-Benito Mussolini
Če bi običajni človek rad izvedel kaj je to "komunizem", bo pogledal v slovar ali enciklopedijo in tam bo dobil osnovno definicijo te besede. Dobil bo definicijo, ki bo najbolj blizu izvornem in splošnem pomenu te besede. Povedano drugače, definicija besede "komunizem", bo predstavljena iz vidika teoretikov in poglavitnih mislecev komunizma samega. Nikoli pa se ne bo zgodilo, da bi v splošne slovarje ali enciklopedije zašla definicija, ki bi "komunizem" razlagala iz vidika nasprotnikov tega miselnega toka. Podobno velja za celo vrsto drugih miselnih in političnih tokov.
Edina politična teorija, ki pa jo slovarji ne definirajo v njeni izvorni misli ali glede na definicije njenih teoretikov, je fašizem. Fašizem je definiran skozi definicije ideoloških nasprotnikov te politične misli. Iz te demonizacije zelo enostavne ideološke predpostavke, kar fašizem v resnici je, je tako v desetletjih beseda "fašizem" dobila popolnoma drugačen pomen, ki se ne sklada s teoretično osnovo fašizma, kot ideologije same.
Fašizem je tako posebna beseda, ki ima obrnjen tok razlage besede. Namreč običajno imamo pred seboj besedo, ki ni nič drugega kot ime ali poimenovanje neke ideje. Beseda je koda s katero dekodiramo neko misel, da jo lahko uporabimo v komunikaciji s sočlovekom. Beseda tako postane dogovorjena koda za dekodiranje neke reči o kateri se pogovarjata dva človeka. To je povsem bazično za najbolj osnovne reči, kot so na primer najbolj elementalni pojmi: življenje, zrak, človek. Podobno velja tudi za opise, sestavljene iz več pojmov, ki imajo nek skupen izraz, npr. "kapitalizem".
Le pri fašizmu, pa ta logika ne velja več. beseda fašizem ne opisuje nič konkretnega, saj jo lahko dve osebi uporabljata v popolnoma kontradiktornih smislih. Tu ne gre toliko za vprašanje pozitivne in negativne naravnanosti govorca, temveč predvsem za vprašanje ali beseda "fašizem" more dekodirati dve popolnoma protislovni stvari. Kadar govorimo denimo o kapitalizmu ali komunizmu, more obstajati polemika, ki bo segala od negativne do pozitivne naravnanosti, a še vedno bo celotna polemika potekala okrog iste stvari, ki se bo morda v malenkostih razlikovala. Pri fašizmu pa tudi ta logika zataji. Dva sogovorca uporabljata isto besedo za dve popolnoma različni stvari. Tako lahko nekdo denimo z besedo fašizem zaznamuje kar komunizem, spet drugi pa kapitalizem. A kar najbolj čudi, je dejstvo, da se bosta oba še vedno brez težav sporazumela, ker oba vesta, da je "fašizem" prazen pojem, brez vsake realne dialektične vrednosti.
Zato je nujnost, da kadar govorimo o izvornem fašizmu, torej političnem toku, ki se je razvil iz Italije in zajel večino evropskih katoliških držav, v takšni ali drugačni obliki, z večjim ali manjšim uspehom, uporabljamo izraz "klasični fašizem". Ta izraz nam more pomagati, da se še vedno pogovarjamo o zelo konkretni stvari, ne da bi bili pahnjeni v polje politične nezrelosti in zgodovinskih špekulacij.
Fašizem (oz. klasični fašizem), je namreč lastna politična in življenjska doktrina, ki nima praktično nobene realne povezave s tistim, kar danes "popularno" zaznamujemo kot "fašizem". Danes je "fašizem" neka hiperbola politične in državne represije; je hiperbola političnega nasilja in zatiranja svoboščin državljanov; je absolutni proti-pol demokraciji in "smrt civilizacije". Zato je nujno, da se karseda razumsko ozremo po fašizmu in skušamo pogledati kaj v resnici klasični fašizem zastopa, kako je povezan s korporativizmom in kako se je fašistična teorija (, ki je vendarle prišla sekundarno) izražala v realnem življenju po raznih državah.
Na ta način bomo pregledali pogoste trditve o fašizmu in si bomo ogledali nekatere osnovne poteze fašistične doktrine. Kot pomoč nam bodo služila izvirna besedila. To teoriziranje pa nima namena rehabilitirati fašizem, ker klasični fašizem pač rehabilitacije niti ne potrebuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar