Prvi problem se namreč na slovenskem pojavi ob dveh osebnostih, ki se jih obe smatra za krščanska socialista. Edvard Kocbek in Janez Evangelist Krek. In kakor smo tu navedli Kocbeka pred Krekom, se ponavadi tudi poznavanje "krščanskega socializma", odvija od Kocbeka do Kreka, namesto da bi se presojalo krščanski socializem časovno. Med Krekom in Kocbekom ne bi moglo biti večje različnosti in namesto, da bi se tu poglabljali v malenkosti, naj zadošča že eno samo dejstvo: Krek je bil katoliški duhovnik, Kocbek pa ne. To samo dejstvo bo pomagalo k boljšem razumevanju teh dveh osebnosti "krščanskega socializma". Krščanski socializem tu navajam v narekovajih, ker bomo v nadaljevanju videli, da je krščanski socializem nekaj popolnoma različnega odnosno na časovno obdobje v katerem se je nahajal Krek in v katerem se je nahajal Kocbek.
A še preden si lahko odgovorimo kako je s krščanskim socializmom, si moramo odgovoriti na vprašanje, kaj sploh socializem je in v kakšnem kontekstu uporabljamo sploh besedo socializem. Kajti s krščanskim socializmom je podobno kot z narodnim socializmom (oz. nacional socializmom), kapitalisti ponavadi zelo enoznačno uporabljajo besedo socializem, s katero skušajo v isti koš spraviti različne svetovno nazorske skupine proti-kapitalističnih teženj. To delajo na skoraj evidenten način, kot so nekdaj počeli komunisti in kar danes počnejo razdrobljene socialistične skupine. Prvi so vse proti-komuniste označevali za fašiste, drugi pa vse proti-socialiste označujejo za kapitaliste. Ta taktika je sicer zelo prikladna, a vendar je popolnoma neiskrena in zavajujoča.
Za pomoč si vzemimo kar Krekov Socializem iz leta 1901, ki pravi:
"Besedo socializem je prvi zapisal Peter Leroux (Lerû) [Pierre Leroux] v svoji knjigi »Trois discours« (Trije razgovori) 1. 1832. V njej je dokazoval, da posamnik nima nič svojih pravic, marveč da so vse njegove pravice združene s pravicami vsega človeštva. Pobijal je načelo tistih, ki so trdili, da je posamnik sam zase celota in da se s tem najbolj pospešuje splošno blagostanje, če se vsakemu posamniku da popolna svoboda in če v medsebojnem boju vsakdo skuša napredovati, kolikor more.
Posamnik se imenuje z latinsko besedo individuum, posamezen pa individualis. Zato se je dejalo tistemu načelu, ki poudarja neomejene pravice posamnikov — individualizem. Temu načelu se je uprl Leroux, zatrjujoč, da je družba več nego posamnik. Drug, tovariš se imenuje v latinščini socius, družen pa socialis. Odtod je nazval Leroux načelo, ki pobija napačno posamništvo ali individualizem in zagovarja višji pomen družabnega življenja — socializem ali družništvo.
Beseda »socializem« se je brž udomačila. Izprva so jo rabili v splošnem pomenu. Ko so vprašali Proudhona (Prudôna) pred sodiščem, kaj je socializem, je tako-le odgovoril: »Socializem je vsako teženje po zboljšanju družabnih razmer.«"
"Socializem se je razvil v novi dobi iz gnilih, krivičnih družabnih razmer."
Janez Evangelist Krek, 1901.
Socializem kot tak, je torej nastal kot upravičena reakcija na individualizem, ki je po francoski revoluciji s seboj privlekel razbrzdane gospodarske razmere v obliki kapitalizma. Socializem je tako v svoji zgodovinski funkciji predvsem svetovno nazorska alternativa gospodarskemu individualizmu oz. njegovo logično nasprotje. To nasprotje pa je moglo nastati in postati šele in zgolj zaradi individualizma. Zato je nujno razumevanje socializma v luči zgodovinskih premikov tiste dobe.
"Po vseh državah so se namreč od srede 18. stoletja sem uveljavljali zakoni, ki so posamnikom dajali svobodo v vseh ozirih. V gospodarskem življenju so se jele prav kmalu čutiti žalostne posledice. Neomejena gospodarska svoboda je rodila silno tekmovanje (konkurenco) posamnikov med seboj in v tem boju so slabejši in poštenejši podlegli. Zmagovali so višji sloji, nižji so propadali. Med delavskimi stanovi je bilo vedno več revščine. Izmed njih samih in izmed človekoljubnih njihovih prijateljev so vstajali možje, ki so čutili, da tako ne sme več dalje. Upirali so se neomejeni svobodi posamnikov in so po svoji pameti in po zgledih iz prošlih časov sestavljali raznovrstne načrte, po katerih naj se ozdravi bolna družba s tem, da se posamnikom omeji svoboda. Pred Lerouxom niso imeli nobenega skupnega imena. Odkar je pa ta mož objavil besedo socializem, so se je pa brž oprijeli in so se imenovali socialiste."
"Načela 1.1789., na katera se sklicujejo vsi revolucionarci, pa še niso vsa našteta v prejšnjih vrsticah. Enega poglavitnih še nismo navedli: Revolucija se je že v svojem pričetku v gospodarskih vprašanjih oklenila fiziokratičnih naukov, ki proglašajo popolno gospodarsko svobodo in se v svojih temeljnih
načelih nič ne ločijo od takozvanega gospodarskega liberalizma. Francoska revolucija je potemtakem poleg usodnih političnih zmot zanesla tudi najhujšo gospodarsko zmoto med svet."
"Pri vsem javnem gospodarstvu gre po fiziokratskih načelih za to, da se čim največ pridela in izdela. S tem: naj bi rastle tudi potrebe; ljudje bodo vedno več uživali in bodo vsled tega vedno bolj srečni. Quesnay se je držal načela, da so vse stvari dvomne, razen kar jih dosežemo s čutili; v srečo šteje zlasti čutno uživanje. Najvažnejši njegov nauk je pa tale:
Da se čim največ pridela in izdela, je treba popolne gospodarske svobode. Kakor se druga narava sama vlada, tako naj se vlada tudi vse gospodarsko življenje, za katero veljajo ravno tako stalni naravni zakoni, kakor za vse drugo. Svobodno bodi torej zemljišče, svobodno last, svobodne vse obrti, svobodna trgovina. Proč z vsem, kar omejuje to svobodo: proč z obmejno carino, proč s cehi in trgovskimi gildami, proč s fevdalstvom, proč z vsemi stanovskimi zvezami, proč s srenjsko samostojnostjo!"
"Quesnay in njegovi učenci so popolni gospodarski liberalci. Nravne strani človeške narave ne upoštevajo. Vse gospodarsko življenje jim je samo igrača stalnih naravnih sil. S tem pa vsaj posredno taje tudi vsako odvisnost gospodarskega delovanja od božjega nravnega zakona in zato tudi odrekajo državi pravico, da bi smela s svojimi zakoni skrbeti za red v gospodarskem življenju. Quesnay pravi sam: »Treba je le vzbuditi potrebe in razviti proizvajanje; potem pojde svet sam od sebe.« Med njegovimi učenci se je rodilo zloglasno gospodarsko geslo z ozirom na državo: Pusti, naj se dela, kar se hoče; pusti, naj gre, kakor more!"
"Quesnayove nauke je izpopolnil in razvil Anglež Adam Smith."
"Načelo gospodarske svobode je vzprejel od Quesnaya, zavrgel je pa njegovo trditev, da je edino poljedelstvo plodovito. Nasproti temu je učil, da je edino plodovito človeško delo. Zato se imenuje njegov nauk z latinsko besedo industrializem."
"Po njegovem bodi kakor po fiziokratskih naukih vsak človek v svojem gospodarskem delovanju popolnoma prost. Država ima samo to dolžnost, da brani njegovo osebno varnost in njegovo last. Vse, kar omejuje gospodarsko svobodo, se mora odstraniti. Vsak se sme preseliti kamor mu drago. Osvoboditi se mora zemljišče. Vsak naj sme delati s svojim posestvom, kar hoče: razdeliti ga, zastaviti ga za dolg, kakor mu drago. Tudi vsi zakoni, ki silijo rokodelce, da so združeni v cehih, ali trgovce, da se vežejo v zadrugah, morajo pasti. Vsak sme začeti kakršnokoli obrt hoče. Trgovina bodi neomejena. Zato naj se odpravi carina; svobodno naj se uvaža in izvaža blago, kamor komu kaže. S svojim denarjem lahko dela vsak po svoji volji. Posoja naj ga na kakršne obresti more. Vsled tega ne sme biti nobenega zakona proti oderuštvu več. Lahko se pa tudi denar daje za raznovrstna podjetja ali sklepajo ž njim kakršnekoli pogodbe."
"Smith je posadil na prestol v gospodarskem življenju sebičnost in prav tako, kakor pred njim Quesnay, je razdrobil nravni značaj človeškega dela in s tem pod obliko neomejene svobode ponižal človeka do živali. Njegova načela so se bliskoma razširila po vsem svetu."
"Na Francosko sta presadila Smithove nauke I. B. Say in Bastiat in od tam so kmalu prišli v druge države. Niso pa ostali samo na papirju. Jeli so se izvrševati v zakonih. Poleg politične svobode se je povsod zahtevala tudi gospodarska. V vretju, ki je rodilo prekucije 1. 1848., se je čul povsod glas: ustava in liberalizem. Pričakovali so se čudeži od ustavne državne oblike in od Smithovih naukov. V burnem šumu so dosegle posamezne države vsaka svojo ustavo in gospodarsko svobodo. Pokazali so se tudi čudeži, a na slabo plat. Pričela se je res svobodna konkurenca, pri nji so bili pa tepeni vsi delavski stanovi; udarjena pa je bila tudi javna nravnost, pozabljeno spoštovanje človeške osebnosti, dostojanstvo človeškega dela in v kot pahnjeno najvišje premoženje človeškega rodu: vera, strah božji in krepostno življenje."
"Materialistu, ki ne pozna drugega nego naravne sile, ki taji Boga, dušo in posmrtno življenje, ne more biti pač nič bolj všeč ko Smithov sestav. Kakor se v naravi po materialističnih nazorih vse razvija v medsebojnem boju, v katerem slabejši poginjajo in močnejši ostajajo, tako se po Smithovih naukih vse gospodarsko življenje giblje v boju svobodnega tekmovanja. Tudi tukaj ostajajo le krepkejši. Smith je učitelj skrajnega individualizma. Vladajočim, veri odtujenim slojem je bilo to silno pogodi, dejali so: »Čemu še usmiljenje, čemu ozir na reveža, na delavca? Država ga nima pravice braniti, ko ga odiramo in izžemamo. Po naravnih zakonih naj propade, kakor po ravno tistih naravnih zakonih mi bogatimo.«
Nižji stanovi so kmalu čutili vse prekletstvo tega sebičnega individualizma. V kolikor niso iskali rešitve proti njemu v krščanskih načelih, ki ne priznavajo nobenemu človeku popolne neodvisnosti, so postavili proti individualizmu — socializem. Omenjali smo že Petra Lerouxa, ki je prvi stopil s tem imenom na dan. Da se je mogel na materialističnem temelju razviti, mu je pa pomagalo zlasti nemško modroslovje."
Janez Evangelist Krek, 1901.
Tako je socializem po svoji osnovni logiki nekaj upravičenega. In kar je še pomembneje, v svojem bistvu je s krščanstvom bolj skladen kot kapitalizem. Cerkev je tako kot vedno v zgodovini prepoznala socialne krivice, ki so se pojavljale v obdobju naraščajoče industrializacije in migracije ljudi v mesta ter jih je začela naslavljati, kot bomo videli v nadaljevanju. Če z besedo socializem razumemo zgolj socialno pravičnost, kakor se je dejansko ta beseda do neke točke razumela, potem je krščanska doktrina socializem in je oznaka "krščanski socializem" popolnoma primerna. Ali kot pravi Krek:
"Jasno je, da je bilo tako socializma raznih vrst. Kakor je kdo umeval pravice posamnega človeka, tako je tudi po svoje pojmoval, kdaj jih prestopi, kdaj se je torej treba upreti individualizmu."
Janez Evangelist Krek, 1901.
Če pa z besedo socializem razumemo nek točno določen svetovni nazor, potem moramo postati bolj pozorni, kot bomo videli v nadaljevanju. Naprej Krek nekoliko definira izvor krščanskega socialnega gibanja ali tistega, kar se je tedaj imenovalo krščanski socializem:
"Krščanski možje so poudarjali, da morajo socializem voditi nauki Kristusove vere. Boriti se je treba po njihovih mislih proti individualizmu, toda pri tem se mora upoštevati vera in cerkev, mora se ohraniti rodbina in braniti treba zasebno last v njenih po pravičnosti in ljubezni določenih mejah. Imenovali so svoj nauk krščanski socializem. Tako pravi n.pr. Lacordaire (Lakordér): »Krščanski socializem spoštuje vero, družino in zasebno last in teži po tem, da bi zboljšal z združevanjem, ki naj se raztegne kolikor je sploh možno, telesno in dušno stanje večine ljudi.«"
"V zlati sredi med neomejeno zlorabljeno avtoriteto, neomejeno individualno svobodo in radikalnim komunizmom stoluje resnica, katere pristaši se imenujejo splošno kristjani, določno pa z ozirom na politično in gospodarsko življenje — krščanski socialisti."
Janez Evangelist Krek, 1901.
Socializem kot tak razdeli na tri osnovne skupine: Krščanski, komunistični in državni socializem. Komunistični socializem naprej deli v agrarni komunistični socializem, industrialni socializem, umstveni socializem in splošni socializem. Slednjega deli v dve podskupini, ki sta demokratski socializem ali socialna demokracija in anarhistični socializem.
Za začetnika katoliškega socialnega gibanja imenuje škofa Kettelerja in med drugim navaja njegove besede iz 1869. leta:
"»Splošno je delavsko stanje del velikega socialnega vprašanja, ki se je razvilo na polju ljudskega življenja vsled zmotnih verskih, političnih in gospodarskih načel, ki jih povsod razširja protikrščansko liberalstvo. Sedaj smo šele ob pričetku tega razvoja, ki bo vedno večji in resnejši; temeljito in vsestransko soditi ga bodo mogli šele pozneje, ko se bodo pokazale njegove pogubne posledice v vseh strokah. Potem bodo drugi do dna obravnavali ta predmet in z novimi dejstvi v roki dokazovali resnico, ki jo tu izrekam in ki so jo dokazali doslej vsi dogodki v svetovni zgodovini in jo bodo dokazali tudi nadalje, da more le Kristus in krščanstvo pomagati svetu in zlasti tudi delavskemu stanu.«"
Janez Evangelist Krek, 1901.
Razlika med krščanskim socializmom v tej obliki in socializmom v materialistični obliki je gotovo dovolj jasna vsakomur. A vendar gre poudariti, da oba socializma, kakor ju tu navajamo, bazirata na zelo različnih predpostavkah. Materialistični socializem v svojih oblikah od znanstvenega socializma od liberalne demokracije, paradoksalno bazira na liberalni individualistični enakosti. Medtem pa krščanski socializem na tej točki bazira na krščanski pravičnosti in enakosti pred Bogom, ki pa ne zametuje hierarhične družbene strukture in stanovske različnosti. Krščanska socialna misel se tako nagiblje k cehovskemu gospodarstvu, kasneje h korporativističnemu gospodarstvu, socializem pa k diktaturi proletariata.
"Novodobni socializem je sprejel za svoj temelj načelo materializma in komunizma. Oboje nasprotuje krščanstvu in zato je bilo treba boja proti njima. In to je bila druga smer krščanskega socialnega delovanja."
Janez Evangelist Krek, 1901.
Kmalu po prebujanju krščanskega socialnega gibanja in manj kot deset let po prvih Kettelerjevih socialnih spisih je papeštvo nastopil znameniti Leon XIII., ki je s svojimi socialnimi okrožnicami začel živo in močno krščansko socialno gibanje. To socialno gibanje je na podlagi krščanske pravičnosti in katoliške socialne tradicije, iskalo alternativo materialističnemu socializmu, medtem ko je bilo popolnoma nasprotno liberalizmu oz. kapitalizmu. Obdobje Leona XIII. zaznamuje velik katoliški preporod, ki je dal velikanske katoliške shode in rodil katoliške stranke in gibanja. To obdobje je dalo tudi pri nas velike katoliške može, kot sta Mahnič in sam Krek.
Vendar pa je za nas tokrat na tem mestu bolj pomembno nekaj drugega. "Krščanski socializem" je postajal vse bolj neprimerna oznaka. Težko je še govoriti o krščanskemu socializmu, če velja, da je socializem pač materialistični sistem, ki oznanja versko svobodo in sekularno državo.
Leon XIII. se je že v svoji drugi papeški encikliki leta 1878 lotil socializma in obsodil socialistične združbe. Katoličani so začeli socialno vprašanje jemati resneje še v večjem obsegu, tako da so ponujali dejanske alternative socialistom in so začeli zavračati materialistične zmote znanstvenega socializma. Leonovo papeževanje je dalo tudi najznamenitejšo socialno okrožnico "Rerum novarum", v kateri je prav tako obsodil komunizem, vendar pa nas zaradi namena tega zapisa, ki je v tem, da razjasnimo oznako "krščanski socializem" zanima okrožnica "Graves de communi", kjer Leon omeni prav težave s poimenovanjem krščanskih socialnih gibanj. Oznaka "krščanski socializem" je postala neprimerna, zato mnogi imenujejo krščansko socialno gibanje "krščanska demokracija". Leon naslovi tudi problem, ki se pojavi pri tem poimenovanju, saj se "krščanska demokracija" lahko smatra, kot nekaj identičnega socialni demokraciji. Ali, če smo malo cinični in kot lahko presojamo danes z ozirom na krščanske demokrate širom Evrope, obstajal je strah, da bi oznaka "krščanska demokracija" pomenila prav tisto, kar danes "krščanska demokracija" je. Saj papež v encikliki namreč jasno pravi, da "krščanska demokracija" kjer se pojavlja ne sme pomeniti "demokracije" v političnem smislu, torej oblike vladavine.
Kakor koli že, jasno je postalo, da oznaka "krščanski socializem", ni več primerna in da papež smatra oznako "krščanska demokracija" za primernejšo. Tu je torej dejansko že leta 1902. leta nastopil konec "krščanskega socializma", kakršen je avtentičen "krščanski socializem" dejansko bil. Od tu dalje je krščanski socializem zgolj de-facto materialistični socializem, bodisi v socialdemokratski, bodisi v znanstveno socialistični obliki, s krščanskim klobukom na glavi. Od tu dalje, se pod oznako "krščanski socializem" spajata le še dve popolnoma nasprotna si svetovna nazora.
Skupaj z oznako "krščanska demokracija" se je pojavljala tudi oznaka "krščanski solidarizem". Pristaš te oznake je bil pri nas dr. Aleš Ušeničnik, ki je ravno glede poimenovanja polemiziral z dr. Andrejem Gosarjem, ki je vztrajal na oznaki "socializem".
Čeprav Gosar tudi definira kaj "socializem" sploh je, ga nismo postavili ob Kreka, že zato, ker v tem primeru Gosar definira socializem tri leta po Krekovi smrti. A kljub temu nam more služiti kot pojasnilo kaj socializem v fundamentu je.
"Socializem je po svojem bistvu nasprotje individualizma. To nasprotje je vsestransko in popolno, velja tako v pojmovanju poedinca, kakor tudi družbe, v pojmovanju zasebne lasti na tvarnih dobrinah kakor tudi v pojmovanju pravic in dolžnosti poedinca do družbe in narobe."
"Socializem pa vidi v posamezniku predvsem le člana družbe z najrazličnejšimi odnosi, dolžnostmi in pravicami do nje. Človek sam na sebi mu je nepopolno, nedovršeno bitje, ki doseže svojo popolnost šele v družbi. Zato mu mora biti splošna, družabna korist vrhovni pravec, načelo, po katerem uravna svoje življenje.
S tem pa socializem ne ubija prostosti in ne uničuje osebnosti. Nasprotno, njegov cilj je »pridobiti vsem ljudem svet duševne svobode, lepote, raziskavanja, etičnega užitka, ustvariti jim možnosti, da razvijajo svoje duševne zmožnosti in moči ter tako uživajo svoje življenje.« Isto hoče tudi v gospodarskem oziru. »Socializem je narodno gospodarstvo v najstrožjem smislu besede.« Zato pa ne sme izločiti iz gospodarskega življenja vseh sil, ki služijo sedaj neposredno sebičnim namenom, marveč jih mora naravnati v drugo smer, da se njihov sad ne zbira v rokah poedinca, temveč da s pridom služi splošnim koristim. Socializem se lahko opira na egoizem. Da, dokler so ljudje taki, kot jih je pridigovanje egoizma napravilo, mora to storiti. Pa tudi sicer ne izključuje privatne iniciative in podjetnosti, marveč jo le vedno in povsod uravnava tako, da sodeluje v družabnem produkcijskem procesu."
"Tu nas zanima le dejstvo, da pravi socializem noče mehaničnega podružabljenja produkcijskih sredstev, marveč stremi za tem, da se vse moči, ki služijo sedaj zasebnim koristim, v kar najvišji meri izrabijo v dejansko produktivnem delu. Še več! Socializem hoče, da se tudi tiste produktivne sile, ki čakajo sedaj mrtve ali premalo izrabljene, vprežejo v celem obsegu v socialno koristen produktiven proces. Njegova bistvena naloga je, da organizuje in strne vse družabne sile na temelju spoznanja, da je sodelovanje vseh članov družbe nujno potrebno."
"V socialistični družbi morajo sodelovati vsi, socializem ne pozna diktature proletarijata."
"Cilj socializma v vseh njegovih oblikah je skupno družabno gospodarstvo, razvijajoč se polagoma, korak za korakom, vsak dan prekoračujoč mejo, ki se je včeraj zdela še skrajna, zadnja. Podlago za to tvorijo družabna produktivne sredstva, ki služijo splošni potrebi. Tako stopa na mesto produkcije za trg produkcija za neposredno uporabo. Družabno gospodarstvo mesto menjalnega, to je ono, kar hoče socializem v nasprotju z individualizmom. To družabno gospodarstvo naj bi se vedno dalj razširilo in raztegnilo, tako da bo prevladalo, kakor prevladuje sedaj menjalno gospodarstvo."
"Socializem je naziranje."
"Po njegovih pravilih sme posameznik izrabljati svoje naravne sposobnosti in lastnosti le v mejah, ki mu jih stavi splošna korist."
Andrej Gosar, 1920.
Nadalje Gosar sam prizna, da je Leon XIII. v svoji okrožnici do neke mere jasno povedal, da oznaka "krščanski socializem" ni več primerna in da jo nadomešča oznaka "krščanski solidarizem". A sam smatra solidarizem le kot "načelo" in nadalje ugovarja Leonu XIII. češ, da je od njegove okrožnice preteklo že dvajset let, vmes pa je bila vojna.
"Leonovo stališče do izraza krščanski socializem je bilo umljivo in lahko tudi popolnoma utemeljeno. Toda od takrat je preteklo skoraj 20 let in vmes se je završila velika svetovna vojna, ki je potisnila socialni razvoj vsaj za en rod naprej. Zato nas ozir na to, kar je bilo, ne sme ovirati, da presodimo, ali so naše stare ideje in stari pojmi o zunanjem ustroju človeške družbe primerne tudi za dobo, v kateri živimo. Človeštvo se razvija. Cerkev se prav zato v takih zunanjih vprašanjih ne more in noče postaviti na določeno, nespremenljivo stališče. Kar v tem oziru reče, so navadno le navodila in izraz tega, kar smatra v danih razmerah kot oportuno."
Andrej Gosar, 1920.
Gosar je bil prepričan, da je solidarizem le neko duhovno naziranje ali celo zgolj moralno naziranje napram kapitalistični družbi, medtem ko je socializem gospodarska alternativa kapitalizmu. Tako, da se v resnici socializem in solidarizem krijeta, a eden je dokaj neživ, duhovni nazor, medtem ko je drugi družbeno aktiven.
Gosarju je takoj nasprotoval Ušeničnik, ki poda več pomislekov na njegov članek. Beseda "socializem" ni tako enoznačna, kot jo prikazuje Gosar.
"Prav taka težava je pa tudi z besedo socializem. Lehko pomeni družabni red, ki bi pretiraval pravice skupnosti na škodo poedincem."
"Lehko pa pojmujemo socializem tudi kot družabni red, ki ne bi zanikaval pravic in svobode poedincev, temveč bi poudarjal in izvajal le načelo, da morajo imeti pravice in svobodo vsi, da se mora torej raba pravic in svobode ravnati po socialnih ozirih."
Aleš Ušeničnik, 1920.
Slednjo možnost Ušeničnik vidi kot "pravi socializem", ki ga slika Gosar in pravi, da je takšno naziranje tudi naziranje njega samega oz. krščanskega solidarizma, s to razliko, da solidarizem poudarja nujnost globljega družbenega prežarčenja s krščansko doktrino. Obenem pa pojasni zakaj, ni "krščanski socializem" več primerna beseda.
"A zakaj si nismo osvojili besede »socializem«? Krščanski sociologi niso marali rabiti besede, ki jo je agitatorično vrgel med mase materialistični socializem in ki se res lehko tudi krivo umeva. To je po tistem starem načelu, da ne rabimo besed, ki jih nasprotniki v nasprotnem zmislu umevajo in rabijo. Ko je še Leon XIII. to ravnanje izrecno odobril, ni skoraj kazalo drugače, kakor iskati druge primerne besede. P. Pesch je porabil besedo »solidarizem«, ki je bila Francozom že domača. Beseda za uho res ni kaj blagoglasna, tudi je nekam nerodna, a misel prav dobro izraža, nemara bolje, ker manj dvoumno, kot pa beseda socializem."
Aleš Ušeničnik, 1920.
Potem pa Ušeničnik zavrže Gosarjeve trditve, da solidarizem pomeni zgolj moralno naziranje:
"Ni resnično, da pomeni solidarizem le notranjega duha. Solidarizem, kakor ga umevajo krščanski sociologi, pomeni načelo skupnosti in odgovornosti socialno uveljavljeno in ostvarjeno. Solidarizem hoče družabni red socialne pravičnosti, družabni red, kjer bi vsak dajal vsakemu svoje, poedinci družbi, kar družbi gre, družba poedincem, kar poedincem gre. Solidarizem se dosledno bori proti vsem socialnim krivicam, v prvi vrsti proti največji socialni krivici naše dobe, proti kapitalizmu. Solidarizem ne pomeni le duha, temveč pomeni, prav tako kakor socializem in morda bolje, socialno formulo. Ta formula slove: družbo je treba preosnovati in postaviti zopet na temelje socialne pravičnosti.
Solidarizem je torej čisto pravi socializem, ako socializem ne pomeni drugega kakor družabni red socialne pravičnosti."
Aleš Ušeničnik, 1920.
A kar je za nas na tem mestu pomembneje je Ušeničnikov konkreten pomislek zoper "krščanski socializem" v oziru na Gosarjevo izvajanje.
"Če se komu zdi, da bi dala beseda »krščanski socializem« krščanski socialni akciji novega življenja, novega impulza, nove moči, bi človek mislil, torej oznanjujte krščanski socializem."
"Toda kdor hoče dejavno poseči v socialno gibanje, mora imeti konkretno formulo: to le hočemo in tako le hočemo to doseči! Katera konkretna socialna oblika more res za jamčiti socialno pravičnost? Tu se nemara vendarle ločimo, in dr. Gosar misli morda s socializmom prav konkretno obliko socialne preuredbe."
Aleš Ušeničnik, 1920.
Jasno je namreč bilo, kakor smo že prej omenili, da more vztrajanje na oznaki "krščanski socializem" roditi le še zmedo, ki ji nihče več ne bo kos. Tako je Gosar podal odgovor na Ušeničnikove pomisleke v katerem pa je podobno vztrajal na "krščanskem socializmu", ki je konkretna socialna ureditev, medtem ko je po njegovem krščanski solidarizem le notranja duhovna nota katoličana, popolnoma nevezana na katerokoli dejansko zunanjo ureditev. Seveda se ob tem poraja vprašanje, če je solidarizem res zgolj to, kako da ni Gosar potem takem trdil, da je "krščanski socializem" udejanjena oblika krščanskega solidarizma v nekem trenutku zgodovine, temveč je s svojim izvajanjem dejansko solidarizem prikazoval le kot neko naravnanje, ki nima popolnoma nobenega vpliva na zunanji materialni svet, če ga "krščanski socializem" ne vsebuje. Namreč po Gosarjevi logiki bi moral "krščanski socializem" kar se da odgovarjati "moralični formuli" krščanskega solidarizma. Denimo Janko Kralj je ravno v tistem času šel vsaj tako daleč, da je trdil, da je krščanski socializem neke vrste realizacija krščanskega solidarizma. Vendar pa je Kralj zanimivo svoja izvajanja preveč upiral na ta "neživ" vidik tistega, kar mu je predstavljal "krščanski solidarizem" in zašel ravno v nasproten ekstrem.
V resnici pa je bilo Gosarjevo vztrajanje na "krščanskem socializmu" napačno. Prvič zato, ker je po nepotrebnem trdil, da krščanski solidarizem potrebuje živo aktivno formulo, vzeto nekje drugje, ker da je sam nima, in drugič, ker je zgodovinsko gledano napačno vztrajal na tej oznaki, kot bomo videli v nadaljevanju.
Res, čez enajst let po tej debati pri nas je papež Pij XI. izdal znamenito okrožnico "Quadragesimo anno", kjer je med drugim zapisal tudi:
"Religiozni socializem, krščanski socializem so protislovni izrazi: nihče ne more biti obenem dober katoličan in pravi socialist."
Quadragesimo anno, 1931.
S tem je bila leta 1931 dokončno zapečatena usoda oznake "krščanski socializem". Četudi je sprva pomenila krščansko socialno gibanje ali krščansko socialno misel, je vendar po Leonovi okrožnici "Graves de communi" postala docela neustrezna, uporabljali pa so jo dalje le še tisti, ki se niso mogli ali se niso znali odreči določenim specifičnim vidikom socializma. Zakaj se je Pij XI. odločil tako jasno obsoditi "krščanski socializem" pojasni tudi sam Ušeničnik v opombah k objavi okrožnice, kjer se spomni tudi polemike z Gosarjem.
"Papež jemlje besedo »socializem« v najbolj svojskem pomenu, kakor so jo jemali in jo jemljejo socialni demokratje sami, v pomenu, ki je tudi najbolj logičen. Človek je namreč po naravi individualno in socialno bitje. Če motrimo v človeku samo individualno plat in osnujemo na to filozofijo o človeku in družbi, bo to individualizem. Če pa motrimo samo socialno plat in na to osnujemo filozofijo o družbi in človeku, bo to socializem. Logični socializem zanikuje torej pravo človeško individualnost in osebnost, in ker se človek le po osebnosti dviga nad tvarni svet, zanikuje tudi onostransko življenje in onostranski smoter ter žrtvuje človeka popolnoma družbi in nje tostranskim smotrom."
Aleš Ušeničnik, 1931.
Tako je bila že drugič oznaka "krščanski socializem" ovržena od samega papeža, tokrat celo povsem nedvoumno. Kdor se je po tej okrožnici še vedno označeval za "krščanskega socialista" ali izrekal za "krščanski socializem" to ni več počel iz tiste Krekove misli, niti iz kakršnekoli avtentične krščansko socialne misli, temveč iz dejanskega spajanja materialističnega socializma z nekakšno karikaturo krščanstva. Kar pa je pomembneje, to je počel vedoč, da je papež jasno naglasil, da je kaj takega neustrezno.
A Gosarju tudi to ni bilo dovolj in je kljub strinjanju s papežem, da je socializem neskladen s krščanstvom, vseeno trdil, da ni socializem neskladen s krščanstvom, ker je socializem, temveč zato, ker je socializem v točno določeni, torej socialdemokratski oz. marksistični obliki.
"Zaradi tega nam pač ne bo preostalo nič drugega, kot da ostanemo pri imenu krščanski socializem. Treba bo le hiteti, da damo imenu čim prej povsem določeno, zares krščansko vsebino ter tako izključimo slehern dvom."
Andrej Gosar, 1932.
Vendar pa so Gosarjevi ugovori vprašljivi. Še posebej če vzamemo Quadragesimo anno in jo postavimo ob bok Graves de communi. Ne le, da s tem dobimo celovit odgovor na vsak pomislek glede oznake "krščanski socializem", temveč se tudi Gosarjev ugovor obema okrožnicama razlikuje. Ušeničnik pa je vztrajal na ustreznosti papeževih besed in pravi:
"Ali je torej papež obsodil tudi besedo »krščanski socializem«? Jasno, da gre papežu predvsem za stvar. Prazno upanje je, pravi, da bi bilo mogoče socializem »pokrstiti« (baptizari). Socializem sloni na nauku o človeški družbi, ki je pravemu krščanstvu tuj in nasproten. Zato »nihče ne more biti obenem dober katoličan in pravi socialist« (nemo potest simul catholicus probus esse et veri nominis socialista). Papež seveda misli na socializem, ki je res socializem, pravi socializem (si vere manet socialismus), kakršen je vprav socializem socialne demokracije. Pravi torej, da nihče ne more biti (esse) pravi katoličan in pravi socialist. Če je pa tako, je pa seveda tudi jasno, da se prav za prav tudi tako imenovati ne more. Zakaj bi se imenoval, kar ne moreš biti? Zato papež tudi pravi, da je v besedi »krščanski socializem« protislovje (pugnantia dicunt). V tem smislu sem dejal, da je papež »zavrnil« izraze krščanski socializem«, »krščanski socialisti«. Zavrnil je najprej tiste, ki bi radi bili krščanski socialisti, glede besede same je pa dejal, da je protislovna. Iz tega pa vsekako sledi, da tudi beseda »krščanski socializem« ni dobra in primerna, saj so besede značice za pojme in reči. Kjer bi pa beseda utegnila delati zmedo in zavajati krščanske delavce v zmoto, kakor da so lahko dobri katoličani in pravi socialisti, tam bi bila beseda »krščanski socializem« ne le manj primerna, temveč celo neprimerna."
Aleš Ušeničnik, 1932.
Ušeničnik je ob tem članku tudi poudaril, da noče trditi, da je krščanski socializem, denimo tisti Gosarjev, protikrščanski ali materialističen in ga deli v tri skupine in ravno s tem bomo zaključili ta zapis. Velja pa opozoriti, da kljub temu, da Gosar sam ni bil socialist v tistem pomenu, ki bi bil v protislovju s krščanstvom, saj kot smo brali pri Ušeničniku, smo vendar takšni socialisti mi vsi, ki se držimo krščanskega socialnega nauka, pa bi vendar moral skupaj z vsemi krščanskimi socialisti, ki so dejansko zavračali marksistični socializem, opustiti oznako "krščanski socializem", saj kot smo videli v naši nedavi zgodovini so se ravno "krščanski socialisti" okrog Kocbeka izkazali za element, ki je pogubno vplival na medvojne razmere pri nas. Evidentno je, da besede Leona XIII., Pija XI. in celo našega Ušeničnika, niso bile zaman.
Če torej strnemo celoten pregled. Krščanski socializem bi lahko z Ušeničnikom grobo razdelili v tri skupine. V krščanske socialiste Kettelerjevega kova, kamor lahko uvrstimo tudi Kreka, potem krščanske socialiste, ki se niso zmenili za Leonovo okrožnico in so vztrajali na oznaki "krščanski socializem", sem sodi Gosar in njegovi krščanski socialisti in potem imamo še krščanske socialiste po okrožnici Quadragesimo anno.
Prvi krščanski socialisti so torej vsi tisti, ki so začeli veliko katoliško socialno gibanje, ko se je socializem šele razraščal in socializem še ni pomenil tako enoznačno svoje marksistične različice. Drugi krščanski socialisti so vztrajali na oznaki krščanski socializem kljub Leonovim besedam, da je oznaka postala neustrezna in so pri nas nastopili predvsem po vojni in Krekovi smrti. Tretji krščanski socialisti pa so vsi tisti, ki so kljub okrožnici Quadragesimo anno vztrajali na oznaki. V to skupino sodi evidentno tudi Gosar, vendar pa je od tu dalje mogoče slediti zdrsu teh krščanskih socialistov v marksizem in eden najbolj znanih krščanskih socialistov tega tipa je prav Edvard Kocbek.
Tako smo približno pojasnili kaj je krščanski socializem. Pomembno je, da ko govorimo o "krščanskem socializmu" jasno vidimo, v kateri časovni točki se nahajamo. Saj lahko krščanski socializem pomeni nekaj popolnoma različnega, npr. leta 1890 ali npr. leta 1941.
Ni komentarjev:
Objavite komentar