Katoliški liberalizem - Anton Mahnič - 1. del

Katoliški liberalizem

"In je ločil svetlobo od teme"

1. Mojz. 1,4

1. Iz bližnje preteklosti  

 
 
Dobro je vsakemu teoretičnemu sazmotrovanju postaviti koliker mogoče zgodovinsko podlago. Saj vže Ciceron pravi, da je zgodovina učiteljica življenja. Vsako umstvovanje in zaključavanje se tem varniše dviga v idealne visočine, čim bolj je vtemeljeno v izkušnji, v življenji, recimo v zgodovini.

Nečemo sicer dalje nazaj segati, nego li za dvajset ali trideset let. Kdo, ki je le količkaj podučen o novejši zgodovini, kdo ne pozna tiste dobe, ki se je končala s tako tragičnim padcem ohole Francije pod železno pestjo zedinjene Nemčije, z dogmatičuo določbo papeževe nezmotnosti in ob enem z vničenjem posvetne države cerkvene ?

In vsi ti trije velezgodovinski dogodki so se zvršili v v teku še ne enega leta ! Bili so vsi trije nekako bistveno mej seboj odvisni, eden je zahteval drugega, tretjega. Toda vsi so bili več ali manj nujna posledica enega in istega zla, za katerim so katoliški narodi na zapadu dolgo vže bolehali. — To zlo bil je liberalizem.

Toda liberalizem je bil v poslednjem času sprejel novo, navidezno nedolžnišo obliko — Protejevo obliko katoliškega liberalizma ali liberalnega katolicizma, kar je vse eno ; bila je to neka spojba, zveza katoliških principov z liberalnimi.

Politika Napoleona III. je bila kar vstvarjena v pospešitev tega liberalizma v najnovejši obliki. Valovi od leta 1848 so se bili ravnokar polegli, Francija trudna, potrebna miru, se je vrgla v naročje silnemu imperatorju. In ta, dobro poznajoč mehkobo in gibčnost Francoske, a ob enem svest si svoje vladarske sposobnosti in spretnosti, je umel narod francoski sebi vpokoriti in vpriličiti; posrečilo se mu je Francozom vsaj začasno vtisniti znak napoleonstva.

Karakterističen znak napoleonske politike pa je bil od nekdaj, s čudovito prekanjenostjo in premetenostjo v dosego sebičnih smotrov spajati najskrajniša nasprotja. Tako tudi tretji Napoleon. Kmalu je sprevidel, da mora zaslombe svojemu prestolu iskati pri cerkvi. Zatorej je koj od začetka hlinil prijateljstvo duhovščini in cerkvi, da, imel je celo v Rimu oddelek svoje vojske v bran Pija IX. in njegove posvetne oblasti; toda od druge strani ni nič manj gojil brezverstvo in celo Renan, glasoviti bogotajec in nasprotnik Kristusovega božanstva, je vžival njegovo milost in po njegovi naklonjenosti dosegel najvišo učenjaško čast v akamiji štirideset nevmrljivih. Obdavši se ob enem z imperatorskim bleskom oslepil je Francoze, da večinoma niso vpoznali puhlosti in ničevosti njegovega vladarstva; omamljeni od namišljene slave zazibali so se v sladke sanje narodnostne glorije. Tej se je jelo vse žrtvovati, slednjič še — katoliška resnica.

Sicer se je v obče priznalo, da je le katoliška vera prava, tudi, da mora katoliška vera biti rimska; vendar se je menilo, da se da, da se mora koketovati s principi od 1789 ; češ, govore o veri se mora ločiti teoretična stran od praktične, ona, notranja, nevidna, zadeva bolj človeka, glede poslednje pa naj se reč ne vzame prestrogo; v politiki, v slovstvu, v javnem življenji se sme prostejše, recimo, liberalno dihati. In tako se je od dne do dne bolj vtrdila vez mej resnico in lažjo, katoliška zavest je zatemnela, Francija se je Rimu vedno bolj odtujevala, velik del njenega razumništva se je nevedoma dal vpreči v jarem krščanstvu sovražnega masonstva.

Toda ta duševni tok se je iz Francije izlil tudi čez druge dežele ter kmalu preplavil i ostalo zapadno Evropo, posebno pa Italijo, Belgijo in Nemčijo. Pod gaslom narodnosti in napredka so se začeli v manjše ali veče skupine družiti najrazličniši elementi, možje, ki so v verskih in filozofičnih vprašanjih zastopali najskrajniša nasprotja. Tu si našel enemu in istemu društvu predsednika darvinijana, podpredsednika odličnega katolika; oba združena, da bi skupno povspeševala društveni smoter. Ako se je morda opomnilo : kako pa z vero? — odgovorilo se je, da vera nima nič s politiko, nič z narodnim gospodarstvom, se slovstvom itd.

In ta manija po združevanji polotila se je tudi učenjakov in filozofov, povsod se je iskala neka srednja pot, na kateri bi se mogli srečati in objeti vsi še tago nasprotujoči si umstveniki; plod teh posredovalnih teženj je tako zvani semi-ali polu-racijonalizem ; filozofično vtemeljenje dovršili so Günther in drugi na Nemškem, Rosinini, Giobberti v Italiji.

Slednjič so prišli še teologi. Skušali so iztuhtati način, kako bi se dale razne sekte v eno višo versko skupino združiti. Katoliki, protestanti in kar koli je druzih akatoliških sekt, kaker tudi razkolniki, naj bi našli prostora v novi cerkvi. A ker so verski nazori mej katoliško cerkvijo in druzimi toliko različni, naj bi se za zdaj točka o veri popolnoma prezrla, nastopila naj bi bratovska ljubezen, v kateri naj bi se vsi objeli ; saj grešniki smo vsi, vsi ljudje, vsi smo več ali manj zakrivili ono osodepolno ločitev. Mej tem pa naj bi se skušali počasi tudi o verskih točkah sporazumeti; pri tem seveda bi morali i katoliki i akatoliki nekoliko odjenjati. To posredovalno vlogo bi prevzela — nemška učenost z Döllingerjem na čelu. Veleznameniti so v tem oziru govori o združenji cerkve, katere je imel Döllinger leta 1872 meseca februarija in marcija v Monakovem. Evo tu nekaj njegovih besed, ki označijo ob kratkem bistvo tedanjih teženj : „Ako se držimo teh načel, tedaj smemo pozvati vse člane drugih cerkva: Ker smo krščeni, smo vsi bratje in sestre v Kristusu, vsi udje prave, katoliške cerkve. Na tem širokem vrtu Gospodovem podajmo si mej seboj roke čez ločilni zid raznih veroizpovedanj : da, podrimo ta zid, da se v polni ljubezni pritisnemo na prsi. Saj ni drugega, kaker razlika v veri , o koji se motimo ali mi ali vi. Ko bi tudi vi se motili, nočemo vam tega šteti v greh : ker, ako ste vsled svoje odgoje in razmer, vsled svoje učenosti in omike zvesti ostali svojemu verskemu prepričanju, ni to vaša krivda, vi se daste celo opravičiti. Zedinimo se torej v skupno delovanje, preiskujmo, primerjajmo, iščimo, in našli bomo slednjič dragoceni biser verskega miru in cerkvene složnosti, potem bomo sé zedinjenimi močmi iztrebili z Gospodovega vrta, iz cerkve, plevel, ki je v njej obilno pognal, ter bomo ta vrt obdelovali. “

Tak govor je pač jasen. Ako ga preložimo v katoliški jezik, pomeni to le : ni več ene resnice , ene vere ; Kristus ne ostane pri svoji cerkvi vse dni do konca sveta, kaker je obljubil, cerkev njegova ni  steber in temelj resnice, kaker uči sv. Pavel!

Ne več resnica, ampak ljubezen, kateri bi se imela žrtvovati vera, naj bi v prihodnje združila narode v vesoljno cerkev, ta bi bila cerkev ljubezni in sprave, cerkev Janezova, učenca ljubezni, ne pa Petrova, sezidana na skali tiste vere, katero je Peter izpovedal: Ti si Kristus, Sin živega Boga!

Ost vseh teh koncilijativnih teženj je bila torej, kaker jasno, obrnena proti rimskemu papežu, nezmotnemu branitelju Kristusove vere.

S pazljivim očesom je Pij IX. zasledoval več let pogubno gibanje katoliškega liberalizma. Slednjič, da bi izpolnil svojo više - pastirsko dolžnost, je leta 1864 objavil imenitni Syllabus ter poleg drugih zmot našega veka zavrgel tudi polu-racijonalizem, posebno pa nauk „da se rimski papež — recimo katoliška cerkev — more in mora z napredkom, z liberalizmom in novejšo omiko spraviti in poravnati."

Syllabus je gotovo najznamenitiši višepastirski akt sv. Stolice v 19. veku. Njegovo važnost so pred vsem občutili nasprotniki rimsko-katoliške dogme. Srd je pa prikipela do vrhunca, ko je leta 1870 vesoljna cerkev rimski Stolici dogmatično pripoznala nezmotljivost. Tej definiciji je kot odgovor sledil na Nemškem očiten odpad nemške učenosti od Rima, v Italiji pa vzetje rimskega mesta. Ostala Evropa je k vsemu temu ali molčala ali pa celo vse odobrila. Sploh se je zdelo, da česar ni mogla revolucija, česar ni mogel liberalizem, namreč vničiti papeštvo in katoliško cerkev, se bo v kratkem doseglo s pomočjo — liberalnih katolikov.

Toda smrt rimskega papeštva je bila le navidezna, bila je marveč začetek novega vstajenja. Seme, katero je zasejal Syllabus, je padlo v rodovitno zemljo. Od tedaj ni prešloleta, da ne bi bil rimski papež ali ustno ali pismeno vernikov opozarjal na nevarnosti, ki prete od liberalizma čistosti katoliške vere. Posebno važna v tem vprašanji sta dva dopisa, katera je poslala rimska inkvizicija škofom na Angleško l. 1864 in 65, kjer so akatoliki osnovali novo društvo z namero, da bi združili v višo cerkveno skupino anglikane, katolike in razkolnike. Sem spada nadalje pismo, katero je Pij IX. poslal društvu katoliških mladeničev v Milanu ; dalje pismo zedinjenim katoliškim društvom v Belgiji; pismo pisano bar. de Loe, predsedniku nemško-katoliške družbe v Mogunciji, isto tako viskontu de Morogues, predsedniku katoliškega društva v Orleans-u; vse to istega leta 1873 ; slednjič pismo sotrudnikom časnika „La Croix“ v Bruselji l. 1874.

Opominajoči besedi se je pridružil nevpogljiv pogum in dosledna značajnost Pija IX. in njegovega naslednika Leona XIII., ki sta odločno in vstrajno zavračala vse poskuse, ki jih je delal liberalizem, da bi si papeštvo sprijaznil; mej katoliško resnico in liberalizmom ni sprave, ni miru! Non possumus! — ta glas se je slišal iz Vatikana.

Junaški vzgled rimske Stolice je predramil spečo vest zapadne Evrope, katoliki so jeli vstajati in otresati raz sebe verige framasonskega liberalizma. Vnel se je živahen boj, boj, ki pomeni za katoliško cerkev novo dobo; to dobo najkrajše označimo: čiščenje katoliške zavesti , ločevanje duhov v dva tabra, v Kristusov, pod zastavo rimskega papeštva, in v liberalen, pod zastavo masonstva.

To čiščenje in ločevanje se vrši po nezmotni besedi, ki se oglaša iz ust rimskega papeža. Ta beseda je pa odmev včlovečene večne Besede, tiste Besede, o kateri piše sv. Pavel, da je krepka in ostrejša, nego vsak dvorezen meč in pridere noter do ločitve duše in duha, členovja in mozga, in je sodnik naklepov in misli srčnih.

Da, tisti vsemogočni Bog, ki je v začetku stvarjenja ločil svetlobo od teme, ločuje dandanes, govoré iz ust rimskega papeža, resnico od laži. Odkar sc je namreč oklicala nezmotnost rimskega papeža, odkar Rim tako odločno, tako vstrajno povdarja razodeto resnico, se je začelo daniti, od tedaj se je osnovala skoro po vseli deželah zapadne Evrope odločna katoliška stranka, ki raste in se včvrstvuje od dne do dne, stranka, ki z vso zavestjo črti liberalizem in njegove zmote, ki se s prepričanjem in vdanostjo do smrti vedno ože oklepa rimskega papeža, — v tej stranki je zdaj Kristusova cerkev, v njej vsi katoliški upi, v njej bodoče zmage!

Le Avstrija, zdi se nam, da je za zapadnimi katoliškimi narodi precej zaostala. Po ogromni večini, po sestanku, po zgodovini, po poklici katoliška Avstrija, v nižem ljudstvu tako verna, pobožna Avstrija, nima še zavedne, odločne katoliške stranke, ki bi razvila zastavo v končni, odločljivi boj z liberalizmom !

Komaj se je katoliška cerkev v Avstriji po letu 48. otresla jožefinskega birokratizma, ki jo je tlačil kot môra, ter po konkordatu začela prostejše dihati, ko ji je pred 20 leti liberalno postavodajstvo že spet zavdalo sé smrtnim strupom.

Hiramo, od dne do dne pojemamo. S katoliško zavestjo vmira avstrijški čut. A najžalostniše pri tem je, da vse to malo ali nič ne občutimo. Veliko njim se sicer zdi, da bi se moralo obrniti na drugo pot ; toda pri vsakem koraku, ki bi nas k temu bliže pripeljal, smo tako neodločni, pomišljavi, strahopetni, da se hitro zbojimo, da se skesamo, češ: ostanimo pri starem, da nikogar ne.žalimo!

V tej Avstriji smo tudi katoliški Slovani, mej njimi Slovenci, za verskimi brati druzih dežel daleč nazaj. Ideje, katere so vže pred dvajset leti prodirale v katoliški zavesti na zapadu, ideje, da mora vera izključljivo voditi in prošinjati vse privatno in javno življenje, prepričanje o nujni potrebi, da se povsod in za vselej odpovemo vsemu, kar le diši po liberalizmu, to prepričanje, te ideje so v naši zavesti še zakopane, in dasi se ponašamo kot katolike, vendar še globoko, globoko tičimo v močvirji liberalnih naziranj in tradicij. Seveda je pred vsem že spet narodnost, v katere imenu podajemo roke v spravo sovražnikom svete vere, kaker da bi ne mogli rešiti drugače naroda od pogina, ako se ne zavežemo s peklom !

Zatorej sem se namenil v naslednjih člankih razložiti bistvo katoliškega liberalizma ter pokazati, kako opravičena je obsodba, ki jo je o njem izrekel veliki Pij IX., da je najpogubnišakuga „pestis perniciosissima“ . Pred pa hočem pojasniti nekaj družili versko-političnih vprašanj, ki nas imajo vvesti h glavnemu predmetu, vprašanj, ki globoko segajo v javno in politično življenje vsakega katoliškega naroda.

Vodila nas bo pa pri tem nezmotna beseda rimske Stolice; posebno gore navedene akte Pija IX. hočemo vzeti temu razmotrovanju za podlago.

Pač skrajen čas je, da se katoličani zavemo svojega vzvišenega poklica in zveličavnemu vplivanju sv. vere odpremo um in srce ter po njenih naukih vravnamo zasebno in javno življenje.

I. Napredek

Prav s teboj, mladi prijatelj, ki stojiš na pragu življenja, da stopiš v svetni hrup poskusit svoje moči, prav s teboj sem že dolgo časa želel na tem mestu prijazno se pogovoriti o marsičem, kar mora dandanes zanimati vsakoga, ki se je le količkaj povzdignil nad obzorje priprostega zemljaka.

Vem, ni majhnega razločka mej nama ; loči naju starost, loče nazori o svetu, o življenji; kri, ki se je v meni vže pomirila, se po tvojih mladeniških žilah še vroča pretaka ; britke skušnje in skrbi ti niso še zgrbančile čela, z žarnim očesom zreš v viharno življenje.....

Toda, akoprav so še tako različna najina pota, dasi gredo še toliko na razen najine težnje, vendar je gotovo vsaj nekaj, o čemer se najine misli in želje srečavajo vsak dan. Ne bom se motil trde, da je tebi nič manj nego meni v mislih in v srci srečen provspeh vstajajoče Slovenije, duševni razvoj milega nam naroda. Vem, da i ti kličeš, vzdihuješ v mladeniškem ognji : Naprej zastava Slave ! Naprej Slovenija !....

In Slovenija se res zaveda, Slovenija vstaja. In kako naglo !

Hiti le, hiti, devetnajsti vek, vek brzojava in soparja, vek, ki po neštevilnih občilih posameznim narodom zemlje prinašaš pridobitve vsega človeštva, podvizaj: Slovenija ne bo zaostala, ne, z velikanskimi koraki hoče vse prehiteti. Kaj, ali nismo nedavno nekje brali, da pri nobenem narodu avstrijskem se ni v slednji dobi časništvo primeroma toliko pomnožilo, koliker na Slovenskem : blizo 30 časnikov tak narodič, reci: trideset!

Kaj da jaz k temu pravim? Moje nazorovanje modernih razmer bilo je vselej nekoliko pesimistično nabojeno. Čas in skušnja nista še prinesla leka tej bolezni. Bojim se, da bi tudi o našem množečem se časništvu ne veljale nekako besede — gotovo so ti znane: Multiplicasti gentem, non magnificasti laetitiam! Je-li število časnikov in knjig nesumno spričevalo visoke omike? Potemtakem bi zadosti bilo vzeti vatel ter na dolgo in široko premeriti pole, ki se vsak dan tiskajo, veče ali manjše število bi nam podalo merilo napredka! Potem bi rekali: letos imamo toliko in toliko vatlov napredka več od lani! Nemci so za tisoč vatlov pred Rusi! Vem sicer, da statistiki našega atomičnega stoletja drugačnega merila ne vpotrebljajo. A vem tudi, da papir je potrpežljiv in se da prav lahko s črnilom namazati. Da, tudi pri Slovencih je potrpežljiv, ker Bog varuj, da bi se zavedal visocega namena, v kateri ga je previdnost v našem stoletji izvolila — gotovo marsikateremu politiku, humoristu in pesniku odrekel bi službo.

Jaz imam pravemu napredku drugo merilo. Da govorim kratko. Pravi napredek imenujem jaz le oni, ki vede človeka do tiste dovršnosti, ki je njegovemu bitju prilična. Človek pa je umna žival. V koliker je človek žival, povspešiti mora prava omika v tem življenji, koliker mogoče, gmotno stanje njegovo, vsaj tako, da zamore svoje fizične moči naravi primerno razvijati. A človek je tudi umno bitje in kot tak ima prvič razum, drugič voljo. Razumu je prirojen nagon po spoznanji resnice, volja pa teži za dobrim. Zatorej mora omika človeku pred vsem omogočiti in olajšati dosego resnice in dobrote; in tako je merilo pravemu napredku edino le bolj ali manj popolno spoznanje resnice in stanovitnost ter doslednost volje v dobrem. A mi, ki verujemo v nadsvetnega, osebnega Boga, ki je vir vse resnice in dobrote, sklepamo dalje, da pravi omiki naloga je prav za prav, da človeštvo, da narod obrača in vodi proti Bogu. In vsak napredek imel bi se soditi le po tem, kako je človek ali cel narod v mišljenji in delovanji obzorjen od tiste luči, ki izhaja iz Boga, kako je vtrjen v onih krepostih, katere dobe nepremično podstavo edino le v najsvetejši volji Božji. Omika pa ali prosveta, ki narod odvrača od Boga, ki ga odteguje na nasprotno stran, ne povspešuje pravega napredka, bodi začasno gmotni stan narodov še tako vgoden, bodi mu zvenanje lice še tako svitlo in gladko, še tako olikano. Olika ni še omika, meni je mej obema bistvena razlika.