"Solidarizem ali socializem?" Ušeničnikova dilema napram Gosarju

Solidarizem ali socializem?

           

Dr. Aleš Ušeničnik, 1920.

                
Dr. Gosar, ki se z veliko ljubeznijo in bistrim umom vglablja v socialne probleme, misli, da socializma doslej nismo prav umevali, in ko bi ga prav umevali, da bi morali biti socialisti.

              

Kako je s to rečjo? Kaj pa je pravi socializem?

           

Z besedami na »-izem« je sploh velika težava. Časih pomenijo preprosto sistem, časih ekstrem. Kaj je n. pr, individualizem? Lehko bi bil družabni red, ki bi dajal individuu, poedincu, a ne samo temu ali onemu, temveč vsem in vsakemu pravo svobodo in možnost najvišjega razvoja. Ali bi ne bil tak individualizem ideal družabnega reda? Dejansko nam pa individualizem pomeni družabni red, kakor ga je uveljavil liberalizem. Liberalizem je proglasil svobodo poedinca, načelo svobodne tekme in svobodne pogodbe, in je menil, da je s tem zagotovil narodom prave pogoje socialne blaginje, a je v resnici narode le raztrgal v sovražna si sloja kapitalistov in proletarcev. Zakaj? Zato, ker ni pomislil, da so »individui« različni, eni močnejši, eni slabejši, in da bodo močnejši svobodo zlorabili na škodo slabejšim. Svoboda mora biti socialno vezana, če naj bo blagovita. Tako nam pomeni individualizem prav ta družabni red ali bolje nered razbrzdane individualne svobode.

                    

Prav taka težava je pa tudi z besedo socializem. Lehko pomeni družabni red, ki bi pretiraval pravice skupnosti na škodo poedincem. Ali bi bil tak družabni red upravičen? Ne. Pravice so nedotakljive, pa naj bodo pravice skupnosti ali poedincev. Tudi ne moremo smatrati poedinca le za člana družbe, zakaj družba poedincu ni vse, družba mu ne more vsega dati, po čemer teži človek kot človek. Človekov smoter je višja vrednota, kot jo pa more družba dati. Smoter čebele ali mravlje se lehko istoveti s smotrom ula in mravljišča, smoter človekov s smotrom družbe ne. Lehko pa pojmujemo socializem tudi kot družabni red, ki ne bi zanikaval pravic in svobode poedincev, temveč bi poudarjal in izvajal le načelo, da morajo imeti pravice in svobodo vsi, da se mora torej raba pravic in svobode ravnati po socialnih ozirih. Ta socializem v dobrem pomenu bi bil obenem individualizem v dobrem pomenu. In tako umeva socializem dr. Gosar.

                     

Dr. Gosarjev »pravi socializem« ne zameta zasebne lasti, »v določenih mejah« tudi ne zasebne lasti produkcijskih sredstev, ampak le omejuje lastnini obseg in pravice, podreja zasebno last socialnim ozirom, in jo odpravlja le tedaj, če je v nasprotju s socialno blaginjo. Tudi ne postavlja družbe na mesto poedinca, ne ubija prostosti in ne uničuje osebnosti, marveč jo hoče le vsem in vsakemu zagotoviti. Noče mehaničnega podružabljenja, nasprotno, »poedinci kot člani družbe naj dobe pod vodstvom njene vrhovne oblasti v svojem delokrogu toliko iniciative in odgovornosti, kolikor je je treba, da se gospodarske sile najkoristneje izrabijo in razdelijo.« Zameta tudi nasilno reglementacijo dela in konsuma, ne misli, da bi se popolnoma odpravilo vse menjavanje in vse mezdino razmerje. Odločno je tudi proti diktaturi proletariata. Notranji duh pravega socializma je socialni duh. V tem je socializem soroden s krščanstvom. Tudi če se izvede samo gospodarsko, njegova pot ne bo daleč od poti krščanstva. In tega »socialističnega« duha je treba vzgojiti, pravi socializem mora preiti v zavest in voljo vseh.

                    

Kaj bomo rekli o tem pojmovanju socializma?

              

Tako pojmovanje je možno. Še več: to je idejno prav naše pojmovanje socialnega problema. Samo, da mi hočemo dati obenem vsemu socialnemu gibanju tudi pozitivni notranji impulz krščanskih idej in krščanskega duha, ker sodimo, da je socialno zlo več kot samo gospodarsko zlo in da ga samo gospodarsko ni mogoče resnično premagati.

               

A zakaj si nismo osvojili besede »socializem«? Krščanski sociologi niso marali rabiti besede, ki jo je agitatorično vrgel med mase materialistični socializem in ki se res lehko tudi krivo umeva. To je po tistem starem načelu, da ne rabimo besed, ki jih nasprotniki v nasprotnem zmislu umevajo in rabijo. Ko je še Leon XIII. to ravnanje izrecno odobril, ni skoraj kazalo drugače, kakor iskati druge primerne besede. P. Pesch je porabil besedo »solidarizem«, ki je bila Francozom že domača. Beseda za uho res ni kaj blagoglasna, tudi je nekam nerodna, a misel prav dobro izraža, nemara bolje, ker manj dvoumno, kot pa beseda socializem. Vendar se pa beseda ni splošno udomačila in nekateri so tudi poslej rajši govorili o krščanskem socializmu. Že velikega Kettelerja so imenovali »očeta krščanskega socializma« in prav v najnovejši dobi se ta beseda zopet povrača.

                         

Dr. Gosar ni po pravici ponovil Plengejevih očitkov zoper solidarizem. Ni resnično, da pomeni solidarizem le notranjega duha. Solidarizem, kakor ga umevajo krščanski sociologi, pomeni načelo skupnosti in odgovornosti socialno uveljavljeno in ostvarjeno. Solidarizem hoče družabni red socialne pravičnosti, družabni red, kjer bi vsak dajal vsakemu svoje, poedinci družbi, kar družbi gre, družba poedincem, kar poedincem gre. Solidarizem se dosledno bori proti vsem socialnim krivicam, v prvi vrsti proti največji socialni krivici naše dobe, proti kapitalizmu. Solidarizem ne pomeni le duha, temveč pomeni, prav tako kakor socializem in morda bolje, socialno formulo. Ta formula slove: družbo je treba preosnovati in postaviti zopet na temelje socialne pravičnosti.

                      

Solidarizem je torej čisto pravi socializem, ako socializem ne pomeni drugega kakor družabni red socialne pravičnosti. Če se komu zdi, da bi dala beseda »krščanski socializem« krščanski socialni akciji novega življenja, novega impulza, nove moči, bi človek mislil, torej oznanjujte krščanski socializem. Nazadnje gre za stvar in ne za izraz, za idejo, ne za besedo, beseda je na koncu koncev vendarle samo nekaj konvencionalnega, nekaj, kar po dogovoru ali rabi pride v navado, a po dogovoru ali nerabi lehko tudi iz navade.

                

Dr. Gosar s tem izvajanjem najbrže ne bo zadovoljen. Skupnost med njim in med nami je še le splošno idejna. Splošna socialna formula je ista. Toda kdor hoče dejavno poseči v socialno gibanje, mora imeti konkretno formulo: to le hočemo in tako le hočemo to doseči! Katera konkretna socialna oblika more res za jamčiti socialno pravičnost? Tu se nemara vendarle ločimo, in dr. Gosar misli morda s socializmom prav konkretno obliko socialne preuredbe.

                    

Kakšno? Tega ni jasno povedal, to moremo iz njegovega izvajanja le razbirati. Vsekako socialistično. Vsekako tako, ki dopušča zasebno last produkcijskih sredstev le še v »določenih mejah«. Bolj podrobno, je obljubil, da bo to obliko posebej očrtal. Dotlej torej ne vemo, ali se bomo mogli zavzeti za njegov socializem ali ne.
           
Dokler nam tega ne pojasni, poglejmo, kako je dandanes sicer s socializmom?
                
Historično je socializem predvsem teorija socialne demokracije. Oče tega socializma, Marx, je izpovedlaval popolni, sirovi materializem in je socializem z materializmom tako skopčal, da si socialist-marksist ne more več misliti socializma brez materializma. Bebel je prav v zmislu tega socializma oznanjal troedini socialistični nauk: ateizem, republikanizem, kolektivizem.
               
Državnik Schäffle je izkušal izločiti iz historičnega socializma vse, kar je vanj zanesel Marx s svojim materializmom, tudi vse, kar je sprejel socializem iz liberalizma, in je dobil po tej destilaciji nekak zgolj gospodarski socializem. Ta socializem smatra v zmislu vsega socialističnega pojmovanja, da je zasebna lastnina produkcijskih sredstev vir vsega socialnega zla, da jo je torej treba od kraja odpraviti.
            
Sodobna socialna demokracija koleba med tem kulturnim in gospodarskim socializmom. Na splošno, moramo reči, je po duhu marksistična, sovražna vsaki religiji, predvsem pa krščanstvu, in kjer pride do moči, to sovraštvo takoj tudi v dejanju pokaže (prim. v Rusiji, na Ogrskem, v Nemčiji).
               
Poleg tega ji je pa popolni socializem le bolj cilj, ker je izkustvo pokazalo, da ga ni še mogoče popolnoma izvesti. Dejansko pa se prilagoja razmeram in izkuša doseči, kar je dejansko doseči mogoče. Predvsem opušča misel na socializacijo zemlje. Po programu in logiki socializma je socializacija zemlje pravtako osnovna zahteva kakor socializacija drugih produkcijskih sredstev. A niti Ljenin z vsem svojim terorjem te programatične točke ni mogel izvesti in čuje se, da se je že vdal in priznal kmetom zasebno zemljiško last. Oton Bauer je to točko tudi že teoretično opustil in proglasil načelo: »Kmetiška zemlja naj ostane v privatni lasti.« Misli sicer, naj bi imela država neko vrhovno last in kmetje le dedno-zakupno pravico, a drugi tudi to misel zavračajo. Drugo socializacijo si pa misli Bauer na ta način, da bi država imela samo last, a upravo da naj bi prepustila demokratično urejenim mešanim upravnim svetom, oziroma zadrugam. V praksi se pa socializem še bolj vdaja. Klasičen zgled za to je nemški zakon o socializaciji premogovnikov. Po tem zakonu ostanejo premogovniki v zasebni lasti, toda vsa uprava bo morala biti socialno-smotrno organizirana, v upravi bodo tudi zastopniki delavstva, ustanovi se državni svet za premogovstvo in vladni zastopnik bo imel pri vsem gospodarjenju in določevanju cen »veto-pravico«. Socializacija torej tu ne pomeni več podržavljenja, niti kakršnegakoli lastninskega podružabljenja, temveč le še socialno uredbo, ki podreja produkcijo in promet socialnim ozirom.
              
Radikalni socialisti s tem razvojem seveda niso zadovoljni. Tako so podali češki radikalni socialisti izjavo, ki z njo odklanjajo vsako »lažisocializacijo«. Socialističen jim je le »tak proizvajalni sistem, v katerem je vsaka zasebna lastnina proizvajalnih sredstev posameznikov ali posameznih skupin popolnoma izključena in kjer je lastnik celokupna družba,« dasi upravo izvršujejo delavci, uslužbenci in uradniki, »a ne po lastni volji, temveč vse gospodarstvo vodi sistematično centrala po celokupni družbi«. Toda praktični in resni nemški delavci se ne menijo za papirnate izjave, ampak izkušajo dati svojim idejam življenje, v življenju pa se dostikrat pokaže, da si mora prvotna ideja iskati novih oblik in se pri tem mora tudi sama realnim pogojem prilagoditi.
           
Vprašanje je torej to, če govorimo o krščanskem socializmu, na katero teh oblik nam je misliti?
             
Da ne moremo imeti z materialističnim Marxovim socializmom nobene skupnosti, je samoposebi jasno. Tudi takozvani »čisti socializem«, kakor ga je očrtal Schäffle, se zdi dejansko nemogoč. To se pravi: izvesti bi ga bilo morda mogoče, a da bi bilo potem na svetu bolje, to je skrajno neverjetno. Vsaj doslej še nihče ni mogel nasprotnih pomiselkov res zadovoljivo rešiti. Schäffle sam je bil o tem globoko prepričan in tudi dr. Gosar, kakor smo videli, ni sprejel popolnega čistega socializma, ampak mu je postavil neke meje.
            
Po vsem tem se zdi, da bi mogli misliti le na razne kombinacije socialističnega principa z individualističnim. Ena taka kombinacija je: kmetiška zemlja bodi privatna last, svobodna bodi tudi mala obrt, velika industrija pa naj se socializira. Ta socializacija naj bi se izvršila v trojni obliki: prvič, nad vsemi podjetji brez izjeme naj bi se uvedla stroga socialna kontrola, najbolje po vzorcu nemške premogovne socializacije; drugič, če bi se ta socialna kontrola pri katerih podjetjih ne dala uspešno uveljaviti in bi bila podjetja še vedno v nasprotju s socialno blaginjo, naj bi se podjetja podržavila, a uprava izročila upravnim svetom po Bauerjevem vzorcu; tretjič, če se pa pri katerih podjetjih sploh tudi državna uprava bolje obnaša, naj se kratkomalo podržavijo po vzorcu železnic, pošte in telegrafa.
        
To je socializem in ni socializem. Je socializem, ker podreja privatne interese socialnim ozirom; ni socializem, ker čuva, kar je le mogoče, iniciativo in odgovornost posameznikov. Ako si misli dr. Gosar svoj socializem približno v teh oblikah, se bomo prav lehko sporazumeli.
           
Pripomnim naj še, da si mislijo nemški katoličani vso bodočo socialno uredbo narodnega gospodarstva po vzoru premogovne socializacije.