Več luči! (A. Ušeničnik, 1912)

Več luči!

Aleš Ušeničnik, 1912.

     
Največje zlo naše dobe je naturalizem, ali kar je isto, pozitivizem, modernizem, ali kakorkoli imenujte tisto duševno razpoloženje modernega človeka, ki se upira vsemu, kar je nadnaravnega, tudi vsemu metafizičnemu spoznanju, vsem objektivnim spoznavnim in etičnim idejam, vsem stalnim načelom, vsaki stalni resnici. Nujna posledica je: v teoriji, da nima mišljenje modernega človeštva nobene enote, ampak je razdvojeno in razrvano, v praksi pa, da nima njegovo življenje nobenega ideala, ampak se ugreza v materializem. In zares, to prepričanje je rezultat globokega študija protestantovskega miselca Rudolfa Euckena o moderni kulturi kakor tudi katoliškega miselca Otona Willmanna. Brez načel ni cilja, ni kompasa, ni poti. Razvija se materialna kultura, a srce je prazno, srečno ni. Tistih, ki izkušajo s to kulturo utešiti hrepenenje srca, se polašča gnus, onih, ki te kulture niso deležni, gnev. Tako se ob vsem napredku kulture množi tu gnus s samomori, tam gnev z umori. Brez idealov in idealizma je bil še vsake kulture konec — propad. To priča zgodovina babilonske, helenske in rimske kulture.
        

Naturalizem po izpovedi modernih mislecev

     
J. Donat je dokazal iz izpovedi modernih miselcev samih, da je res tako.
    
Prva beseda moderne vede je bila »ignoramus«, ne vemo. Bog je nekaj »nespoznatnega«. Agnosticizem! Druga že načelo »sklenjene prirodne kavzalnosti«; vse, kar je, treba razložiti iz narave in naravnih vzrokov. Wundt je imenoval še to načelo le »postulat«, Paulsen »podmeno«. »Priznavam, je dejal Paulsen, sklenjenost naravne vzročnosti ni dokazano dejstvo,ampak le zahteva ali podmena (Voraussetzung), s katero se um loti naloge, kako raztolmačiti prirodne pojave.« A kmalu se je izpremenila ta podmena v osnovno dogmo moderne vede. A. Drews že s to podmeno kot znanstveno resnico pozitivno zanikuje Boga. Boga ni — zakaj »podmena transcendentnega, nadsvetovnega, a vzročno na svet se nanašajočega Boga uničuje splošno svetovno zakonitost, ki je samoobsebi umevna podstava vsemu znanstvenemu spoznanju.« Pravtako F. Steudel: »Teorija popolne vzročne zveze je osnovna podstava vsemu filozofičnemu tolmačenju svetovnih pojavov. Stem pa je iz filozofične razlage svetovja transcendentni Bog in čudež, njegov empirični korelat, dokončno izločen.«
       
Ni Boga. A tudi duše ne, ne posmrtnosti.
      
Duša, pravi Wundt, je »fikcija«: »Naša duša ni nič drugega ko vsota našega predstavljanja, čuvstvovanja in hotenja.« »Iluzija« je, pravi pravtako Jodl, imeti dušo za realno bitje. »Duša je le abstraktum mišljenja.« In nesmrtnost? Moderni še govore o nesmrtnosti, a nesmrtnost jim ni drugega ko daljnje življenje v človeštvu, v idejah potomstva, v »objektivnem duhu« Ideja o osebni nesmrtnosti, pravi Jodl, je »mitologičen nauk«, ki ga je branila dualistična skolastična filozofija z »ničevim videzom«.
  
Z božjo idejo in z idejo posmrtnosti se takoj uničijo tudi vse nravne, etične ideje kot nekak izraz božje volje. Paulsen tudi to odkrito izpoveda. »Naravni in nravni svet, pravi, oba kažeta nad sebe na nekaj transcendentnega. Toda mi se ne moremo postaviti na stališče transcendentnosti. Znanstvena razlaga mora biti zgolj imanentna, antropologična.« Človek je avtonomno bitje, bitje, ki je samo sebi zakon.
      
Kaj je potem še religija sploh? Wundtu je religija še nekaka služba neznanim smotrom vesoljstva: Religija je v tem, »da služi človek s končnimi smotri neskončnim smotrom, katerih dopolnjenje pa je njegovim očem prikrito.« Jodl pa kar kratkomalo pravi: »Kakor je kraljestvo vede to, kar je resnično, in kraljestvo umetnosti, kar je možno, tako je kraljestvo religije, kar je nemogoče.«
       
Jasno je potem, kako mora soditi moderni človek o krščanstvu. Že l. 1880. je prosluli D. Strauss modernemu človeku v lice povcdal: »Ali smo še kristjani?... Moje prepričanje je: Če nočemo iskati izvinkov in izgovorov, če nočemo zavijati in previjati, če nam je da da in ne ne, skratka, če hočemo govoriti kot odkritosrčni in pošteni ljudje, moramo izpovedati: mi nismo več kristjani.« In malo pred smrtjo je pisal Paulsen na vprašanje: »Kaj se vam zdi o Kristusu, čigav sin je?« »S 17. stoletjem je začela veda preobražati svetovni nazor. Nje splošno težnjo lehko označimo s formulo: Izločitev nadnaravnega iz naravnega in zgodovinskega sveta. Posledica je: nobenih čudežev v zgodovini, ne nadnaravnega rojstva, ne vstajenja, ne razodetja, skratka, nobenega poseganja iz večnosti v časovnost ... Zato znanstveno mislečemu človeku ne more biti več dvomno, da se stara krščanska dogma (o Kristusu) z znanstvenim mišljenjem ne da združiti.« Moderni človek sicer še govori o krščanstvu in evangeliju, a to so le še besede, ki pa imajo popolnoma drug pomen. Krščanska religija se je razvila, pravi eden izmed predstavnikov modernega krščanstva, Bousset. »Naziranje o odrešenju, dogmo o Kristusovem božanstvu, nauk o sv. Trojici, idejo o zadoščenju in daritvi, čudež, stari pojem razodetja — vse to je potegnil tok razvoja s seboj. Kaj nam je še ostalo? Boječi bi mislili: le kup razvalin. Ne, ostal nam je preprosti evangelij Jezusov. Seveda tudi evangelija ne moremo kar prepisati. Tudi v njem moramo ločiti notranje in vnanje. Vnanje, vesoljno sodbo, angele, čudeže, navdihnjenje moramo zavreči, a tudi najbolj notranjega ne moremo še kar prepisati, ampak prevesti. Kako se glasi ta prevod? Z vsemi močmi se oklepamo evangeljske vere v osebnega nebeškega očeta, a to vero v Boga prenesemo v naše moderno spoznanje. Bog za nas ni več ljubeznivi oče nad zvezdami, Bog je neskončno-vsemogočni, delujoči v silnem zvezdovju, v neskončnostih kraja in časa, v neskončno majhnem in neskončno velikem. On je Bog, čigar oblačilo je železni prirodni zakon, ki ga krije človeškim očem z gostim, neprodirnim ovojem.« Kaj je še po tem evangelij? vprašuje Donat in odgovor je: Ateističen monizem.
        
Ne Boga, ne duše, ne posmrtnosti; ne božjih resnic, ne božjih zakonov; ne vere, ne morale — to je facit moderne vede.
 
A tudi ne — resnice!
     
»Filozofije, ki bi imela splošno priznano vsebino, ni več. Vsa filozofija so le še razni poizkusi pojmovno izraziti in izgovoriti enoto in zmisel tega, kar je; zato mora biti vedno pripravljena vsako točko, ki se je zdela dognana, vsak čas podvreči novi reviziji.« »Polno metafizičnih sistemov je, a nobeden se ne da dokazati, in prazna vera bi bila, ko bi kdo hotel poiskati med njimi resničnega. Ta metafizična anarhija uči, da imajo vsi metafizični sistemi le relativno vrednost.«
   
»Anarhija, toži spet Paulsen, duševna nevrastenija, absolutna brezidejnost, zlasti med takozvanimi izobraženci! Enotnega svetovnega naziranja, ki je bilo nekdaj vsaj v nekem obsegu, ni več. Zadnje misli (misli o najvišjih vprašanjih) so tako različne, kakor smeri na vetrovnici (Windrose).« »Mi nimamo nobene metafizike več, toži tudi Eucken, in mnogo jih je, ki so celo ponosni na to. A po pravici ponosni bi bili le tedaj, če bi tudi brez metafizike naše življenje in teženje vodila trdna načela, družili nas veliki cilji in dvigali nad zgoljčloveško malotnost. Dejansko pa je brezmejna razcepljenost, žalostna negotovost v načelnih vprašanjih, maločloveška onemoglost, v prekipevajoči polnosti vnanjega življenja popolna duševna praznota.«
   
Zato pa tudi ni miru, ne veselja.
    
»Da se dela in veliko dela, pravi Eucken, o tem ni mogoče dvomiti. Delo nam boljinbolj odpira in osvaja svet, razvija sile, bogati življenje in nas vodi v hitrem zmagalnem pohodu od triumfa do triumfa. A kar smo pričakovali, tega nismo našli: čimbolj zavzema delo vse naše moči in misli, tembolj nas tlači zavest, da pa notranji človek ni napredoval in njegovo vroče hrepenenje po sreči ni utešeno. Tudi se nam vzbujajo dvomi o celotnem delu, vprašanja, ali ni novejša kultura le bolj razvoj gole sile, a premala omika bitja? Opazujemo tudi mučen nedostatek nravnih sil, čutimo se brez moči nasproti sebičnim nagonom in silnim strastem, vednobolj se cepi človeštvo v sovražne ločine in stranke... Vse se osredotočuje v vprašanju, ali ima sploh naše bitje še kak zmisel in kako vrednost, ali ni tako globoko razdvojeno, da je zaman upati še resnice in miru. Zato ni čuda, da se vednobolj širi mračan pesimizem in da se polašča človeštva sredi vsega zmagoslavja vse bolj moreče čuvstvo malosti in slabosti ...«
    

Gospostvo modernega naturalizma

     
Vse te duševne bede je torej kriv naturalizem.
     
Če si ta naturalizem bliže ogledamo, vidimo, da tiči v njem dvojna velika negacija. Najprej negacija vsega, kar je v polnem pomenu nadnaravno, recimo kratko, negacija krščanske dogme. Potem pa tudi negacija tega, kar ni v polnem pomenu nadnaravno, a je nadčutno, metafizično, skratka, negacija vse metafizike.
    
Naturalizem zanikuje najprej krščansko dogmo, zlasti dogmo o Sv. Duhu in milosti. Njemu je vse narava s svojimi silami. Tudi za etično življenje ne priznava nobene potrebe božje pomoči. Izmaličil se mu je pojem greha in pojem odrešenja, tuj mu je Kristus Odrešenik, nepoznan Sv. Duh posvečevavec. Zakramenti katoliške Cerkve so mu goli simboli ali praznoverski mehanizem, evharistična daritev prazen mistični obred. Tudi pri vzgoji ne pozna dogme o izvirnem grehu, zato tudi ne nauka o milosti in vzgojnega pomena zakramentalnih sredstev. Vse pojmuje naturalistično. Človek se je razvil iz prvotno živalskega stanja in se razvija s samosvojo silo v smeri do nadčloveka, ki bo onostran tega, kar še sedaj človeštvo imenuje dobro ali zlo (»jenseits von gut und böse«, Nietzsche). Morala je potemtakem le nekaj relativnega in prehodnega. Vsaka kultura si ustvarja svojo moralo. »Nadčlovek« sploh ne bo več potreboval morale; njegovi nagoni bodo njegova morala.
   
A kako je prišel naturalizem do te strašne negacije vseh krščanskih idej?
 
Zanikal je metafiziko.
   
Tisti hip, ko se je novodobna filozofija »osamosvojila« od stare filozofije, češ, da je le-ta  srednjeveška in zato zastarela, se je filozofija izprevrgla v naturalizem. Stara filozofija je bila filozofija človeške pameti. Aristotel, Tomaž Akvinski niso bili nje početniki, temveč le nje največji reprezentantje. Bila je filozofija osnovana na prvih načelih človeškega uma. Katero načelo je bolj jasno ko načelo zadostnega razloga ali načelo vzročnosti? A sprejmite to načelo in oplodite ž njim empirijo, iz empirije se vam čisto naravno razvije — metafizika. S principom vzročnosti doumete v pojavih nekaj, kar se javi: v fizičnih pojavih tvarno substanco; v psihičnih pojavih psiho, dušo; v pojavu vesoljstva transcendentni vzrok, Boga. Metafizika ni nič drugega kakor priznavanje in izvajanje principa vzročnosti v vsej empiriji. S staro občečloveško filozofijo je zavrgla nova doba tudi tista najsplošnejša načela, ki brez njih um ni več um, predvsem splošno veljavnost načela vzročnosti. Tako si je sama zaprla pot do spoznanja. Metafizika ni bila več mogoča. Filozofija je morala zanikati sploh vsako resnico, saj je vsaka resnica nekaj nadčutnega, metafizičnega, nekaj, v čemer se izražajo prav tista prva načela, ki jih je ta filozofija zavrgla. Tembolj je morala seveda zanikati resnice, ki so plod globljega razmišljanja in umovanja, resničnost substance, resničnost netvarne duše in nje nesmrtnosti, resničnost transcendentnega bitja, Boga. Ostala je le še narava kot nekak negotov obseg in izraz empiričnih pojavov. Filozofija je le še naturalizem.
   
S tem pa je zanikano že tudi sploh vse nadnaravno. Če ni nad naravo Boga, prirodni zakoni niso vesoljstvu vtisnjen izraz njegove volje, zato pa tudi ni mogoč noben božji vpliv na vesoljstvo in človeštvo, ne čudeži, ne razodetje, ne milost. Če ni nad naravo Boga, ki bi bila v njem vsepresežna polnost bitja, ni mogoče nobeno nadnaravno izpopolnjevanje človeštva; odrešenje in posvečenje so le še prazne besede. Če ni nad naravo Boga, so vse krščanske dogme o nadnaravnem svetu nezmisel. Naturalizem v polnem pomenu!
   
Tako je zabredla filozofija nujno v skrajnji naturalizem.
    
Seveda bi bila v naturalizem tudi zabredla, ko bi bila šla po obratni poti. Nekateri filozofi so res tako hodili in še hodijo. Ako zavrže filozof v svojem napuhu le eno krščansko dogmo, mora priti, če je dosleden, do naturalizma. Zavrže naj dogmo o odrešenju in posvečenju. Zavreči mora Cerkev, ki dogmo uči, in Kristusa, ki je Cerkev ustanovil. Ako zavrže Kristusa, mora zavreči čudež, ki izpričuje Kristusovo božje poslanstvo. A očividen čudež more le zavreči, če sploh taji, da bi bili čudeži mogoči. Da more to tajiti, mora izprevreči božjo idejo. Le tedaj je mogoče tajiti čudež, ako zanika Bogu nadsvetovnost in stvariteljno moč ter ga kakor monisti poistovi s svetom. To spet more doseči le s tem, da zanika splošno veljavo principu vzročnosti. Kakor hitro pa to zanika, mu izniknejo tudi vse druge metafizične ideje, posmrtnost, duša, svobodna volja, dolžnost, krepost; ostane mu le še fraza »narava« s svojimi silami, »natura«, in njegova filozofija je gol naturalizem.
  
Namenoma pa smo dejali: ostane takemu filozofu nazadnje le še »fraza« narava. Zakaj pravzaprav je tudi ideja narave še metafizična ideja. Narava, sile, energije, zakoni, vse to so metafizični pojmi, ki jih čuti ne zaznajo. Zato je vsak dosledni naturalizem navsezadnje prazen fenomenalizem. Kaj je še realno? Kdo ve! Zaznavamo pojave, toda ali nismo tudi sami le pojav? Ali niso morda vsi pojavi le naši pojavi, le tvorbe nas samih, in mi, čigav pojav ali česa pojav smo mi? Čigav pojav? To vprašanje je že metafizično, ki ga antimetafizik ne more dopustiti. Kaj tedaj? Skepticizem, nihilizem!
   
Gospostvo naturalizma se vedno bolj širi. Seveda ne povsod v svoji sirovočutni obliki! Širi se pod znanstvenim videzom pozitivizma; kot postulat svobode po »Svobodni Misli«; kot filozofija človečnosti in humanitete; kot evangelij tvarne kulture; kot apoteoza bodoče vsemožne demokracije. Naturalisti si nadevajo lepozvočna im ena: v vedi so znanstveniki, v politiki realisti, v umetnosti
estetje. V znanstvu so naturalisti, ker jih sili »znanstvena metoda«; v politiki, ker so taki postulati »moderne države«; v umetnosti, ker tako velevajo novi »ideali« umetnosti.
   
Naturalistično mišljenje in čuvstvovanje se pa širi počasi tudi v sloje, ki naturalizem kot sistem, kot nauk, zametajo. In v tem je velika nevarnost. Zakaj če tega vpliva ne zajezimo, ne le, da krščanstvo ne bo preobrazilo modernega človeštva, temveč bo oslabelo še v življenju krščanskih narodov.
   

Odpor proti naturalizmu: s krščansko dogmo

      
A kako naj zajezimo ta vpliv?
      
Po načelu: contraria contrariis, nasprotje treba premagati z nasprotjem!
     
Prva velika naloga naše dobe je torej proti negaciji vsega, kar je nadnaravno, postaviti pozicijo: zavest in priznavanje nadnaravnih principov.
       
Dogma bodi življenje našega življenja! Ali je?
   
Že veliki konvertit kardinal Manning je tožil, da katoličani v naši dobi premalo častimo Sv. Duha. To bi se reklo, da se premalo zavedamo dogme o milosti. Za privatno življenje ta očitek morda tako ne velja, toda ali ne velja tembolj za javno življenje?
     
Glede privatnega življenja: Ali se zavedamo vedno, da je vsaka resnična zmaga nad nasprotnikom delo Sv. Duha? Uženemo lehko nasprotnika z orožjem dialektike in z »besedami človeške modrosti«, toda pridobili za krščansko resnico in pravico ga samo s takim orožjem ne bomo. Za to je treba »Kristusovega Duha« (1 Kor. 2). To uči dogma o milosti, ki jo s katekizmom izpovedamo v šesti resnici. Ko bi ta zavest globoko prešinila vse, bi bilo morda manj bahanja, a več molitve, manj osebnih »zmag«, a več resničnih zmag nad »liberalci«. Drastično je izrazil to misel sv. Pavel z besedami: »Nespametno tega sveta je Bog izvolil, da bi osramotil modre, in slabotno tega sveta je izvolil, da bi osramotil močne, in kar nič ni, da bi uničil, kar je, da bi se noben človek ne hvalil pred njegovim obličjem« (1, Kor. 1, 27— 9). Kaj naj pomenijo te čudne besede? To, da človeška modrost in moč le z božjo modrostjo, le z božjo močjo, le z božjo milostjo, res kaj velikega zmore! In prav zato, ker človeška modrost in človeška moč le prerada samohvalno sebi pripisuje božje zmage, zato izbira Bog rajši preproste in slabotne za orodja svojih del, izmed modrih in močnih pa le ponižne.
       
Če opazujemo življenje, svoje in drugih, ali ni često le preresnično, kar je dejal kardinal Manning, da »premalo častimo Sv. Duha« ?
      
A dogma milosti ni dana le za privatno življenje, ampak velja pravtako tudi za javno življenje. Le z božjim Duhom moremo preobraziti javno življenje.
     
Dvoje treba vpoštevati v javnem življenju: dejavnost in dovzetnost.
       
Dejavnost, če naj bo zares reformatorična, mora imeti jasne smotre in mora izbirati prava sredstva. A smotri in cilji, spočeti v duhu, so ideje, prav tako so ideje tudi sredstva in pota, preden jih duh z voljo udejstvuje. Vse kulturno delo, socialno, politično, umetniško, v službi krščanskega ideala, se mora pa orientirati ob krščanskih idejah; iz polnosti krščanstva mora zajemati svoje vrhovne smotre in na te smotre mora naposled naravnavati vsa svoja sredstva. Naj bo socialno delo še tako mnogovrstno, politika še tako premetena, umetnost še tako rafinirana, če ne bodo življenski principi vsega kulturnega dela krščanske ideje, krščanska načela, če se ne bo s kulturnim delom boljinbolj ostvarjal krščanski ideal ljudstva, države in kulture, bo vse delo bolj ali manj potrata moči, uma in genija. Sub specie aeterni — z vidika krščanskega ideala je vse malotno in enodnevno, kar ne črpa življenja iz tega ideala in ne živi zanj.
      
Dejavnost pa suponira spet dovzetnost. Kaj bi pomagalo vse delo, če bi pa ves uspeh sproti uničevale ljudske strasti, sebičnost, lenoba, uživanjaželjnost? Koliko žrtev in stroškov, dela in truda, se časi porabi za kako lepo idejo, ki se pa vse potrati in ubije ob indolenci in egoizmu ljudi! Dolgotrajno delo časi uniči ena velika strast!
     
Smotrna dejavnost in odnosna dovzetnost, oboja je potrebna. A kaj pravi dogma o milosti? Da ni ne ene, ne druge brez vplivov nadnaravnih principov!
     
Da ne more biti zares nadnaravno-smotrne dejavnosti in dovzetnosti brez sodelovanja nadnaravnih principov, je samoposebi jasno. Kako naj bodo naravne sile počela nadnaravnih dejanj, kako naravna dovzetnost razpoloženje za nadnaravne učinke? To se pravi po domače: Vse kulturno delo je z ozirom na večni cilj brezplodno, ako ni oplojeno z nadnaravnimi kalmi milosti.
    
A ne le to. Brez sodelovanja milosti se ne bo kultura niti tako razvijala, da bi vsaj ne bila v disharmoniji s pravim blaženstvom človeštva. Po izvirnem grehu je človeštvo nravno tako slabotno, da ne more prave harmonije smotrov in sredstev ne jasno in izvestno spoznati, ne dejavno in trajno hoteti.
       
Kako velikanski je napredek današnje kulture! Toda je li človeštvo ob tej kulturi bolj srečno? In zakaj ni? Zato ne, ker ni v moderni kulturi harmonije. Tvarna kultura je prerastla idealno kulturo, kultura uma kulturo srca. In še tvarna kultura sama ni harmonična. Bogastvo se kopiči v rokah nekaterih, milijoni gladujejo. Tudi kultura uma nikakor ni harmonična. Širi se specialistovstvo, a manjka sinteze. Zato pa tudi podajejo specialisti ljudstvu toliko, da se mu vzbujajo dvomi, a ne toliko, da bi si jih moglo rešiti. Povsod disharmonija!
       
Kako je vse prevzela politika, a kako razrvana je! Kje so veliki cilji, enotna načela, jasna pota, značajna odkritost, vsekdar poštena sredstva? Zato pa je tako malo resnične zadovoljnosti, a temveč odkrite nesloge in prikrite nevolje!
    
Kako mogočen vpliv si je osvojila umetnost, a kje je umetnost, ki bi si bila v svesti, kaj hoče? Struja za strujo, a nikjer jasne zavesti o božjem zvanju lepe umetnosti!
   
Ali ni v velikih potezah dandanes res tako? In zakaj? Le za en zadovoljivi odgovor vemo: pozabljena je v premnogih dušah dogma milosti!
      
Milost, pravi krščanska dogma, je luč v temi in moč v slabosti. Milost daje velike in enotne perspektive, kjer je naravno spoznanje le polovičarsko in nestalno. Milost daje vztrajnost in krepkost, kjer je naravno hotenje le slabotno in omahljivo. Milost ustvarja tudi dovzetnost: zmaguje strasti, razsvetljuje umove, krepi volje. Moderno človeštvo pa je pozabilo na to, pozabilo je dogmo milosti in ne meni se za Sv. Duha, zato pa drvi v neznanski kaos.
    
Ali pa ni v malem tudi pri katoliških narodih, kar se godi v velikem v modernem svetu? Ali ni pri mnogih oslabela zavest, da tudi pri kulturnem delu, v socialnem, političnem, umetniškem delovanju treba luči in moči odzgoraj, če naj bo vse to delovanje zares uspešno in hasnivo? Ali se ne hvali tudi tu le prevečkrat »človeška modrost« in »človeška moč«, kjer zmore resnično velike in trajne uspehe le božja modrost in božja moč? Zato pa se mnogokrat božja modrost in moč umakne, da se osramoti človeška politika!
 
Dogmo Sv. Duha, dogmo milosti torej oznanujmo, da se naše javno življenje ne zamočviri z naturalizmom!
   
A kaj še pravi dogma milosti? Pravi, da je v božji ekonomiji milost zvezana z molitvijo, da je navadno prva milost — molitev. Ako je potemtakem potrebna milost tudi za javno življenje, je potrebna tudi za javno življenje molitev. Molitev ima torej tudi socialen pomen in v praktičnem krščanskem socialnem programu bi ji moralo biti odkazano prvo mesto.
       
Nič ne de, če se to morda komu čudno zdi, če se kdo morda celo smehlja. To le dokazuje, da je naše mišljenje in čuvstvovanje res prevzeto od naturalizma. Ali ne vsebuje dogma o milosti tega, kar smo povedali? Ako vsebuje, tedaj moramo biti toliko logični, da priznamo v praksi, česar ne moremo tajiti v teoriji. Saj je, kakor je vedno tako odločno poudarjal dr. Anton Mahnič, ves teoretični idealizem namenjen za praktični realizem. Značajen človek mora izvesti v praksi, kar je za pravo in dolžno spoznal v teoriji.
       
Če torej hočemo premagati naturalizem in zagotoviti ljudstvu resnično blaginjo, moramo najprej praktično izpovedati veliko krščansko dogmo o milosti in vse naše kulturno delo mora biti navdihnjeno s socialno molitvijo: Veni, Sancte Spiritus — pridi, Sveti Duh!
    

Odpor proti naturalizmu: s krščansko filozofijo

      
Toda nadnaravna načela n uničujejo naravnih pogojev. Naravni pogoji so jim marveč podstava. Če bi človek s svojim umom ne spoznal, da treba priznati nadnaravno dejstvo, razodetje z vsemi dogmami, ne bi mogel biti po pameti kristjan. Naturalizem pa uničuje tudi te pogoje, ko zanikuje objektivnost naravnega spoznanja.
          
Druga naloga naše dobe proti naturalizmu je torej ta: uveljavljati v inteligenci načela krščanske filozofije.
       
Nekdo je pisal te dni: Večjega pomena za slovensko ljudstvo je poljedelska šola ko pa akademija. Da so poljedelske šole velikega pomena, zlasti še za agrarne dežele, kdo bi to tajil. In da bi nam kaka liberalna univerza neizmerno več škodovala nego koristila, tudi to je gotovo. A prav to dokazuje, kakšen pomen ima akademija. Dr. Mahnič je zapisal nekdaj te besede, ki veljajo še tudi dandanes: Kdo gospoduje narodom? Akademija . »Akademija gospoduje izobražencem, po teh pa razširja svoje gospostvo med narodi; v njej se določuje tok in razvoj duševnega gibanja v ljudstvu« (R. K. IV., 1892, 201). To se pravi: Tisti gospoduje, ki daje vodilne ideje.
       
Usodna zmota bi bila, ko bi začeli ob realnem delu za tvarno kulturo zanemarjati idealno kulturo, ali recimo kratko in preprosto, filozofijo in znanstvo. Seveda je delo za gospodarski napredek ljudstva živa potreba. Saj brez gospodarskega napredka se dandanes narod niti vzdržati ne more. V tem zmislu je resnično: Bolj potrebujemo poljedelskih šol ko pa univerze, zakaj za hlapce nima univerza nobenega pomena. Toda treba nam je vsaj idealne akademije, to je, inteligence z jasnim načelnim spoznanjem in trdnim prepričanjem.
         
Seveda časi par genialnih mož, mož velikih misli in dejanj, takorekoč nadomeščuje celo akademijo, a taki sekularni možje so vendarle izjeme in ko jih ni več, kaj potem? Navadno se morata um in moč sumirati v izobraženi inteligenci.
       
Take inteligence je treba že za delo za tvarno kulturo. Kaj pa je gospodarski napredek, drugega kakor realiziranje naprednih idej? Če naj narod gospodarsko napreduje, morajo biti nekateri, ki mu povedo, kako se napreduje, ki imajo torej sami jasne ideje o pravem napredku. In kako naj si te pridobe kakor s študijem, z opazovanjem, s poizkusi, z razmišljanjem, skratka s filozofijo gospodarstva? In kaj je socialni napredek kakor realiziranje pravih naprednih socialnih idej? Če naj torej narod socialno napreduje, morajo spet biti nekateri, ki te ideje poznajo. Kdo pa ne ve, da je socialno vprašanje eno izmed tistih velikih vprašanj, ki so s stoterimi problemi zvezani s filozofijo, zlasti s filozofijo nravi in prava? A kaj bi končno pomagal ves napredek, če bi pa izgubil narod zmisel za večne cilje? In ta zmisel bi izgubil, če bi zavladal v njegovem mišljenju naturalizem, in spet bi ta naturalizem v njem sčasoma zavladal, ako bi se v inteligenci, ki narod vodi, omajalo religiozno prepričanje. To se bo pa brez dvoma omajalo, če ne zajezimo naturalističnih vplivov s krščansko filozofijo. Zato treba poudarjati dandanes veliki pomen krščanske filozofije. Če pravimo: krščanske filozofije, ne mislimo seveda s tem kake filozofije, ki bi bila specifično krščanska, take sploh ni, ampak večno filozofijo zdravega naravnega človeškega uma, ki se je pa dejansko ohranila celotna in enotna le v krščanstvu. Naše univerze so se vdale vse naturalizmu, zato je pa njih vpliv na inteligenco in po njej na ljudstvo tako silno poguben. Tu ni druge pomoči, kakor da si naša inteligenca sama s svojimi močmi, s svojim zdravim umom osvoji jasna načela krščanske filozofije, da si osvoji tisti krščanski idealizem, ki bo z njim oplajala praktični realizem.
        
Treba je v naši tako razdejani dobi premagati tisto duševno razrvanost brez prepričanja, brez načel, tisto duhomorno dvomljivost brez vsake jasnosti, tisto obožavanje pozitivne vede brez vsake sinteze, prepojene s skepticizmom, če ne z lažnivo negacijo, tisto ljubkovanje z modernim svetom, ki ima le to za veliko, za lepo, za važno, kar ima za važno, za lepo, za veliko Bogu sovražni moderni svet.
       
A gojiti moramo tudi drugo znanstvo.
      
Dandanes v dobi pare in elektrike bi bilo skoraj nazadnjaško omenjati, da nudi znanstvo po delu in trudu najlepše razvedrilo. Nekateri res toliko delajo in tudi od drugih toliko zahtevajo, da je že govorjenje o razvedrilu sumljivo lenobe. Zato poudarimo takoj: tudi študij je delo, in sicer jako potrebno delo. Znanstvo je pogoj vse kulture, in le toliko bo napredovala kultura našega ljudstva, kolikor bo napredovala njegova izobrazba, ta pa toliko, kolikor bo napredovalo naše znanstvo. Filozofija in veda podajata ideje, ljudskoizobraževalno delo jih popularizira, praksa jih izvaja. V tem je geneza kulture. A to je tako jasno, da škoda besedi. Manj pa se zavedamo religioznega pomena znanstvenega študija.
         
Znano je, da mora biti izvestnost o naravnih pogojih naše vere sicer prava izvestnost (brez nje ne bi bila mogoča pametna vera), a da je vendar navadno le relativna. Otroku ali preprostemu človeku ni mogoče podati takih dokazov in tako, da bi bili prepričevalni tudi za izobraženega moža. Dosti je, da so prepričevalni zanj. Odtod sledi, da mora iti z drugo izobrazbo vzpored tudi religiozna izobrazba. In eden izmed vzrokov, da je dandanes med inteligenco toliko nevere, je tudi ta, da nje izobrazba ni harmonična. Univerza jim daje znanstveno svetno izobrazbo, religiozna izobrazba pa ostane na stopnji srednješolskega uka. Odtod notranji razdor. Dokazi, ki so bili na gimnaziji, ob tedanjem duševnem razvoju, zadostni, za strogo-znanstveno mislečega duha v isti obliki niso več zadostni. Brez globljega verskega študija — in tega univerza prezira — izvestnost mladih let ne more vzdržati, začno se dvomi in prejalislej pod vplivi še drugih vzrokov se porodi verski indiferentizem ali tudi nevera.
         
Ta razpor med znanstveno strokovno izobrazbo in med nezadostno versko izobrazbo je tem usodnejši, ko svetne vede kopičijo dejstva in hipoteze, ki so v navideznem nasprotju s krščanstvom. Naj omenimo le primerjalno veroslovje, ali moderno biologijo, ali paleontologijo. Tako se dela neko »znanstveno javno mnenje«, da krščanstvo ni drugega kakor neka naravna faza v kulturnem razvoju človeštva, faza, ki si ne more lastiti nobene absolutne resnice in ki se je »preživela«, kakor so se preživele druge kulturne dobe.
      
Sedaj pa vprašamo: kdo naj pojasnjuje ta navidezna nasprotja med vedo in vero, če vedo zanemarimo? če ne bo med nami mož, ki bi se »iz poklica« posvetili znanstvu, ta prirodoslovju, oni zgodovini, drugi psihologiji itd.? Ali ne bo v inteligenci boljinbolj slabela verska izvestnost? Ali ne bo tudi tisto »znanstveno javno mnenje« seglo vedno dalje, populariziralo se in prevzelo počasi tudi ljudstva? Mi mislimo navadno, da je proti temu zadosti kaka apologetična brošurica. A bati se je, da se bomo bridko prevarali. Če ne bomo imeli mož znanstvenega ugleda, bo tudi vera v brošurice izginila.
       
Zato je naše resno prepričanje: Če verujemo na bodočnost našega naroda, tedaj moramo skrbeti, da bo vodilna v našem narodu inteligenca, ki bo praktično izpovedala krščansko dogmo in ki bo polegteqa tudi zares filozofično in znanstveno izobražena!
        

*     *     *

      
Drugo leto bo 25 let, kar je zaklical »Rimski Katolik« po slovenskem svetu: »Več luči!« Kakor strupena megla je moril tedaj liberalizem procvitanje krščanskega idealizma. S klicem »Več luči!« je započel dr. Anton Mahnič novo dobo, dobo krščanskih načel. Z neizprosno logiko je razdeval slepive liberalne fraze, odkrival liberalne sofizme, uničeval liberalne »gloriole«. Z drznim pogumom je razkrinkal Stritarjev »idealizem« in pokazal pod »izvirnim« idealizmom čisto neizvirno, a pristno brezversko »schopenhauerjanstvo«. To je bilo dejanje, ki je zadalo liberalni samozavesti smrten udarec. Obenem pa je kazal dr. Mahnič na krščansko načelo: na logiko krščanstva, na harmonijo krščanskega idealizma in realizma, na lepoto, životvornost in plodovitost krščanske dogme. S plamenečim navdušenjem je zahteval, da zavladaj načelo, jasno in celo krščansko načelo v vsem mišljenju in življenju, tudi v javnem življenju, v vsem kulturnem, socialnem, političnem in umetniškem delovanju.
          
In klic »Več luči!« ni bil zaman. Luč krščanskih načel je svetleje posijala in kamor je posijala, je vzbudilo novo življenje. Megla liberalizma se je razpršila, krščansko ljudstvo je izpregledalo in se zavedelo, in začela se je doba naše renesance, ki nam je dala vse, kar imamo lepega in velikega: naše katoliške shode, naše politične in socialne organizacije, naša izobraževalna društva, naše Marijine kongregacije, naše Orle. Ena misel, ena ideja je vse to ustvarila: krščanska misel, krščanska ideja!
         
Zakaj obujamo te spomine?
         
Zato, ker je v njih večna resnica, namreč resnica, da moremo vso moč in vso veličino črpati le iz krščanskih načel. Čim bi torej zavladalo v nas naturalistično mišljenje, bi začela slabeti tudi naša moč in giniti nadeja naših zmag. Tajiti pa si ne smemo, da je dandanes nova nevarnost. Naturalizem v obliki polutanskega liberalizma se sicer izgublja, a narašča spet naturalizem v obliki pozitivizma. In ta je nevarnejši, ker nastopa z videzom vede. In kaj je v naši dobi bolj očarljivega kakor gloriola znanstvenosti? Zato treba dandanes še bolj kakor pred 25 leti klicati: Več luči! Naša zmaga so le živa vera in jasna načela!