Svoboda

Obsedenost s svobodo, takšno ali drugačno, zaznamuje človeško zgodovino že vse od ameriške in francoske revolucije. Najvišji politični ideal in nič manj, je svoboda danes najbolj nasprotnim političnim strankam. Vprašati pa se moramo ali je svoboda res takšen ideal, da jo moramo jemati za gibalo vse svetovne politike.
     
Kdor bi trdil, da je svoboda tedaj, ko ima človek možnost odločanja, kar zaznamujemo z izrazom "svobodna volja" pač s tem ne bi opisal resničnega stanja človekove osebe ob pravi Svobodi. zato moramo govoriti o svobodi, kot o dveh ločenih nivojih. Prvi nivo svobode je človeška svoboda, ki pomeni, da je človek svobodnejši čim se manjša kakršnakoli avtoriteta nad njim in posledično, čim se širi njegovo polje odločanj med različnimi možnostmi.  Po tej svobodi je človek torej zares svoboden ešele tedaj, ko ga nič ne omejuje, in najskrajnejša oblika te svobode bi nastopila tedaj, ko bi bil človek odvezan tudi lastnih moralnih predsodkov in načel in bi se bil zmožen odločati tudi za najpodlejša in najzlobnejša dejanja. Drug nivo svobode, pa je Svoboda po kateri je človek svoboden šele, ko je osvobojen vseh odločanj, saj pred njim ne stoji več teža odločanja med različnimi možnostmi. Najbolj skrajna oblika te Svobode torej nastopi tedaj, ko ima človek pred seboj v vseh ozirih eno samo možnost, ki po logiki enosti in edinosti ni več možnost, temveč edina dejanskost.
      
Ta dva nivoja svobode si nasprotujeta, saj prvi ponuja človekovo svobodo skozi možnost odločanja med številnimi možnostmi, medtem ko drugi ponuja človeku svobodo, ker pred njim ni nobenega odločanja med različnimi možnostmi več. To nasprotje lahko ponazorimo s človekom, ki hodi skozi tunel. Pri prvi obliki svobode, se tunel cepi v nešteto različnih tunelov, skozi katere lahko človek poljubno nadaljuje pot, medtem ko se pri drugi obliki svobode človek znajde v tunelu, ki se vije, ne da bi se enkrat samkrat odcepil v dva ali več tunelov. Vprašanje je, katera svoboda je torej višjega ranga.
       
Odgovor ni enostaven. Kar loči prvo svobodo od druge, je dejstvo, da ima pri prvi obliki svobode človek velikansko odgovornost. Svoboda, ki mu je dana na voljo, s seboj povleče nujnost odločitev, ki jih ni mogoče odlagati. Ta svoboda hitro postane breme, a kljub nje teži, jo človek nerad izpušča iz rok. Ta svoboda naj bi dokazala, da je človek zrel. Ne le v smislu fizične zrelosti, temveč predvsem v smislu zrelosti človekove osebnosti, ki se je zgodovinsko iztrgala avtoriteti. Namreč srednjeveški človek je bil veliko svobodnejši, birokratsko gledano. Ni bil zapisan v nešteto registrov in njegovega življenja niso na vsakem koraku zasledovale električne aparature, ki bi shranjevale njegove podatke in celo slike v za to namenjene baze. A vendar boste težko našli danes človeka, ki bi trdil, da je bil srednjeveški človek svoboden. Danes je šele človek zares zrel, ker je svoboden neke avtoritete, ki bi imela pravico bdeti nad njegovim odločanjem v povsem intimnem smislu. Zato  je človek željan pretrpeti največjo bedo človeške realnosti, le da bi mu ne bila odvzeta ta svoboda, ki je svoboda odločanja med neštetimi možnostmi, ki so praktično enakovredne.
     
Drugo vrsto svobode je težko praktično izkusiti, ker je človek vedno podvržen takšnemu ali drugačnemu odločanju med različnimi možnostmi. Najbližje tej Svobodi pridemo, če se spomnimo svojega izkustva otroštva, ko so se o večini reči namesto nas odločali starši in nam ni bilo prepuščeno, da bi se smeli odločati sami. Vendar pa je tudi ta primer zelo slab, saj je še vedno ostajala možnost odločanja zoper voljo staršev. Svoboda, ki bi človeka povsem osvobodila odločanja bi namreč človeka predvsem osvobodila odločanja med prav in narobe, ker bi bila edina možna pot posledično namreč tudi edina pravilna oz. dobra. To Svobodo si moremo namreč zamisliti kot božjo oblast nad nami, ki je Svoboda, ker nam ni dano, da bi se mogli odločati zoper Boga, torej za slabo, temveč bi bili povsem predani božji oblasti. Ker je Bog dober, je zato človekov najvišji ideal, da se vedno odloča za dobro in se s tem približuje Bogu, oz. psotaja človek vreden gledanja Boga. Dokler pa obstaja možnost, da se človek odloča bodisi za dobro ali slabo, je nesvoboden, ker prej ali slej zapade v slabo. Zato je obljubljena svoboda, torej svoboda v nebesih pri Bogu, Svoboda takšne vrste, kjer pred človekom ne stoji več možnost odločanja med dobrim in slabim. Končno je človek osvobojen svobode odločanja. Od tod tudi pomenljivost imenovanja Boga kot Očeta in verujočih kot otrok.
     
Kljub temu, da je torej Svoboda, kjer se človek ni zmožen več odločati zoper Boga najvišja vrsta svobode, pa ima tudi svoboda prve vrste svoj namen in pomen. Vrednost te svobode je v tem, da je človek prisiljen odločati se med različnimi možnostmi, ki vrednostno niso enakovredne, saj so nekatere dobre in druge slabe. Odločanje za dobro, kljub možnostim, ki vodijo v slabo, je zato toliko bolj junaško dejanje, ki težo svobode izkorišča, da dokazuje svojo krepost.
      
Vendar pa je za to vrsto svobode prav tako nujno spoznanje, da je ta svoboda v resnici težka in lahko vodi v slabo, in zato ni absolutna svoboda. Ta svoboda potrebuje predvsem spoznanje in zavedanje, da ideal ni zagotavljanje te svobode, temveč prej pravilno vrednotenje možnosti, ki jih s seboj prinaša. Vkolikor je politični ideal takšna svoboda, ki ne loči med dobrim in slabim, med pravilnim in napačnim, je ta ideal slab in ni vreden političnega angažmaja. Svoboda, ki je svoboda odločanja med najrazličnejšimi rečmi, nikoli ne more in ne sme biti absolutna in ki je nič ne omejuje. To velja tako svobodi izražanja, kot svobodi udejstvovanja. Država mora biti zato vodnica v dobro.
        
-NeoDomobranec