Andrej Hlinka
27. september je rojstni dan Andreja Hlinke, slovaškega katoliškega duhovnika in politika, ki je zgled tiste politične katoliške gorečnosti, ki smo jo Slovenci poznali pri naših velikih možeh, kakršna sta Mahnič ali Krek, ali pa nenazadnje Korošec. Pred nami je niz člankov o tem velikem duhovniku, katoličanu, politiku.
Pri Andreju Hlinki
I. Dolenc, 1931
Če vzameš zemljevid in zasleduješ našo pot iz Nitre proti severu in potem ob reki Vagu, najdeš v bližini vznožja Tater mesto Ružomberok. Tu smo doživeli nekaj, kar je bilo vsaj zame najzanimivejši dogodek na vsem potovanju. Ko je obstal naš vlak, nas je pozdravil star gospod častitljive zunanjosti — znani slovaški politik Andrej Hlinka, župnik in apostolski protonotar v Ružomberku. Radovedni smo se vsi ozrli na moža, o katerem smo že toliko brali v časopisju; saj je Hlinka tako rekoč vladar političnega življenja na Slovaškem, v njegovem taboru je ogromna večina dežele. Videli smo pred seboj 67 letnega, a še čvrstega moža, ki ga najtočneje označim z besedo: oče. Okoliščine, v katerih se mi je prvič pokazal, so mi to misel še bolj utrdile. Monsignor Hlinka namreč ni prišel na postajo pozdravljat s praznimi besedami, ne: stal je pred nami z darovi, ki nam jih je prinesel. Med homerskim smehom smo vlekli v voz veliko posodo z vinom, ki je tičala v visokem lesenem obodu; vse skupaj nas je spominjalo na stare kmečke pinje. Sladke vsebine je bilo pa v tej pinji toliko, da smo je bili v večji ali manjši meri deležni vsi (okroglo sedemdeset) kongresisti, ki smo se vozili v Levočo; strokovnjaki so cenili vsebino na 24 litrov. Pa gospod Hlinka tudi na prigrizek ni pozabil: v velikem zavoju so bile štiri štruce kruha, po obsegu tolike, da bi zadoščale za kompanijo vojakov. Da bi pa kruh bolje teknil, je prinesel naš gostitelj še lep zavoj gnjati in zalogo domačega sira. Tako more pozdraviti samo oče svoje otroke! Hlinka si je pač mislil: »Fantje bodo lačni in žejni, ker traja vožnja od Nitre do Levoče šest ur, torej nasiti lačne, napoji žejne!« In še nečesa ljubeznivi mož ni pozabil: ogromnega šopka rdečih nageljnov! Kar sem bral o Hlinki, je bilo deloma ugodno za njegovo politiko — on se posebno trudi za avtonomijo Slovaške — deloma grajalno. To je pač usoda vsakega vodilnega politika, da ga ena stran kuje v zvezde, nasprotna pa pošilja k vragu. Toda vsa moja papirnata veda o njem, nabrana po raznem časopisju, se je na mah umaknila zmagoviti premoči neposrednega vtiska. Ko sem videl, kako se je slovaška inteligenca gnetla okoli njega, kako se je z vsakim prisrčno pozdravil, kako je njegov obraz žarel od sreče, da nas je razveselil s svojo iznajdljivostjo, in ko je pri tem moj razum še spreletela misel, koliko je mož žrtvoval svojega denarja, da nas jc mogel tako presenetiti, mi je bilo eno jasno: ni čudno, da so si Slovaki izbrali za svojega vodjo prav tega moža! Za narodnega vodjo je pač najsposobnejši tisti, ki je najbolj nesebičen. Seveda mora imeti tudi druge darove duha in srca v obilni meri, a da ne krene na stranpota, pred tem ga najuspešneje varuje zlata nesebičnost. Človek, ki tako rad razdaja svoje gmotno premoženje, razdaja gotovo tudi svoje duševne darove, ki jih ima. In po znani Cankarjevi besedi je »narod ... kakor otrok: brez dolgega premišljevanja in brez omahovanja previdi bistro, občuti brž, kdo mu daje in kdo mu jemlje«.
Zwingt Gewalt die Menschengeister,
Menschenherzen zwingt die Güte.
Tudi naša srca si je Hlinka na mah osvojil.
Le prekratko je trajalo prvo srečanje s Hlinko. Vlak je zapiskal, Hlinka je zapel naprej: Hej Slovani ... kongresisti so mu pritegnili in med petjem in pozdravljanjem nam je izginil izpred oči ...
V vlaku je šla nato beseda o Hlinki. Izvedel sem, da je bil dobričina Hlinka, ki mu sije z obraza sama poštenost, pod madžarsko vlado nad pol tretje leto zaprt, da je bil skoro tri leta suspendiran, da ni smel maševati in izvrševati nikakih duhovniških opravil, in da je bilo več ali manj radi privrženosti do njega 1. 1907. v njegovi rojstni vasi Černovi 14 oseb ustreljenih ... Razloga torej dovolj, da sem začel povpraševati, kje bi dobil kak HlInkov življenjepis, pisan kar mogoče nepristransko, da bi izvedel kaj več o izrednem možu in o njegovi še bolj izredni življenjski poti. Dobil sem v roke številko v Pragi izhajajočega Češkega bogoslovnega slovarja (Česky slovni bohovedny) s sedem strani obsegajočim člankom o Hlinki.
Hlinka se je rodil 27. septembra 1864 v slovaški vasi Černovi blizu Ružomberka. Kot mlad duhovnik je povsod, kamor je prišel, delal za gospodarsko povzdigo in narodno probudo slovaškega ljudstva. Ustanavljal je — kakor pri nas Krek, na katerega nekoliko spominja — kulturna in gospodarska društva, prirejal predavanja in igre, trudil se na vseh poljih, da bi bil Slovak na svoji zemlji svoj gospod. Seveda se je moral udeleževati tudi političnega življenja in ustanovil je Slovakom samostojno slovaško ljudsko stranko, ki je bila Madžarom in madžaronom trn v peti. Postal je župnik v Ružomberku in vrgel s svojimi pristaši madžaronsko mestno upravo ter spravil na krmilo zavedne Slovake. Tedaj si je pa madžarska vlada pomagala na ta način, da je med volitvami l. 1906. Hlinko kratko malo zaprla kot hujskača in upornika. Obtožili so ga, da je govoril na shodih takele in slične besede, ki jih navajamo po našem (češkem) viru: »Nač ( = čemu) je vam mad’arska škola, mad’arsky jazyk a mad’arsky učitel? Proč {— zakaj) vam nedoručuji urednich pisem po slovensku? Chteji vas mad’arisovat. Zustanme pri svem jazyku slovenskem!« Obsodba se je glasila: dve leti zapora in 1500 kron globe. Obsodba je bila potrjena v vseh instancah in baš na svoj god, na praznik sv. Andreja, dne 30. novembra 1907 je odšel Hlinka v ječo v Segedinu (ob Tisi, nedaleč od naše Subotice), iz katere se je vrnil šele 22. febr. 1910. Med tem ko je bil namreč v ječi, so ga še enkrat sodili, in sicer radi nekih člankov, in so mu prisodili k onima dvema letoma še poldrugo leto ječe. Ni mi povsem jasno, kako da je prišel že po 21 mesecih iz ječe: ali je bil pomiloščen ali so mu všteli preiskovalni zapor, ki je menda trajal nad 5 mesecev — a tega tudi ne bom podrobneje raziskaval. Eno leto ječe več ali manj — Hlinka se nad tem nič ne pritožuje, nikake zagrenjenosti ne opaziš na njem. Nezlomljen je prišel iz ječe, poln zaupanja v slovansko bodočnost. Bil sem pozneje še dvakrat v njegovi družbi in sem mu nekoč omenil v razgovoru, koliko je trpel za svoj narod. Pa je mož veselo, kar mladeniško odgovoril: »Nič nisem trpel! Imel sem v ječi tako lep čas in mir — za delo. Sveto pismo sem tam prevajal na slovaški jezik. Če bi ne bil zaprt, pa bi bržkone Slovaki tega prevoda ne imeli. Vse je bilo potrebno, kar se je zgodilo.« In če sedaj Hlinka misli na to, kako ni minulo niti deset let po njegovi ječi, da je večja sila zdrobila v prah njegove sodnike — kako naj bi mu srce ne prekipevalo od hvaležnosti do Boga, kako naj bi ne bil poln optimizma, poln zaupanja v zmago pravice? Ko mu je nekdo pripomnil, spominjajoč se vstajenja Slovakov l. 1918: »Lepi časi so prišli za Slovane,« je dostavil Hlinka: »Pa še lepši bodo prišli!«
Hlinka pa ni trpel samo radi spopada z državno oblastjo. Hudo je morala zvestega duhovnika boleti tudi krivica, ki mu jo je bil delal njegov škof. Ta je ob času volitev 1. 1906. najprej Hlinko suspendiral kot župnika v Ružomberku, nato mu je pa 18. junija 1906 prepovedal maševati in izvrševati kakršnokoli duhovniško opravilo, in sicer — brez preiskave in procesa. Storil je to, kakor je sam priznal v teku procesa med njim in Hlinko v Rimu, po naročilu ministrstva v Budimpešti. Hlinka se je proti obema suspenzijama pritožil v Rim in je v obeh točkah — zmagal, dasi je boj trajal skoro tri leta. Hlinka je bil v neprijetnem položaju, da je to borbo moral voditi iz ječe. Zato je proces trajal tako dolgo. In v ječo mu je moral tudi njegov škof poslati dekret, s katerim se njegova suspenzija razveljavlja ... O velikonočnih praznikih l. 1909. je težko preizkušeni mož smel zopet darovati sv. daritev v kapelici segedinske jetnišnice.
In danes, pravi Hlinkov življenjepisec, bi bil po pravici moral postati Hlinka, ta veliki grešnik v očeh nekdanje državne in cerkvene oblasti, po prevratu minister s polno močjo za Slovaško in prvi slovaški škof kot naslednik škofov-tujcev. Kolo časa teče dandanes pač hitreje, nego je teklo včasih. Kaj bi bili rekli Hlinkovi sodniki, če bi jim bil kdo napovedal najbližjo bodočnost, ki jo bodo sami doživeli ...
Ni pa trpel Hlinka sam, trpeli so tudi njegovi pristaši.
Jasno je, da je zlasti v letih 1906— 1910 gledal ves češki in slovaški narod v Hlinki mučenika. Ko je pred nastopom svoje kazni v oktobru in novembru 1907 predaval po Češkem o kulturnih razmerah na Slovaškem, je bila njegova pot pravi slavnostni sprevod. V Pragi so dijaki po njegovem predavanju izpregli konje izpred voza, v katerem se je peljal Hlinka na stanovanje, in so ga sami vozili tja. Tudi po Slovaškem so se vršile demonstracije za Hlinko. Položaj med Slovaki in Madžari je postal skrajno napet — in dne 27. oktobra l. 1907. je počilo, počilo tako, da se jc čulo po vsem svetu.
Blizu Ružomberka je Čcrnova, rojstna vas Hlinkova. Če se voziš z vlakom, lepo vidiš blizu proge vas s cerkvico, zgrajeno l. 1907. z milodari, ki jih je bil nabral Hlinka. Ljudje so zahtevali, naj bi to cerkev blagoslovil Hlinka. Hlinka jc baš takrat (v jeseni 1907) predaval po Češkem, škof je poslal v Černovo dekana Pazurika, naj blagoslovi cerkvico. Za blagoslovitev je bil določen 27. oktober 1907. Dekan se je pripeljal v Černovo, politična oblast je pa poslala tja 16 orožnikov, seveda pod poveljnikom Madžarom. Ljudje so poslali k dekanu in poveljniku orožništva svoje zastopnike z izjavo, da nočejo, da bi cerkev kdo drugi blagoslovil razen Hlinke. Ker to ni nič izdalo, so se postavili pred cerkev in vzklikali: »My vas nechceme! My sme vas nevolali (volati = klicati)! Dajte nam Hlinku!« Prišlo je do malega spopada, konji v dekanovi kočiji so se splašili. — Sedaj pa je orožništvo ustrelilo in na tleh je obležalo 9 mrtvih, 3 umirajoči, 12 težko in 80 lahko ranjenih. Ljudje so se razpršili, nikdo si ni upal več prikazati se na cesti, zlasti ker je orožništvu prišlo »na pomoč« še 100 vojakov; šele ponoči so pobrali ranjene in mrliče, katerih število se je bilo med tem zvišalo na 14. Med mrtvimi so bili najbližji sorodniki Hlinkovi. Oblast je nato obtožila 59 oseb iz Černove radi nasilja proti uradnim osebam; glavni obtoženec je bila — Hlinkova sestra, ki je bila obsojena kar na 3 leta ječe, »take čiste po mad’arsku«, dostavlja Hlinkov biograf. Vsi obtoženci skupaj so bili obsojeni na 36 let 9 mesecev.
Tudi o tem smo govorili s Hlinko. Pa je Hlinka menil, da je tudi to moralo priti: »Takrat je šele svet izvedel, da smo Slovaki na svetu!« Res, takrat je ves svet izvedel, da je na Ogrskem tudi neki narod, ki se mu pravi Slovaki in ki se mu godi, da Bog pomagaj. Na Slovaško je prišel znani angleški publicist Scotus Viator (R. W. Seton Watson) in je opisal v posebni knjigi krvoprelitje v Černovi in sledeče procese, kakor tudi proces proti Hlinki, čigar sliko nosi knjiga (»Racial problems in Hungary«, London 1908) na naslovni strani. Ta knjiga je bila precej močan žebelj, zabit v rakev bivše monarhije.
Naj bo dovolj o Hlinki! Morebiti je ta ali oni pričakoval, da se bom dotaknil tudi notranjih razmer v Češkoslovaški republiki in da bom govoril o vlogi, ki jo je imel v njej Hlinka po prevratu in jo ima še danes, ko je še vedno aktiven politik, poslanec, časnikar, organizator, duša svoje stranke. O vseh teh vprašanjih pa ne morem govoriti, ne samo radi tega, ker bi to spadalo v političen list in ne v dijaški, ampak tudi radi tega, ker nismo obiskali Hlinke kot politika določene smeri in se tudi nismo ž njim razgovarjali o sedanjih političnih razmerah v bratski državi, ampak prišli smo k njemu ob povratku s kongresa na njegovo iskreno povabilo kot k slovaškemu kulturnemu delavcu in kot k osebnosti, v kateri je tako rekoč poosebljeno vstajenje slovaško. Slovani z vseh vetrov smo prišli na Slovaško kot gostje, bratsko so nas sprejemali vsi brez razlike in naša samo po sebi umevna dolžnost je bila, da smo nastopali kot gostje, ki se ne vtikajo v domače razmere gostiteljeve.
Ko sem mislil na to, kaj je vse poskusil Hlinka v dobi slovaškega probujanja, so mi zazveneli v spominu Župančičevi verzi:
Vaša slava bo splahnela
v solncu svobode kot sneg,
moja tuga bo hitela
s pesmijo iz veka v vek.
Da, tudi s pesmijo! Ne sicer s Hlinkovo, ker on sploh ne priznava svojega trpljenja, pač pa s tujo: dva češka dramatika sta vzela Hlinkove boje v letih 1906 in naslednjih za predmet svoji drami. Bravci Mentorjevi, po večini ste še mladi, morebiti se ne boste srečali s Hlinko v življenju, ni pa izključeno, da ga boste kdaj videli kot junaka — na odru! Saj je bilo njegovo življenje res življenje junaka!
Ni komentarjev:
Objavite komentar