Nazaj k Sveti Cerkvi (Ušeničnik, Ruville)

Nazaj k sveti Cerkvi!

Dr. Aleš Ušeničnik, 1910

   

  

Nazaj k sveti Cerkvi! — v te besede izzveneva življenjska izpoved konvertita dr. Alberta Ruville [Albert Von Ruville 1850 - 1934], vseučiliškega profesorja v Halle. Mnogo čuda se je vzbudilo, tudi nekatera kriva sodba se je izrekla, ko je lani zapustil protestantizem in se vrnil v katoliško Cerkev, zato je napisal to izpoved.

Zakaj je zapustil protestante in se vrnil v katoliško Cerkev? Zato, pravi, ker drugače ni bilo mogoče. Zatajiti bi moral ali znanstveno metodo, ki si mu jo je duh osvojil v mnogoletnem znanstvenem delu, ali pa bi si moral lehkomiselno utajiti resnobo religioznih vprašanj.

Vera ali nevera, le-to je alternativa! Vse drugo je polutanstvo. Vera je resnica, resnica je Kristus, a Kristus je v Cerkvi. »Kdor Cerkev zapusti, tega se bodo kmalu polastili nje sovražniki, pogani, naj se še tako brani!«  Toda ali niso tudi protestantje verni? Ljudstvo je verno, a kar ima pozitivnega, je katoliško. V protestantizmu se je praktično izvršila evolucija v smeri katolicizma in se je morala izvršiti, ker sicer bi se bilo vse razblinilo v nič. Teoretično pa omahuje pozitivni protestantizem sem ter tja. Rad bi ohranil protestantovski princip svobode, a brani se svobodomiselstva, ki se mu obeša za roko; rad bi bil pozitivno krščanski nasproti liberalizmu, a takoj se ustraši očitka, da izdaja protestantovsko svobodo katolicizmu. »Polovičarstvo, nejasnost, protislovja.«
 
Paradoksna, a resnična in globoka je misel, ki je do nje prodrl Ruville v verskem vprašanju. Od kod je to, da se razkroj v cerkvah izvun Cerkve ni še dovršil do negacije krščanstva? » Papeštvo je tista skala, ki na njej stoji ne le katoliška Cerkev, ampak tudi krščanski svet, ki je od nje odpadel!«  Že davno bi se bil pozitivni protestantizem predal verskemu nihilizmu, ko bi ne bilo sredi krščanstva Petrove skale. A ta skala stoji v vseh viharjih, in kar je še vernih kristjanov, četudi zunaj Cerkve, jo vidijo, in liberalci se boje, da se vse te verne mase oklenejo te skale, če bi jih odkrito hoteli potegniti v brezverstvo! »Iz mržnje do Rima, da ne bi pomagali Rimu do triumfa, se drže protestantovske občine še na krščanskih tleh.«  »Racionalisti, modernisti, liberalci pač ne bi dolgo hranili krščanskega imena in oznanjali krščanske morale, ko ne bi bilo vedno v ozadju rimske nevarnosti. Voditelji ne smejo prestopiti neke meje, ker bi sicer prešla večina pristašev v verni tabor. Kvečjemu grška cerkev ima še nekaj samostojnega življenja, ker v njej živi še duh starih apostolskih očakov. Toda zanjo, ki je pod močnim državnim varstvom, tudi še ni bilo težkih poizkušenj. Ko bi te prišle, kdo ve, če ne bi tudi ona potrebovala opore rimske skale? Ali se ne opira že sedaj nekako nanjo?«

In prav v tem je bil globoki pomen vatikanskega zbora, da je v svetovnem razdejanju pokazal na Petrovo skalo!

Protestantizem se sklicuje na brezpodstavno (voraussetzungslose) vedo. Vede brez podstav sploh ni, mogoča je le veda brez predsodkov. A ves liberalni protestantizem sloni na predsodkih. Moderna veda je zamislila v boju zoper Cerkev pojem »klerikalizem« in ta sovražni pojem je p renesla nato na vso zgodovino katoliške Cerkve, češ da je tako nastala katoliška Cerkev sama v nasprotju z apostolsko Cerkvijo. To je čisto samovoljna in tendenciozna podstava. A proti božjemu značaju krščanske religije še ne bi bila ta veda ničesar premogla, če ne bi bila postavila še druge podstave, namreč dogmo, da je čudež nemogoč. S to dogmo je šele pomagala izobražencem »brez predsodkov« t. j. brez vere do neke brezskrbnosti, češ krščanstvo je znanstveno ovrženo in znanstveno je dokazano, da so otroški ljudski nazori in stroge nravne zahteve Cerkve brez znanstvene podlage.

Protestantizem je svoboda — da, a le negativno: izvun »evharistične črte«, katoliške pozitivne religije, smeš iti daleč, daleč vun, komaj razločna črta loči protestantizem od poganstva, a pozitivne svobode ni, dogma o brezpodstavnosti vede, t. j. nemožnosti vseh nadnaravnih pojavov, zapira vsako pot h krščanskemu Bogu. Katoliška Cerkev ne daje svobode negativno t. j. za zlo in neresnico, a pozitivno odpira vsa pota do neskončne polnosti resnice. »Še nikdar«, pravi Ruville, »nisem mogel tako svobodno in nepristransko pisati zgodovine, kakor sedaj, ko sem spoznal katoliško krščanstvo v pravi podobi!«
        
A zakaj vse sovraži Cerkev, če je v njej resnica? Da jo pogani sovražijo in morajo sovražiti, to je čisto umevno: Cerkev obsoja vse njih življenje in mišljenje. Da jo sovražijo protestantje, to pa je zakrivil zgodovinski razvoj. Odpad je moral roditi odpor, in kdor v razporu opravičuje svojo krivdo, mora dolžiti drugega. Tudi se protestantizem katolicizma boji, zato ga sovraži. A kar je odločilno za mase, protestantizem od početka hrani veliko laž o Cerkvi in podoba katoliške Cerkve v duši protestanta je le grda karikatura. Ruville, sloveč zgodovinar, priznava, da je šele 1. 1908., ko mu je slučajno prišla v roke prof. Reinholdova knjiga »Der alte und der neue Glaube«, prvič nekoliko spoznal katoliško Cerkev, kakršna je. A sedaj da je neskončno srečen, ko jo je prav spoznal ... Zato kliče vsem: Nazaj v sveto Cerkev!
      

◻  ◻  ◻  ◻  ◻

    
Ruville ni prišel nenadoma do spoznanja resnice, dasi se je nazunaj preobrat hitro izvršil. Zunanji pojav je bil le »rezultat skritega razvoja«.

Vzgojen je bil v pozitivnem protestantizmu, prešel pa je pozneje vse faze, ki jih navadno prehodijo moderni duhovi: materializem, panteizem, modernizem v pisani meni brez jasnosti. Nekaj pozitivnega pa je vedno ohranil. Precej religioznosti, celo nagnjenja do katoliške Cerkve mu je dala Dantejeva Divina Commedia. A da se je odločno vrnil k pozitivnemu krščanstvu (a še ne v Cerkev), za to mu je bilo povod Harnackovo delo »Das Wesen des Christentums«. Harnack je voditelj liberalne teologije, priznan eksaktni raziskovavec. Kot pristašu liberalizma mu je dogma, da so čudeži nemogoči in da je vse, kar je nadnaravnega, v evangelijih tuj element. A vkljub temu, da je pustil v podobi Kristusovi le še toliko popolnosti, kar je je stroga veda absolutno zahtevala, je zasijala iz njegove knjige podoba osebnosti brez vseh pozemskih slabosti, nadčloveška, polna vzvišenih svojstev, nedosežna, čudež prve vrste. »Mene«, pravi Ruville, »je ta podoba tako prevzela, da sem se vrnil na pot apostolske vere.«

A ne še v Cerkev! Že v tej prvi veri pa je začutil prečudno srečo. »Hotel sem verovati, ker se mi je vse drugo videlo nesprejemljivo, in veroval sem, in občutil sem srečo, kakršne mi svetne pridobitve nikdar niso dale.« Ko je našel Kristusa, ga protestantizem ni več zadovoljil. Saj mu protestantizem ni nudil ničesar, le svobodo indiferentizma. Zato je razmišljal dalje. Tedaj, kakor je bilo že omenjeno, je dobil v roke Reinholdovo knjigo, potem je proučil Möhlerja (Symbolik).

Ena dogma katoliške Cerkve mu ni šla nikakor v glavo, evharistična. Möhler mu je šele odkril lepe notranje harmonije te skrivnostne dogme z vsem krščanstvom. Spoznal je, da se mora tu »suvereni protestantovski duh« ukloniti v ponižni otroško vdani veri. Uklonil se je s Petrom: »Kam naj grem? Ti, Gospod, imaš besede večnega življenja!« in veroval je. Ves razvoj se je izvršil brez posebnih notranjih bojev. Brez vnanjih bridkosti seveda ni bilo. Mržnja tudi resnemu, nad vsak dvom resnicoljubnemu možu ni prizanesla. Zato se je prav razveselil, ko je prišel dan konverzije. A nikdar, pravi, si ni mislil, da je mogoča tolika sreča, kakor mu jo je prinesel dan konverzije. Zlasti evharistija, sveto obhajilo, mu je napolnila srce s srečo, ki mu je bila doslej čisto nepoznana in neumevna. »Misterij se mi je odkril. Šele sedaj sem bil cel katoličan!«

Krasno je, kar piše Ruville o evharistiji. Evharistija mu je hranilna sila katoliške Cerkve, vir nje moči. Evharistija mu je empiričen dokaz resničnosti katoliškega krščanstva. Evharistična črta mu loči polnost krščanstva od praznega, hladnega, racionalističnega liberalizma in poganizma. Zunaj Cerkve je le »senca« krščanstva, zakaj »zunaj evharistične črte ni proti poganstvu nobene meje in nobenega varstva« . Naj si tudi ohranijo izobraženci pod vplivom učenih teologov še neko krščansko-filozofično svetovno naziranje, ljudska masa ne more najti v tem nobene opore in se pogreza bolj in bolj v neko »omikano pogansvo« . Katoličana obide, če stopi v protestantovsko cerkev, neko mučno čuvstvo. Vse je golo, pusto, brez zmisla in pomena, da, mrtvo. Živega središča ni. Je kakor cerkev, a ni, ker tega, kar je poglavitno, nima. Oltar je prazen. Zato napravlja vse okrasje nekak mrliški vtis. Luter ni mogel s Petrom in apostoli prestopiti meje. Zavreči se evharistije ni upal, a ohranil je le prazni videz, v resnici pa je Kristusa zapustil.
 
Sedaj mu je umevno vse, kar je v Cerkvi, zapovedi, posti, molitve, rožni venec, pa tudi ves blesk bogočastja in cerkva. V Cerkvi živi Kristus in v cerkvi je njegova evharistična pričujočnost. Kdo torej ne bi ljubil Cerkve, in če jo ljubi, kako ne bi vsega storil, kar mu veleva? In če to stori iz vdane ljubezni, tudi spozna, da je prav tako, da je tako dobro, da drugače biti ne more. Kristus najbolje pozna človeško srce in človeško naravo, on ve, česa nam je treba. In če kdo veruje v evharistično pričujočnost, kako ne bi ljubil lepote hiše božje? Ljubezen je ustvarila po cerkvah vsa tista dela umetniške genialnosti, ki se jim čudi svet, a ista k ato lišk a ljubezen vernega, a preprostega ljudstva je okrasila cerkve tudi s tistim manj umetniškim leskom, ki ga ne more umeti, kdor ne ume ljubezni.
 
Tako je našel Ruville v katoliški Cerkvi vedro, veselo gotovost, ki daje srcu in umu srečo in soglasje.
 
Resnično je, da je doživela Cerkev tudi žalostne čase slabih papežev. Toda prav v teh časih se je izkazala nje božja moč. Skala resnice se tudi v teh viharjih ni omajala. »Tudi ti papeži, katerih življenje se je slabo strinjalo s krščanskim idealom, se vendar ideji svoje oblasti niso mogli odtegniti. Tudi oni so učili pravi verski in nravni nauk.« » Pač pa sem našel v protestantizmu«, sklepa Ruville, »težke, težke hibe, za katere ni sredstva, kakor le eno, le to: Nazaj k sveti Cerkvi!