Katoliški liberalizem - Anton Mahnič - 2. del

Katoliški liberalizem

 

"In je ločil svetlobo od teme"

1. Mojz. 1,4

II.

Resnica in laž.

  
Človek je razumno bitje; razumu predmet je pa resnica, zatorej je pravemu naravnemu razvoju in napredku v človeštvu prvi in neobhoden pogoj spoznanje resnice.

Besedo „resnica“ vzamemo pred vsem v metafizičnem pomenu, po katerem je res, kar je — verum et ens convertuntur.

Kot razumnemu bitju je torej človeku poklic in naloga hrepeneti po spoznanji sostva (des Seins) ali objektivnosti; in prav soglasje spoznajočega razuma z objektivnostjo reči se zove resnica v ožem ali pravem zmislu.

Mej resnico v prvem in drugem pomenu, recimo, mej sostvom in pravim spoznanjem se nahaja bistven odnošaj. Početnik vsega sostva v vesoljstvu je en in isti Bog ; bodi torej sostvo še toliko različno, ima vender en skupen vir, eno najvišo enoto. A Bog je vse končno sostvo določil in vstvaril po idejah, katere so, ker je sam večen in nespremenljiv, z enovitim bitjem njegovim eno in isto. Te ideje se odsevajo iz vesoljnega stvarstva . Iste ideje določujejo bistvo (das Wesen) stvari, katero je, kaker ideje, večno, nespremenljivo, nujno. In to bistvo je prav za prav edini predmet duševnega spoznanja vstvarstvu , ker, kaker uči sv. Tomaž, de contingentibus non datur scientia : slučajnost in materijalnost sama na sebi se ne da vednostno spoznati. S tem torej, da človek svoje predstave ali misli vpriličuje objektivnosti stvari, se vedno bolj in bolj soglaša z idejami, z razumom Božjim. Kaker so pa ideje pri Bogu v najviši enoti in od bistva njegovega absolutno neločljive, tako mora biti tudi v njih odsvitu v vesoljnem stvarstvu popolno soglasje in vkljubu vsej različnosti vender enota. To soglasje se pa človeku tem bolj vjednoviti, čim bolj se duh iz raznoterosti stvari bliža njih skupnemu izviru , Bogu, dokler ne obstane v njem kot v najviši enoti.
  
Od tod oni stari častitljivi stavek: resnica je ena : objektivno ena, ker vse, kar biva (was ist), biva le po enem in istem početniku, Bogu ; a drugič tudi subjektivno ena, namreč glede spoznajočega razuma, ker le eno je soglasje razuma z idejami Božjimi določujočimi vse bistvo. Seveda enota resnice v prvem pomenu pogaja (bedingt) enoto resnice v drugem . Kar pa daje temu stavku neovrgljivo veljavnost, je pravzaprav bivanje nadsvetnega, večnega, osebnega Boga. Kdor tega taji ter božanstvo, kaker panteisti, poistoveti z vesmirom (Weltall), mora tudi trditi, da je resnica mnogotera ; kajti v panteizmu je večno ob enem premenljivo, slučajno ob enem nujno, končno — neskončno, sostvo ob enem nesostvo ; sploh absolutna resnica je vse, kar se trenotno zgodi.
 
Nasprotje resnici je laž. Laž je le na resnici, toda nekaj čisto negativnega, namreč tajenje resnice ; zatorej nasprotuje resnici po vsem svojem bitji.
 
Vprašanje o resnici je za razumno bitje, kakeršno je tudi človek, najviše važnosti. Resnica namreč ne zadeva le razuma, ampak posredno tudi voljo ; ničesa ne more namreč volja poželeti, česar ni razum prej spoznal. V volji je pa počete k vsakem u človeškemu dejanju , tedaj vsemu n ravstvenemu življenju. S hotenjem in delovanjem pa se človek kot končno bitje bliža svojemu neskončnemu smotru . Zatorej pa mu bo le tedaj mogoče dospeti do edino pravega konca, do Boga, ako je spoznanje resnično ; ako je lažnjivo, bo tudi volja zgrešila svojo pot. Prvi početek časnemu in večnemu poginu narodov je izneverjenje resnici, kaker je sprejetev resnice početek njihovega vstajenja in blagra.

Zatorej bi pa moralo spoznanje resnice povsod in vselej človeku biti prva in najsvetejša skrb. Za resnico bi moral vse drugo žrtvovati, nje same pa ne smel bi izdati za vse drugo.

Nasproti resnici nevtralno ali nemarno se vesti, je za človeka, kot razumno bitje, ne le nedostojno, ampak vže z naravnega stališča pregrešno. Največa nezmisel pa ter nad vse pogubno mora biti kakeršnakoli spojba spoznane resnice z lažjo. Resnica in laž si nasprotujeti vže po pojmu, kaker zdravje in bolezen ; mej njiju ni na vse večne čase nobene sprave, kaker ne mej lučjo in temo, mej Bogom in hudičem.

III.

Jezus Kristus in resnica

„ Jaz sem v to prišel na svet, da spričujem o resnici" — tako je Jezus Kristus odgovoril Pilatu na vprašanje, ali je res kralj. Že zdavno je bila resnica svoje lice skrila poganskemu človeštvu ; po grehu je razum otemnel, i po tisočletnih razvadah je grešnost postala tako rekoč naravna; tako je , kaker uči sv. Pavel, pogansko človeštvo zadržavalo resnico v krivici, v grehu. Res sicer, da se je duh tudi mej pogani tu pa tam predramil ter hotel se otresti duševne sužnosti ; vsplamtela je v mnogih filozofih luč višega spoznanja, toda duh je slednjič pod bremenom čutnosti opešal, obupal : vrgel se je v naročje brezmarnemu skepticizmu , ki se nam tako cinično, a vender nad vse klasično oglaša iz ust Pilatovih: Kaj je resnica ? !

Jezus Kristus je odgovoril za vse veke. Kot pravi Bog je početnik vsega sostva, torej vse resnice, resnica sama ; v njem je večna resnica človeštvu razodela svoje lice. Kristijanstvo in vprašanje o resnici ste od one dobe, ko je Jezus Kristus na zemlji bival, tako spleteni, eno od drugega odvisni, da se nikdo, ki hoče kakerkoli človeštvu vstvariti nov spoznavni zistem , bodisi kot filozof, ali pa kot vstanovitelj nove vere, ne drzne Kristusa prezirati, marveč smatra za potrebno kakerkoli vstopiti se nasproti kristijanstvu . Kaker je beseda vsemogočnega Stvarnika v začetku prvotni kaos prošinila in določivno red vpeljala v neizmerno vesoljstvo prvin, tako je tudi beseda Kristusova prošinila duhovno kraljestvo človeških nazorov in izpovedanj, ter z nepremagljivo močjo duhove prisilila za-nj ali proti njemu se izpovedati. Ta je prav za prav pomen onih skrivnostnih besed, katere je o Detetu Božjem v proroškem duhu izrekel stari Simeon: „Glej, ta je postavljen v znamenje, kateremu se bo vgovarjalo, da se misli razodenejo iz mnogih src.“ Menim pa, da vže to duhovno gospodstvo in vplivnost kristijanstva , katerej se ne more odtegniti noben mislitelj, da, rekel bi, noben človeški nazor, priča vže dovolj, da biva v njem viši, nadčloveški početek in moč, da se nam v njem javlja modrost Božja, absolutna resnica.

Kdor pa ni še prepričan o absolutnosti Kristusove vere, naj prevdari še naslednje razloge. Ni treba , da govorimo kot kristijani, ampak s čisto naravnega stališča.

Prvič krije Kristusov nauk v sebi početek in pogoje neskončnega napredka . Skušnja in zgodovina pričati dovolj, da čim bolj se da narod prošiniti od evangeljskega duha, tem bolj napreduje , a bodi napredek še tako velik, se vender da na podlagi krščanskih principov vedno še spopolniti, ker krščanstvo še toliko napredujočemu razkriva vedno višo popolnost : iz njega teče človeštvu nevsahljiv vir življenja in napredka. Odpad od krščanstva vede dosledno v intelektualno smrt in v kulturni propad , kaker je priznal Leopold I., kralj belgijski, akoravno sam prostozidar: „ Kaker brž iztiramo človeštvo se stez krščanstva, mora se spet pogrezniti v barbarstvo." In ako se slednje navadno takoj ne pojavi, se imajo odpadli narodi za to zahvaliti srečni nedoslednosti mej teorijo in življenjem : ona je nekrščanska, to ostane večinoma krščansko. Ta nevsahljivost krščanstva tedaj ne kaže li dovolj, da ima poslednje početek v tistem Bogu, ki je nevmrljivi vir življenja?

In, — da dalje izpeljem , česar sem se ravnokar dotaknil — ona najviša teoretičnost krščanskih resnic združena z nakonkretnišo praktičnostjo, vkoliker se namreč ne nahaja v krščanstvu ideja, niti celo skrivnost, ki bi se ne dala na življenje vporabiti, ni li, pravim , vže sama ta lasnost Kristusove vere nekak dokaz, da je krščanstvo tvorba tistega Boga, v katerem je v absolutni ednovitosti spojeno najviše idealstvo z najkonkretnišim realstvom? Premotrimo vse ddruge vere pod solncem, koliko sanjarskega najdemo v njih, koliko naukov, ki nimajo v življenji nobene vporabnosti!
 
Toda ne le, da krščanstvo o samem sebi dovolj jasno spričuje, marveč ono ima skoro toliko prič svoji  resničnosti, koliker je pod solncem ver in filozofij.

Vse vere se dajo razdeliti v dva veča razreda: poganske in nepoganske.

Poganstvo je bilo vže o prvem času vshajajočega krščanstva tako osramočeno, da se ni nijeden mislitelj našel, ki bi si bil resno upal stare bogove braniti. Pač je poganstvo za nekoliko časa zdrževalo boj proti krščanstvu, toda le s tem , da je dalo stari mitologijo poetiško obliko alegorije, katera pa vže sama po sebi razdene pravo bistvo poganstva. Najsijajniše spričevalo pa dobiva krščanstvo od poganstva od tod, da noben tistih poganskih narodov, ki so sprejeli krščanstvo, se ne vrne več v poganstvo. Po Jezusu Kristusu je poganstvo enkrat za vselej premagano stališče.

Mej nepoganskimi narodi so deloma krščanski, deloma nekrščanski. Kristijani vsi hočejo izpovedati Kristusovo vero. A prav ta prikazen je čudovita: akoravno si namreč razne kristijanske cerkve v nazorih očividno nasprotujejo, vender vsaka trdi, da je le ona edino prava, edino Kristusova; njeni početniki nikaker nočejo veljati kot vstanovitelji nove vere, marveč se trudijo svoj odpad od vladajoče cerkve opravičiti z dokazom, da se je ta izneverila prvotenmeu nauku Kristusovemu, češ, da hočejo tega spet vvesti v prvotni čistosti. Tako so govorili vže v drugem in tretjem stoletji razni razkolniki, sklicevaje se proti katoliškim kristijanom na skrivna sporočila, katera so baje sprejeli ustno od aposteljev in Kristusa samega; tako so hoteli sektovci 13. stoletja „popačeno" crkveno življenje očistiti ter je preosnoviti po duhu apostolov in Gospodovem . Tudi Luter ni nameraval nove vere, novega krščanstva, ampak hotel je le znova vvesti „čist“ evangelij Kristusov itd.

Še več. Ne le pri tako zvanih kristijanih, ampak isto zapazimo tudi pri narodih in filozofih, ki ne stoje na krščanskem stališči, čudno, da vsi iščejo svoje nazore s krščanstvom spriličiti, češ, kar uče oni, je pravzaprav nauk Kristusov. Komaj so začeli apostelji evangelij oznanjevati, ko so vže Gnostiki, katerih zistemi so večinoma kal pognali iz starega poganstva in židovstva, v krščanskih resnicah o Besedi, o včlovečenji, o zatajevanji in mrtvičenji mesene poželjivosti itd. hoteli najti najvišo potrditev svojim panteistično - emanacijskim sanjarijam. Razne iz maniheizma izvirajoče sekte, dasi po početku in bistvu poganske, so se vender znale pozneje s krščanstvom zunanje tako poenačiti, da jim je bilo mogoče pod to krinko narode dolgo slepiti.

Največi filozofi iščejo najviše sankcije svojini zistemom v evangeliji. Nravstvena avtonomija človekova, v kateri vršiči vsa praktičnost Kantove filozofije, je po razlaganji tega filozofa potrjena v  evangeljskem nauku o včlovečenji Sinu Božjega; isto tako meni Kant, da je še le on zadel pravi pomen Kristusovega nauka povdarja je izključljivo moralen moment evangeljske vsebine. Renan, dasiravno tajivec Kristusovega božanstva, vender noče biti nad Kristusom ali celo njemu nasproten, ampak se baha, da on še le je našel pravo jedro njegovega nauka. Celo Schopenhauer resno trdi, da se je še le njemu posrečilo razkriti pravi pomen Kristusovega evangelija in tako svoj panteističen pesimizem krsti za — krščanstvo. Slednjič seveda pride še naš Stritar: dasi je njegovo antikristijanstvo jasniše od belega dne, hoče vender tudi on po vsej sili biti zvest učenec Kristusov, veren kristijan!
 
Ako se tedaj mislitelji vseh vekov Kristusu vklanjajo, ako iščejo v njegovem evangeliji najvišega potrdila svoji modrosti, pozdravljamo mi v tej prikazni priznanje onega nauka, ki nam je kot vernim kristijanom nad vse izvesten: da je namreč resnica v Kristusu; in ta prikazen nam je v tolažbo in ponos. Da, Kristusa proslavljajo klanjajoča se stoletja z besedami, katere je nedosežna vzvišenost njegovega nauka izvila celo blasfemnim prsom Renanovim, z besedami, s katerimi končuje ta svoje delo : „Počivaj zdaj v svoji slavi, blagi začetnik. Ne boj se, da boš kedaj videl, da bi se rušila zgradba tvojega truda .... Vzvišen nad nevarnosti vse minljivosti boš z višine božjega miru gledal, priča brezkončnih nasledkov svojega dela.... Ti boš vogelni kamen človeštva, tako da se mora svet porušiti v svojih temeljih, ako mu odvzamejo tvoje ime....  Posedi svoje kraljestvo, kamer ti bodo sledila po kraljevem poti, ki si ga pokazal, obožajoča te stoletja!“

IV.

Katolicizem in liberalizem

Resnica je pri Jezusu Kristusu — to spričuje cel svet in vsa stoletja.

Toda dandanes biva brez števila ver in crkva, katerih vsaka hoče biti edino prava, Kristusova. A ker si druga drugi prereka, ni to mogoče ; resnica je namreč le ena, zato more tudi prava Kristusova cerkev biti le ena.

Mi trdimo, da je ta katoliška cerkev.

Za vtemeljitev te trditve je dovolj, da to vprašanje presodimo vže s čisto človeškega stališča. Mej vsemi drugimi je katoliška cerkev najstariša ; edino ona stoji vže blizo 19 vekov, nerazrušljiva, v svojem bistvu in dogmah vedno ena in ista, nespremenljiva; v tem ko so vse druge kasneje nastale ter po kratkem obstanku večinoma ali vže izginile ali bistveno se predrugačile, kar je osoda vseh človeških tvorb. Ali ni tedaj katoliška cerkev vže po tej nadčasni vzišenosti in nespremenljivosti pred vsemi drugimi podoba ter vredba stvaritev tistega Boga, ki je vzvišen nad vsem časom, večno nespremenljiv?

Od sto let sem se je sicer z največo izvestnostjo prorokoval pogin katoliški cerkvi, češ, da se je preživela, da ne more več vstrezati zahtevam novejšega veka, da je nespravljiva nasprotnica z našim napredkom. Toda ravno ta poslednja leta imamo priložnost opazovati, kako se od katoliških idej odpadla Evropa začenja zopet bližati cerkvi, kako željno in poslušno sprejema besedo rimskega papeža.

Kaj pa da! Kaker v srednjem veku, tako tudi še dandanes vzlic tolikemu napredku, cerkev katoliška še vstanovlja vseučilišča in druge zavode najviše znanstvenosti in umetnosti; in to ne le morda mej avstralskimi barbari, ampak sredi prosvetljene Evrope, sredi Belgije, Nemčije, sredi Francije , ki je vender glavna nositeljica in gojiteljica novodobnega napredka in prosvete; in sicer vseučilišča, ki z državnimi ne le tekmujejo, marveč jih, kar celi svet pripoznava, celo sijajno prekosujejo. Kratko nikar, ni se preživela! Marveč ravno nasprotno: katoliški ideji se kažejo ravno zdaj stvari v Evropi tako vgodno, kaker morda še nikdar.

Toda katoliška resnica ima nasproti kristijanskim nevernikom še veliko druzih o čitnih znakov, ki jasno kažejo njen božji značaj, tako da si upa z mirno zavestjo in ponosom stopiti pred vek napredka in prosvete ter vse sovražne moči pozvati na boj. Da ne govorim tu o znanih štirih znakih: edinosti, svetosti, vesoljnosti in apostolstvenosti, znakih, po katerih se pred vsem svetom, kaker vselej razlikuje prava Kristusova cerkev — bodi mi dovoljeno le povdariti katoliški čudež. Še se spominam, da sem pred leti v naši nad vse liberalni, antikristijanski šoli slišal besede, s prevzetnim ponosom govorjene: Naš vek ne veruje več v čudeže! Moji katoliški zavesti bil je ta rek prava klofuta. Čutil sem posebno od tedaj, kolik pomen ima v naši dobi čudež za katoliško cerkev. In ta čudež se tudi dandanes ponavlja mnogolično, sijajno; kemija, fizika, zdravilstvo, laž, obrekovanje: vse je osramočeno obmolknilo pred katoliškim čudežem!
 
„Pozivljam Vas“ — tako sem nedavno pisal veleomikanemu gospodu, ki je vseskoz prevzet od brezverskih panteističnih doktrin — „pozivljam Vas, pojdite z menoj v Lourdes; dam Vam častno besedo, da boste z lastnimi očmi gledali katoliški čudež, z rokami ga tipali; vzemite se seboj vse, karkoli Vam ponuja moderna veda v znanstveno preiskavanje čudežnih dogodkov — potem mi boste znali reči, ali je čudež katoliški gola domišlija.“ Odgovor je bil: „V Lourdes pa ne grem.“ A jaz odgovorajam: „Torej priznajte, da je resnica naša.“

Še ena prikazen zdi se mi vredna, da jo tu omenim. Ako pogledamo razne vere, ki stoje zunaj katoliške cerkve, najdemo mej posameznimi velikanske razlike. In vender navadno ne vidimo, da bi se ena drugo napadale, marveč vse žive mej seboj v miru in prizanesljivosti. Ena je le, katero skupno naskakujejo in črtijo: katoliška. In ko bi se tudi začasno mej seboj sprle, vender, ko gre proti katoliški cerkvi, so koj vse razlike poravnane, pozabljeno vsako mejsebojno razžaljenje: skupno, nerazdružno sklenjeni stoje vsi inoverci kot en mož. Katoliško ime ločuje krščanski svet v dva tabora: v enem stoji edino katoliška cerkev, v drugem vsi akatoliki z razkolniki vred. Vprašajmo: ako mora v enem teh taborov bivati Kristus in resnica — v katerem ga imamo iskati? V nasprotnem? Toda ta obseza več raznih crkva in ver, in ker si ena drugi prekoslavljajo, ne morejo biti vse resnične, ampak le ena, drugre pa krive. A če je tako, od kod pa pride, da so poslednje kot krive sorodniše in sočutniše s pravo, kaker s krivo, namreč s katoliško? Zakaj se, izločivše izmej sebe pravo, ne združijo s krivo katoliško v pobijanje prave, ki jim je po bistvu sovražna? Ne; ta odium commune proti katoliški cerkvi priča bolj ko jasno, da je resnica katoliška; resnica je po svojem bistvu ena in nerazdeljiva, laž pa, kot manjkava, je mnogotera, v tej mnogoterosti je splošno ali skupno le protivje resnici: in to dvoje najdemo v n sprotnem taboru: najsijajniši dokaz, da je resnica v katoliški cerkvi.

Govorimo tedaj kot katoliki, s katoliškim prepričanjem, s katoliškim ponosom!

Zgodovina katoliške cerkve osemnajst stoletij je zgododovina neprenehnega protislovja, neprenehne  boritve. Nepretrgana vrsta vsakaterih herezij in razkolov, katerim drugega  nič ni skupno, kaker črt katoliške resnice, odpira se pred našimi očmi. Verskim zmotam je na polji naravnega spoznanja zvesta spremljevavka in zaveznica kriva filozofija, od Platonovega idealizma do Kantove kritike.

Dandanes se pa vsa razna verska kaker filozofična protivja vedno bolj spajajo, ali da bolje rečem, združujejo v odločiven boj s katoliško resnico; a pri tem spajanji izgubljajo akatoliške skupine čedalje bolj krščanski značaj, kaker od druge strani dobiva čisto naravno umstvovanje in filozofija skoro le v katoliški cerkvi obrano in gojitev. To ločevanje, oziroma čiščenje, se vrši posebno po vplivanji naturalizma, ki načelno zatajuje vse nad naravno, krščansko. Naturalizem, vkoliker je  obrnjen proti veri, se imenuje racijonalizem. Iz naturalizma vporabljenega na dejansko življenje
se je porodil liberalizem. In prav ta je, ki v širšem, dandanes navadnem pomenu, obseza vse katoliški cerkvi protivne težnje, naj se te javljajo po hereziji ali filozofiji, na slovstvenem ali političnem polji; liberalizem je skupno geslo vseh sil borečih se s katolicizmom.

Ako je torej v katolicizmu resnica, pomenja liberalizem isto kar laž.
 
Ako je v katolicizmu pravo kristijanstvo, pomenja liberalizem antikristijanstvo.

Ako je v katolicizmu Kristus, je v liberalizmu Antikrist.

Zatorej je mej obema nasprotje, kaker mej Bogom, virom resnice, in hudičem , očetom laži, kaker nasprotje mej lučjo in temo, mej pozicijo in negacijo: nasprotje večno.

In vender je človeški govor ti nasprotji združil; in kar se ni slišalo osemnajststo let, prihranjeno je bilo devetnajstemu, katoličanom v večno sramoto, prihranjeno namreč spojiti dve besedi, dva pojma večno nezdružna, pojma — horribile dictu — —

V.

Katoliški liberalizem!

Ime samo ga označuje in obsoja. Vender naj ga natančniše določi in opiše nezmotljiv učenik, Pij IX :

„Ne manjka takih, ki skušajo skleniti zvezo mej lučjo in temo in družbo mej pravico in krivico po naukih, koje imenujejo katoliško-liberalne“ „ Katoliški liberalizem, kateri skuša spraviti . . . . resnico z lažjo.“
 
Liberalni katoliki, „kateri pogajajo mej resnico in lažjo,“ hočejo biti liberalci, a obenem vedno še ostati katoliki, vender ne celi liberalci, niti celi katoliki: nekako „pol-miš — pol- tič .“

Ker naš liberalizem „Se studom sicer zavrguje najskrajniše posledice liberalnih zmotnjav, vender trdovratno obdržuje in goji temeljna njih načela, in, ker si ne upa resnice niti vse sprejeti niti vse zavreči, se trudi to, kar cerkev uči, tako razlagati, da nikaker ne protivi njegovemu naziranju.“ — Da, liberalen katolik je mojster v zavijanji in pačenji priproste in jasne besede, katero ljubi katoliška resnica. Pod isto streho prenočuje Boga in hudiča !

Seveda slep je liberalen katolik, kratke pameti, kaker otrok, da se da tako lahko omamiti od zunanjega bleska ne zapazivši strupenega gada, ki preži pod cvetjem!

„Kateri skriti strup liberalnih načel z mlekom pijo, ga obdrže ter branijo, ker se zlobnost očitno v njem ne pokaže niti, kaker menijo, veri škoduje.“ — „Z mlekom pijo“! Dovolj dvoje blestečih fraz, dovolj lična ilustracija, ali gladek papir, bodi drugače list še tako liberalen — naročujmo ga, berimo ga!

Hote posrejevati mej najvišimi, večnimi nasprotji morajo katoliški liberalci dosledno sovražiti vsako vojsko, oni so „ Prijatelji spravi“ — conciliationis amatores.

 „Povsod oznanjajo mir — pacem ubique clamant.

In da mu naroden liberalec javno pljune v katoliški obraz, se bo mirno obrisal, a besedice ne črhnil — vže iz ljubezni doljubega miru. Ko bi mu pa katoliški Nemec neprevidno odtrgal en sam gumb od narodne suknje, bo nanj skočil ko razkačen lev! Ko mora rimska Stolica ali škofje govoriti odločno, se vže boje za mir, ter obsojajo tako postopanje kot „neprevidno“ ali „ nevmestno .“

Če se pa kdo izmej pisateljev le nekoliko odločniše upa povdarjati katoliško resnico ali prava rimske Stolice proti brezversk im narodnim tribunom, glej ga: „ultramontanec, jezuit“!

Tako sv. rimska Stolica o katoliškem liberalizmu. Besede, menim, da so dovolj jasne. Ako se sploh sme kaj dodati, navel bi še dvoje epitetov, s katerimi ga počesti slavni francoski pisatelj Mr. Segur v svojem opominu do mladih liberalnih katolikov, imenuje ga „pankerta“ in „mezga,“ ki je kaker poslednji nerodoviten, da celo vse, kar okuži, naredi nerodovitno.

In vender je ta kuga kaker vesoljni potop preplavila Evropo ter otrovila teologijo, filozofijo, politiko, javno in zasebno življenje narodov; največ pa je trpela in še trpi od nje Avstrija; tudi v Sloveniji je praznovala zlato dobo, katera še zdaj ni pri konci.

Toda o vseh teh točkah bomo v prihodnih dveh številkah razpravljali v posebnih poglavjih in dokazali gospodstvo tega dvoglavnega zmaja mej nami te rrazkrili njegovo nezmisel in pogubnost.

Razprava zna res postati še zanimiva.