdinand v dosmrtno ječo ob samem kruhu in vodi. Tudi neka druga ločinka je nastopila na Kranjskem v dobi verskih zmešnjav, ločinka takoimenovanih skakačev. Prikazali so se na Kranjskem prvič l. 1583 in se s Kranjskega razširili tudi po Štajerskem. Ta ločinka zelo spominja na srednjeveške flagelante in na istodobne nemške kvakerje. Slepila je neuko ljudstvo, preobračala nekaj časa kozolce.
       
Sicer pa je bila brez posebnega pomena. Kakor o prvem pojavu, je bila tudi ob drugem nastopu 1. 1602 ugnana brez posebnih težav.
      
Prekrščevalci in skakači se torej niso mogli ukoreniniti v deželi. Ali luteranizem je že stal v deželi močan. Dasi "kranjskega Lutra" Primoža Trubarja v dolgih presledkih in od 1. 1576 sploh več ni bilo na Kranjsko, protestantizem nikakor ni bil udušen. Predikantje in knjige so Trubarja delo nadaljevali, stanovi pa, z večine že privrženci luterskega veroizpovedanja, so je pospeševali. Poluteranjeno plemstvo je postajalo od dne do dne mogočneje in samovlastnejše, vedno postopaje sporazumno z gospodi in vitezi Štajarske in Koroške. Ko je prišel nadvojvoda Karol 28. aprila 1564, še pred smrtjo svojega očeta cesarja Ferdinanda I. (✝ 25. julija 1564), v Ljubljano sprejet deželno dedno poklonstvo, so stanovi že očitno dali izraz svojemu evangelskemu veroizpovedanju. Predno so namreč prisegli, so zahtevali namesto katoličanom navadnega besedila prisege: "Tako mi Bog pomagaj in vsi svetniki!" drugo besedilo, v pasavskem shodu luterancem pridržano: "Tako mi Bog pomagaj in sveti evangeliji!" Sprememba besedila se jim je dovolila. In s tem besedilom so prisegli.
            
Nadvojvoda Karol, vladar Notranji Avstriji (1564 — 1590), je bil vnet katoličan. A razširjanju luteranizma po mestih in trgih ni mogel postaviti jezu. Zamotane politične razmere, vzlasti turška sila, kateri se je le s pomočjo stanov mogel postaviti v bran, so ga ovirale in prisilile, da je dal dokaj svoboščin in dovolitev protestantom. Tako je 2. marca 1572 v graškem zboru po dolgem pogajanju dovolil vsem gosposkemu in viteškemu stanu pripadajočim polno versko bogoslužno prostost, in sicer ne le samo za nje, temveč tudi za njihove družine, in kar je bilo bistveno, tudi za njihove podložnike. To je bila takoimenovana graška pacifikacija. Pač lep uspeh za protestante! L. 1578 pa so dobili protestantje zopet lepo zagotovilo. V zboru deželnih zastopnikov v Bruku ob Muri 1. 1578 so namreč odposlanci Štajerske, Koroške in Kranjske odrekli svojo pomoč v deželno obrambo proti Turkom, voljne se pa izrekli, da vse stroške mejne obrambe prevzamejo in poravnajo dežele same, če se jim dovoli, da svobodno izpoznavajo augsburško veroizpovedanje. In nadvojvoda Karol jim je dal zagotovilo, — bilo je to ustno zagotovilo, pismenega ni dal, in ga stanovi tudi niso zahtevali —, da hoče držati graško pacifikacijo, in jim obljubil, da neče nobenemu državljanu zaradi njegove vesti niti lasu skriviti. Dovolil jim je tudi v štirih poglavitnih mestih, namreč v Gradcu in Judenburgu, v Ljubljani in v Celovcu evangelske učne stolice, s pogojem, da se nihče ne drzne zasramovati katoliške vere.
          
V Ljubljani so bili stanovi že 1. 1563 ustanovili evangelski gimnazij. L. 1575 so imeli tukaj tudi že tri nemške ljudske šole. Imeli so take tudi po mestih na deželi: v Kamniku, Kranju, Idriji, Črnomlju, Metliki, Krškem, Žužemberku. Vsaj ljubljanske luteranske šole so se torej po tej "bruški pacikaciji" nekako pravno mogle vzdržati.
         
Pa sploh je protestantizem pod pokroviteljstvom mogočnih in žilavih stanov zagospodoval v deželi. V cerkvi meščanske bolnice v Ljubljani so prosto propovedovali in opravljali svojo službo božjo. Primoža Trubarja nasledniki, superintendentje: Sebastijan Krelj, Krištof Spindler, Jernej Simplicij
in Felicijan Trubar, sin Primoža Trubarja.
                
Ti superintendentje pa so imeli po deželi dosti pomagačev predikantov. "Reformacija" je ustanovila na Kranjskem tudi svojo tiskarno 1. 1575. Sicer je moral nje prvi tiskar Hans Mandelc že 1. 1580 ustaviti svoje delo na povelje nadvojvode Karola. Toda v tujini so se brez zaprek lahko tiskale slovenske luteranske knjige in razširjale med Slovence. Protestantizem je žel že tudi med priprostim ljudstvom. Res da je to ljudstvo zvečine še ostalo zvesto katoliški cerkvi in ni še naravnost prestopalo v protestantizem, ali zavladala je pri mnogih velika mlačnost in brezbrižnost v verskih stvareh. In širil se je tudi v nekaterih kmečkih krajih bolj in bolj duh nezaupnosti in upornosti do katoliške cerkve, do nje obredov in do nje organov.
          
Čuvaji sijonske gore, nadpastirji niso spali. Kakor Urban Textor, ta goreči prvoboritelj pravovernosti in prijatelj Tovarištva Jezusovega, (Zaupno je pismeno občeval z Ignacijem Lojolanskim) so se tudi njega nasledniki na ljubljanski škofijski stolici Peter pl. Seebach (1558—1568), Konrad Glusitsch (1571 — 1578) in vzlasti Baltazar Radliz (1579— 1579), proslavljeni govornik ter Janez Tautscher (1580—1597) ustavljali z vsemi močmi vedno dalje prodirajočemu protestantizmu. Ali dosegli niso trajnih uspehov. Če so že dosegli katerikrat uspehe, so bili ti le hipni. Tudi oglejski patriarhi so po svojih vizitatorjih, ki so jih pošiljali v naše kraje, v njim podložne samostane in župnije, pridno zatirali luteranstvo in so brez ugovora odvrnili dosti zla od dežele. Škofje frizinški kot posestniki Loke in škofje briksenški kot posestniki Bleda so takisto storili svojo dolžnost in uvajali protireformacije v sebi podložnem ozemlju. Našli so se tudi drugi pobožni in goreči domači duhovniki, ki so budili ljudstvo iz verske nebrižnosti in mlačnosti. Odlikovali so se v tem oziru vzlasti cistercijani v Zatičini. Vsi ti so ovirali razširjanje krivoverstva. Ali zavreti ga niso mogli. Tudi nadvojvoda Ernest in Maks, ki sta po smrti nadvojvode Karola (1590) za mladoletnega njega sina Ferdinanda poleg njegove matere Marije prevzela vladarstvo Notranje Avstrije, sta se trudila vzdigniti katolicizem iz oslabelosti. Začel se je tudi na Kranjskem boj proti protestantskemu meščanstvu, ki se je bil na Štajerskem že 1. 1582.
             
Evangelski mestni sodniki-župani so se začeli odstavljati. Začel se je prebrat na boljše. Začel se je. Ali s strahom se je lahko vsak katoličan vpraševal, kdaj bo ta prebrat zvršen. Kako žalosten je bil pogled na deželo v verskem oziru v zadnjem desetletju XVI. stoletja! Verski vihar, ki je divjal zadnja desetletja po deželi, jo je hudo opustošil. Monsignore Francesco Barbaro, poznejši oglejski patriarh, ki je bil od papeža Klementa VIII. 1. 1593 poslan pregledat one avstrijske provincije, ki so spadale k oglejski škofiji, je moral po vizitaciji poročati papežu žalostne stvari. Iz dolgega poročila je razvidno, kako žalostno je bilo stanje Kranjske v verskem in nravnem oziru. Na Kranjskem, pravi poročilo, je vse plemstvo krivoversko, od meščanov jih je le malo katoliških, samo kmetje so trdni v sveti veri.
               
Nekateri katoliški duhovniki in redovniki, ki bi imeli biti luč sveta, so bili že zgubili vso zavest dostojanstva in dolžnosti. Vizitator Barbaro je našel zelo slabe razmere v nekaterih samostanih, tako v minoritskem v Novem Mestu, v kartuzijanskem v Pletarjih in v cistercijanskem samostanu "Fontis Mariae" pri Kostanjevici. Pa tudi nekatere posvetne duhovnike je našel vdane pijančevanju, nevedne v najnavadnejših stvareh svojega poklica.
         
Da vednost nekaterih duhovnikov res ni bila velika, se da sklepati iz ohranjenih zapiskov v furlanskih arhivih. Dobil se je duhovnik, ki ni znal niti najpotrebnejših stvarij, ne maševati, ne krstiti, ne spovedovati, še celo brati ne dobro.
          
Krivda v tem oziru ne zadene škofov, kakor da bi ti nastavljali take nevedneže, ampak luteranske plemenitaše, ki so kot patroni v nekaterih krajih nastavljali duhovnike po svoji volji, po svojem vkusu. N ekateri teh plemičev sploh niso hoteli postaviti duhovnika, ampak so dohodke sami rabili. Če so pa že postavili taki patroni beneficijate, so ravnali svojevoljno, se niso ozirali na njih vrednost. Nevedni in nevredni duhovniki so seveda cerkev zanemarjali, ali se dali zapeljati k še tako nepostavnim in pohujšljivim činom, ali pa so se sami poluteranili; če so bili pa odstavljeni, so pa pohujšljivo živeli. Seveda v takih krajih: qualis rex, talis grex! Sicer so pa nekatoliški plemiči in deželani že zadosti pohujšali in zapeljali podložno ljudstvo.
           
Skratka: pogled na Kranjsko v verskem in nravnem oziru je bil v zadnjem desetletju XVI. stoletja sila žalosten. V tistem času pa je nebo poslalo moža, ki je imel evangelski cerkvi na Kranjskem zadati smrtni udarec in luteranizem iztrebiti iz dežele, ki je imel luteransko povodenj ne samo zavreti, ampak jo tudi prisiliti, da se umakne nazaj. Ta mož je bil Tomaž Hren. Njega je l. 1597 božja previdnost postavila za škofa ljubljanske škofije, "da ruje in podira, razdeva in razmetuje, zida in sadi", da namreč podere protestantizem v deželi in sezida lep dom katoličanstva. Kako je podiral, kako zidal, to hočemo pokazati v naslednjih odstavkih. Spodobi se, da se spomnimo letos protireformatoričnega delovanja tega vladike. Uprav v decembru minolega leta smo namreč obhajali tristoleten spomin, kar se je ustanovila protireformacijska komisija na Kranjskem, kateri je bil načelnik Tomaž Hren in katera je z letom 1600 začela uspešno svoje delovanje.
          

Hrenov nastop. Prve borbe in zmage

             
Čudovita so pota božje previdnosti: iztrebo protestantizma iz kranjske dežele je odkazala uprav sinu ljubljanskega protestanta. Oče Tomaža Hrena, rojenega v Ljubljani 13. novembra 1. 1560, Lenart Hren, imovit ljubljanski meščan, pozneje župan in deželni poslanec, je bil namreč pristaš in zagovornik evangelske vere. Kot tak je 1. 1565 tudi on šel z odposlanstvom evangelskih stanov na graški dvor, da bi izposloval Primožu Trubarju dovoljenje, da bi smel bivati v deželi. Tomaža Hrena mati Uršula, rojena Žitnik, je imela brata Gašparja, ki je bil profesor na dunajskem vseučilišču, pozneje vladni svetnik na graškem dvoru, nazadnje mejni grof in apostolski protonotarij in je mnogo vplival na mladega Tomaža. Deček Tomaž se je najprej šolal v admontskem samostanu na Štajerskem. Gimnazijske študije je dovršil v Ljubljani v evangelski deželni šoli. Potem je odrinil na dunajsko vseučilišče in se vpisal v modroslovni oddelek. Kot kandidat prostih umetnostij se je pečal, in sicer prav uspešno, s pesništvom. Ker je pa sklenil posvetiti se državni službi, je zapustil Dunaj in se napotil proti Italiji, da bi se tam na kakem vseučilišču učil pravoznanstva. A v Ljubljani je zbolel nevarno. V tej nevarnosti je obljubil, da postane katoliški duhovnik, če mu Bog podeli zdravje. Bog mu je podelil zdravje. Ozdraveli Hren pa je spolnil obljubo: 1. 1586 je šel v Gradec študirat bogoslovje; 1. 1588 je bil že posvečen v mašnika. Postal je župnik v Sekovi. Od ondot je pa prišel še isto leto v Ljubljano za kanonika in stolnega propovednika — na mesto Primoža Trubarja. L. 1596 je bil imenovan za stolnega dekana, 18. oktobra l. 1597 pa ga je imenoval nadvojvoda Ferdinand, vladar v Notranji Avstriji, knezoškofa ljubljanskega. Ko je dobil meseca julija 1. 1599 potrdilno pismo papeža Klementa VIII., je bil 12. septembra 1. 1599 v dvorni župni cerkvi sv. Egidija v Gradcu svečano posvečen od apostolskega nuncija na graškem dvoru, Hieronima grofa pl. Portia, ob navzočnosti sekovskega škofa Martina Brennerja in lavantinskega škofa Jurija Stobeja. L. 1614 je bil škof Tomaž Hren imenovan za cesarskega namestnika Notranje Avstrije s sedežem v Gradcu in je opravljal to službo do l. 1621. L. 1628 pa je dobil naslov tajnega cesarskega svetnika. Umrl je 10. februarja 1. 1630.
             
To so kratke življenjepisne poteze moža, ki ga je božja previdnost 1. 1597 postavila na ljubljansko škofijsko stolico, da vlada in da kranjski deželi novo lice. Novi vladika je lepo začel od Boga mu poverjeno protireformatorično delovanje. Začel je z molitvijo: "Gospod Jezus, naš Zveličar in škof naših duš, brez čigar pomoči je naše delo brezvspešno, naj mi podeli milost svojega svetega Duha, da bi z njegovo pomočjo jaz slabi opravljal to visoko službo ter s svojim dejanjem in s svojimi nauki koristil časti njegovega veličastva pri dušah mnogih kristijanov, in da bi končno prejel nebeško krono, katera je obljubljena tistim, ki vstrajajo zvesto do konca. Amen." Tako je molil in to molitev lastnoročno napisal Tomaž Hren 18. oktobra 1597, ko ga je nadvojvoda Ferdinand izbral za ljubljanskega škofa.
           
Pomoči je najprej iskal zgoraj, ker je vedel, kakošne težkoče ga čakajo v novi službi. Novi "evangelski" nauk je spoznal za največo nesrečo za slovenske dežele. Zato ga je kot eksotično rastlino, s silo presajeno iz nemških tal na naša, sklenil iztrebiti popolnoma. — Kako mnenje je imel o možu, ki je bil vzgojil to rastlino, o odpadniku Martinu Lutru, kaže znana njegova pesem-sramotnica na Martina Lutra.
          
Ali vedel je že naprej, koliko se mu bo stavilo zaprek pri iztrebi te škodljive rastline. Ni se jih ustrašil. Za geslo si je izbral: "Terret labor, aspice praemium."
       
Zaostati ni hotel za sosednimi škofi, močnimi zatiralci protestantizma. Kakor sta delovala Martin Brenner, škof sekovski, ki ga je zaradi zmagovalne zgovornosti proti protestantom že njegov čas imenoval "kladivo krivovercev", in lavantinski škof Jurij Stobej, sklenil je delovati tudi on. Zaupal je v božjo pomoč, zanašal se pa tudi na sotrudstvo ravnokar v deželi se naselivših jezuitov in na zaslombo pri novem nadvojvodu Ferdinandu (poznejšem cesarju Ferdinandu II.), ki je od leta 1596 vladal Notranji Avstriji.
           
Na zaslombo poslednjega se je celo lahko zanašal. Poznal ga je že dobro. Saj ga je spremljal že od njegovega rojstva s pazljivimi očmi. Da, že od njegovega rojstva! Kakor že zgoraj omenjeno, se je Tomaž Hren, slušatelj modroslovja na Dunaju, uspešno bavil tudi s pesništvom. Zlagal je pesmi v latinskem jeziku. Ohranjene njegove pesmi nam kažejo veliko njegovo pesniško nadarjenost. Pesmi je posvečeval mogotcem tiste dobe, prijateljem, znancem in dobrotnikom. V lepi safiški odi je pa slavil tudi krst nadvojvode Ferdinanda, sina nadvojvode Karola in Marije Bavarske. To odo je doletelo izredno odlikovanje. Ko se je vršil krstni obred, je bila obešena v cerkvi na očitem kraju — pač izvestno po posredovanju pesnikovega ujca, vladnega svetnika Gašparja Žitnika.
         
Oda ima naslov: "Ode sapphica, in honorem serenissimi Archiducis Austriae Caroli filii Ferdinandi, cum anno 1578 salutari fonte ablueretur in templo affixa." Končava se ta oda z besedami:
            

"Novorojenec ta, mar on ne bode

 Velik vladar in ‘domovine oče, 

 Našega Gradca, mar on to ne bode,

 Muze, povejte?

  

Gradec raduj se, glej sinu rodila,
Žlahtna po rodu je Marija knežna,
Našega Karla plemenita žena,

Štajar, raduj se.

        

Kristovo ljudstvo bodeš vodil, kneže,

Svetlega kneza sin, kadar dorasteš 

V moževo starost, in ko podelijo

Moč tebi časi.

 

Evo, imaš ga, ki te branil bode,
Ako začel bo proti domu vojno
Divji bog vojske, sovrag krvoločni,
Kranjska dežela.

             

Tega ohrani naj sveta vladar ti,
Novega kneza, saj to knez ti bode
Čist zmer v življenju in pristaš on veren
Naše bo vere."

             
Kako preroško je pel Hren o Ferdinandu II. že takrat, ob njega rojstvu! Veselilo je izvestno kasneje Hrena, ko je videl, da se ni motil pred leti to pevajoč, ko je videl mladega nadvojvoda Ferdinanda tako odločno se kažočega vernega katoličana. Nadvojvoda Ferdinand je že v mladosti obračal pogled vseh katoličanov nase. Kazal je že v mladih letih globoko versko prepričanje in neomahljivo, trdno voljo. Vilhelmu vojvodi bavarskemu je še kot dijak dejal v Ingolstadtu: "Rajši bi zapustil deželo in ljudi in odrinil proč v sami srajci, kakor da bi se dal pregovoriti k dovolitvam, ki bi bile škodljive veri."
       
Dovršivši na vseučilišču v Ingolstadtu modroslovni in pravoznanski tečaj, je po leti 1596 sam nastopil vlado Notranje Avstrije, kateri sta bila po smrti njegovega očeta Karola (✝ 10. jul. 1590) vladala nadvojvoda Ernest (1590—1593) in nadvojvoda Maksimilijan (1593—1596) kot "gubernatorja". Nastopivši vlado je pa tudi koj očito pokazal svoje versko prepričanje in svojo možatost. Ko se je imela 24. decembra 1. 1596 v Gradcu izvršiti deželna dedna poklonitev, so stanovi zahtevali, naj jim novi nadvojvoda prej potrdi verske prostosti. A Ferdinand jim je odgovoril trdo in mrzlo, da verska svoboda nima nič opraviti s poklonitvijo. In poklonitev se je zvršila, ne da bi bil potrdil bruško "spravo".
            
Mladega nadvojvodo je imel Hren priliko spoznavati tudi osebno v Ljubljani kot stolni dekan. 8. svečana 1. 1597 je namreč prišel nadvojvoda Ferdinand s svojo materjo Marijo, z nadvojvodom Maksimilijanom, Ernestom in Leopoldom ter z nadvojvodinjami Gregorijo, Margarito in Maksimilijano v Ljubljano sprejet deželno poklonitev.
          
10. svečana je bil otvorjen kranjski deželni zbor, v katerem so cesarski poverjeniki zahtevali, naj se brezpogojno, najprej zvrši poklonitev novemu vladarju. Protestantski stanovi pa, pod vplivom Ahacija grofa in barona pl. Thurna, so se bili domenili ne priseči udanosti nadvojvodi, dokler jim ne da dovoljenje popolne verske svobode. Takrat se je stolni dekan Tomaž Hren, ki je imel že tačas z večine vse vodstvo škofije v svojih rokah, — škof Tavčar je namreč kot cesarski namestnik Notranje Avstrije bival v Gradcu, — odločno ustavil protestantskim stanovom. Ahacij pl Thurn je sicer zelo strastno napadel dekana Hrena, a Hren je zmagal. Deželni zbor je sklenil verske zahteve, oziroma pritožbe spraviti na dan še le po poklonitvi, ki se je res brezpogojno zvršila 13. svečana svečano v škofijski palači. Nadvojvoda je ostal 12 dni v Ljubljani. Njemu in njegovemu spremstvu na čast so se prirejale v teh dneh sijajne svečanosti. Ljubljančanje so se lahko prepričali, da je Ferdinand ljudomil vladar, a hkrati odkrit katoličan, saj so ga videli, da je šel z vsem svojim spremstvom k službi božji k sv. Krištofu, k sv. Petru, v kapelo deželnega patrona sv. Jurija na ljubljanskem gradu, da se je na pepelnično sredo dal s spremstvom v stolnici pepeliti od dekana Hrena, da se je on in spremstvo vpisalo v bratovščino presv. Rešnega Telesa.
         
Hren je imel pač dosti priložnosti takrat natančno spoznavati novega vladarja in se je lahko prepričal, da je Ferdinanda uprav božja previdnost poslala za vladarja Notranje Avstrije v teh hudih časih. In če se je že kot kanonik-propovednik in dekan na vso moč trudil, da se katoliška vera zopet vpelje v deželi kot prelepa cvetica prinešena po Kristusu iz nebes, in trudil se uspešno — omenimo le, da je s svojimi govori dosegel, da so se oživile nekatere stare krščanske navade, ki jih je bil pa protestantizem odpravil, kakor darovanje sveč na svečnico, kar Hren sam omenja v svojem koledarju 1. 1597: "letos na svečnico so zopet prinesli kmetje v dar po dve sveči, jedno za sv. Nikolaja, drugo za sv. Krištofa, več let se je bila ta navada opustila", in da je bila Hrenova zasluga, da se je po 37 letih zopet slovesno  praznoval 1. 1597 praznik deželnega patrona sv. Jurija v kapeli ljubljanskega grada — če se je torej že prej tako trudil za zopetno pokatoličenje dežele, trudil se je s tem večo vnemo, odkar ga je 1. 1597 Ferdinand izbral za škofa.

Zanašajoč se na zaslombo pri nadvojvodu Ferdinandu je 1. 1598 nastopil škof Tomaž Hren svoje poslovanje "s heroičnim pogumom", kakor pravi Valvasor.
         
Možato je nastopil proti luterancem koj v deželnem zboru. V odsekovi seji 21. februarja 1598 je sam prevzel mesto deželnega maršala. In v sejah deželnega zbora je luteranskim stanovom, ki so zahtevali, da se mora pred vsemi drugimi obravnavami najprej ugoditi njih pritožnici glede vere, ugovarjal tako odločno in tako dolgo, da so morali za enkrat odnehati od te svoje zahteve. Pa ne samo v deželnem zboru, tudi z druge strani je Hren prijel luteranske plemiče. Nastopil je odločno tudi proti zlorabi patronatnega prava in se uprl plemičem-patronom, ki so nastavljali nevredne, celo luteranske župnike. Tako je bila župnija Škocijan pri Turjaku že od 1. 1564 v protestantskih rokah. Oddajali so župnijo Turjaški. Že nadvojvoda Karol je pozval Turjačane, naj dokažejo patronatno pravico. Ti so se pa sklicevali na stare rodovinske pravice. Preporno vprašanje je hotel 1. 1597 nadvojvoda Ferdinand rešiti kar na kratko: ukazal je, naj se v Škocijanu umesti katoliški župnik. Toda njegovi ukazi so bili brezuspešni. L. 1598 je pa vmes posegel Hren. Priporočil je oglejskemu patriarhu v pismu z dne 30. sušca 1598 za župnika Andreja Ribiča (Piscator), kapelana v St. Vidu nad Ljubljano: "36 let — pravi v pismu — so Turjaški postavljali luterane. Proti nasilstvu Turjaških hočem z vicedomom Rabato in stiškim opatom umestiti Ribiča. Kmetov se je v Škocijanu poluteranilo le 20 do 30. Božja dobrota jih je čudovito ohranila in upam, da se bodo ti luterani kmalu spreobrnili."
           
Ko se je še stiški opat Lovrenc potegnil pri patriarhu za Ribiča, ga je patriarh potrdil za župnika 4. aprila 1598.
          
Nadvojvoda je sedaj ukazal vicedomu in stiškemu opatu, naj umestita Ribiča na škocijansko župnijo. Ko sta pa prišla s tem namenom v Škocijan, jima Vajkard Turjaški ni hotel izročiti cerkvenih ključev, podložnikom svojim pa je prepovedal poslušati novega župnika. Hren je svetoval nadvojvodi, naj rabi silo. In res je bil še le s pomočjo oborožencev 6. septembra 1. 1598 pregnan predikant Janez Znojilšek in umeščen Ribič.
        
Nadvojvoda je pa še tisto leto (1598) izdal odlok na fevdnike duhovnij da morajo v dveh mesecih za nje predlagati katoliške duhovnike, če ne jih bo sam nastavil. Škof Hren se je zavzel tudi za pokatoličenje ljubljanskega mestnega sveta. Nadvojvodinjo Marijo, mater Ferdinandovo, je prosil, naj izposluje, da bo Ljubljančanom prepovedano voliti akatolike v svet, potem bi se v verskih stvareh v tem mestu dalo hitro doseči lepih uspehov. Sicer ni bilo tačas še mogoče sestaviti čisto katoliškega odbora. Hren je pa s tem svojim korakom vendar nekaj dosegel. Ljubljančanom je namreč ukazal nadvojvoda, da ne smejo nikomur več podeliti meščanske pravice, kdor ne priseže, da je in ostane katoličan. Med tem je pa na Štajerskem nasilno počenjanje luterancev nadvojvoda že prisililo k sklepu: poslužiti se najresnejših pripomočkov, da ukroti protestante v svojih deželah.
           
Pod imenom "celjski grof" je bil namreč nadvojvoda v prvi polovici 1. 1598 odpotoval v Italijo v spremstvu 40 oseb. V Ferrari se je sešel s papežem Klementom VIII., ki je tačas tam bival. Na nadaljnem potovanju proti Rimu je obiskal tudi Loreto. V svetišču Bogorodice je s spremstvom prejel sv. obhajilo. Zatekel se je pač izvestno v tem svetišču v pobožni molitvi k njej, "ki je vsa krivoverstva sama razdrla po celem svetu", in se utrdil v svojih protireformatoričnih sklepih. Ko se je povrnil iz Italije domov in s 1. julijem sam prevzel vlado, je začel ostrejše gledati na prste protestantom. Saj je tudi moral. Že ko se je vračal v Gradec, sta se dva predikanta skrajno razžaljivo vedla proti njemu. In skoraj ni minil dan, da ne bi tudi od drugodi slišal pritožb o izgredih predikantov, o njih zasramovanju katoličanov. Odposlancem je lahko odgovoril: mir je razrušen, on se torej smatra tem menj vezanega na zagotovilo svojega očeta, ki je je bil dal v Bruku 1. 1578 protestantom le s tem pogojem, da se vzdrže sramotenja katoliške vere.
           
Pa moral je delati hitro. Že so stopili odposlanci stanov s Štajerskega, Koroškega in Kranjskega v dogovor in naredili načrt za sestanek "velikega odseka stanov treh dežela", ki je bil izvoljen spomladi 1. 1598 o priliki štajerskega deželnega zbora in imel obširna pooblastila proti deželnemu knezu. Nadvojvoda jih je moral prehiteti. Izdal je ukaz za ukazom — padel je udarec za udarcem na protestante najprej štajerske, precej potem pa tudi koroške in kranjske. V razglasu razglašenem 15. septembra 1598 (datovanem dne 13. septembra) je ukazal, da morajo predikantje v 14 dneh vse njegove dežele zapustiti in ne smejo več stopiti vanje. Tudi deželni glavar in zastopniki jih ne smejo v bodoče več klicati in nastavljati v njemu lastnih mestih, trgih in krajih. Dne 23. septembra je izšlo novo povelje, da se morajo predikantje v osmih dneh umakniti iz vseh Njega Nadvojvodske visokosti kneževin in dežel in se ne smejo v njih več prikazati pod kaznijo življenja. Zaman vsa pritoževanja, zaman ves trud zastopnikov dobiti od nadvojvoda vsaj odlog. Ferdinand je dal 28. septembra dopoldne očitno nabiti povelje na predikante, rektorje in učitelje augsburškega veroizpovedanja, da morajo še isti dan pri sijajočem solncu zapustiti Gradec in v osmih dneh deželo. V Gradcu je bilo to ostro povelje hitro izpeljano: še isti dan je zapustilo mesto 19 predikantov in učiteljev.
             
Prav tako povelje kakor za Štajersko 28. septembra je izdal Ferdinand 22. oktobra za Kranjsko. Odlok je prišel v Ljubljano 29. oktobra z ukazom, naj bo drugi dan razglašen. Dobili so ga deželni glavar, vicedom, zastopniki in evangelski pridigarji in učitelji. Tem poslednjim je bilo ukazano zapustiti na dan razglasitve pred solnčnim zahodom Ljubljano, v treh dneh pa dežele nadvojvodove. Ferdinand je o tem razglasu poslal obvestilo 26. oktobra Hrenu in mu naročil, naj skrbi, da se izvrši, ter pazi, da se zopet ne vtihotapijo predikantje in učitelji v deželo. To obvestilo je Hren prejel 5. novembra. Tedaj je pa nanje že lahko zapisal: "Osmi dan po izvršeni stvari." Zakaj povelje je bilo v Ljubljani razglašeno 30. oktobra. 1. novembra je Hren že vzel v last sv. Elizabete cerkev v meščanski bolnici, kjer so opravljali ljubljanski protestantje svojo službo že 40 let. Pri vhodu v cerkev je razbil krstni kamen, raztrgal knjige, poškropil cerkev z blagoslovljeno vodo, da bi jo s tem očistil, imel v njej slovesno, naslednji dan pa mašo zadušnico ob veliki vdeležbi katoliškega ljudstva. Ljubljanski predikantje sicer niso kakor graški koj prvi dan razglasitve nadvojvodinjega odloka zapustili mesta, temveč se zatekli k stanovom upajoč po njih posredovanju zadobiti milost pri nadvojvodu. A ker je bil Hren neodjenljiv, so hočeš nočeš še v prvi polovici meseca novembra 1. 1598 zapustili Ljubljano.
            
Stanovi štajerski, koroški in kranjski so se sicer tolažili, da bodo naposled vendar le zmogli proti nadvojvodi. Že 5. novembra 1. 1598 so na shodu luteranskih odposlancev treh dežela v Gradcu sestavili dolg ugovor in ga poslali cesarju v Prago. A njih ugovor ni dosegel uspeha. 22. prosinca 1. 1599 so izročili štajerski poslanci nadvojvodi samemu veliko pritožnico, ki so jo izdelali sporazumno z odposlanci kranjske in koroške kot sklep stanov treh dežela. Pritoževali so se v njej o "grdem" preganjanju pristašev evangelske vere. A nadvojvoda je pritožnico ostro zavrnil s svojo "glavno resolucijo" dne 21. julija 1. 1599, datovano z dne 30. aprila 1. 1599.
           
Ferdinand je stopal pogumno naprej. Ustanovil je za Štajersko reformacijske komisije, nekake nekrvave vojne, ki naj bi prehodile deželo, izganjale predikante, rušile njih molilnice, ljudstvo pa vodile nazaj v naročje katoliške cerkve. Komisiji za spodnji Štajer je na čelo postavil sekovskega škofa Martina Brennerja, ki si je uprav o tej priliki pridobil naslov "apostola štajerskega". Te komisije so neverjetno hitro uničile protcstantstvo na Štajerskem, očistile deželo krivoverskih propovednikov ter njihovih knjig in ljudstvo z večine pridobile za katoliško cerkev. Lepi uspehi štajerskih reformacijskih komisij so osrčili nadvojvodo, da je sklenil tudi na Koroškem in Kranjskem ustanoviti take komisije. Kranjski luteranski stanovi so sicer primorani že l. 1598 zaprli svoje šole, 18. avgusta 1. 1598 odstranili zadnjega rektorja Engelberta Engela. A nekatere propovednike, kakor pastorja Felicijana Trubarja in predikanta Janeza Znojilška, so še dolgo po razglašenju nadvojvodovega povelja (z dne 22. oktobra 1. 1598) skrivali v svojih gradovih. Še v prosincu 1. 1600 so prosili kneza, naj dovoli propovednikom ostati v deželi ali jim da vsaj daljši odlog. Ker so pa slutili, da nadvojvoda tega ne bo dovolil, tem bolj ker so vedeli, da je Hren že 27. julija 1. 1599 v pismu silil nadvojvodo, naj odločno postopa proti predikantom, so 13. prosinca 1. 1600 sami svetovali Felicijanu Trubarju in predikantom, naj gredo iz dežele. Predikantje so odšli. Deželo zopet pokatoličiti pa je imela od  nadvojvode proti koncu 1. 1600 ustanovljena "reformacijska komisija", na čelu jej škof Tomaž Hren.