"Boj je človeško življenje na zemlji."
-Anton Mahnič
Kdor se je kadarkoli ukvarjal z vprašanjem, kako bi definiral besedo "fašizem", je gotovo prišel po pregledovanju najbolj razširjenih definicij te besede v raznih publikacijah in slovarjih, do zaključka, da je pomen te besede v totalitarni zatiralski drži vseobsegajoče države in nasilni ekspanziji te države navzven. Kljub temu, da je takšna definicija popolnoma nasprotna tistemu, kar fašizem je, posebej iz razloga, da se sme in more neko idejo definirati le po njeni osnovni doktrini, ne pa po različnih izvedbah te doktrine, pa je vendarle v tej definiciji nek hiperboliran kanček resnice. Fašizem zagovarja borbenost, boj, vojno, to je res. Vendar zakaj in kako, je drugo vprašanje. V nadaljevanju si bomo ogledali zakaj je ključna beseda fašistične doktrine "borba" in ali ta naravnanost izvira le iz neke diabolične volje.
Če bi skušali razumeti fašizem v njegovi avtentični in izvorni misli, bi naleteli na dva poglavitna stebra te politične doktrine. Prvi ima opraviti z urejanjem države in gospodarstva, drugi pa se ukvarja z vprašanjem drže posameznika, torej z načinom življenja posameznega človeka.
Fašizem je predvsem življenjska doktrina, ki zahteva od posameznika, da sprejme njeno naziranje in postane nje orodje. Tu pa se srečamo z vprašanjem borbenosti, nenehne borbe, celo vojne. Kajti fašizem pojmuje življenje kot boj. Toda v kakšnem smislu? V čem obstoji boj?
Ko je nek filozof vprašal Mussolinija, da bi na enostaven način izrazil vso filozofijo fašizma, je ta odgovoril z enostavno formulo: "Fašist zaničuje udobno življenje." V tej formuli je izražena vsa fašistična doktrina. Kajti fašizem je radikalno proti-individualističen, a obenem ni radikalno pro-kolektivističen. Fašizem namreč ne zanemarja individuuma, ravno nasprotno, od njega terja, da postane boljši človek.
Fašist mora zaničevati udobno življenje, kar pomeni, da se mora odvrniti od vsakega materializma. Kajti Mussolini, kot prvi ideolog fašizma, nenehno opozarja: borba mora biti, ko te borbe ne bi bilo več, bi nastopil čas melanholije, konec, propad. Fašizem namreč pred posameznika postavlja predvsem dejstvo, da je njegovo duševno zdravje, njegov zanos in njegova vitalnost, odvisna predvsem od tega, da se bori. Bori se za lastno preživetje, za preživetje svoje družine, naroda. Ko ta življenjska borba preneha, ko ima človek na dosegu roke vse kar si poželi, nastopi resnično čas depresije in naposled propad. Mar ne vidimo dnevno kako se širi depresija med onimi posamezniki, ki so si nagmradili velikanska premoženja? Mar ne vidimo, da se moralni in dejanski razkroj narodov širi ravno od posameznikov in držav, kjer je ta življenjski boj ponehal?
Zato fašist zaničuje udobno življenje, ker se zaveda, da bo moralno zdrav in zagnan ostal le toliko časa, dokler bo v njegovem življenju trajala vojna. Dokler bo človeku primanjkovalo, dokler se bo moral truditi, dokler bo prepuščen težavam in neusmiljenosti vsakdanjika, toliko časa bo ostajal zdrav, borben in posledično močan, prekaljen in srečen.
Ta življenjska borba, o kateri govori fašizem, pa se odvija tudi v človekovi notranjosti. Zaničevanje in preziranje udobnega življenja pomeni tudi, da se človek na svojih življenjskih potih odloča za tisto, kar je prav, kar je dobro, pa četudi je težje -- in predvsem zato, ker je težje. Fašist, kakor pravi Mussolini, verjame v svetost in junaštvo. Fašizem odklanja možnost, da je sreča produkt nekih materialnih ali ekonomskih danosti, oz. zavrača logiko, da je posameznikova sreča odvisna od tega, da ima v življenju vsega dovolj. Fašizem zavrača to pojmovanje, saj v njem vidi degradacijo človeka na raven živali, ki jo skrbi le, da bo "rejena in nakrmljena".
Po fašistični doktrini se človek namreč odreka načinu življenja, ki je egoističen in osredotočen na lastno uživanje, ter zavzame takšen odnos do lastnega življenja, ki s samoodpovedjo in žrtvami svoje življenje poviša na višjo raven, -- življenje, ki je vredno lastnega naroda, vseh preteklih rodov, s katerimi je zvezan v skupni morali in skupni tradiciji.
To pojmovanje življenja in posameznika je bistveno krščansko. Tudi Kristus, ki pravi, da je prinesel meč in razdor (prim. Mt 10,34), govori ravno o življenju, ki zaradi povišanja človeka iz nižin starih časov, postane boj. Zato pravi Kristus, da mora, kdor nima meča, prodati suknjo in si ga kupiti (Lk 22,36). Življenje je boj, in ne v smislu kakšne prežvečene ljudske modrosti. Življenje je posvečen boj, ki to življenje sploh osmišlja. Kajti dnevno postajati boljši človek, pomeni boriti se tako s samim seboj, kot z neštetimi zunanjimi dejavniki. In ravno "postajati boljši človek" denimo slovenski filozof Janžekovič imenuje za smisel življenja (Janez Janžekovič: Smisel življenja (2001)).
Dokler je človekovo življenje borba (najsi bo to fizična ali duhovna, ponavadi tako ena kot druga), toliko časa ostaja zdrav človek na poti k resnici. Ko ta borba preneha, ponavadi človeku zakrkne tudi iskanje večne Resnice in zabrede še v globlji materializem, še v dekadentnejše miselne tokove. Zato fašizem zahteva takega človeka, ki svoje življenje pojmuje kot borbo in od tu velika vrednost borbenosti v fašističnemu naziranju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar