Kljukasti križ (Rosenberg, 1984)

Simbolika kljukastega križa

Alfons Rosenberg, 1984 (1987)

  
Enakokrak prakriž je vzorec različnih oblik križa, ki je človeka navdihoval k oblikovanju skozi dolgo dobo ozaveščanja človeštva in razvoja njegovih duhovnih moči. Ta proces traja, čeprav v pomanjšanem pomenu, do današnjih dni. Eden najbolj znanih, toda najmlajših potomcev prakriža, je kljukasti križ. V 4. tisočletju pred Kristusom se je razširil po svetu v raznih kulturah. Šele v začetku visokih kultur stopi namreč v zaklad simbolike križev. In to pomeni, da njegova podoba, ponazoritev gibanja in vsebina ustreza tistemu kulturnemu obdobju, v katerem se pojavi -- namreč tistemu času rastoče dinamike, ki je človeštvo gnala in usposobila, da je po tisočletjih latentnosti in priprave prestopilo v kulturni val neverjetne razsežnosti. Vsa znamenja so namreč sorazmerna duhovno-zgodovinskemu procesu, v katerem so se izoblikovala. Zaradi tega kljukasti križ ustreza pohodu tiste človeške revolucije izpred nekako 6000 let: prehodu od lovske in nomadske k ustaljeni poljedelski družbi. V velikih rečnih dolinah se takrat ljudje prvič naselijo v vasi in mesta, postavijo svetišča, ustvarijo kult božanstev in njim odgovarjajoče duhovništvo, gradijo ceste in odkrijejo pisavo. Kar se je skozi tisočletja pripravljalo, je takrat izbruhnilo kot ustvarjalni tok lave, ki je spremenil obličje sveta.

Od 4. tisočletja do danes je kljukasti križ včasih prikrito, včasih očitno spremljal razvoj človeka. Kljukasti križ je pomenljivo znamenje za neko, kot skozi ognjeno moč pognano gibanje, za nenehno vrtenje ognjene prabiti, ki povzroča neprestano oblikovanje in preoblikovanje. Kdor se ob kljukastem križu prepusti moči, ki se v njem zbira, bo proti svoji volji pritegnjen v gibanje -- bodisi v svetlo višino bodisi k tlom. Kljukasti križ se vrti kot sonce, kar ustreza njegovemu pomenu in moči; kot sonce, ki vsaj za naše oko in doživetje ne pozna mirovanja, temveč se nenehno vrti - od obzorja na nebo, nato po tej mitični poti luči v "nočno morje", kot so stari narodi razlagali sončni zaton.

Kljukasti križ ima za osnovo prakriž. Od njega pa se razlikuje po "kljukah", ki zaključijo prečke enakokrakega križa. Kljuke so lahko obrnjene na levo ali na desno - po tem bomo kljukastemu križu rekli, da je vrteč se v levo ali v desno, ker optično kaže, kot da se obrača v eno ali drugo smer. Ta dvojna možnost različnih smeri ustreza dvojnemu teku življenja: vzhajanju in zahajanju sonca, nastajanju in umiranju vseh bitij, prepletanju življenja in smrti, menjavanju dneva in noči, dejavnosti in trpnosti, svetlobe in teme, ljubezni in pravičnosti. V tem smislu je kljukasti križ po svojem notranjem pomenu blizu dvojni spirali, ki ponazarja zavijanje in odvijanje življenjskega teka in dihalni ritem vsemira. Na spomenikih in v pričevanjih preteklosti se kljukasti križi pojavijo v različnem številu. Največkrat se pojavlja en sam kot znamenje ali pečat, obenem kot neizpodbitno zagotovilo sreče (rešitve), kot zvezda, ki uravnava življenje. Na prsih kipa Bude pa sta včasih v paru dva kljukasta križa, ki se vrtita v nasprotni smeri; morda kot izraz budističnega nauka o dvigu nasprotij na višjo raven, njihovem uničenju in stapljanju v "nič", ki je budistični smoter sreče. Kopičenje kljukastih križev opažamo tako v starem veku kot v krščanski kulturi. V antiki so nanizani v meandrovi vrsti na debeli volnini, kristjani pa so jih nameščali na bogoslužnih oblačilih, na škofovski štoli ali na freskah, npr. na stenah St. Pierre-de-Clages (Wallis) iz 14. stoletja.

Pomembno preoblikovanje kljukastega križa je ognjeno kolo, ki nastane, če štiri križne prečke niso več ravne in pravokotne, temveč so od sredine navzven srpasto upognjene. Do tedaj pravokotno postavljene kljuke so sedaj prav tako srpasto oblikovanje in skupaj z upognjenimi križnimi prečkami oblikujejo plamene. Optično se sedaj ognjeno kolo vrti, razpršujoč ogenj skozi prostor do najvišje možne dinamike. Ta vtis se še bistveno poveča, če so ognjeni kraki kljukastega križa podvojeni, tako da nastane podoba vrtinca. Pomen le-tega je v odločujočem nasprotju z budističnim verskim naukom, ki pojmuje življenje kot zlo in uči, kako se ga rešiti. Plamenasti vrtinec -- kljukasti križ pa je obenem poveličevanje neskončne stvariteljske moči, božanskega oplajanja vedno novih oblik in bitij, spreminjanja in preoblikvoanja celotnega stvarstva. V vrtincu božanskega ustvarjalnega poteka, tako kaže kljukasti križ, polnijo svet vedno novi liki. Prakriž upodablja nespremnljivi red "v nebesih in na zemlji". Vrtinčasti kljukasti križ pa je po svojem skrajno nasprotje tega najbolj cenjenega pokoja.

To nasprotje kaže, da simbolika križa vsebuje polnost vseh bipolarnih razsežnosti. Ker se je kljukasti križ -- glede na zgodovino človeka -- pojavil "pozno", lahko nazorno zasledujemo njegov pohod po zemeljski obli. Vse kaže, da je bilo v Evropi središče simbolike kljukastega križa na območju Češke in Sedmograške (v Romuniji), in sicer v času obročaste keramike tretjega tisočletja. Od tod se je ta simbolika širila v spodnje Podonavje in v Trojo, kjer so v globlji plasti našli vrsto ženskih idolov s kljukastim križem. Kajti za kamenodobnega poljedelca kljukasti križ ni le znamenje sonca, temveč tudi rodovitnosti. Zato ženski lik, zaznamovan s kljukastim križem, ne more pomeniti nič drugega kot rodovitno boginjo -- Mater. Ob koncu 2. tisočletja pred Kristusom so Germani in Kelti spoznali to sveto znamenje -- istočasno se pojavi pri Sumercih, v Mezopotamiji in v Mikenah, kjer je vtisnjeno v zlate posmrtne maske herojev kot znamenje življenja. Visok pomen dosega v tretjem in drugem tisočletju pred Kristusom v kretski kulturi, kjer gre za neko povezavo z meandrovim in labirintovim okraskom. V tem se primerja z značilno vodno ornamentiko in simboliko Krete -- zaradi njene otočne lege. To pripelje do končnih spremenjenih oblik kljukastega križa. Sicer se pojavi to znamenje v drugem tisočletju tudi v Egiptu, zlasti v zgornjem delu. Toda verjetno je prišel sem s Krete, kajti tu ni bil nikoli domač in zato počasi spet izgine iz egiptovskih hieroglifov. Šele z začetkom prvega tisočletja pred Kristusom se je začel zopet širiti v stari Grčiji, spodnji Italiji in pri Etruščanih, ki so ga najbrž prinesli s seboj iz Male Azije.

V Indijo so kljukasti križ prenesli z Zahoda. Morda je prišel tja z Aleksandrovim pohodom nekako v 5. stoletju pred Kristusom. Tam se je s hinduizmom in budizmom širil kot veliko znamenje sreče. Z budistično misijonsko dejavnostjo je ob začetku štetja dospel do Kitajske. Tu ga narišejo ob številu 10 000, ki pomeni polnost, dolgo življenje in ponovno rojstvo. In končno je kljukasti križ v krogu postal eno od znamenj kitajske pisave. Cesarica Wu je v 7. stoletju po Kristusu z ediktom določila "kljukasti križ v krogu" kot pisno znamenje za sonce. Toda že desetletja pred tem je cesar Tai Tsung prepovedal kljukasti križ uporabljati kot okras za pletenine. Upal je, da bo "sveto znamenje" obvaroval pred zlorabo -- a zaman, kajti tako na Kitajskem kot na Japonskem, kjer so budistični menihi to znamenje razširili, se je razvila posebno bogata ornamentika kljukastega križa.

Na obeh ameriških celinah je bil kljukasti križ znan že v predkolumbovem času. Vendar je verjetno, da so ga Indijanci dobili z Zahoda, bodisi s preseljevanjem narodov na severu po Beringovi poti, še verjetneje pa iz Kitjaske, preko Malajske otočne verige. Vsekakor je bil kljuaksti križ prvina azteškega zaklada hieroglifov, v katerem je enakokrak križ v krogu znamenje za sonce in dan, srpasto zakrivljen kljukasti križ pa znamenje za leto. Združitev kljukastega križa in sončnega kroga pa je pomenila potek leta. Vsekakor je bil kljukasti križ po Indijancih New Mexica in Arizone znamenje čaščenja Sonca.

Kljukasti križ je bil sprejet tudi v krščansko zakladnico simbolov, čeprav šele dve stoletji za tem, ko se je prvotno poganski, tj. splošno človeški enakokraki križ že ustalil kot krščansko znamenje. Kajti v rimskih katakombah se obe sveti znamenji pojavita zelo pozno. Tu imamo od začetka drugega stoletja pomenske podobe verovanja: njivo, goloba, oljčno vejico in Kristusov monogram. Izmed oblik križa je tu najprej tau križ (T, ki je tudi zgodovinski križ Jezusovega križanja) in končno ob koncu drugega stoletja v omejenem številu enakokraki križ. Pozneje se pojavi tudi kljukasti križ, ne da bi kdaj prevladoval. Šele v tretjem in četrtem stoletju je postal del krščanskega simboličnega kroga in se je nato vedno bolj pojavljal v cerkvah na Zahodu in Vzhodu, tako npr. v Hagiji sofiji v Carigradu, pri sv. Apolinariju v Ravenni, pri sv. Ambrožu v Milanu, na bogoslužnih oblačilih in predmetih in na tako imenovanih stenskih platnih srednjega veka, ki predstavljajo lakoto (Hungertüchen) pa celo na škofovskem denarju, npr. škofije Mainz in Halberstadt. Vedno je pri takih kljukastih križih šlo za znamenje vere in zlasti upanja v ponovni Kristusov prihod.

Druga krščanska razlaga: Kristus -- sonce poživlja telo in dušo človeka kot najsvetlejša, ogrevajoča in oplajajoča luč; kot življenje razsipajoče ognjeno kolo ("In luč sveti v temi" -- Jn 1,5.). Po taki in podobni razlagi se več tisočletij star kljukasti križ uvršča v službo krščanskega oznanjevanja in upanja.

Kot je bilo že rečeno, se je je kljukasti križ v teku tisočletij na presenetljivo različne načine spreminjal. Morda je najstarejša njegova oblika "stoječi kljukasti križ". Spodnja prečka sloni na podstavku, pri tem pa so konice križa obrnjene na levo ali na desno. Značilno vrteče se znamenje pa postaja izrazito šele tedaj, če kljukasti križ sloni na konici. Tedaj deluje, kot če bi lebdel v zraku, saj se tal dotika le v eni točki. S srpasto upognjeno obliko krakov in "kljuk" -- predpodobo ognjenega kolesa -- pa se občutek vrtenja poveča. Vrtinec in ognjeno kolo postane srpasto kljukasti križ šele s podvojenimi prečkami. Tudi kljuke se lahko pomnožijo, npr. tako, da se prečkam dodajo še trije vzporedni kraki, ali da se vsaki "kljuki" doda še vzporedno po ena manjša. S pomnožitvijo prečk in kljuk kakor tudi s spremembo smeri dodanih delov nastajajo meandrove ali labirintove oblike, ki ponazarjajo, kako se življenje in smrt medsebojno použivata ali razhajata. Kratko: ni konca različicam in možnosti spreminjanja so tako velike, da bi si lahko vsakdo izoblikoval lastno podobo kljukastega križa za premišljevalni motiv (mantro).