Problem fašizma in nacionalsocializma

Vsak človek, ki se identificira za desničarja ima gotovo največ težav ravno pri vprašanju ekonomije. Biti desničar v prvi vrsti danes pomeni nasprotovati socializmu. Goreče nasprotovati socializmu v korist nekako namerno zamegljenega individualizma. Desničar je nehote povlečen v vrtinec nasprotovanja državi, kot nekemu drugemu, ki ga ogroža od zunaj in mu nujno krati svoboščine. Desničar do države torej goji zamero, ki narašča, ne da bi se zavedal, da postaja vse bolj okužen z individualizmom in torej liberalizmom samim. Desničar, ki naj bi vednos tal nasproti liberalcem in socialistom, tako postane sam liberalec.

Iz lastnih izkušenj lahko gotovo vsak izmed nas izpove to shizofreno situacijo, ko se od konservativca, ki naj bi konserviral neke stalne vrednote, terja, da podpira svobodni trg in svobodo posameznika nasproti državi. K sreči, se spominjam, lahko človek odkrije knjigo Romana Guardinija "Svet in oseba", v kateri ta avtor opozori na tri napačna pojmovanja sveta okrog nas. Subjekt, narava in kultura. Dovolj je že, da nas avtor v njej opozori, da so ta tri pojmovanja nekaj novega, nekaj kar je pretrgalo s starim svetom krščanske Evrope, da bi začeli nanja gledati nezaupljivo. Popolno zavračanje lastnega subjekta, česar v knjigi eksplicitno sicer ni, pa pelje človeka skozi nekakšen krščanski nihilizem v uvid nelogičnosti individualizma. Kakor koli že, drobna knjižica je zlata vredna.

In sedaj, ko človek v konservativizmu, kakor se javlja danes v raznih demokratskih strankah in raznih medijih ter raznih govorcih, uvidi nekaj, kar naj bi bilo desno pa ni, ima na voljo dve možnosti. Trditi, da je desno-leva delitev lažna in plod vodene dialektike ali pa skušati priti do dna, kaj je tisto, kar dela desno za desno. Druga možnost je seveda logična, prva še vedno bazira v individualizmu, ki ga je človek staknil med svojim pohajkovanjem med konservativci.

Vse, kar je različno od mene, je na moji levi. To je priljubljeno mišljenje raznih desničarjev, a v resnici skriva v sebi poanto. Desnica mora biti desna, ali pa ni desna in je ni. To pomeni, da veliko variacije gotovo ni mogoče, toliko manj je logično mišljenje, da se pravo desnico najde nekje na sredini, medtem ko skrajna desnica postaja vse manj desna. Načela so vendarle tista, kar nekaj delajo za desno ali levo. Načela pa ne prenašajo dobro kompromisov. Vsak kompromis načelo nekoliko pokvari, dokler ni načelo le še plesniv čevelj. Zato je težko reči, kdo je desen in kdo lev, a ena resnica je evidentna: kdor pravi, da ni ne lev ne desen, je lev. Agnostiki, iskalci, skeptiki... so nekaj najbolj avtentično levičarskega.

Kar pa je z vprašanjem levičarsko-desničarske delitve dandanes neverjetno tesno zvezano, je vprašanje narodnega socializma. Kolikokrat smo že videli prerekanja o tem, ali je narodni socializem levičarski sistem ali desničarski. Ta problem je tako oster za pogled, da bi na tem mestu lahko našteli nebroj najbolj smešnih dokazovanj, da je narodni socializem (NS) nekaj levičarskega. To dokazovanje izvajajo predvsem demokratični konservativci, vodi pa jih primarno dvoje: odveza kakršnekoli asociacije njih samih z NS in asociacija socializma, s tistim, kar je po njihovo najzlobnejši politični sistem, kadarkoli kreiran.

Logično torej je, da skuša človek dokazati očitno distinkcijo med t.i. marksističnim socializmom ali znanstvenim socializmom in narodnim socializmom, a vendar je takšen napor obsojen na neuspeh, če je sogovorec prepričan, da pred-marksistični socializem oz. socializem, kot anti-individualizem, ne more biti desen. Če je tak človek prepričan, da desnica pomeni gospodarski individualizem, potem po njegovo zgolj to dokončno definira tisto, kar je desno v desnici. Seveda pa se s takšnim pojmovanjem ni moč strinjati in tu še globlje zazeva problem pojmovanja desnice same.

Včasih je človeku že težko dokazati, da je narodni socializem nemška oblika fašizma, čeprav more biti to glavni in najlažji argument, da bi ljudje videli razliko med znanstvenim socializmom in narodnim socializmom. Tu namreč nekoliko zavaja samo ime: narodni socializem; ker po krivici vzbuja pojmovanje mnogih, ki torej govorijo o socializmu v dveh vejah: mednarodnem in narodnem (socializmu in nacionalsocializmu). Po tem pojmovanju torej narodni socializem ne pomeni nič drugega, kot prekrojen marksistični socializem oz. marksistični socializem brez "mednarodnosti" oz. marksistični socializem zmešan z nacionalizmom ali kakim drugim šovinizmom. To pa je seveda neka lažna poenostavitev, ki niti malo ne drži.

Narodni socializem je ena od vrst socializma, kot anti-individualizma oz. pred-marksističnega pojmovanja socializma; lahko pa bi rekli, da je ena od vrst korporativizma, korporativizem pa je ena vrsta neindividualizma oz. če hočete, socializma. Evidentno pa je, da se je narodni socializem v Nemčiji razvil iz navdiha in svetovnonazorske usmeritve, ki jo je v Italiji razvil fašizem z Mussolinijem na čelu. Vendar tu nastane drug problem, NS in fašizem nista zamenljiva pojma, ker  NS ni avtentični fašizem, temveč le neka fašistična variacija, ki sorazmerno z nekaterimi vplivi izgublja svojo podobnost s fašizmom.

Prav tako je neresnična trditev, da fašizem v jedru pomeni nasprotje egalitarijanizma (égal, enakost; equality). Fašizem v prvi vrsti ne pomeni nič drugega kot enakovrednost v vzajemnosti in posledično absolutistično državo. Logično je, da v fašizmu ni prostora za egalitarijanizem, kakršnega poznamo danes v skrajnih strujah, ker je ta nelogičen vsaj za prostor v katerem se je fašizem razvil. Italija, tako kot vse druge evropske države, ni poznala multikulturalizma ali raznih post-dekadentnih družbenih zaščitenih skupin, ki bi potrebovale neko izenačevanje, tako da se v fašizmu to vprašanje sploh ni moglo zares odpirati. Vsekakor pa je fašizem, tako kot vsa proti-individualistična  naziranja poudarjal enakovrednost ljudi. Ravno to je najbolj očitna distinkcija med znanstvenim socializmom in fašizmom. Če prvi terja neko brezrazredno družbo z diktaturo proletariata, kjer vsi postanejo proletarci te ali one oblike, pa fašizem poudarja dopolnjevalno se različnost stanov, ki skupaj pomeni eno telo - corpus. Enakovrednost v različnih nalogah, bistveno krščansko pojmovanje, torej pomeni razkol z onim socializmom, ki meni, da so stanovi odveč in da se morajo vsi proletarci povezati med seboj, ne glede kaj je njihova panoga dela, in trdi, da so nekateri stanovi odveč.

Ravno zaradi takega pred-marksističnega socializma pa je bil fašizem nekdaj deležen kritik, da gre v resnici za eno od oblik kapitalizma, ki brani interese kapitalistov pred socialisti, komunisti in anarhisti. Fašizmu so očitali, da je v službi velikih kmetov in velike industrije in je v svojem bistvu kapitalističen. Ti očitki so prihajali s socialistične strani, ki se ni mogla sprijazniti s sadovi tega političnega sistema. Še celo danes se vsakikrat nasmejemo, ko ljudje trdijo, da fašizem pomeni korporativizem, korporativizem pa da pomeni zvezanost države s "korporacijami", korporacije pa da pomenijo velike državne ali mednarodne firme. Ta argument je tako zabaven, da ga človek nerad popravlja, saj kaže zanesljivost teh, ki ga uporabljajo. Njihova nevednost kaj fašistična "korporacija" pomeni, je dokaz njihovega nepoznavanja osnov fašizma.

A vendar je danes vseeno zelo popularno mišljenje, da je fašizem le ena od oblik socializma, kot tak pa ne more biti desen. Ta problem smo videli že zgoraj pri NS. Zagovarjajo pa to neumnost najglasneje amerikanski "desničarji". Vendar pa oni predstavljajo poseben problem desnice. Njihova delitev na desno in levo izvira iz iste korenike, ki je ameriška revolucija. Ta pa je torej tisto, kar jim predpisuje njihov individualizem in zavračanje države ter z njo povezanih socialnih institucij.

Ameriški konservativci ali desničarji  se od svojega levega proti-pola ločijo zgolj po razumevanju svoje revolucionarne ustave (ameriške konstitucije). Oni verjamejo v nespremenljivost in večnost tega papirja, levičarji pa verjamejo v progresiven razvoj načel iz te listine. A če razumemo, da ta papir ni nič drugega kot izdelek od francoskih filozofov navdihnjenih protestantskih prostozidarjev, nam postane kmalu jasno čemu ameriški desničarji še vedno zastopajo radikalni individualizem.

Protestantizem je vendarle individualistična religija, ki se danes ponaša s svojo "delovno etiko", ki je početek kapitalizma. Nič čudnega ni, da so amerikanski desničarji nastrojeni zoper vsako obliko proti-individualizma, ker so liberalni v samem jedru. Njihovo razumevanje desno-leve dinamike je docela popačeno in s tako distorciranim pogledom torej zrejo na evropsko predvojno desnico. Na žalost pa je njihov konservativizem postal zgled, po katerem se ravnajo tudi evropski desničarji in zato imamo danes desne kapitaliste.

Zato se zdi tako patetično napadanje NS in fašistov, češ da niso zares "desni". Ta obupana taktika naj bi njihovo "desnico" rešila pred levičarskim opletanjem s tema dvema pojmoma. Toliko bolj čudno se zdi, da se od fašistov in NS diferencirajo tudi t.i. novi in alternativni desničarji, ki sicer trdijo, da so "videli prek", da so požrli rdečo tableto, da jih ne zanima več demokratarsko povojno potvarjanje zgodovine. Res sicer je, da ti, ki se danes imenujejo za fašiste in narodne socialiste, še zdaleč niso niti senca tistega, kar ta dva pojma pomenita, a to ne daje nikakršne legitimitete raznim kontemporarnim desničarjem, da bi na svojo pest presojali, kaj je desnica in kaj ni.