Notranje hibe marksizma

Notranje hibe marksizma

Franc Terseglav, 1905.

Ako hočemo marksizem prav pojmovati, vpoštevati to, kar je v njem upravičenega, odkriti hibe, vso napačno smer, ki jo je ubral ta komplicirani sestav, treba najprej zaslediti njegov postanek. Marksizem ni pač nič drugega kakor drzna in enostranska sinteza vseh filozofskih nazorov, ki so sredi 19. stoletja preplavljali svet; v njem so nakopičene različne svobodne misli, katere veže princip, da so gospodarski činitelji (faktorji) počelo vsega zgodovinskega razvoja. Neglede na preobširno tvarino, se ne moremo spuščati v kritiko Marksovega evolucijskega načela in dialektiške metode, kajti te dve sestavini sta povzeti in izvedeni iz Heglove filozofije, Feuerbachovega materializma in iz darvinizma; torej iz takih komponent, ki jih je resna veda že davno zavrgla. Razložili bomo edinole genezo Marksove razvojne teorije, ki nam najbolj pokaže njeno zastarelost in onemoglost. Naravnost pa bomo zavračali materiališko zgodovinsko naziranje.
  
Marksistovsko svetovno naziranje se naslanja vseskozi na Heglovo razvojno idejo. Ker se vse nujno razvija, so vse razvojne stopnje enako upravičene; kar je, poneha, in zato ni več nujno in pametno; kar nastane vnovič, je že zategadelj, ker nastane, upravičeno. V dosledno izvedenem Heglovem sistemu ni torej mesta ne za absolutne resnice in ne za absolutna dejstva; zato se proces razvoja razteza tudi na zgodovino. Družba se večno razvija in prenavlja, zgodovinske epohe so minljive in prehodne. Zadnjo konsekvenco teh misli je izvedel Engels. „Vse, kar nastane, je vredno, da pogine“, in s tem je sankcioniral revolucijo. Iz Heglove filozofije je pa marksizem izločil misel o prvenstvu ideje, ki je nasprotovala njegovim tendencam. Dasi je Hegel istovetil absolutno, večno resnico z logiškim, oziroma zgodovinskim razvojem, je vendar postavil ta razvoj na stalen temelj. Potem ko se je absolutna ideja razvila v naravi, se povrne sama vase v človeškem umu. Človeštvo spozna absolutno idejo, višek tega spoznanja je Heglovo modroslovje, najbolj pa je ideja vtelešena v državi, ki je: „Der præsente Gott“.

Marksizem je torej povzel iz tega sestava le takozvano dialektiško metodo, to je idejo razvoja preko protislovij in zvaril s tem skupaj Feuerbachov materializem. Dočim je Hegel smatral naravo za odsev, izveden od absolutne ideje, je Feuerbach proglasil naravo za to, kar edino biva in duha za produkt tvari. Vendar Feuerbach še ni docela pojmoval zgodovinskega razvoja in kar ni dovršil on, sta storila Marks in Engels, ki sta znanstveni socializem končno vsestransko razvila. Zavrgla sta metafiziško pojmovanje, ki je smatralo vse pojme za nekaj stalnega in neodvisnega, in sta uveljavila razvojno naziranje po dialektiški metodi. Utemeljevala sta vse družabno življenje na podlagi evolucije, opazovala vse pojave v njih medsebojni organski zvezi po zakonih nastajanja in propadanja. Masaryk nam podaja zgled marksistovske dialektiške metode, ki je uprav klasična primera, kako je mogoče spajati resnične momente z uprav bornirano, šablonsko metodo. Eno razvojno stopnjo v zgodovini označuje fevdni monopol, to je teza. Nasproti njej se pojavlja antiteza, ki nujno sledi iz teze po zakonih razvoja. Fevdalni monopol ima namreč v sebi kal konkurence, ki se bode prej ali slej proti njemu uveljavila. Antitezo označuje torej doba konkurence. Tretja razvojna stopnja pa je sinteza prejšnjih dveh: moderni buržoazijski monopol. Ta monopol je negacija fevdnega monopola, ker suponira konkurenco, obenem pa je tudi negacija te konkurence, ker je monopol. Zato je moderni buržoazijski monopol sintetiški ali pa „negacija negacije“, enota protislovij.

Ko smo skicirali genezo marksizma, si oglejmo njegovo takozvano materiališko zgodovinsko naziranje. Omenimo še to, da tudi to naziranje Marksovo ni izvirno, kajti najdemo ga že pri Ricardu") in celo že pri St. Simonu, Louis Blancu in Ovenu. Sombart je opozoril na to, da je Marks to idejo povzel iz del Lorenca von Stein. Seveda moramo to naziranje tu le kratko označiti večinoma po Marksovem „kapitalu“.
 
Zgodovinski razvoj družbe je odvisen zgolj od ekonomskih faktorjev, ki ravnajo vse druge faktorje. „Določujoči moment v družbi sta produkcija in reprodukcija neposrednih življenskih potreb, to je proizvajanje živil, obleke, stanovanj in temu prikladnega orodja, na drugi strani pa množenje človeške vrste.“ [Engels: Der Ursprung der Familie; Zürich, 1884. Vorwort.] Karakteristični razloček med zgodovinskimi dobami tvori način, kako se proizvaja tehnika, mehanična sredstva, ki jih rabimo pri delu. Ekonomskemu sestavu družbe odgovarjajo lastninske razmere ali način razdelitve produktov med posamnike. Razvoj povzročajo nasprotstva in boj med stanovi. Cilj vseh stanovskih bojev pa je osvoboditev tlačenih stanov in država, ki se bodo v njej izravnala na podlagi ekonomske in politiške enakosti vsa nasprotstva. Končno: Z izpremembo ekonomskega položaja vred se izpreminjajo tudi ideje, nazori, verstva, filozofski sistemi, nravni in pravni red. Ideje so historiški minljivi in prehodni produkti. Preidimo k zavrnitvi.
 

Evolucijsko materialistovsko zgodovinsko naziranje ni mogoče, ker si je v protislovju in ker ne odgovarja zgodovinskim dejstvom. Kakor hitro se namreč dosledno izvede to pojmovanje zgodovinskih pojavov, pade tudi marksizem.

Marksizem trdi, da so vse ideje in vsi filozofski sestavi produkt gospodarskih razmer naroda, kraja in časa, v katerem so ti sestavi nastali. Zato nima nobeno filozofsko, nravno in pravno naziranje absolutne vrednosti in ni absolutno resnično: relativno je resnično zato, ker se vjema „s sodobno logiko, s socialnim miljejem“ dotične dobe. Engels pripoznava, da je marksistovski sistem odvisen od „zgodovinskega položaja tiste dobe.“ Iz tega je mogoče izvesti le en zaključek, namreč ta, da je tudi materiališko zgodovinsko naziranje zgolj produkt gospodarskih razmer, ki so se vstalile na Francoskem po restavraciji Burbonov in po Angleškem po postanku velikih industrijskih podjetij. Pritisk kapitališke produkcije na proletariat in o dpor mase proti tej v dobi, kjer ni družila ljudi druga vez kakor dobiček in izkoriščanje, sta tvorila podlago, na kateri se je razvilo materiališko zgodovinsko naziranje, ki je torej bistveno in genetično odvisno od tedanjega ekonomskega položaja. Marksizem nam torej more kvečjemu razložiti edinole tiste motive, ki so vplivali na razvoj njegove dobe, nikakor pa ne sme proglasiti samega sebe za splošno, edino veljavno in absolutno resnično zgodovinsko naziranje. Kakor hitro se bistveno izpremene gospodarske razmere, se mora tudi zgodovinsko naziranje bistveno izpremeniti, kajti ne velja isto merilo za vsako dobo, ako je resnično evolucijsko načelo. Če velja Marksovo načelo, da so vse ideje historiški, minljivi in prehodni produkti, je tudi materiališko zgodovinsko naziranje historiško, minljivo in prehodno. Tak sistem pa ne more postavljati nujnih, za vsako dobo veljavnih principov, ne more biti dogmatičen. Ker pa je materiališko zgodovinsko naziranje v svojih počelih, izvajanjih in sklepih strogo dogmatično, je vseskozi in povsod s svojim evolucijskim pojmovanjem v direktnem protislovju.

Ravnotako je cilj vsega zgodovinskega razvoja, Marksova socialistiška država, v protislovju z evolucijskimi načeli. Materiališko zgodovinsko naziranje, ki terja neskončen zgodovinski razvoj, ne more ustvariti države, kjer bi ponehala vsa nasprotstva in stanovski boji, kjer bi se vse izravnalo; kajti tam, kjer ni nasprotujočih si teženj, tam po principih dialektiške metode ni več razvoja. V resnici pa terjajo marksisti kot vrhunec razvoja tako družbo, kjer bi namesto postuliranega postajanja in propada nastopil nepremenljiv stadij stalne sreče in uživanja. Če je torej resnično, kar trdi Engels, da svetovna zgodovina preneha, kakor hitro ponehajo vsa nasprotstva, je marksistovska družba nemogoča; če je pa resnično, kar trdijo drugi, da se bo zgodovina takrat šele pričela, bo ta država po načelu dialektiške metode nujno razpadla. Lotil se je bo neskončni razvoj, ki jo bode zanikal.

Končno pa sta si v materiališkem zgodovinskem naziranju v protislovju mehansko pojmovanje in evolucijska ideja, to pa zato, ker je marksistovska evolucija vseskozi napačna. V tem oziru je obveljalo v marksizmu to, kar je dejal Hegel o nemških filozofskih sistemih: „Glej noge tistih, ki te bodo pokopali, so pred tvojimi durmi;“ zagrebli pa so ga razvojni teoretiki sami. Da razvidimo zastarelost zgolj mehanske evolucije, si oglejmo njen razvoj pri tistih, ki so se ž njo najbolj bavili, pri naravoslovcih. Darwin je pojmoval razvoj zgolj mehansko. Razvoj organizmov določujejo le zunanji faktorji, naravni izbor. Že leta 1864, torej niti celih pet let potem, ko se je vnel hud boj pro in contra Darwinu, je znani naravoslovec Kölliker, descendenčni teoretik, v knjigi: „Über die Darwin’sche Schöpfungstheorie“ dokazal nedostatnost take descendence, ki jo vodijo zunanji faktorji. Obnovil je obsodbo darvinizma še večkrat, v zadnjič pa l. 1899 v knjigi „Erinnerungen aus meinem Leben“ in to s tem večjim uspehom, ker so se mu skoro vsi znamenitnejši naravoslovci pridružili, tako Nägeli, Driesch, Zur Straßen, Reinke, Eimer, posebno pa Korschelt in Heider.

Kako pa pojmujejo modernejši učenjaki razvoj? Opirajoč se na razvoj kali in zametkov, na embriologijo, oziroma razvojno fiziologijo, kakor ji pravijo dandanes, je posebno Zur Straßen dokazal, da je vpliv mehanskih faktorjev, n. pr. gravitacije, pri evoluciji drugoten in da določa razvoj ozganizmov neki teološki moment, neka causa finalis; pri deljenju stanic (karyokineza), kjer se razvoj najbolj javlja, rabi neka nevidna sila mehanske zakone v to svrho, da ustvari nov, določen, v kali preformiran individuum. V nekem predavanju na VIII. letnem zborovanju nemške zoološke družbe v Heidelbergu I. 1898 je Zur Straßen dejal: „Upravičeno smem sklepati na podlagi svojih poskusov, da se poslužuje deleča se stanica finih mehanskih priprav, ki povzročijo tiste različne čudovite geometriške figure, ki jih pri deljenju stanic opazujemo. Ni si mogoče kaj drugega misliti kakor to, da ima stanica poseben instinkt, ki jo vodi pri razvoju.“ To, rekel bi moderno pojmovanje razvoja, se vsaj v bistvu ujema s pojmovanjem Peschovim. Če govorimo o razvoju, si moramo predstavljati nekaj, kar ima že začetkoma gotove lastnosti, dispozicije, iz katerih se to, kar nastane pozneje, organsko razvije. Pojem razvoja nujno suponira cilj, h kateremu teži razvoj, in zakone, ki dajo gibanju pravo smer. Kjer se vrši razvoj, tam mora biti tudi netvarno počelo, ki je pri stvarjenju dispozicij in kalij stavilo namen in po tem namenu uravnalo m ehanske sile in njih delovanje. Zato je mogoče govoriti o razvoju edinole v teleoloških sestavih. Marks govori v kapitalu I. D. 5. o mehanskem razvoju, o tendencah, ki se vrše z „železno nujnostjo“. Takega razvoja pa nikjer ni. Tudi zgodovinski razvoj zahteva najvišje bitje, ki je zgodovini postavilo gotov cilj, in izključuje mehansko nesmotreno naziranje materiališkega zgodovinskega sistema.

Če sežemo do jedra marksizma, treba v tem sestavu ločiti opravičene momente od neopravičenih. Materiališko zgodovinsko naziranje predvsem poudarja, da določajo izključno ekonomski faktorji oblike družabnega in kulturnega življenja narodov, v prvi vrsti tista sredstva, katerih se ljudje poslužujejo pri delu. Toda ravno ti momenti, ki so početki kulturnega življenja narodov, poraba kresilnega kamna, ognja, različna orodja, se ne dajo razložiti brez svobodnega umskega delovanja. Brez duha, brez svobodne samoodločbe bi se človeštvo sploh ne bilo moglo povzpeti iz prvotnega stanja do kulturnega, in zato tudi živali nimajo kulturne zgodovine. Da je človek mogel napraviti prvi korak na potu prosvete s tem, da je s pomočjo primernega orodja obdeloval zemljo, je moral prej spoznati svoje moči in sile narave, je moral ločiti primerno od neprimernega in staviti svojemu delu gotove, prosto izbrane namene. Zato nam najprimitivnejša orodja, čoln Indijancev ali pa avstralski bumerang s svojimi okraski vred pričajo o duhu, ki si je osvojil tvar, ne pa o tvari, ki bi si bila usužnjila duha. Umetna sredstva dela torej niso v prvi vrsti določujoči činitelji v zgodovinskem razvoju.

Resnični moment materiališkega zgodovinskega naziranja je ta, da je pri razvoju kulturnega življenja treba upoštevati tudi ekonomske in socialne faktorje, da je treba zgodovinske, umske pojave umevati tudi z ozirom na svobodne gospodarske razmere; tako pojmovanje pa zamore dovesti do gotovih rezultatov le tedaj, če se natanko določi obseg, v katerem so sodelovali ekonomski faktorji pri zgodovinskem razvoju, način, kako so posegali v delovanje drugih činiteljev, kje so prevladovali, kje so bili zgolj drugotnega pomena. — Kdor prezre to bistveno zvezo sodelujočih faktorjev v zgodovini in skuša vse reducirati na enega samega, ta zaide v labirint sanjarskih špekulacij. Način produkcije, razne oblike dela so imele vedno in povsod velik vpliv na razvoj družbe, njeno politiško moč, na nravstvene in pravne razmere narodov, na vedo in umetnost. Političen vpliv držav se je dvigal in padal sorazmerno s tokom gospodarskih razmer, ki so določali z drugimi komponentami vred umsko in nravstveno prosveto. Če zavlada v načinu produkcije anarhija, se jamejo razkrajati tudi vse ostale sestavine družabnega življenja. Stanovski boji ustvarjajo nepremostljiva nasprotstva in ker veliko bogastvo in velik pavperizem ne pospešujeta nravnosti, se nenravnost širi liki kuga. Taka degenerirana družba proizvaja tudi filozofske sestave, ki upravičujejo neznosno stanje, v katerem se nahaja družba, in tako nastajajo pesimistne, revolucijske, frivolne, paradoksne teorije. Odveč bi bilo razlagati, kako globoko posegajo ekonomske razmere v pravno naziranje človeštva, ne da bi se o tem omajala večno resnična počela prava.
 
Omenili smo že dejstvo, ob katerem se razbije vsaka enostranska dialektiška metoda, dejstvo, da določajo zgodovinski razvoj poleg gospodarskih faktorjev tudi drugi, ki se ne dajo izvajati iz prvih. Njih medsebojna zveza je organska in neločljiva.

Prvi in najvažnejši faktor v razvoju človeštva je religija in sploh vsak svetovni nazor. Res je sicer, da tudi ekonomske razmere dajo kakemu verskemu sestavu poseben kolorit, toda ne določajo bistvenih elementov religije, ampak nasprotno: verski sestavi, ki se mnogokrat porodijo v glavi kakega reformatorja, morejo zelo vplivati kakor na vse druge, tako tudi na gospodarske razmere. Potreba univerzalnega, absolutno resničnega svetovnega naziranja, ki ni zgolj rezultanta sodobnega ekonomskega položaja, je tako velika, da si je celo Marks osvojil materiališko naziranje in Heglovo dialektiko, ki gotovo ni bistveno odvisna od ekonomskih faktorjev. Če je bil monoteizem produkt gospodarskih razmer, zakaj ga v tako tipični obliki nahajamo edinole pri Judih, ko so vendar tudi drugi narodi imeli patriarhalno družabno obliko? Vsa mizerija materiališke zgodovinske krparije se pa šele pokaže, ko je treba pokazati genezo krščanstva. Marksisti so poskušali dokazati, da je krščanstvo nastalo iz potrebe svetovne religije za svetovno rimsko cesarstvo. Res je, da je poganski verski sinkretizem iskal univerzalne religije, kar je tudi nekoliko pospešilo razširjanje krščanstva, da pa je krščanstvo vsled tega nastalo, je več kakor absurdno. Poleg tega pa je verski sinkretizem poganski nastal iz umskih, ne pa iz ekonomskih razlogov. Krščanstvo je postalo svetovna religija šele tedaj, ko je rimsko svetovno gospostvo že razpadlo in se umaknilo germanskemu. Krščanska religija se nikoli in nikjer ni bitno izpremenila, pač pa so se izpremenile gospodarske razmere. Fevdalizem se je umaknil kapitalizmu, krščanstvo pa je ostalo isto.

Isto velja o filozofskih sestavih. Gotovo je, da je filozofija z vsemi drugimi znanostimi vred zastajala in hirala, kadar je bil narod politično in ekonomsko zatiran, pa še to ne velja za vse slučaje — tudi to je gotovo, da večkrat vplivajo ekonomski faktorji na smer, tendenco in glavni zmisel kakšnega sistema toda razvoj najvažnejših filozofskih problemov, kakor n. pr. problema spoznavanja, načela vzročnosti, se ravna po svojih imanentnih zakonih ne glede na tvorne, nujne, gospodarske razmere. Poleg religije vpliva na dušni in materialni razvoj človeštva družabna organizacija, v kolikor je vtemeljena v človeški socialni naravi in prvotnejša kakor ekonomski činitelji. Ta organizacija, ki rezultira posebno iz potrebe medsebojnega varstva, je zopet odvisna od različnih fizičnih in psihičnih dispozicij, ki so seveda zopet v zvezi z ekonomskimi. Da pa ta zadnji element nikakor ne prevladuje vedno in povsod, nam pričajo različne ustavne oblike pri različnih narodih. Dasi so bile ponekod ekonomske razmere enake, so nastale najrazličnejše državne oblike, republike, monarhije, oligarhije. Da, celo pri enem in istem narodu se menja ustavna oblika, dočim je ekonomsko stanje neizpremenjeno. Ustavna oblika pa mnogokrat globoko posega v gospodarski razvoj, kar nam priča vsaka važnejša doba v zgodovini.

Nadalje moramo prištevati med činitelje, ki določajo in ravnajo zgodovinski razvoj, velike individualnosti, ustanovitelje ver, vojskovodje; potem diplomatiške intrige, srečne in nesrečne politiške kombinacije, pogodbe med vladarji, torej momente, ki se ne dajo navesti na ekonomske faktorje. Veliko vlogo igrajo pri tem razvoju vojske, ki se tudi docela ne dajo razložiti iz gospodarskih nagibov, kajti nagibi vojska so bili večjidel verski in dinastiški.

Klasičen zgled zato, kako je tudi pravni red pogostokrat neodvisen od ekonomskih činiteljev, nam podaja začetek srednjeveške fevdne dobe, ki je ni mogoče obrazložiti na podlagi materiališkega zgodovinskega naziranja. Fevdalne dobe ne uvaja v zgodovino noben zatiran stan, ki se je polastil produkcijskih sredstev, nobeno novo orodje. Rim je propal, deželo so si osvojili Germani. Po germanskem pravnem naziranju je bila zemlja izključno kraljeva last. Toda kralj je ni mogel sam upravljati, mnogo načinov je bilo mogočih, kako rešiti to vprašanje. Da se je to vprašanje rešilo v zmislu fevdnega sestava, se da razlagati edinole iz rimskega in germanskega pravnega naziranja. V fevdnem sestavu sta spojeni dve sestavini — rimska kolonizacija in germansko pravno načelo o organski enoti in hierarhičnih stopnjah družbe.

Materiališko zgodovinsko naziranje se ne da vzdržati. Sam Engels je to čutil. V nekem pismu, objavljenem v „Deutsche Worte“ pripoznava tudi vpliv drugih faktorjev, dasi proglaša za odločujoči moment ekonomsko gibanje družbe. Zadnjo obširnejšo apologetiko marksizma je spisal Kautsky v XV. zvezek „Neue Zeit“: „Was will und kann die materialistische Geschichtsauffasung leisten,“ kjer pravi: „Duh vodi družbo, toda ne kot gospodar, ampak kot hlapec ekonomskih razmer.“ Z uprav uničujočo kritiko pa je obsodil marksizem Bernstein, ki je bil prej sam marksist. Moderni sociologi pa proglašajo sedaj namesto materiališko zgodovinskega naziranja za edino pravo takozvano „sintetiško zgodovinsko naziranje“, ki vpošteva vse faktorje v njihovi medsebojni zvezi.
 
Res je, da se človeška zgodovina razvija, da dobe nastajajo in minevajo, da se razmere izpreminjajo, da se narodi polagoma povzpenjajo do vedno višjega kulturnega stanja, a potem polagoma padajo in ginevajo. Res je, da je vsaka doba več ali manj rezultat prejšnje, da vsaka nova tvorba vzraste iz prejšnjih tvorb, ki so razpadle, da so vsi pojavi nestalni.

Ta resnica, ki napravi vsako evolucijsko teorijo tako mikavno, pa je izražena že v sv. pismu, glasi se iz resnih, veličastnih besed razodetja. Minljivost in relativnost vsega stvarstva najbolj osvetljujejo otožne besede Jobove: „Zoper list, ki ga veter odnese, kažeš svojo m gočnost in suho bilko preganjaš, ker zoper mene grenkosti pišeš in me hočeš pokončati ... Moje noge si vklenil, nad vsemi mojimi stezami si čul in stopinje mojih nog si ogledoval, ki bom kakor gniloba pokončan in kakor oblačilo, ki ga mol razje ... Človek vzklije kakor cvetlica in se potepta in beži kakor senca in nikoli ni v istem stanju ... Trohnobi sem rekel: moja mati si, in črvom: vi ste moji bratje ...“

Vzlic dejstvu razvoja pa se resnica in življenje ne dasta stlačiti v en sistem, ki je več ali manj logično izveden iz enostranskih premis. En sam razvojni faktor, ena sama šablona, ne velja niti za vse rastlinske in živalske organizme, kaj še za zgodovino, ki je ne določajo edinole nujni ekonomski faktorji, ampak tudi prosta nedeterminirana volja človeštva, ki hiti sedaj skozi luč, sedaj skozi temo, pod providencielnim božjim vodstvom nasproti višjemu, zgolj duhovnemu cilju — združitvi zveličanega človeštva z Bogom.