Mi ločimo italijanski fašizem od italijanskega nacionalizma, ki ga ni rodil fašizem in ni rodil fašizma. Italijanski nacionalizem je obstojal dolgo pred fašizmom in obstoja dolgo po fašizmu. Zato nam ni mar jokavih zgodbic primorcev, o poitalijančevanju. Njihov nacionalizem je nekaj identičnega italijanskemu, s to razliko, da mu je bilo malce redkeje dano, da je izživel svoje sovraštvo. Ko smo to razjasnili, se lotimo branja.
Korporativni red
Dr. Ivan Marija Čok, 1927
V uradnem listu «Gazzetta Ufficiale» št. 87 od 14. 4. 1926. je bil priobčen zakon od 3. 4. 1926. št. 563 «o juridični disciplini kolektivnega delovnega razmerja» (Disciplina giuridica dei rapporti collettivi del lavoro). V istem uradnem listu od 7. 7. 1926. pa je izšel kr. dekret od 1. 7. 1926. št. 1130, s katerim se določajo pravila za uveljavljenje prej omenjenega zakona.
S tem so bile ustvarjene nove določbe za urejevanje medsebojnih odnošajev vseh produktivnih sil, toliko onih, ki jih predstavlja delo, kolikor onih, ki jih predstavlja kapital. S tem je bil napravljen tudi glavni korak fašistovske vlade k ustvaritvi korporativnega reda (ordinamento corporativo) v državi.
Kaj je korporativni red?
Fašizem si prizadeva, da uvede v državi nov socialni red, v katerem naj po njegovem nauku zmaguje princip organizacije, ki ga predstavlja država, nad principom dezorganizacije, ki ga predstavljajo posamezniki in skupine posameznikov. Medtem ko je po liberalnih načelih država sredstvo, potom katerega naj bi državljani prišli do blagostanja in prospevanja, je fašizmu država, v kateri je združen narod, in ki torej predstavlja domovino tega naroda, čisto nekaj drugega. Za fašizem je narodna država ne morda (kakor za liberalizem in socializem) vsota gotove skupine živečih ljudi, temveč «združena enota nepregledne serije rodov, ki jim ti ljudje pripadajo». (Tako definicijo je dal o državi minister pravde A. Rocco). Zato smatra fašizem interes države kot narodni interes in za to smatra ta interes kot večji, vzvišenejši in važnejši nego interes posameznika ali skupin posameznikov. Zato se morajo po tem nauku interesi posameznikov in skupin posameznikov ukloniti pred interesi države. Egoizem posameznika ali razreda se mora upogniti pred organično enotnostjo naroda.
Fašizem vidi uresničenje teh svojih idej v tem, da združi posameznike in skupine, v kolikor predstavljajo produktivne sile, pod svojim vodstvom k skupnemu delu za višje koristi države, oziroma naroda.
Z drugimi besedami, to prizadevanje je vsmerjeno k cilju, da se dosedanji razredni boji, zlasti med delavci in delodajalci, izločijo in onemogočijo, ter da se prisilijo vse produktivne sile k skupnemu delu vkljub vsem težavam in zaprekam.
V interesu državne skupnosti ne namerava fašistovska država več trpeti egoizma posameznika oziroma skupin na njeno (države) škodo, in tudi ne dopuščati več borbe med posameznimi skupinami (»razredi«), oziroma jim stati pasivno ob strani, temveč hoče aktivno poseči vmes, vplivati, da se nasprotstva omilijo, in v slučaju potrebe postati razsodnik nasprotujočih si in pretiranih zahtev strank, ki so v sporu. Po nauku fašizma nima več biti država na eni strani, na drugi pa posameznik (oziroma skupina posameznikov), kakor da sta si sovražnika, oziroma, v najboljšem slučaju, kakor da ima ena stran (država) le pasivno stati ob strani borbi posameznikov. Med državo in posameznike (oziroma njih skupine), stopijo po korporativnem redu udruženja (sindikati) in sicer udruženja delavcev, udruženja delodajalcev ter udruženja obrtnikov in prostih poklicov. Ta udruženja (sindikate) priznava državna oblast kot taka in se jih poslužuje, da potom njih sodeluje pri regulaciji celokupne narodne produkcije s tem, da jih nadzira, vodi in rešuje spore. Ta udruženja so tako pritegnjena k sodelovanju z vlado v dosego ciljev države.
Cilj je gotovo plemenit in velik. Priznati je treba, da je fašizem z veliko samozavestjo začel hoditi to novo pot in da je vsaj v teoretičnem pogledu ustvaril nekaj novega in velikega. Kako se bo stvar izkazala v praktičnem življenju, to nam pokaže bodočnost. Sam predsednik vlade in minister pravde sta v svojih govorih pred parlamentom o priliki predložitve zakonskega načrta izjavila, da je to poskus in da zakon ni še popolen ter da bo praksa pokazala poleg njegovih dobrih strani tudi eventuelne hibe, ki se bodo z izkušnjami odpravile in zakon ter uredbe spopolnile.
Tak novi red sodelovanja z združitvijo produktivnih sil potom udruženj (korporacij), v katerih bosta zastopana delo in kapital, se imenuje korporativni red.
Jasno je na prvi pogled, da gre za veliko reformo, potom katere se bo docela izpremenila oblika javnega življenja v socialnem, gospodarskem in seveda tudi političnem pogledu. Potrebno je za to, da se dobro seznanimo ž njo. Doslej se je v to svrho, posebno v našem jeziku, malo storilo, pa tudi italijanski publiki nova reforma ni še prav jasna. To je razumljivo, ker gre pač za veliko reformo, ki je šele v početku svojega razvoja.
Važno pa je, da poznamo njeno vodilno misel ter bomo tako najlažje doumeli njeno strukturo in njene cilje.
Ni slučaj ali naključje, da se uvaja ravno v tem času taka reforma. To je temveč upravičeno ravno v sedanjem historičnem momentu in v sedanjih socialnih in političnih razmerah Italije. Industrija, ki se je v začetku tega stoletja začela precej naglo razvijati, je zadobila v teku vojne vsled mnogih novih in nujnih potreb velik impuls, kateremu je sledila tudi v prvih povojnih časih, tako, da je dosegla visoko stopnjo razvoja. To je seveda imelo za posledico, da so velike mase podeželskega prebivalstva zapustile deželo in napolnile tvornice po velikih mestih. Vsled tega je čedaljebolj raslo delavsko vprašanje. Ta pojav se prikazuje v vseh državah, v katerih se je v zadnjem stoletju industrija mogočno razvila.
Vsled naraščajoče industrije in s tem združenega naraščanja delavskega proletarijata, kakor tudi vsled ogromnega letnega prirastka prebivalstva Italije (vsako leto se prebivalstvo pomnoži za nad pol milijona ljudi) je Italija prisiljena iskati novih poti za ureditev novih vprašanj, ki so se s tem pojavila. Nova reforma ima torej služiti toliko v svrho, da uredi položaj delavstva nasproti kapitalu in odnošaje med delom in kapitalom, kolikor v to, da po možnosti uredi in stopnjuje ter dvigne kolikor mogoče visoko produktivnost celega naroda.
Seveda zahteva obsežnost in radikalnost reforme primerno politično obeležje in močno vlado, ki naj jo izpelje. Obojno je v tem momentu v Italiji podano.
Podjetniki, obrtniki, pa tudi delavci so se že v starih časih in v srednjem veku združevali v razna udruženja za različnimi posebnimi cilji, vendar so bila ta udruženja čisto drugačnega značaja, nego so današnja udruženja. Udruževanja delavcev in podjetnikov v današnjem smislu so pričela pravzaprav še-le z razvojem moderne industrije, to je v početku preteklega stoletja. Zakonodaja francoske revolucije je z zakonom od 13. 6. 1791. (imenovanim po predlagatelju «Lois Le Chapellier») izrecno prepovedala vsako korporacijo (udruženje bodisi podjetnikov ali delavcev) ter je izjavila, da obstojata le zasebni interes vsakega posameznika in splošni interes. Dolgo časa se je moral delavski sloj boriti za pravico združevanja (borba za koalicijsko pravo). Vzporedno s tem je šla tudi borba delavstva za pravico do štrajka. Anglija se je tem zahtevam vdala še le vsled velike gospodarske krize leta 1825., Francija leta 1864., Belgija leta 1886., Italija pa še le leta 1900. Toda komaj je bila pravica koalicije ali združevanja in štrajka dovoljena, se je takoj sprevidela potreba, da se to stanje na kak način uredi, ker je sicer to pomenilo vojno stanje med razredi. Udruževali so se namreč na eni strani delodajalci, na drugi strani delojemalci. Vsaka skupina je zasledovala le svoje interese in tako je prišlo do ostrih bojev, v katerih se je smatral nasprotnik za smrtnega sovražnika. Čim večje je postajalo število delavcev v kaki državi in čim bolj so se ti zavedali svojih pravic, tembolj je rasla moč delavskih udruženj in tem ostrejša je postajala njih borba proti nasprotni skupini, proti kapitalu. Podjetniki, kapitalisti, od svoje strani so se vsled tega čutili ogrožene in so se zopet udruževali v pobijanje naraščajoče sile delavstva. Če se upoštevajo razvoj, katerega je dosegla industrija v velikih naprednih državah, kakor n.pr. v Angliji, Nemčiji, Franciji, Ameriki itd., in številna moč ter zavednost delavstva v omenjenih deželah, se lahko razume, kako gigantske borbe so v takem položaju nastale.
Stranki, ki sta si v teh borbah stali nasproti, sta imeli na razpolago različna sredstva, obojna sredstva pa so bila strašna. Delodajalci so razpolagali s kapitalom, od katerega je delavec odvisen, če hoče živeti. Delojemalci zopet so se posluževali štrajka, ki je bilo zelo mogočno orožje, posebno, ker se je vsled rastoče zavednosti in solidarnosti delavstva štrajk posameznih grup mogel razširiti na štrajke širših skupin in celo do generalnega štrajka vsega delavstva države.
Nevarnosti take borbe so ogromne v vsakem pogledu. Gotovo pa je, da je taka borba prinašala veliko škodo ne le obema strankama, temveč tudi skupnosti, ker je bila v veliko oviro produktivni zmožnosti naroda.
Nevarnost te borbe pa je toliko večja, ker se prenaša prvotna čisto gospodarska, borba na politično polje. Vsaka izmed obeh skupin si prizadeva, da pridobi kolikor mogoče veliko politično moč, da more izvrševati svoj vpliv na zakonodajo dežele v smislu svojih interesov. Zadnji cilj v tem pogledu je seveda vsaki stranki ta, da dobi vso politično moč, z drugimi besedami državo, v svoje roke, z namenom, da vso politično moč potem uporabi, in gotovo tudi izrabi, le v svojem lastnem interesu in na škodo druge skupine.
Država sama je prvotno, potem ko je dovolila svobodo združevanja in štrajka, stala le ob strani te borbe, dokler je šlo za to, katera stranka bo pridobila nadmoč nad drugo. Državna oblast je pa v svojem lastnem interesu, oziroma bolje rečeno v svojo obrambo, morala nastopiti, kakor hitro je ta borba mogla imeti usodepolnih posledic tudi za državno oblast samo, v kolikor namreč borba ni ostala samo na socialno-gospodarskem terenu, temveč se je prelevila po velikem ali celo v glavnem delu v politično borbo, to je v borbo za državno oblast samo.
Oblika državne intervencije v tej borbi je bila v različnih krajih različna. Ker se je smatral štrajk kot presilno in prenevarno orožje, ki more ogroziti sam obstoj države in njenega obstoječega reda, so se ukrepi nekaterih držav nanašali na prepoved štrajka in s tem v zvezi na prepoved izpore po delodajalcu. Tako so razne države v Ameriki in v Avstraliji že pred vojno prepovedale štrajk in uvedle obligatorično arbitražo, oziroma poravnavo sporov potom džavnih sodišč. Tudi Velika Britanija je pravkar v svojem parlamentu po težkih izkušnjah, ki jih je prebila po lanskem generalnem štrajku, kateri ji je zadal v moralnem in gmotnem pogledu težke udarce, sklenila prepoved štrajka.
Bolj radikalno je skušala rešiti to vprašanje Velika ruska revolucija. Tam niso sovjeti, ki so bili navadna sindikalna udruženja delavcev in kmetov, prevzeli le vseh podjetij in privatne lastnine sploh v svojo upravo, temveč so vzeli v svoje roke tudi vso državno vlast. Poskus se ni posrečil, ker se je pokazalo, da ni mogoče združiti državne vlasti s sindikalnimi organizacijami. Prva mora biti neodvisna in vrhovni raprezentant države, a sindikalne organizacije morajo biti od nje odvisne in pod njenim nadzorstvom. Cilji sindikatov in cilji državne oblasti so pač različni; oni zasledujejo, čeprav v okviru skupnosti, vendarle samo koristi skupin posameznikov, med tem ko mora imeti državna oblast vedno le splošno korist pred očmi.
Fašizem je našel novo rešitev. Ne zadovoljuje se s prepovedjo štrajka, ampak lioče biti bolj radikalen in rešiti vprašanje v celem njegovem kompleksu.Tudi noče zagrešiti napake sovjetov, ki so prevzeli državno vlast v svoje roke, ampak hoče, da udruženja, sindikati, združena v korporacije, ostanejo pod kontrolo in v službi državne oblasti, katera ostane neodvisna in nad vsemi kot najvišji raprezentant celokupne državne uprave, to je «narodne volje in narodne koristi.»
Udruženja, imenovana sindikati, ne bodo odslej več kakor doslej popolnoma samosvoja in neodvisna od državne oblasti, temveč stojijo po novem zakonu pod njeno stalno in direktna kontrolo. Ne samo to, sindikati morajo biti tudi državni oblasti na razpolago, v kolikor se jih ona hoče posluževati. V to svrho prizna državna oblast — kakor že zgoraj omenjeno — sindikat kot tak in s tem postane sindikat v gotovem pogledu naravnost državni organ.
Člen prvi uvodoma omenjenega zakona določa v tem oziru sledeče:
Zakonito se lahko priznajo udruženja delodajalcev in delavcev, duševnih in ročnih, ako dokažejo obstoj sledečih pogojev: 1. za udruženje delodajalcev, da prostovoljno vpisani delodajalci zaposlujejo vsaj desetino delavcev, ki so zavisni od podjetij one vrste, za katero je bilo udruženje ustanovljeno in ki obstojijo v okrožju, v katerem udruženje deluje; za udruženje delavcev pa, da predstavlja število prostovoljno vpisanih delavcev vsaj desetino delavcev kategorije, za katero je udruženje ustanovljeno, bivajočih v okrožju, kjer udruženje posluje;
2. da nima udruženje samo to svrho, da brani ekonomske in moralne interese svojih članov, temveč tudi namen vzgajati in poučevati jih moralno in nacionalno in da v ta svoj namen tudi deluje;
3. da nudijo voditelji udruženja garancijo glede zmožnosti, moralnosti in zanesljive nacionalne zavesti.
Pod istimi pogoji se glasom čl. 2. lahko zakonito priznajo udruženja obrtnikov, profesijonistov in slobodnih poklicnikov. S priznanjem je združeno odobrenje pravil sindikata. Vsako udruženje mora imeti predsednika ali tajnika, ki se izvoli; pri udruženjih višjega reda pa mora ta biti potrjen od ministrstva. Zakonito priznanje udruženja ministrstvo v gotovih slučajih lahko prekliče.
Sindikalna organizacija ima v smislu tega zakona, ki hoče po fašistovskem nauku doseči dobrobit posameznika potom dobrobiti naroda, namen, da brani ekonomske in moralne interese svojih članov ter da jih socialno in moralno podpira in vzgaja.
Po členu šestem se sme za vsako kategorijo delodajalcev, delavcev, obrtnikov ali profesijonistov v vsakem kraju zakonito priznati samo eno udruženje. To je izpeljano iz principa, da kadar je sindikat od države priznan, postaja njen organ. Sindikat pridobi s priznanjem v gotovi meri javno-pravni značaj, ker lahko izdaja obligatorične norme in ima pravico nalagati prispevke za sindikat. Za to more za vsako kategorijo biti priznan le en sindikat, ker bi sicer nastala zmeda in nered glede izdajanja norm in pobiranja prispevkov. (V parlamentu so sicer ob priliki razprave o tem zakonu nekateri govorniki izrazili svoje pomisleke proti tej določbi, ki bi se mogla krivo tolmačiti zlasti z ozirom na njene politične posledice; vendar je bil konečno zakon sprejet v tej obliki.)
Ker se priznava od strani državne oblasti v vsakem kraju le po en sindikat za vsako kategorijo, zastopa ta sindikat vse one, ki po svojem poklicu spadajo k tej kategoriji, brez ozira na to, da li so v sindikatu včlanjeni ali ne. Za to morajo tudi prispevati s prispevkom za sindikat, tudi če niso njegovi člani. (Zakonito priznana udruženja imajo pravico naložiti vsem delodajalcem, delavcem, obrtnikom ali profesijenistom, ki jih zastopajo, ne glede na to ali so vpisani v sindikat ali ne, letni prispevek, ki za delodajalce ne sme biti višji od dnevne plače za vsakega delavca uradnika, za delavce, obrtnike in profesijoniste pa ne višji od enodnevne plače. Podjetja imajo dolžnost prijaviti v to svrho udruženjem, ki jih zastopajo, najkasneje do 31. marca vsakega leta število uslužbencev in to pod kaznijo. Za izterjanje prispevkov se uporabljajo predpisi izterjevanja občinskih davkov. Delavcem se odtrgajo prispevki od plače in se vplačajo v blagajno udruženja.)
Zakonito priznana udruženja so juridične osebe.
Nad sindikati izvršuje državna oblast svoje nadzorstvo.
Zakon razlikuje udruženja prvega reda, to so sindikati. Ako se več sindikatov enega okrožja, ene province, več provinc ali lahko tudi cele države združi, nastane udruženje drugega reda ali Zveza sindikatov (italijansko: federazione); več zvez (federacij) tvori potem konfederacijo, ki je udruženje tretjega reda. V konfederacijah se združuje več kategorij delavcev oziroma delodajalcev, ali pa tudi udruženja, ki objemajo gotovo kategorijo dela. Konfederacija je tudi lahko ustanovljena za provinco, za več provinc ali za celo državo. Navadna pa se državna konfederacija ne more ustanoviti nego le za gotovo kategorijo produkcije.
Pravilnik od 1. 7. 1926. dopušča ustanovitev 13 konfederacij: šest za delavce, šest za delodajalce in eno za one, ki izvršujejo slobodne poklice. Državne konfederacije za delavce oziroma delodajalce so razdeljene po sledečih kategorijah produkcije: industrija, poljedelstvo, trgovina, pomorski in zračni transporti, pozemeljski transporti in rečna plovba, banke. Trinajsta konfederacija objema obrtnike in slobodne poklice. Po pravilniku pa ni izključeno priznanje še drugih državnih konfederacij («državnih» je tu mišljeno le v teritorijalnem smislu seveda).
Nad konfederacijami je po pravilniku mogoč obstoj tudi generalnih konfederacij, ki objemajo vse delavce ali vse delodajalce ter se torej lahko raztezajo na vse kategorije produkcije, in so po teritoriju lahko provincialne ali državne.
Udruženja višjih redov (federacije, konfederacije itd.) ne morejo imeti kot člane posameznikov, temveč le sindikate. Višja udruženja imajo le namen izvrševati nadzorstveno oblast nad sindikati. Vlada pa jim lahko odstopi tudi ono pravico nadzorstva in zaščite nad sindikati, ki sicer pripada njej.
Kakor se sme za vsako kategorijo delodajalcev, delavcev, obrtnikov ali profesionistov zakonito priznati samo eno udruženje, tako se sme v mejah nakazanega delokroga zakonito priznati tudi samo ena Zveza udruženj. Ako je priznana državna federacija za vse kategorije delodajalcev ali poljedelskih ali industrijskih ali trgovskih delavcev, ali za vse obrtnike oziroma profesioniste, tedaj ni dopuščeno priznanje sindikata ali zveze, ki ne bi bil včlanjen pri isti. Udruženja pa, ki so brez vladnega privoljenja kakorkoli disciplinarno vezana ali zavisna od organizacije mednarodnega značaja, se ne smejo priznati v nobenem slučaju.
Sindikatom pristoja — kakor že zgoraj omenjeno — pravica, skrbeti za varstvo moralnih in materialnih interesov svojih zastopancev, mora jim nuditi podporo, pouk in izobrazbo. V tem pogledu ostanejo te pravice oziroma obveznosti odslej po zakonu pri sindikatih, in ne pristojajo več zbornicam ali kolegijem profesijonistov, kakor n. pr. zdravniški, odvetniški zbornici itd. Le sindikatom pristoja tudi pravica imenovati zastopnike v politične uprave ali tehnične organe države ali drugih javnih ustanov, ako so taka imenovanja predvidjena po zakonih in odredbah.
Ta določba je od velikanske važnosti, ker ima vlada namen, preustrojiti ves sistem političnega zastopstva v državi na podlagi sindikatov. Tako se naj n. pr. prihodnji parlament, kakor namerava fašistovska vlada, ne bi več volil od političnih strank, temveč od sindikalnih organizacij. Parlament naj ne bo torej več izraz političnih smernic, ki jih uveljavljajo razne politične stranke, temveč izraz interesov delovnih in pridobitnih slojev vse države.
Seveda se nima omejiti ta določba samo na sestavo parlamenta, ampak ima, kakor rečeno, biti izvedena sploh glede vseh političnih upravnih zastopstev. Tako n. pr. se imajo po izjavi ministra notranjih zadev Federzonija sestaviti pokrajinski sveti, ki bodo stali imenovanim pokrajinskim odborom ob strani, iz zastopnikov priznanih sindikatov. Ravno tako bodo imenovali priznani sindikati člane občinskh svetovalstev v vseh občinah z več nego 20-000 prebivalci in v onih manjših občinah, ki so sedež prefekture.
Razmerje med delavcem in delodajalcem se urejuje na podlagi kolektivne delovne pogodbe (contratto collettivo di lavoro). Gospodar ne more več delati pogodbe z vsakim delavcem posebej (taka pogodba je po zakonu neveljavna, kakor je sploh po zakonu neveljaven vsak dogovor, ki je v protivnosti s skupno delovno pogodbo), ampak le eno pogodbo z vsemi delavci. S tem ni rečeno, da morajo biti pogoji vseh pogodeb za delavce iste kategorije v vseh krajih enaki. Ne; vpoštevajo se lahko najrazličnejši faktorji, ki opravičujejo različnost pogojev. V skupni delovni pogodbi naj pride do izraza le višji interes skupnosti nad interesom posameznika, ker ravno v tem tiči tudi zaščita šibkega posameznika.
Tako izvršuje država indirektno — potom prisilne delovne pogodbe in potom svojega nadzorstva — svoj vpliv na gospodarske odnošaje med delom in kapitalom. Toda ta vpliv ni zadosten. Okoli vprašanja mezde se vrte najtežji spori delavcev in delodajalcev. Dosedaj je ta spor vedno stal v znamenju nadmoči: kdor je močnejši, si izsili boljše pogoje. Ker je po navadi kapital močnejši, je navadno on izrabljal delovno silo. Ni pa seveda izključeno, da delovna sila v gotovih slučajih pridobi nadmoč in resno ogrozi kapital in s tem produkcijo samo. Zato je po novem zakonu vpeljano d elovno sodstvo (magistratura del lavoro). Spori spadajo odslej pred sodnijo, zato pa sta štrajk in izpora kot nasilni sredstvi pod strogimi kaznimi prepovedana. Kot sodniki fungirajo trije poklicni sodniki prizivnega dvora in po eden zastopnik delavcev in delodajalcev. Pred to sodnijo spadajo v prvem redu vsi spori, ki nastanejo radi skupne delovne pogodbe. Sindikati pa morajo ustanoviti lastne garancijske fonde, iz katerih morajo v slučaju obsodbe plačati kazni in odškodnine, če se niso točno držali kolektivne pogodbe.
Stranke se morajo razsodbe držati in jo izpolniti, drugače odgovarjajo civilno za povzročeno škodo in povrhu še kazensko.
Po pravilniku od 1. 7. 1926. stoji nad sindikati, zvezami, konfederacijami integralna organizacija vseh faktorjev produkcije, to je organizacija, ki objema vse delavce in vse delodajalce. Tej združitvi je pridržano ime korporacija. V njej je po fašistovski doktrini sinteza sodelovanja ali kolaboracije (v nasprotstvu z dosedanjimi razrednimi boji). Korporacija se ustanovi za gotovo vrsto narodne proizvodnje ali za eno, odnosno več kategorij podjetij iste vrste. V osrednji vladi pa je ustanovljeno posebno ministrstvo korporacij.
Doslej so korporacije obstojale neodvisno, takorekoč brez ingerence od strani državne oblasti. Po sovjetski praksi bi imele korporacije naravnost prevzeti državno oblast v svoje roke. Po fašistovski doktrini osbtojajo pa korporacije poleg državne oblasti, pa ne več neodvisne od nje, temveč naravnost kot njeni organi. S tem misli fašizem, da je dosegel glavni cilj, ki ga je postavil novemu korporativnemu redu: namreč, da zasigura socialni red s tem, da izloči samoobrambo razredov. Ne več razredni boji neodvisnih organizacij dela in kapitala, temveč mirni in pravični razvoj enega poleg drugega pod državnim nadzorstvom in pod državno zaščito (potom delovnega sodstva). Kakor rečeno, je po fašistovskem nauku s tem dosežen ideal sodelovanja vseh produktivnih sil naroda in ima tako služiti dosegi najvišjega cilja: dobrobiti naroda in s tem vseh njenih članov.
Razven uvodoma omenjenega sindikalnega zakona in pravilnika je bil izdan nov dokument, ki naj igra važno vlogo v izgradnji korporativnega reda. To je listina dela (carta del 1avoro), ki jo je izdal veliki fašistovski svet na 21. aprila t.l. Listina dela ni nikak zakon, ne pravilnik in sploh ni izdana od vlade, temveč, kakor rečeno, od najvišje instance fašistovske stranke. Ker pa je vendar korporativni red fašistovska ustvaritev, saj smatra ta stranka to svojo reformo kot največje svoje delo, kot najvažnejši izraz svoje revolucije, ni dvoma, da je pomen te listine velikanski. V njej se predvsem izražajo načela volje fašizma, kako naj bi se novi korporativni red uvedel in izvedel, na kateri podlagi in s kakšnimi cilji. Namen te listine je, v širokih in najširših slojih vseli državljanov Italije vzbuditi in poglobiti smisel sindikalne organizacije in korporativnega reda, kakor ga zamišlja fašizem.
Zato listina dela najprej ugotavlja, da italijanska nacija stoji nad posamezniki ali skupinami, ki jo sestavljajo. Ker je celokupna proizvodnja cele nacije enotna, je dolžnost vsakega posameznika, da dela, a državi pristoja pravica, da to delo, torej vso proizvodnjo, vodi in nadzira. Temu vodstvu in nadzorstvu so podvržena tudi udruženja (sindikati). Dalje govori listina dela o skupni delovni pogodbi in delovnem sodišču, ki naj izločujeta spore mecl delavci in delodajalci. Korporativna država smatra zasebno pobudo (inicijativo) v področju proizvodnje kot najizdatnejše in najkoristnejše sredstvo v interesu nacije, seveda pod gori omenjenimi pogoji.
Poseganje države v gospodarsko proizvodnjo pa ima nastopiti samo tedaj, če ni zasebne pobude ali je ta nezadostna, ali pa če so v igri politični interesi države. Zato mora pri kolektivnih sporih najprej poskusiti korporativni organ, da doseže spravo, in šele, ako se ta ne posreči, je dovoljeno poklicati na pomoč delovno sodstvo. V posameznih sporih, ki nastanejo iz skupne delovne pogodbe, lahko sodijo tudi navadna sodišča s pritegnitvijo prisednikov (asesorjev), katere določijo prizadete stanovske organizacije.
Nadalje govori listina dela o direktivah glede sestavljanja skupnih delovnih pogodeb, ki so obvezne (obligatorične), o delovnih plačah, poskusni dobi, delovnem času, o tedenskem počitku in dopustu, o prestopkih zoper disciplino in dejanjih, ki motijo normalno poslovanje podjetja itd.
Konečno določa listina dela nekaj programatičnih točk, ki naj služijo kot podlaga za nadaljno izgradnjo korporativnega reda: zdravstvene predpise, ki jih namerava izdati država za podjetja, nadzorovanje nezaposlenosti (ki je pridržano le državi), nameščevanje delavcev (delodajalci morajo sprejemati delavce, ki so se vpisali v namestitveni urad, kateri stoji pod nadzorstvom korporativnih organov, ter imajo pravico izbirati med temi delavci, dajoč prednost onim, ki so vpisani v fašistovski stranki in v sindikatih), zavarovanje proti nezgodam, zavarovanje materinstva, proti boleznim, proti neprostovoljni brezposelnosti, posebno skrb za mlade delavce.
Na tej podlagi torej hoče listina dela, da se strnejo vse produktivne sile cele nacije k skupnemu delu pod nadzorstvom in vodstvom države v interesu skupnosti in posameznikov.
Seveda ima vsa ta reforma na sindikalno-korporativni podlagi tudi svoj veliki politični značaj; toda o tem govoriti ne spada v okvir teh vrstic, katerih namen je bil le, razložiti temelj in cilj novega korporativnega reda.
Kakor že uvodoma omenjeno je načelnik vlade v svojem govoru v parlamentu o priliki razprave o novem zakonu sam naglasil, da je ta zakon poskus, seveda ne le poskus na slepo srečo, temveč dobro in temeljito premišljen z ozirom na predpogoje, ki so podani, kakor tudi z ozirom na posledice, ki jih ima novi zakon roditi, in sicer toliko na socialnem, kolikor na gospodarskem in političnem polju. Zakoni, s katerimi se urejujejo socialna vprašanja, so posebne vrste. V njih ne morejo priti do izraza splošni principi, ki bi bili dobri za vse čase in za vse narode celega sveta. Taki zakoni ne morejo biti dogmatičnega značaja s splošno in večno veljavo, temveč morajo vzeti za podlago resnično stanje naroda ali države v danem momentu in na tej podlagi urejevati razmere z namenom, da služijo interesom posameznika in skupnosti. Tako je zakonodajalec v tem primeru smatral, da novi korporativni red najbolje odgovarja interesu italijanskega naroda z ozirom na njegovo socialno, gospodarsko in politično evolucijo zadnjega časa. Bodočnost. bo pokazala praktično vrednost tega velikega poskusa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar