Tomaž Akvinski ali Kant - 1. del

Tomaž Akvinski ali Kant

                   

1. del

Dr. Josip Jerše, 1903

Depositum custodi, devitans profanas
vocum novitates et opositiones
falsi nominis scientiae.

I. Timoth. 6.

Na pragu novega stoletja stojimo. Ljuti boj, ki je divjal v pretečenem stoletju, „stoletju vede, prosvete in napredka“, se nadaljuje na celi črti: v religiji, morali, vedi, umetnosti, politiki, narodnem gospodarstvu. Bije se sicer ta boj že od začetka sveta. Jasno ter duhovito ga je naslikal veliki Avguštin v svoji knjigi de civitate Dei.

Tudi Odrešenik ni prinesel na svet miru, ampak meč. On je znamenje, ki se mu bo zoprvalo. Bojni klic: „Za Kristusa ali proti Kristusu“, bo odmeval, dokler bo stal svet. Pa s tako silo, s tako premeteno taktiko še nikoli ni napadal sovražni tabor tabora Kristusovega, kakor današnje dni. V prvi vrsti pa se tega boja udeležuje modroslovje, ki je kot veda ved mati - voditeljica drugim vedam. V modroslovju je iskati zadnjih korenin vseh razdorov, vseh nasprotstev. Tako imamo dva tabora, kakor imamo dvoje poglavitnih svetovnih naziranj. Tu krščansko modroslovje s svojim krščanskim modroslovcem , velikim Tomažem Akvincem, tam protikrščansko modroslovje z očetom modernih modroslovnih sistemov, Kantom. Saj še ni dolgo tega, ko so v Königsbergu Kanta proglasili očetom ter zastavonoscem nekatoliškega modroslovja. Tu tedaj sv. Tomaž Akvinski s krščansko-modroslovnimi načeli, ki se na njih snuje krščansko svetovno naziranje, tam Kant s svojim kriticizmom, ki so se iz njega razvili moderni protikrščanski modroslovni sistemi.

Pa kako je to moderno modroslovje? Kakor hitro je reformacija dvignila svoj prapor ter odpovedala pokorščino vsaki cerkveni avtoriteti, je bila raztrgana edinost vere in vede, ki je v srednjem veku tako blagodejno vplivala na gospodarsko in politično življenje evropskih narodov. Uporni duh zavel je tudi na modroslovnem polju: emancipirano modroslovje ni hotelo več hoditi z vero, s krščanskim razodetjem roko v roki, nastopilo je svoj pot. Prezirljivo in zaničevalno so gledali novi modroslovci na sholastično modroslovje, ki je bilo do časa reformacije splošna ter edina spekulativna veda evropskih narodov. Sholastiko so zavrgli med staro šaro. Ves čas, ko je bilo sholastično modroslovje vodilna veda, jim je bil verzel v razvoju modroslovja: še le z njimi je modroslovna veda vstala iz groba. Oproščeni „srednjeveških vezi“ so urno drvili naprej svojo pot. Načelo jim je bilo: Človeški razum naj sam — brez razodetja, brez modroslovne tradicije — raziskuje ter razglablja naj višje probleme človeškega spoznanja. Razodetje ne bodi več najvišji tribunal — ampak človeški razum sam. Žalostne posledice so se kmalu pokazale: Kakor je emancipirano versko čustvo rodilo več raznih verskih sekt, tako je na polju modroslovja vzrasla čez noč cela vrsta modroslovnih sistemov. Modroslovje je začelo hirati. Najbolj usoden korak pa je napravil še le Kant s svojim kriticizmom: kritika razuma — spekulativnega ter praktičnega — naj dožene meje človeškega spoznanja. To je bila pot v najglobokejše prepade, — v kratkem času jo je modroslovje zavozilo v najskrajnji idealizem. Kant je napravil s svojo kritiko razuma prvi korak, njegovi nasledniki so iz njegovega sistema izvajali posledice in — modroslovje se je izgubilo v idealističnem — panteizmu. Pa ker je hotel vsak biti originalen, je skoval vsak svoj idealistični sistem Razumno je, da nobeden teh sistemov ni mogel zadovoljiti človeškega duha, ki hrepeni in nujno teži po resnici. Kakor sledi val valu, tako je sledil v najnovejšem času sistem sistemu, drug se je moral umekniti drugemu. V staro-grški bajki Kronos požira svoje otroke, v modroslovju pa sistem izpodriva in uničuje sistem.

„Eden pove večjo nezmisel ko drugi“, je rekel Hegel. „Vsakemu novemu sistemu“, pravi drugje, „veljajo besede, ki jih je govoril Peter Satiri: Noge onih, ki te k pogrebu poneso, so že pred vrati.“ Res prava babilonska zmešnjava vlada na polju modroslovja. Tu pozitivisti, novokancijanci, ki kratko in malo taje vsako metafiziko, tam Hegel, Herbart in Schopenhauer, ki vzlic svoji novi noetiki trde njeno možnost. Vsem nasproti zopet Hartmann, Wund t in Oto Liebmann zastopajo svoje lastno stališče. Tako je modroslovje, nekdaj tako čislana veda po tristoletnem razvoju zagazilo v najglobokejši prepad. Iz prepada ponosno dviga svojo puhlo glavo materializem. Racionalizem in kriticizem se je moral umekniti panteizmu, panteizem pa se mora umikati skepticizmu in materializmu. Človeški napuh je zapeljal človeka, da je začel oboževati samega sebe; kaj čuda, če je človek iz te vratolomne višine strmoglavil v prepad — materializma. „Z vseh strani“, je pisal nedavno Adolf Steidel, „pravemu modroslovju k pogrebu zvone ... modroslovja kot metafizike ni več ... V sedanjem času ni niti enega modroslovnega sistema, ki bi žel splošno ali vsaj precejšnje priznanje ... Vsi sistemi si stoje disparatno nasproti ter se med seboj uničujejo...“ Tako nasprotniki sodijo sami o sebi. Sami spoznavajo, da je stanje modernega modroslovja sila žalostno, obupno. Modroslovja iščejo, pa ga ne najdejo, — modroslovja ni več! So še modroslovci, ki se med seboj ne morejo razumeti — pa modroslovja ni. V tem Babilonu naj se spozna, kdor se more. Ali je tedaj čudno, če lajiki vedno bolj izgubljajo spoštovanje do modroslovja, saj ga še pri njegovih učencih ne najdejo? Kajti izmed teh vsak veruje samo še na svoj sistem, če sploh more zamisliti svoj sistem. Pa tako daleč je moralo priti. Modroslovje, ki sloni na zgolj subjektivnem izvoru, je nujno moralo zaiti v subjektivizem!

Pa kje je izhod iz te zagate? Človeštvo potrebuje modroslovja, pravega istinitega modroslovja. Človeški razum hoče spoznati resnico ter ni zadovoljen, dokler je ne najde. Da bi to hrepenenje utešili ter modroslovju pripomogli do prejšnje veljave, so poskusili že vse mogoče. „Pesimizem je obmolknil'', je pisal Rudolf Seydel, „ter je brez pomena. Materializem je znanstveno mrtev ... Skepticizem umira od dolgega časa. Torej novih, čvrstih, dvigajočih, življenja polnih misli!“...

Toda kje dobiti novih misli? Poskusili so napraviti nekak kompromis s krščanskim modroslovjem: modernim modroslovnim idejam so hoteli dati krščansko lice. Pa kakor je že usoda kom promisov, ta poskus se je izjalovil. Drugi so klicali na pomoč pridobitve novejšega prirodoznanstva ter na ta način poizkušali dati modroslovju realno podlago: tudi to je bilo zaman. Tantalovo delo! V novejšem času pa se je začelo na Nemškem mej protestantovskimi modroslovci novo gibanje. Dobro namreč vedo, da tako naprej ne sme in ne more več iti. Treba je iznova začeti. Toda kako? „Nazaj h Kantu!“ to je njih bojni klic. Stari, obupni ples, ki je spravil modroslovje v prepad, hočejo še enkrat začeti. Med njimi stoji v prvi vrsti Rudolf Eucken, protestantovski modroslovec v Jeni. Lansko leto je izdal knjižico: Thomas von Aquino und Kant, ein Kampfzweier Welten. V prvem delu očita krščanskim modroslovcem, da velikega Kanta niti razumeti ne morejo, ker jim je sholastično modroslovje prešlo v meso in kri. Tu ne velja, pravi jim „nec flere nec ridere, sed intelligere“. Aristotelu in sv. Tomažu Akvinskemu daje sicer vse priznanje: bila sta, pravi, duha velikana ter sta ustvarila ter dovršila velika sistematična dela, — dela, kakor so v razvoju človeške izobrazbe neobhodno potrebna. Toda bila sta, piše nadalje, otroka svojega časa. Njuno modroslovje je po njegovem mnenju pač zadostovalo časom, v katerih sta živela, ter je bilo za tisti čas prekoristno, plodonosno. Toda človeški duh se neprestano razvija, — vidi se Euckenu, da je pravi racionalist — človeštvo si je v teku stoletij pridobilo novih izkušenj, novih idej. Kar je ugajalo enkrat, sedanjim razmeram in dušnim prevratom več ne odgovarja. Sv. Tomaža Akvinskega modroslovni sistem mu kar nič več ni všeč Njegov stavek: „Sensibilia intellecta manuducunt ad intelligibilia divinorum,“ kakor tudi „veritas est conformitas intellectus et rei“ mu kar preseda: to se pravi nadčutni svet vezati in kovati v verige čutnega sveta. Sploh se mu vse sholastično modroslovje zdi nekak imanenten Idealizem. Torej k sv. Tomažu Akvincu ne kaže hoditi nazaj. „S katero pravico“, pravi v drugem delu, „nastopajo nasprotniki tako, kakor bi imeli resnico v zakupu, s katero pravico hočejo človeštvo duševno voditi? Kaj pa imajo, da bi zamogli utešiti hrepenenje po resnici ter življenje povoljno izpolniti? Kar nam tomizem ponuja, je Aristotelovo modroslovje združeno s cerkveno krščanskim naukom v zmislu srednjega veka ... Ali more biti Aristotelovo modroslovje trajna podlaga pri iskanju resnice? ... Ali more način, kakor sv. Tomaž Akvinec združuje oba sveta, zadostovati zahtevam, ki jih stavimo opiraje se na izkušnje cele vrste stoleti ter na velike dušne prevrate?“
   
Kakor vzhajajoča jutranja zarja prežene nočno temo, tako se zdi Euckenu, da je novo modroslovje pregnalo temo srednjega veka: iz zmote in zmešnjave se je razvila resnica! Tako piše Rudolf Eucken o sv. Tomažu Akvincu ter krščanskem modroslovju. Nasproti pa kuje v zvezde Emanuela Kanta, očeta modernega kriticizma in kategoričnega imperativa. Proslavlja ga kot osvoboditelja človeštva: Kakor mladi vitez v viteških romanih reši devo ječe ter verig, tako je oprostil Kant človeškega duha vezi in teme srednjeveškega dogmatizma Kant je, pravi, določil strogo mejo med subjektom in zunanjim svetom ter tako oprostil človeškega duha vezi zunanjega sveta, v katere ga je vklepala sholastika. Saj Kant je postavil jedro in podlago resnice v notranje delovanje duha, ki mora biti neodvisno od vnanjega sveta: „res per se“ (vnanje substance) naj se umaknejo v nepristopno daljavo, da se bo tem lažje razvijal duh, tem bolj širilo kraljestvo duha. Z istim veseljem pozdravlja Kantovo moralo, ki sloni na avtonomiji razuma: ne zunanji motivi, temveč strogo notranji nagibi naj urejajo človeško voljo ter ravnajo strasti; človek naj se postavi v neposredno razmerje k Bogu. Nasproti pa očita katoliški cerkvi, da notranjost človeškega duha veže z zunanjo avtoriteto, ki mora biti oborožena z vidnimi močmi. Sicer čuti, Eucken, da je Kantov sistem še nedovršen in nepopoln, Kant je samo začel, položil podlago; na tej podlagi je treba dalje delati. „Če ta sistem zadoščuje“, piše, „če vprašanje ni zamotano, to je še problem; Kanta lahko visoko cenimo, ne da bi šli za njim korak za korakom: tem bolj zvesti mu ostanemo, čem bolj smo sami samostojni in neodvisni.“ Pripoznava tudi nevarnosti in prepade, v katere lahko zabrede in je v resnici zabredel avtonomni, čutnega sveta oproščeni razum. „Kjer prenapeti subjektivizem izpremeni življenje v mimogredoče podobe in bežečo senco“, tako piše nadalje, „kjer se duhovno življenje mora umekniti materializmu, tam je moderna pozicija na tleh, tam mora prodreti srednjeveško mišljenje: zmaga mu je zagotovljena; kajti vsej duševni biti se človeštvo za trajno ne more odpovedati.“
       
Kaj je torej naloga modernih modroslovcev v Euckenovem zmislu? H Kantu je treba iti, pri njem iskati rešilne niti ter steze iz labirinta: Kant naj nam pomaga problem modroslovja dvigniti na vrhunec, ki odgovarja našim razmeram. V zmislu Kantovem delajmo, tako pozivlje, za resnico, da se očisti, oprosti človeški duh ter vedno bolj razvije njegovo delovanje. In če bomo delali tako, pravi, bomo gotovo zmagali, zakaj: Magna est veritas et praevalebit! (Velika je resnica in zmagala bo!) „Torej h Kantu po resnico, nazaj h Kantu!“ to je najnovejši klic v nasprotnem taboru. Nasprotno pa se na naši strani čedalje močneje, čedalje zmagovalneje glasi klic: Nazaj k sv. Tomažu Akvincu!

Kje je torej resnica? Kje je magna veritas?
       

* * *

Magna est veritas et praevalebit! Velika je resnica in zmagala bo! S tem vzvišenim stavkom je končal Rudolf Eucken svojo knjižico. Toda Eucken mora imeti čuden pojem o resnici. Piše tako, kakor da je bila resnica neznana in zakrita skoro šest tisočletij: šele Kantu se je razodela; njemu in njegovim somišljenikom se je prikazala in odkrila v vsej svoji krasoti. Vsi sistemi do Kanta so bili problemi, ki so se nujno, brez smotra in cilja razvijali eden iz druzega. Ali ni to notranje nasprotje? Ali se ne pravi to odpovedati se resnici in zmoto kanonizirati za resnico? Če je temu tako, potem je pa vse modroslovje brezkončen problem: potem mora pasti modroslovje kot veda. Toda, vprašamo, ali že šest tisočletij tava človeštvo v temi, brez pravega modroslovja, brez resnice? Ali človeku do sedaj res ni bilo mogoče najti resnice; ali je še sedaj ni našel, naj li še čakamo Euckena in najnovejših modroslovcev, da jo najdejo? ... Življenje je kratko, čas hiti, smrt nam je vedno bližje ... ali naj človeštvo čaka še tisoč let in še dalje? ... Ali so milijoni in milijoni duhov, ki so v teku tisočletij bivali na zemlji, šli v grob, ne da bi se bilo njihovo duševno oko niti trenutek veselilo resnice, ... in kedar bomo odhajali mi v grob, naj li tudi mi šepetamo z umirajočimi ustnicami: „Kaj je resnica?“ brez upa, brez tolažbe, brez rešenja? Saj „a veritatis cognitione dependet tota humana salus.“ Spoznanje resnice je podlaga človeške sreče!
       
Cvetlica se spomladi obrača proti solncu, da iz solnčnih žarkov pije jn srka življensko moč; človeško oko se obrača proti luči, da se v njej naslaja: človeški duh pa, dušno oko človekovo, naj teži in hrepeni po duhovni luči, po duhovnem solncu — zastonj ? Hrepenenje, teženje po resnici mu je vcepil Stvarnik v naravo, — o tem priča zadostno človekova narava, — moči pa doseči resnico, naslajati se v njej ter izpopolnjevati da mu ni dal? ... Kako krut in trd je nauk skepticizma, racionalizma, sensualizma in materializma! Gotovo je prekruto, če mora človeštvo, če mora človek vse življenje nositi v prsih hrepenenje po resnici, ta žgoči zubelj, ki se v njem neprestano použiva, — resnice pa naj ne najde? Tedaj mu zares veljajo besede pesnikove:

„Dass wir nichts wissen können,
Das will mir schier das Herz verbrennen ...“ [Goethe: Faust]

Tedaj je človek res najnesrečnejša stvar na zemlji, poln protislovij, kakor pravi Plinij in „njegova največja sreča je, da si more življenje vzeti.“

Toda ali je to mogoče? Ali je Stvarnik res najmanj skrbel za človeka, ki ga je ustvaril v neskončni  ljubezni po svoji podobi, ki mu je vdihnil neumrjočo dušo? Ne! Kako bogato je poskrbel za njegovo telo: ustvaril je zemljo z vsem neizmernim bogastvom, z največjo lepoto in krasoto samo zato, da služi človeku, kralju in diki stvarstva; za dušo pa da je poskrbel tako skopo, da jej ni dal niti zmožnosti doseči tega, kar je najpotrebnejše — resnice? To ni mogoče! Resnica že sveti, človeštvo že uživa resnico, človeštvo že ima modroslovje, katerega predmet je resnica. Sam božji Sin, neustvarjena modrost, se je učlovečil, da bi pričal resnici: Jaz sem v to rojen, in v to prišel na svet, da pričam resnici.

Ravno to, da človek more najti resnico, je nekaj božanstvenega v človeku. [Platon: Država]
   
Spoznanje resnice daje človeku najvišjo čast. „Kakor so tudi neki naših pesnikov rekli: Ker njegovega rodu smo.

Resnica je njegova dika, njegov ponos: po njej nosi človek v sebi podobo božjo, žarek večne resnice. „Kajti“, pravi Tomaž Akvinec, „kakor zunanje, vidno solnce razsvetljuje stvarstvo, tako sveti Bog, duševno solnce, v naši notranjosti; zato je pa naravna luč pameti, ki je v naši duši, razsvitljujoči žarek božji, ki sveti v duši, podoba božjega bitja.
           
Pa kje je pravo modroslovje, čigar predmet je resnica? Kateri so tisti znaki, po katerih moremo ločiti resnico od teme, tisti kriteriji, ki naj bodo vodilo pri iskanju resnice, pravci pravega modroslovja, ki nam pomagajo, da moremo ločiti pravo modroslovje od laži-modroslovja? Prvi najbolj bistveni kriterij pravega modroslovja, je resnica. Vsi drugi nujno slede iz prvega ter so v njem že obseženi. Resnica — prvi kriterij modroslovja!
          

*  *  *

          
Naloga in namen modroslovja je, iskati in najti resnico: kajti samo iskati resnico, pa je ne najti, še ne zadovolji narave človeške.
     
Nespametno bi bilo, če bi človek vedno iskal resnice, pa ne bi imel zmožnosti in garancije najti jo. Če hoče biti tedaj modroslovje res modroslovje prava veda, tedaj mora biti zmožno res doseči svoj predmet, po katerem teži, ki mu je svojski. Predmet modroslovja pa je, resnica: resnica je predmet človeškega uma, modrost pa je intelektualna krepost. Modroslovje mora torej podati najvišje spoznanje resnice, in sicer izvestno, razvidno spoznanje resnice. Samo iskanje resnice, hrepenenje po njej še ni resnica.
               
Modroslovje mora nadalje podati resnico, ki je utemeljena v predmetih, to je, podati nam mora spoznanje o tem, kar je. Verum mihi videtur esse id, quod est, pravi sv. Avguštin. Resnično mi se zdi, da je to, kar je! Če nam poda spoznanje o tem, kar je, tedaj nastopi nekaka podobnost našega mišljenja z onim, kar biva.
                      
Ta podobnost mislečega uma in zunanjih stvari mora sloneti na objektivni podlagi, kajti le tako je ta podobnost resnica v našem umu. Ta resnica pa mora biti nekaj stalnega, trdnega, neizpremenljivega, kakor je človeku stalna v njegovi naravi utemeljena potreba, iskati in najti resnico: prepričanje, da je možno najti resnico, spremlja človeka po vseh njegovih potih: v praktičnem, socialnem in političnem življenju; to prepričanje poraja vede, jih ohranjuje in vodi. Celo modroslovni skeptik hoče spoznati vzroke svojega dvoma, svoj dvom utemeljiti: on meni, da je v svojem dvomu našel resnico.
                       
Modroslovje mora priznati večne, stalne, neizpremenljive resnice. Vsak sistem, ki taji vsako resnico in nobene noče priznati, kakor delajo skeptični sistemi, ki ne podajajo nobenega pozitivnega rezultata, sam sebe uničuje. Stalne resnice predpogoj pa je objektivna bit. Brez objektivne biti, ki je popolnoma neodvisna od našega mišljenja, ne pridemo nikoli iz toka, ki nas drvi naprej. Ustvarjati modroslovne sisteme zgolj „a priori“, je nezmisel; čisti apriorizem vodi modroslovje v prepad. In ker ima vse končno bitje svoj razlog le v Neskončnem, ima prav tako tudi vsa končna resnica svoj razlog le v neskončni, najvišji, prvi resnici. Brez prve resnice, brez prvega resničnega bitja torej sploh ni resnice, ni nobene vede, ali drugače: brez Boga ni resnice.
            
Prav zaradi tega panteizem nima nobene stalne nepremakljive resnice in edino pametno modroslovje je theistično. Resnične so besede Tomaža Akvinca: „Resnica je nekaj božjega. V Bogu je namreč najprvo in v najvišji meri; zato pa je edino modro, resnico bolj ceniti, kakor človeške prijatelje. Tako meni tudi Platon, ki je, ko je zavrgel mnenje svojega učitelja Sokrata, rekel: „Bolj se moramo brigati za resnico kakor za karsikolibodi drugega.“ Na drugem mestu pravi: „Prijatelj mi je Sokrat, toda ljubša mi je resnica.“
                     
Prav to uči tudi Avguštin, ki je za modroslovne šole postavil kriterij: „Čim boljša so njih mnenja o edinem Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo, tem imenitnejše in pametnejše so kakor druge.“
          
Temeljna podlaga pravega modroslovja so prva, najvišja, splošno priznana načela, kakor so n. pr. v logičnemu redu principi istovetnosti, protislovja in vzročnosti. Ta prva načela so splošno priznane resnice, ki jih je lahko spoznati: lastna so zdravemu umu in naravni logiki. Ta načela so nekake postave, ki jih človeški duh nosi v sebi in se ne dajo dokazati, marveč so že po sebi neposredno razvidna. Prav v tem, pravi Aristoteles, je pomanjkanje modroslovne izobrazbe, da nekateri dokazujejo prva načela.
              
Človeški razum ni dal sam sebi teh načel, marveč so mu prirojena.
            
Človek se mora nujno ravnati po teh načelih; kakor hitro jih več ne prizna, tava v zmoti. Kakor so gotove postave v njegovem telesnem organizmu, ki urejujo fizično življenje človekovo; vsako kršenje ima za neizogibno posledico bolezen ali celo smrt: tako ta temeljna načela obvladujejo ter vodijo njegovo duševno življenje; ako jih ne prizna, se zamota in zblodi vse duševno življenje. Svoboden je človek: misli lahko ali pa tudi ne, nobena vnanja sila ga ne more prisiliti, če sam noče. Svoboden pa ni tako, da bi mislil, kar in kakor bi hotel. Ta prva in najvišja načela ga vsled svoje neposrednje razvidnosti silijo, da misli tako in ne drugače in to mu je kriterij in garancija, pravec in jamstvo resnice. Samovoljnost v mišljenju, mišljenje, ki je nasprotno tem večnim postavam mislečega duha, ni nič drugega kakor radovoljna zmota. Kdo se ne čudi lepoti in harmoniji vesoljstva, ki je v tem, da se vse giblje po neizpremenljivih in nepremakljivih postavah! In v čem je lepota in harmonija kraljestva duha, kraljestva idej? Gotovo v tem, da ta večna načela, ki jih je kakor žarke večne resnice prižgal Stvarnik v človeškem umu, kakor velemoč obvladujejo vse delovanje, ves razvoj človeškega duha.
               
Kriterij pravega modroslovja bi lahko podali tudi takole: pravo modroslovje ne sme nikoli grešiti proti zdravemu umu, ne sme oporekati prvim, najvišjim načelom. Vsak sistem, ki taji vrhovna načela, kakor Hegelov, se ne sme in ne more imenovati modrosloven sistem, če tudi priznava posamne resnice.
          
Bistveni del pravega, resničnega modroslovja se tedaj najvišja načela in vse, kar nujno iz njih sledi in kar se splošno in lahko iz njih izvaja, kakor: razloček med živimi in neživimi bitji, med čutnim in nadčutnim spoznanjem, med organičnim telesom in dušo kot višjim principom vseh življenskih prikazni, med tvarjo in likom, razmerje med vzrokom in učinkom, red in smoter v stvarstvu itd.
               
Končno je treba vpoštevati poleg prvih načel tudi metodo. Vsaka prava veda, torej tudi modroslovje, mora imeti pravo metodo, da duh dospe bolj in bolj do spoznanja resnice. Taka pa ni zgolj subjektivna in samovoljna konstrukcija, zgolj dialektična metoda. Prava pot je pot strogega silogističnega umovanja in dokazovanja, le ona vodi do apodiktičnih resnic. To pot hodi tudi ter se po njej razvija zdravi človeški um, če tudi se ne zaveda svojega sklepanja ter ga ne izraža z besedo. Ta metoda začenja z razvidnimi načeli, ki so ali že splošno znana in priznana ali pa po indukciji pridobljena iz zunanjega, čutnega sveta; potem pa izvaja iz njih svoje rezultate, jih utemeljuje in dokazuje. Le tako zadobi modroslovje trdne, neizpodmakljive osnove in temelje!
             
V prvem kriteriju modroslovja je zapopadena tudi enota najdenih resnic. Prvi kriterij zahteva, da so vse resnice med seboj notranje združene v organično celoto. Posamni stavki si med seboj ne smejo oporekati, ampak morajo biti urejeni v celoto, tako da tvorijo enoten sistem. Sistemi, katerim manjka enote, nimajo znaka pravega modroslovja. Iz enote sistema pa sledi drugi kriterij modroslovja: napredek.
            

*  *  *

             
Napredek! Toli in tolikokrat ponavljana beseda! Saj se ravno naša doba tako rada ponaša z napredkom, in otroci našega časa ponosno in zmagoslavno imenujejo svoj čas „dobo napredka“. Zares je človeštvo sila napredovalo; napredovale so vede in umetnosti. Matematika tehta zemeljsko oblo in meri njen premer. Kakor orel se je dvignil človeški duh do kraljestva zvezd ter jim v astronomiji črta in kaže pot. Geologija se spušča v globine zemlje ter prisluškuje početkom stvarjenja ter zasleduje nadaljni njen razvoj. Kemija si je priborila pot v skrivnostno delavnico prirode, z matematično izvestnostjo razkraja telesa v njihove sestavine: v kemičnem laboratoriju si ustvarja nekak „mikrokozmos“. Fizika si je osvojila zemeljske sile in moči: celo stvarstvo služi človeku, vsi zemeljski zakladi so mu odprti. Zgodovina nam predočuje življenje človeškega rodu, vodi nam pred oči stare narode, ki že tisočletja počivajo v prahu zemlje, in vdihuje razvalinam prastarih mest novo življenje. Primerjalno jezikoslovje zasleduje jezike vseh narodov, dokazuje sorodnost jezikov in narodov in kaže sledove njihovih poti od najskrajnejšega izhoda notri do mej srednjezemskega morja. Ako so tedaj vse vede napredovale v teku stoletij in se razvijale do vedno večje popolnosti, je-li samo modroslovje zaostalo, ki je mati in kraljica drugih ved? Nikakor ni zaostalo, marveč je tudi napredovalo. In prav ta napredek modroslovja, napredek v resnici, je znak pravega modroslovja. In kako so vede napredovale? Položi kamen na kamen, pa ti zraste cela piramida; tako so se razvijale vede. Posamezniki so polagali rezultate svojih raziskavanj k prejšnjim pridobitvam. To je bil napredek. Isto velja v modroslovju. „Antiqui philosophi paulatim et quasi pedetentim intraveiunt in cognitionem veritatis“, pravi sv. Tomaž A kvinec. Stari modroslovci so polagoma, korak za korakom, prišli do spoznanja resnice. „Kajti v naravi človeške pameti je, da gre stopnjema od nepopolnejšega do popolnejšega. Zato pa vidimo v spekulativnih vedah, da so oni, ki so najprej razmotrivali, izročili marsikaj nepopolnega, kar so poznejši raziskovalci izpopolnili in izročili naslednikom.
         
V tem oziru je dejal Aristotel, da je čas nekako soiznajditelj in dober sotrudnik. Le v času namreč se vrši ves napredek.
          
To je bil nauk vseh sholastikov. Sv. Bonaventura pravi, da je napredek v znanosti trojen: Prvič glede na predmet, ako človek spozna nove resnice; drugič glede na način spoznanja: če človek to, kar je prej spoznal le po avtoriteti in iz zunanjih razlogov, uvidi tudi iz notranjih razlogov; slednjič, ako resnico intenzivneje spozna.
             
Rekli smo, da je le resničen napredek znak pravega modroslovja. Resničen je pa napredek le tedaj, ako se resnice konsekventno razvijajo iz enega principa; resničen pa napredek ni, kadar novo mnenje izpodrine prejšnje. Izpreminjanje mnenj ni nikak napredek. „V bistvu napredka je, da se vsaka stvar v sebi sami razširjuje; izprememba pa je, če nekaj preide v kaj drugega.
            
Prav dobro razlaga to Akvinec: „Učenje je kalitev vede. Kar pride iz kali, ni bilo niti bit v popolnem zmislu, niti nebit, marveč bit v možnosti, in kalitev je prehod iz nepopolnega stanja možnosti v popolno stanje resničnosti. Česar se naučimo, to nam niti ni bilo popolnoma znano, kakor je Platon učil, niti popolnoma neznano, marveč znano v splošnih principih po samo potencialnem, nepopolnem znanju, neznano pa po aktivnem, popolnem spoznanju. Učiti se tedaj pomeni prehod od potencialnega, splošnega znanja v aktualno, posebno znanje.
            
Tako smo spoznali bistvo napredka pravega modroslovja: pravi napredek bomo merili le po objektivnem in izvestnem spoznanju resnic, ki morajo biti strogo dokazane. O napredku modroslovja bomo govorili, ako je ohranilo resnice, ki so pridobitve prejšnjih časov, ako je te resnice še bolj razjasnilo in iz njih izvedlo nove. Ko bomo tedaj raziskavah razne sisteme, nam bo znak napredka dobro služil v to, da bomo izločili pravo modroslovje: kakor hitro bomo kaj našli, kar ne odgovarja pravemu napredku, bomo precej vedeli kaj in kako. Pravi napredek nam bo merilo, ko bomo iskali pravega modroslovja. Še nekaj! Pravo modroslovje vodi človeka do spoznanja resnice, napredek v modroslovju pa do vedno večjega, popolnejšega spoznanja resnice!
            
Jasno je, da pri tem ne smeta zaostati volja in srce: pravo modroslovje mora izpopolnjevati celega človeka, celo naravo njegovo. Človek naj po pravem modroslovju napreduje v intelektualnem, moralnem in tudi v religioznem oziru. „Nihil volitum, nisi praecognitum“, to je načelo sv. Tomaža Akvinca. Po ničemer ne hrepenimo, česar poprej ne spoznamo. A če spoznamo resnico, naj se je oklene tudi volja in srce naj se po nji uravna! Ko človek spozna prvo bit, prvo in najvišjo neustvarjcno resnico, ki je obenem prvi vzrok vsega stvarstva, naj temu spoznanju podvrže tudi voljo in srce: po vedno čistejši religiji naj bo vedno popolnejše tudi razmerje med stvarjo in Stvarnikom. Znak pravega modroslovja je, če vpliva modroslovje na vsestranski, a pred vsem na umski in nravni napredek!
               

*  *  *

                   
Kako majhen je studenec, ki v gorah prižubori izpod skale. Urno teče naprej svojo pot, mudi se mu naprej. Kmalu se mu pridružijo drugi studenci in dero ž njim naprej v dolino: cel potok priteče v dolino. Ne sameva dolgo potok, drugi potoki ga pozdravljajo ter se zlivajo v njegovo strugo: iz potoka je nastala reka. Mogočno šumi reka po ravnini ter sprejema v svojo strugo druge reke: cel veletok drvi naprej, dokler se ne izlije v morje. Majhen neznaten je studenec pod skalo, mogočen in veličasten je, ko se izliva v morje. Skromen in mal je začetek ved, pa kdo jih ne občuduje v njihovem razvoju, kdo ne strmi pred njimi, ko se po neprestanem razvoju in napredku dvigajo do nepristopnih
mej „morja znanosti, neustvarjene modrosti in večne resnice“, hoteč izvabiti iz nje novih resnic, novih idej! To je tudi pot modroslovja, kraljice ved! Studenec modroslovja izvira na visokih gorah starega veka, pa ni usehnil, marveč se je množil ter dobival novih dotokov: prihajali so vedno novi misleci, novi modroslovci ter mu donašali pridobitev svojega duha, — tako je nastala reka vedno trajajočega modroslovja, „perennis philosophiae“, ki se pretaka po strugi mislečega, vedno se razvijajočega in napredujočega človeškega duha. Zasleduj pot studenčevo od njegovega izvira notri do morske obali, kjer se studenec tisočkrat in tisočkrat pomnožen in okrepljen razliva v morje, videl boš enoto v razvoju, stalnost in nepretrganost v toku. Isto opaziš tudi v vedno trajajočem modroslovju: razvijalo se je, a razvijalo v enoti, napredovalo, a napredovalo tako, da ta napredek ni bil nikoli pretrgan. Saj pravi napredek v resnici je mogoč le v enoti, v doslednem, stalnem izvajanju resnic iz enega principa: in prav ta stalen, veden, nepretrgan napredek v resnici je novi bistveni znak pravega modroslovja. Nepretrganost — kontinuiteta — v razvoju in napredku je tretji znak pravega modroslovja. Modroslovje ne sme najdenih resnic, ki jih je enkrat priznalo, več tajiti, niti nad njimi dvomiti; pravo modroslovje mora od enote principov polagoma, a vedno dosledno korak za korakom dvigati se do enotnega sistema. Modroslovna tradicija stalnih resnic, ki so enkrat dokazane, ne sme biti nikoli pretrgana. Pravo modroslovje ne sme nikoli iznova začenjati: če poskuša to, potem si samo koplje jamo. Kakor hitro taji resnice, ki jih je prej priznalo, se ne more več imenovati veda.
                    
Prav radi tega modroslovna tradicija, ki izvira iz kontinuitete napredka, dobro služi pri iskanju resnice. Visoka starost resnic, ki jih že stoletja priznava človeški rod, govori vedno za njihovo notranjo vrednost. Gotovo ravna napačno in samovoljno, kdor ne prizna avtoritete modroslovne tradicije. Samovoljnost človekova, strast in napuh, ki mu omračita razum, sta izvor vse zmote
                        
Rekli smo, da je kontinuiteta napredka bistven znak pravega modroslovja, to pa zato, ker priznane splošne resnice obsegajo v sebi celo vrsto posebnih resnic, in do jasnega spoznanja teh posebnih resnic mora priti človeški duh: pot pa, ki ga do tega vodi, je stalen, nepretrgan napredek.
                 
Kako pa je z zmoto? Tu ni reda, tu ni enote, niti stalnega razvoja, niti stalnega sistema. V zmoti ni reda v mišljenju, ni prave poti, — tu so le skoki od mnenja do mnenja, od sistema do sistema, tu je izpreminjanje brez pravih načel: zmota vedno iznova začenja, iznova poskuša. Sicer je tudi v zmoti nekak napredek. Kakor studenec privre iz poke zemlje, pa se kmalu izgubi in posuši v pesku, tako se nekaj časa razvija zmota v smeri, ki je nasprotna resnici — razvija od zmote do zmote po strmini navzdol v prepad, iz katerega več ne more. Error parvus in principio fit magnus in fine.
                
Vse modroslovje tedaj, ki nima znaka kontinuitete, ki je dalo slovo modroslovni tradiciji, nima znaka pravega modroslovja. Kaj pa sinkretizem in eklekticizem? Ali nosita znak kontinuitete? Ne! Oba postopata samovoljno in zgolj subjektivno in čisto heterogene stavke združujeta brez kritike v nove sisteme; manjka jima tedaj enote v načelih, ki je temelj pravemu napredku.
               
Ko smo tako spoznali vse tri bistvene znake pravega modroslovja, ki so resnica, napredek in nepretrganost, nam ne bo težko voliti: Tomaža Akvinca ali Kanta? Kjer bomo našli resnico, napredek in nepretrganost, tja pojdemo — tam je pravo modroslovje!