Druga zelo pomembna stvar pa je v tem, ko Mahnič jasno in glasno izpriča, da je Slovenija katoliška, torej: "naša je". To pa je tudi vodilno geslo tega bloga, ki skuša v sebi združiti razne misli v en sam bojni klic: "kar nam po pravici pripada!"
Z liberalci - nikake zveze;
k večemu - kompromis!
Kdor si je iz vesoljnega potopa dandanašnje brezmiselnosti le toliko pameti rešil, da mu je še mogoče postaviti se na katoliško stališče, pač mu ni težko sprevideti, kako kužljiv, kako poguben je liberalizem. Strah in groza mora katoličana pregomaziti, ako le misli na liberalizem.
Toda liberalizem ni bitje samo na sebi obstoječe; on je vtelešen, on živi le v ljudeh, ki ga izpovedajo, zastopajo, razširjajo: — v liberalcih. Naravno tedaj, da prenaša katoličan svoj črt iz liberalizma na liberalce, vkoliker služijo liberalizmu. Malo trd se zdi sicer ta nauk, a vender drugači ne more biti; liberalizem napadati, pobijati ni nam mogoče nego vkoliker se kaže v mišljenji, v govorih, v knjigah tega ali onega liberalnega državnika, govornika, pisatelja. Le po teh stopa iz zračne visočine na zemljo; le na teh tedaj ga je mogoče zavračati, črtiti; drugači ga pobijati bi bilo isto kar s pestjo vdrihati po zraku.
Ako je tedaj naša dolžnost ogibati se liberalizma kaker smrtne kuge, velja isto tudi o liberalcih. „Ne občujte z njimi“ — tako opomina sv. Pavel svoje verne Korinčane pred liberalci. „Še obedovati nimate skupej s takimi ljudmi.“ In spet sv. Janez : „Ne sprejmite ga v hišo, niti pozdravite ga.“ In gotovo korintski liberalci so bili veliko bolj nedolžni od naših, ker pohujševali so le se slabim življenjem, a naši tajijo, izpodkopujejo vero samo, ki je prvi pogoj krščanskemu življenju, zveličanju.
Sv. cerkev je svojim vernikom vedno omejevala občevanje z drugoverci, posebno z Judi. Hujši ko drugoverci so liberalni brezverci, hujši kot Judje naši liberalni materialisti in pesimisti, dasi se še toliko ustijo za edino prave narodnjake.
Res sicer, kar priporočuje stari krščanski rek: inimicus causae, amicus personae. Toda to prijateljstvo, to dobrohotnost moramo tako razumeti, tako omejiti, kaker nam svetuje krščanska previdnost. Nihče ni dolžan bližnjega tako ljubiti, da samega sebe večno pogubi. Da, ljubimo liberalca, dobro mu želimo, molimo, da se spreobrne, priskočimo mu na pomoč, ko ga nesreča tare; toda v občevanji, v javnem življenji nam mora vedno svetoo stati pravilo: ogibaj se liberalca! Kdor se neče okužiti, ne pridružuj se vže okuženemu, kdor se neče poliberaliti, ne bližaj se liberalcu!
Vender je pa silno težko in dandanes kar nemogoče liberalcev tako se ogibati, da bi nikoli in nikjer ž njimi ne občevali, ker liberalcev je žalibog dandanes tako vse napolnjeno, da bi moral katoličan, kaker govori apostelj, svet kar zapustiti, da bi se jim popolnoma izognil.
A ravno to nalaga nam v občevanji z liberalci tem večo previdnost in vestnost, da ne trpi vsled tega niti naše versko prepričanje in odločnost niti naša katoliška dostojnost.
Žalibog, da se dandanes liberalcem posrečuje se slepivkami katoličane zvabljati v društva, v katerih oni poljubno gospodarijo, ter se jih tako vslužne narediti v povspešitev liberalnih namer ali vsaj zazibati jih v brezskrbno spanje ter storiti neškodljive. So pa posebno nekateri navidezno neopovržni nazori ali vodila, katera liberalci dandanes tako radi povdarjajo, da katoličane zapletajo v svoj krog.
Eden takih nazorov, ki je dobil pri Slovencih največ vresničbe, je n. p. naslednji: snavljati se dajo društva, slovstvena, politiška, šolska, predvsem pa — razume se samo ob sebi — društva narodna, brez vsakega ozira na vero, tako da jim lehko pristopijo najskrajniši liberalci nič, manj kaker najodločniši katoličani.
Nezmisel, da veče ne more biti!
Prvič nasproti pravi veri, kakeršna je katoliška, je nevtraliteta ravno tako nemogoča kaker nasproti Bogu. To velja kaker o posameznem človeku, tako tudi o društvih, ki se le iz posameznikov sestavljajo. Dovolj, da kdo izrecno ne priznava katoliške resnice, je vže njen nasprotnik, in kot takega se tudi prej ali kasneje razodene. A ravno tako ne moremo, ne smemo nobene reči, nobenega podjetja človeškega odtegniti vplivu in moči sv. vere. Kaker je Bog vse stvaril v svojo čast, isto tako se mora vse Bogu podrediti, brezumna narava nič manj kaker umna, vse mu služiti. To podrejenje po omogočuje le vera; po nji poklanja človek Bogu i samega sebe i podvrguje mu druge brezumne stvari.
Politiška društva snovati skupno za katoličane in liberalce je isto kar trditi: politika nima z vero ničesar opraviti. A zgodovina nas uči, da je najsilniši politiški prevrat, francoska revolucija, dosegel svoj vrhunec ravno v tem, da je javno in slovesno namerjal odpraviti katoliško vero, da je za najviše bogstvo oklical pamet; v isti prekuciji je Robbespierre kot politiški glavar smatral za potrebno javno vvesti vero v najviše bitje. Uči nas dalje vsakdanja skušnja, da se verska vprašanja in zadeve, ki najglobokejše segajo v katoliško cerkev in življenje narodov, po politiških skupinah, kaker so državni zbori, razpravljajo in določujejo. Isto tako je znana resnica, da se stranke, ki zastopajo najskrajniše politiške nazore, prijateljski družijo ter skupno postopajo, kaker brž pride na dnevni red versko vprašanje, ki je načelne pomembnosti. Kajfa in Pilat in Herod, narodno židovski fanatiki farizeji, kaker oportunisti, saduceji, dasi toliko različnih politiških teženj, so se vender sprijaznili, ko je šlo za to, da se Jezus Kristus pogubi! Tudi v Mladočehu se ohladi sovraštvo do Nemca, tako da mu ponudi roko v prijazno zvezo, ako upa, da bo s tem več škodil krščanško konservativni stvari; še celo z Židom bi se Mladočeh pobratil in raji njemu prodal česki govor in narodnost, nego českim bratom, katoličanom, v ljubo zatajil svoje radikalsvo. Kaj nam to dokaže? Da se politika konečno pokori, da je odvisna od verskega naziranja, da so torej politiška versko indiferentna društva — nezmisel.
In le mladoslovenski liberalci, da bi imeli toliko kreposti, toliko samosvojega zatajevanja, da bi pri svojem političnem delovanji povsod na drugo mesto potisnili, da, prezirali to, kar je vsakemu liberalcu najviše, najsvetejše: sovraštvo do katoliške cerkve, liberalstvo!? Da bi le malo se ogledali po novejši zgodovini slovenski, prepričali bi se najbrže, da ni tako. Da bi n. pr. jutre kak dr. Gregr stavil v državnem zboru predlog za narodno šolo, ki pa ima ostati brezverska kaker doslej, pohiteli bi se naši liberalci na vrat na nos nabirati po Slovenskem podpisov za nov „brezverski“ predlog. A ko je šlo za Liechtensteinov predlog, ki je namerjaval vsaj deloma nam vrniti versko šolo, do katere imajo državljani najsvetejšo pravico, ki pa ni izrecno povdarjal narodnega značaja ljudski šoli, se naši liberalci nikjer niso še ganili, pač pa očitno in skrivno narod in učiteljstvo pregovarjali in ščuvali proti predlogu.
Kaj sledi iz vsega tega ?
Slovenci, z liberalci nikdar in nikaker ne društveno se ediniti. Ne v politiki, radi razlogov, ki smo jih ravnokar navedli. A tudi znanstveno in slovstveno ne; ker smer znanstva in slovstva je gojiti vedo in umetnost, katerih predmet je resnica in lepota, ti pa se ne dasti ločiti od Boga in večnih zakonov pravega, dobrega in lepega, torej tudi ne ločiti od — vere, katero liberalci prezirajo, tajijo. Kaker brž se stakne kako više, načelno vprašanje — in teh vprašanj kdo se more sosebno dandanes izogibati? — tedaj se mora v lastno škodo spoznati, kaj je v srci liberalca globokejše vkoreninjeno: ljubezen do narodne sloge in miru, ali sovraštvo do resnice.
Da, vstani so tudi liberalci v miru, v spravi živeti s katoličani, s klerikalci, tudi, ko bi drugači ne bilo, z jezuiti; saj oni sami mir in spravo vedno in povsod povdarjajo, priporočajo — dokler katoličani molče prenašajo njihove napade na resnico; ko jim je pa pošla potrpežljivost, ko se odločno vstopijo na noge za vero — tedaj je konec sloge, konec prijateljstva! Tedaj je pa zamera čez zamero: hujskači ste, rušitelji narodne edinosti, izdajice ste, in kaj vem še kaj! In kaka zamera! Očitamo Stritarju Schopenhauerjanstvo, liberalstvo, s katerim se je sam tolikokrat ponašal, očitamo „Sl. Narodu“ radikalstvo, dokazujemo „Slovanu,“ „Slovanskemu Svetu“ rusofilstvo — zato smo: nazadnjaki, šušmarji, sovražniki slovanstva, Efijalti! Kdor hoče z liberalci v miru, v spravi živeti, požiraj molče ves strup, ki ga podajejo v svojih listih in romanih; a pri vsem tem ne drži se kislo, ampak veselo; hvali, ploskaj, ko ti po blatu valjajo najsvetejše bisere, ko ti očitno pljuvajo v katoliško obličje, da, kdor hoče z liberalci mir, zataji katoliško vest, zataji vero, odpovej se svetemu krstu!
Kaj pa porečemo o društvih, katera liberalci s katoličani snujejo in vzdržujejo v imenu narodnosti? Nenaravno, prisiljeno zedinjenje tudi to! Liberalcu je narodnost naj viša, katoličanu pa vera. Da je mogoča sloga, mir, mora tudi tu katoličan svoje prepričanje, svoje stališče zatajevati; s tem pa je liberalec vže dobil pol zmage: naredil si je katoličana neškodljivega. A vsled prirojene vladohlepnosti liberalec ne miruje, dokler ne nosi v društvu zvonca. Katoliške ovčice se dajo zvitemu, grabljivemu volku vedno prekaniti; še v čast si štejejo, ako smejo liberalnemu govorniku ploskati, ako smejo njegov list brati in si ga naročati. V društvih, katera spaja golo narodna ideja, vedno prevladuje liberalen živelj, na kvar katoliški ideji. Pa saj je vže princip sam: snavljati golo narodna društva, ne da bi se jih podrejevalo viši, krščanski ideji, nekrščanski, poganski. Res, vporekalo se mi bo: čemu pa povsod izrecno povdarjati katoliško idejo, vero? Na to odgovarjam: vže samo s tem , da se katoličan zveže z brezbožnim liberalcem v imenu narodnosti, dejansko izključuje katoliško idejo ter priznava narodnostno kot najvišo. Če bi se katoličani pravega verskega prepričanja združili v narodno društvo, dasi bi izrecno katoliške ideje ne povdarjali, bi z mirno vestjo hvalil tako podjetje, ker sem prepričan, da katoličanu je vera in Bog nad vse drugo ter da ne bo verske ideje nikdar podrejeval niti žrtvoval narodnostni. To se razume samo ob sebi; a ne tako pri liberalno-katoliških narodnih društvih; podstava, na kateri se snujejo, je gola narodnost, ki ne pozna ne vere ne Boga. Da torej ponavljam: tako združenje je le zunanje, prisiljeno, ker nenaravno. Kaker brž pride na dnevni red versko vprašanje, se duhovi jamejo ločiti, in konec je vse edinosti. Celo skrajno fanatični Judje so radovoljno poslušali sv. Pavla, ko je začel govoriti v njih narodnem jeziku, hebrejski; a ko je apostelj omenil svojega poslanja do poganov, ko se je torej prestopivši meje nacijonalnega partikularizma dotaknil eminentno katoliškega vprašanja, tedaj je bruhnol njih srd na dan in hoteli so ga živega raztrgati. Katoličani morajo vselej, da ohranijo narodni mir, ali molčati, ali pa liberalcem nasproti kapitulirati. Naj storijo eno ali drugo — kdor si s tem okoristi, je konečno vedno le liberalec. Katoliško koketovanje z liberalizmom prvič zabranjuje, da ne more katoliška ideja na dan, drugič se ideja liberalna vedno drzniše pojavlja in si duhove vpokorjuje, tretjič se denar iz katoliških žepov steka v liberalne, iz katerih ga liberalci zajemajo v pobijanje, v sramočenje katoliške resnice in duhovnov.
Društva, kakeršno je n. pr. „Narodni dom“ so za katoliško stvar dvomljive veljave. Epitheton ornans — „narodni“, dasi tako častitljiv in nedotakljiv, nam ne daje še poroštva, da bo prihodnji „Narodni dom“ resnično koristil katoliški cerkvi, katoliškim Slovencem, domovini. Marveč vse je odvisno od tega, kdo bo gospodaril v njem, mladoslovenski liberalci ali tako zvani klerikalci, recimo katoliški Slovenci. Jaz vsaj kot duhoven, kot katoličan bi se desetkrat pomislil dati kaj za „Narodni dom“ predno bi mi slovenski liberalci črno na belem ne podpisali in potrdili: prvič, da ne bodo spravljali na oder prihodnega „Narodnega doma“ ničesar, kar bi znalo žaliti katoliško vero ali nrav; drugič, da bodo izključili iz njega vse liberalne liste; tretjič — skratka: da se enkrat za vselej odpovejo vsakemu vodstvu v „Narodnem domu.“
Ste slišali? Lepo je sicer, kaker vabite: „zidajmo „Narodni dom“ v njem bodo dobile zavetišča vsa narodne družbe, kaker sestrice bodo pod eno streho v miru stanovale, tu nam bo skupno narodno ognjišče, kjer si bomo ogrevali srca za sveto narodno stvar.“ Skupno narodno ognjišče! — na katerem bo sam ooblastno sedel mladoslovenski liberalec: Jaz gospod, jaz sam gospod, poleg mene ni druzega gospoda! — in ogenj podtikal z drvami, ki mu jih je skupaj nanosilo katoliško ljudstvo se vseh strani; in če se bo kdo predrznil pogledati mu v lonec, ga bo nevsmiljeno česnil z glavnjo po glavi: apage! Katoliški bratje, da bi nas le še kdaj glava ne bolela po „Narodnem domu!“
Kaj pa, ko bi mi enkrat vso to stvar preobrnili, in kaker liberalci stavijo narodnost nad vero, mi postavili vero nad narodnost? In to ne le skrivno v srci, ampak javno, ampak v dejanji, slovesno. Recimo, ko bi začeli nabirati za „Katoliški dom“?! „Katoliški dom“ — to bi bil ponos katoliške Slovenije! V tem domu bi našla narodnost naša, dasi podrejena veri, varnišega zavetišča, kaker vera v liberalnem „Narodnem domu,“ da, kaker narodnost sama na ognjišči tistih, ki v svojih loncih ne kuhajo nego pelin in strupena zelišča, s katerim Slovencem zavdajajo!
Društvo sv. Cirila in Metoda je gotovo Slovencem i koristno i potrebno. Braniti vero, braniti narodnost — to je njegov program, ki ga podpišemo se srcem, brez pomisleka. Naši cerkveni vladike sami so ga potrdili in sprejeli njegovo pokroviteljstvo. Toda kaj pomaga, ko se je tudi tu zasejala liberalna zajedavka, ki čilo rast tako idealnega društva zadržuje in zadušuje. Predsednik liberalen, brezverec — odborniki vneti katoličani; ali pa narobe: predsednik katoličan — podpredsednik radikalec: eden vleče voz na desno, drugi ga zavrača na levo; kaj čuda potem, da se redkokdaj naredi odločen korak, da se versko vprašanje ali prezira ali le kot pristransko, nebistveno omenja! Društvo, ki si je tako možato zapisalo na zastavo vero in pod vero narodnost, bi se moralo konštituirati iz mož, ki so brez izjeme verni katoličani, ki se zavedajo prvič svojih katoliških, drugič svojih narodnih dolžnosti.
Skratka: bilo bi želeti, da bi se, kar nas je zavednih katoličanov, od liberalcev popolnoma ločili: v slovstvenem delovanji, v politiškem, v časopisji: v vsem, v vsem! Ločili se pred vsem duhovni, od prvega do zadnjega, potem posvetni razumniki, katerim je vera še nekaj, ločilo se od njih slednjič tudi naše ljudstvo; v to seveda bi morali ljudstvo neprenehoma podučevati, koliko zlo je liberalizem; le tako bi se enkrat tudi ono nepoklicanih osrečevavcev otreslo. Ko bi se posušili vsi viri, po katerih dohaja liberalcem iz katoliških žepov gmotna podpora, ki je liberalcem conditio sine qua non za vse delovanje, ko bi jim katoliška inteligencija odrekla vsako duševno podporo, bi se kmalu prepričali, da je liberalizem na Slovenskem poslopje zidano na pesek.
Ako je sploh nedostojno, nespametno, da se katoličan združuje z liberalcem v skupno delovanje, je gotovo še nedostojniše zbirati se pod zastavo liberalcev ali dati se jim kakerkoli voditi. To znači odvisnost katoličana od liberalca in vtisne prvemu znak liberalstva pred svetom. Kaj takega bi se n. pr. zgodilo, ko bi se dr. Vošnjaku posrečilo povspeti se do političnega voditeljstva Slovencev. Kako neskladno to: mož fatalist, mož špiritist — voditelj narodu vernemu, pobožnemu, katoliškemu! Ali pa ko bi Stritar kot francoski enciklopedist, kot nemški Schopenhauerjanec — bil duševni voditelj slovenskega, in sicer, kaker je hotel biti, krščanskega razum ništva! Jojmene! Jaz vsaj, ne le kot duhoven, ampak kot pošten katoličan, bi smatral za neznosno ponižanje katoliške dostojnosti, za nesovmestno s katoliškim značajem vže sedeti v odboru narodnega društva, katero vodi, kateremu predsednik je očiten liberalec. Še celo sedeti, da ne rečem ploskati, pred odrom, na katerem govori ali igra liberalec! Katoličani, bratje — nolite servi fieri hominum — najmanj pa liberalcev!
Do zdaj smo govorili več ali manj o združevanji in skupnem delovanji z liberalci, kakeršno se dandanes navadno opazuje v naših narodnih društvih. Vender, kaker smo omenili vže zgorej, večkrat se nismo vstani liberalcev tako odkrižati, da bi jih popolnoma prezrli. Kaj hočemo, faktura je, da bivajo na svetu, in kot s takimi moramo hote nehote računiti. Večkrat se zna pripetiti, da imamo i mi i liberalci skupne interese, katerih doseči, skupne sovražnike — pri nas so pred vsem narodni nasprotniki — katerih zavrniti nam ni mogoče, nego se združenimi močmi. Tedaj je dovoljeno začasno in le od slučaja do slučaja z liberalci se pogoditi in zediniti v skupno postopanje. Zakaj pa ne? Res sicer, da mej katoličanstvom in liberalizmom je vsaka sprava, tudi začasna, nemogoča, ravno tako, kaker mej Bogom in peklom, toda liberalci so ljudje, in kot s takimi se da še od časa do časa kaka pametna beseda govoriti. Saj sta tudi Punec in Rimljan, potem ko sta se do golih kosti skavsala, nazadnje mir sklenila — seveda le začasno, in Punec je ostal Punec, Rimljan pa Rimljan: črtila sta se kaker pred, do smrti. Tako je tudi z liberalci. Stalno, prijateljski zavezati se ne moremo, a od časa do časa v roko si seči, skupno zaganjati volka, ki hoče oba raztrgati, je vender dovoljeno: najhuji sovražnik hiti gasiti ogenj v sosedovi hiši iz strahu, da se ne razširi do njegove. To je tako zvani kompromis, ki ga z dobro vestjo z liberalci sklepamo o volitvah, o peticijah za narodne pravice itd.
Vem, kaj se mi bo na vse, kar sem tu govoril, vporekalo: „Tedaj nobene zveze z liberalci! Jojmene! Premisli vender, koliko s tem trpi narodna reč! Liberalci so vender rodoljubi, so narodnjaki. Na tak način razcepljamo narodno moč in se sami sebe izdajemo narodnim sovražnikom.“
Nič ne velja tudi ta vgovor.
Liberalci so okuženi od brezverskega liberalizma; zatorej se ne moremo ž njimi družiti, da ne bi tudi nas prej ali kasneje liberalizem okužil. Dasi bi mogli tedaj edino v zvezi z liberalci rešiti si narodnost, kaj bi nam pomagala, ako bi nas ta zveza stala edino zveličavno katoliško vero?
Pa tudi to ni res, da bi bila narodnost naša odvisna od zveze — z liberalci. To trdijo le oni. Mi pa vemo, da vsa narodna moč, kaker trdijo liberalci sami, je v slovenskem narodu; slovenski narod je pa katoliški narod, kot tak pa je zvesto vdan svoji duhovščini; potemtakem pa ni treba kaker da duhovščina in razumniki, kateri ž njo mislijo, ljubo slovensko ljudstvo temeljito poduči o liberalizmu, kako je sovražen veri, kako pelje narod in domovino v pogubo, kako izdajski je, neavstrijski, da, če je treba, celo panslavističen in proticesarski; opominati to ljudstvo, zasebno in javno v cerkvi, v šoli, da je smrten greh brati, še bolj naročati si liberalne liste, kaker so „Sl. Narod“ in drugi. Potem bo narod slovenski kmalu na strani svoje duhovščine, in kdo mu bo mogel potem zatreti narodnost? Mu jo bodo izdajali duhovni? A potem bodo morali tudi liberalci plesati, kaker bo narodu, pravim katoliškemu, njih vplivu emancipiranemu narodu ljubo. Potem jim o volitvah in o druzih kritičnih časih ne bo druzega ostajalo nego ali brezpogojno glasovati za katoliške, narodne kandidate ali pa proti tem zavezati se z narodnimi nasprotniki, z nemškutarji; kaker brž pa to store, jim je na Slovenskem za vselej odklenkalo.
Slovenci, ako smo res katoliški, ako smo pravi rodoljubi, ne smemo mirovati, dokler ne priženemo naših liberalcev do te alternative: ali naj se brezpogojno podvržejo katoliški ideji ali pa naj javno prestopijo v tabor liberalnih Nemcev in Židov, kamer se vže zatekajo njih bratje po duhu — Mladočehi. Katoliško Slovenijo pa naj pustijo nam: naša je!
Ni komentarjev:
Objavite komentar