Dr. Anton Mahnič: AUT - AUT

AUT - AUT

Dr. Anton Mahnič, 1891

Naš „aut - aut“ bo na Slovenskem kmalu prišel v prigovor. Treba torej, da njegov pomen nekoliko pojasnimo.

Bravcem, ki ne razumejo latinščine, povemo, da je latinski „aut - aut“ isto, kar slovenski „ali- ali“. „Aut - aut“ izraža pa strogo izključivost dveh nasprotij, n.pr. ali življenje ali smrt.

Mi pa prenesemo ta pojem na polje spoznanja. Pravo spoznanje obstoji v resnici t.j. v zlaganji spoznajočega razuma z rečmi, ki bivajo. Vse reči bivajo pa objektivno take, kakeršne jih je je Bog stvaril. Zatorej je v višem ontologiškem smislu resnica isto, kar objektivno bivanje reči, vkoliker se ono stavi v primerje se svojim idealnim vzrokom, ki je Božji razum. Od tod izhaja znani metafizični stavek: Verum et ens convertuntur t.j. resnica in bivanje je isto.
 
Nasprotje bivanja (des Seins) je nebivanje (das Nichtsein). To nasprotje je absolutno izključljivo t.j. bivanje kot tako izključuje nebivanje, poslednje pa, kot tako, nima z bivanjem ničesar skupno, je čista negacija bivanja.
 
Z bivanjem se metafizično istoveti (identifikuje) resnica, katere nasprotje je neresnica ali laž. Kaker bivanje izključuje nebivanje, tako tudi resnica neresnico, in nasprotno. Kaker pravimo: ali kaj biva ali ne biva, prepričani da mej bivanjem in nebivanjem ni mogoče tretje, srednje, isto tako rečemo: ali je kaj res ali ni res, ravno tako prepričani, da mej „res“ in „neres“ ni srede. To absolutno izključivost izraža „aut - aut“.

Po tem se ravna tudi spoznanje. Ono je resnično le tedaj in vtoliko, kader in vkolikor se vjema z objektivnim bivanjem reči: ali se vjema — tedaj je resnično, ali se ne vjema — tedaj je neresnično. Da bi pa kaj v istem pogledu bilo resnično in neresnično, je absolutna nemogočnost, kaker se absolutno izključuje, da kaj v istem pogledu biva in ne biva.

Od tod velja tudi za človeško in vsakatero drugo spoznanje absolutni ali - ali: aut - aut. V spoznanji naš razum ni prost: navezan je na objektivnost reči; ne ravna se poslednja po razumovem mišljenji, ampak razum se mora v mišljenji ravnati po nji; vsako samovoljno oddaljenje od njega oddaljuje od resnice.
    
Razum se po svoji naravi nagiblje k resnici. Ko je tedaj Bog človeka vstvaril, mu je tudi omogočil priti do tolikega spoznanja resnice, koliker zahteva narava v svojo dopolnitev in srečo. Greh je pa razum zatamnil; naravna njegova, mej resnico razločujoča moč, se je okrhala; kaker je volja začela omahovati mej dobrim in slabim, tako se je tudi mej oni večno nespojljivi „ali- ali“ zalegla megla spoznavne negotovosti in nevednosti. Spoznanje starih modrijanov je le malo stavkov dognalo do tolike izvestnosti, da bi z vso zavestjo in nedvomljivostjo trdilo: tako je, in ne drugače. Označiven za staro filozofijo je skepticizem, ki je obupal, da bi se mogel kdaj povspeti do absolutno razločivnega „aut - aut“.

Jezus Kristus, Sin Božji, je pregnal meglo z obzorja človeškega spoznanja. V njem se je svetu  spet razkrilo absolutno nasprotje mej resnico in neresnico. Da, on sam se je človeštvu pojavil kot eno od teh dveh nasprotij: „Jaz sem ... resnica“. Vsled tega je zažugal: „Kdor ni z menoj, je proti meni“, t.j. mej resnico in neresnico ni srede; kdor mene ne prizna kot resnico, nasprotuje vže s tem resnici, in je v neresnici; ni mogoče moj nauk z naukom meni nasprotnega sveta tako spojiti, da bi bila resnica v sredi. V besedah Kristusovih izrečena  je absolutna izključivost resnice od laži ali laži od resnice, kar je isto z absolutno nespojljivostjo obeh, izrečen je naš „aut - aut“.

Isto uči z drugimi besedami apostelj: „Božji sin Jezus Kristus, katerega smo mej vami oznanili, ni bil „da“ in „ne“, nego „da“, je v njem bilo.“ [2 Kor 1, 19.] Pa spet, vprašaje Korinčane: „Kakošno občinstvo ima svitloba s temo? Pa kakošno je vjemanje Kristusa z Belijalom?“
   
Absolutnost krščanskega načela je izpovedala katoliška cerkev skoz vse veke in jo izpoveda še danes, brezobzirno obsojajoč vse nauke, kateri nasprotujejo njeni dogmi. Cerkev je nespravljiva s heretiki t.j. z vsemi onimi, kateri se v verski teoriji brezpogojno ne podvržejo njenemu nauku. Ta pomen imajo njeni anatemi. Najnovejši, da tako rečemo, vradni dokument v tem oziru je „Syllabus“ Pija IX. od l. 1864. Njegova smisel, ako jo v kratkem izrazimo, je: nespojljivost krščanskih načel z načeli, katera dandanes zastopa liberalizem, nespojljivost resnice z neresnico.

Sploh je dogmatiška izključljivost in nestrpljivost za katoliško cerkev označivna, posebno ako je primerjamo z akatoliškimi sektami, katere so, kaker znano, v načelnostnem naziranji tako popustljive in strpljive, da sploh vže ne postavljajo za podlago ali pogoj verskega združenja verskih stavkov ali resnic, ampak — ljubezen; mej tem ko nam vže ljubezen sploh ni krščanska brez krščanske vere.

Seveda ima katoliška cerkev tudi raloge, s katerimi opravičuje svojo versko nespravljivost. Prvi, objektiven razlog je, kaker smo vže zgore omenili, da resnica more biti le ena, kaker je Bog eden. Ne velja pa tu vgovor, češ Bogu more biti malo ali nič do tega, kaj in kako se misli o njem. Nikaker! Bog sam je dal človeku razum, kateri po svoji naravi teži po resnici, tako da le v nji najde vteho; ker je pa Bog zadnji vzrok resnice, resnica sama, pa tudi razum teži po Bogu, kaker telo teži proti središču zemlje. Ako je tedaj Bog, vstvarivši človeka razumnega, razodel svojo voljo, da človek teži po resnici in jo doseže, ne moremo z druge strani trditi, da mu je vse eno, ali ga človek išče, pa kaj in kako sploh misli o njem, ker Bog je resnica, katera obstoji za človeka v zlaganji razuma z objektom. Kdo pa poreče, da ni n.pr. nič na tem, kako mislimo o matematičnem stavku 1 + 1? Ali da smemo misliti, da 1 + 1 je = 0, ali 1 + 1 je = 1, ali pa 1 + 1 je = 3? Ali nam formula 1 + 1 = 2 ne zaveže razuma tako da smo hote nehote vklenjeni? In kaj bi pač pomagalo, ko bi kdo hotel to tajiti? Reklo bi se mu, da je  — norec. Taka je resnica. Ali priznaš, da je 1 + 1 = 2, in to je resnica, cela resnica, edina resnica; ali ne priznaš, in to je neresnica, kakerkoli jo obračaš: ali vzameš 1 + 1 = ½ ali 1 + 1 = 0 ali = 1½ itd. in infinitum.
 
Pa vzemimo zdaj, da bi matematična resnica, katero izraža formula 1 + 1 = 2, bila konkretno subsistujoče, razumno, neskončno bitje — kako bi mogla pred seboj trpeti tistega, kateri bi ji v obraz rekel: ti si 1 + 1 = ¼ ali sploh vse drugo, kar se da mislite, le 1 + 1 = 2 nisi? Podstavimo tedaj matematiški resnici Boga — njemu naj bi ne bilo do tega, ali ga kot takega spoznamo in priznamo, pa kaj in kako o njem mislimo t.j. nič do tega, ali sploh imamo vero, in katero imamo? Potem takem bi ne moralo do tega biti tudi očetu, pred katerega stopi sin z izjavo: Dvomim, ali si moj oče; sploh sem prost, ali te hočem za svojega očeta priznati, spoštovati in ljubiti ali ne! Denimo tedaj, da je res, kar krščanstvo uči, da nam je Bog razodel: jaz bivam kot en Bog v treh osebah, poslal sem svojega Sinu na svet itd. — tudi Bog ne more prepustiti naši volji, da se nasproti vsemu temu indiferentno vedemo, in sploh razodenje sprejmemo za resnico ali ne. Katoliška cerkev trdi: tako je razodel Bog, to je resnica — to in tako treba (po veri) spoznati in priznati; drugače misliti je neresnica: aut - aut!
   
Pa zdaj še le pridemo do razlogov, s katerimi katoliška cerkev opravičuje svojo versko-načelnostno nestrpljivost.