Metafizično ozadje politiških metamorfoz (dr. Anton Mahnič)

Metafizično ozadje politiških metamorfoz

Dr. Anton Mahnič, 1896.

"Dve radikalni sili, ki brez vsakega polovičarstva,  

brezobzirno in dosledno, težiti za svojimi smotri,   

vladati danes časovni duh in določujeti s tem tok   

zgodovine ... prva je ultramontanska cerkev, druga

socijalna demokracija."                                           

Dr. Schultze: Der Zeitgeist in Deutschland

I. Pomen našega vprašanja.

Današnji vek se po pravici zove vek politiškega strankarstva. Dan na dan se porajajo nove stranke; ena z drugo tekmuje za vodstvo, ena drugo spodriva, dokler ne zadene vseh ista vsoda — razpad.

Koliko politiških strank imamo vže v Avstriji! Vsak klub v državnem zboru zastopa svojo. In vsaka teh strank izpoveda svoja načela, vsaka teži po svojih smotrih, vsaka ima svojo taktiko! Nič boljše ni drugje.
 
V toliki zmedi politiške gonje je človeku pač težko, z jasnim, mirnim duhom motriti in razsojati javne zadeve ali z določeno namero vanje posegati. Zatorej se marsikedo, ki ga je volja volivcev ali druga sila iz privatnega življenja pahnila v javnost, rad vda breznačelnosti in brezsmotrenosti; politikovanje poistoveti z gonjo po vspehu, načelo izključi iz politike, edino vodilo mu jo koristnost. Drugi se dajo voditi srcu; snujejo stranke ali se vže osnovanim pridružujejo iz sočustva ali drugačnih osebnostnih ozirov. Ne vodijo jih umstveni razlogi, vse prepuščajo slučaju. Marsikedo se pridruži stranki, ki je nezmožna doseči to, kar si je postavil za svoj politiški ideal. Predno se zave, stranka razpade — spodrine jo druga, čvrstejša. Prehajanje od stranke do stranke, nedoločno omahovanje je danes navadna prikazen v parlamentaričnem življenji. Zatorej se zdi drugim bolje k nobeni stranki pristopiti, nobene barve izpoznavati: izpovedajo raji politiško „divjaštvo“.

Po naših mislih si mora pravi mož v politiki obvarovati vedno jasen pogled ter zavestno, vstrajno težiti za določenim smotrom, a nikakor ne sme sebe in svojo delavnost prepustiti trenotnemu slučaju ali čustvu. Varno, v svesti svojega smotra pa hodi v politiki le tisti, ki pozna zakone, po katerih se vrši politiški proces, po katerih se politiške stranke snujejo pa razsnavljajo.

Da, kakor se naravna presnova (proces) v fizičnem svetu vrši po določenih, nespremenljivih zakonih, kakor naravne sile vselej tako delujejo, pa nepogrešno proizvedejo določeno tvorbo, tako se nahajajo zakoni tudi za sile delujoče v javnem - življenji; seveda sile so tukaj moralične, in zakoni, ki tu gospodujejo, so zakoni etični. Človeku je sicer prosto, tem zakonom se pokoriti ali ne; toda ali človek to hoče ali noče — v obeh slučajih doseže Bog svoj smoter — poveličanje samega sebe. Nasledke pokorščine ali nepokorščine nosi le človek: ako se prosto podvrže, doseže v tem svoj blagor in srečo, ako se upira, mora trpeti kazen, s katero ga pokori Bog, pravični zakonodajec.

Mi namerjavamo v pričujoči razpravi izsledovati one stalne zakone, po katerih se vrši proces politiškega presnavljanja po raznih strankah. Hočemo osvetiti sedanji politiški „tohu - vabohu“, ki vlada ne le pri nas, am pak več ali manj po vsi Evropi, osvetiti ga v žaru metafizičnega razmotrivanja. Tu velja znani pesnikov rek: „Felix, qui potuit rerum cognoscere causas“. Bodi luč! da nam bo mogoče v toliki zmešnjavi varno hoditi, da vsakedo ve, česa so ima v politiki ogibati, česa se poprijeti, ako noče brezvspešno svoje moči gubiti ter svoj cilj zgrešiti.

II. Politika ni nravstveno in versko indiferentna.

Polje politiško je etiško polje, ker na njem deluje s prosto voljo obdarjeni človek. Politika se sestavlja iz človeških dejanj, ki se javno izvršujejo.

Nravoslovje uči, da nobeno človeško dejanje ni indiferentno, ampak je ali dobro ali slabo. Dobroto ali slaboto dejanj pa določuje Božji zakon, ki je izraz Božje volje: dobro je, kar se ž njim zlaga, slabo, kar se mu protivi.

Zakon Božji se pa človeku razodeva po razumu, katerega glas za posamezna dejanja se zove vest. Kar delamo v soglasji z razumom ali vestjo, je dobro; kar činimo v nasprotji ž njima, je slabo.

Potemtakem stopi človek z vsakim dejanjem v neko razmerje z Bogom, ali v prijateljsko ali v nasprotno; recimo: vsako človeško dejanje dobi nekak verski znak. V dobrem dejanju se dejanski izraža pokorščina do Boga, češčenje; v slabem nasprotno: nepokorščina, zaničevanje. Z dobrim dejanjem se človek obrača k Bogu in se mu bliža, se slabim se od njega odvrača, oddaljuje.

Dosledno, vstrajno delovanje po zakonu Božjem, po vesti vtrjuje človeka v ljubezni do Boga; kedor pa deluje proti vesti in zakonu, se vjačuje v njem sovraštvo do Boga.

Akoravno razum vodi voljo, vender tudi volja vpliva na razum: sili ga iskati opravičevalnih razlogov za to, po čemer teži. Človek nima miru, dokler ne najde pri razumu opravičbe za svoja dela. Volja, ki se noče pokoriti Božjemu zakonu, ki Boga sovraži, sili razum vstvariti in vtemeljiti naziranje, katero da človeku mirno nadaljevati pregrešno življenje. Kedor trajno Boga sovraži, ne miruje, dokler ga ni razum — vsaj navidezno — prepričal, da ali Boga ni ali da ni tak, da bi se ga moral bati, ali pa da človek nima proste volje, tako da bi bil odgovoren za svoja dejanja; v kratkem: da to, kar se zove vera, je prazen strah, izmišljotina.

Iz volje se porajajo verski in filozofičui nazori: človek si stvarja Boga in vero po željah svojega srca. V slabem dejanji vstrajajoča volja prisili razum, da ji odstrani Boga; praktični ateizem pelje k teoretičnemu; ravno tako tirja v dobrem vstrajajoča volja od razuma, da ji teoretično ali umstveno vtemelji resnico o Božjem bivanji. Dejanje vleče ali k Bogu ali od Boga, k veri ali ateizmu, potem, kakor je dobro ali slabo. Vse politiške evolucije se skončavajo pri Bogu, dobivajo konečno rešitev v verskem vprašanji, bodisi v veri vgodnem ali nasprotnem smislu.

Nekatera politiška vprašanja se zdijo sicer nasproti veri povsem indiferentna; a vender reč ni tako. Res morebiti, da se tako blizo ne dotikajo vere kakor druga, pa konečno zahtevajo vender, da jih odnašamo na vero. Sem spadajo narodno-gospodarstvena vprašanja. Tu je n. pr. v novejšem času obveljalo načelo prostega, brezbrzdnega tekmovanja. Kedor se hoče vstrajno, dosledno do skrajne meje držati tega načela in je zagovarjati, mora priti do trditve, da čloje na vse strani popolnoma neodvisen, ter da sme vse, kar se mu izljubi, brez ozira na Boga in na bližnjega, t. j. mora tajiti zakon Božji in njega obvezavnost; kakor hitro pa prizna, da človek se mora pokoriti Božjemu zakonu ter pri teženji po zemeljskih dobrotah ozirati se na Boga in na bližnjega, ki je vstvarjen po Božji podobi, bo moral ono načelo obsoditi kot napačno. Misel o Bogu, verski razlog je torej, ki konečno določuje tudi tukaj.

Po politiških dejanjih torej, kakor po vsakaterih drugih stopa človek v nekako razmerje z Bogom, bodi da se tudi s početka tega jasno ne zaveda. Do spoznanja tega razmerja pridejo narodi prej ali kasneje, in ko pridejo, se morajo odločiti za Boga ali proti Bogu, za vero ali proti veri. Božja ali verska ideja konečno duhove razspaja in loči; o Božji ideji se vrši ločilni proces, razsodba, vsled katere se ljudje razdražijo: eni na desno, drugi na levo. Oni, ki ljubijo dobro, se odločijo za Boga; kedor ljubi slabo, se odloči proti Bogu. Vsi, ki ljubijo dobro, se ob verski misli čutijo sorodne ter se združijo; oni pa, ki ljubijo slabo, se združijo ob Bogu sovražni misli. Najočitniši dokaz za to resnico imamo pač v dejstvu, da pri spajanji in razspajanji politiških strank konečno ne odločujejo niti gospodarstvene niti celo narodnostne koristi, celo pri takih ne, ki baje narodnost stavijo nad vse drugo, ampak verstvena ideja. Liberalci ali radikalci vseh narodov, tudi naši slovenski, akoravno se ustijo za narodne nad vse, pozabljajo vender na narodnost in se čutijo sorodniše z narodnimi nasprotniki, kakor z domačini, ko gre za sovraštvo proti cerkvi in duhovstvu ali za obrambo nenarodnih liberalnih načel. Slovenski liberalci so dosledno prišli do tega, da se zavezujejo z nemškimi liberalci, da bi z njih pomočjo tlačili slovenske katoličane. Seveda ravno tako — ni nas sram izpovedati — so tudi nam po duhu sorodniši in ljubši katoliški Nemci nego liberalni Slovenci. Verska misel nadvladuje, razsoja in loči tudi v politiki!

Verska ideja ostane tudi dandanes mej vsemi vprašanji najvažniša. „Ni ga časovnega vprašanja, ki bi se glede važnosti dalo primerjati verskemu...“ Zopet: „Katero vprašanje sploh se nahaja, ki bi ne bilo v najožjiši zvezi z verskim? Res sicer, da se hočemo pri reševanji vsakega časovnega vprašanja s posebno boječnostjo, ako le mogoče, izogniti razpravljanju važne verske strani. Ker se bojimo, stvari priti do dna, se veči del časovnih vprašanj od naših teoretikov in praktikov razpravlja nezadostno“. Ni mož našega mišljenja, ki tako piše, a mož je zdravega razuma, mož, ki zna ceniti, kolike važnosti je za človeštvo vprašanje vseh vprašanj — vprašanje versko. Mož je Nemec, ki se ne klanja pozitivnemu krščanstvu, a vender odreka filozofiji in vedi zmožnost, človeštvu stvariti naziranje, ki bi moglo nadomeščati vero. „Znanstveno svetovno naziranje, ne more zadovoljiti človeškega duha, ker se tudi ono izogiblje razpravljanju najvišjih vprašanj“. Ta ,,najvišja“ so verska vprašanja. [Dr. W. Heinrich: Die Religiöse Frage die wichtigste aller Zeitfragen.]

III. Vsoda tako zvanih srednjih strank.

Ločilni proces — smo rekli — se vrši v politiki ob verski misli. Bog je znamenje, kateremu se vporeka, on je vsemogočni ločilni princip. Lehko se potem takem razume, da ta ločilni proces se vrši na dvojo stran: za Boga in proti Bogu. Zatorej se konečno in dosledno vse politiške stranke razločijo in razpeljejo na dve: na stranko dobrih in na stranko slabih. Razlog te razdvojbe se nahaja v tem, da je vsako dejanje in tedaj vsaka politiška smer ali Bogu prijazna ali njemu nasprotna, dobra ali slaba; verstvene indiferentnostmi v politiki ni.

Srednje stranke imenujemo one, katere sprejmejo od vsake nasprotnih strank nekaj. Nekatere srednjih strank se bolj nagibljejo na desno, druge bolj na levo. Vender vsem je več ali manj skupno: da hočejo v sebi spajati načela liberalna in katoliška, verska in brezverska, težnje konservativne in naprednjaške, spajati resnico in laž, pravico in krivico, Boga in hudiča.

Srednje stranke, ali bolje — ljudje, ki jim pripadajo, se navadno ne zavedajo teh prekoslovij. Spojitev takih strank omogočajo tedaj prvič negativen faktor — nevednost. Ne spajajo jih jasno vpoznana načela; kajti ako bi ljudje vzrli načelnostim nezmiselnost, na kateri slonijo take stranke, bi se pač težko družili. Pri spajanji srednjih strank delujejo pa tudi pozitivni razlogi. Sem spada pred vsem trenotna korist, ki si jo ljudje obetajo od združenja; druge nagiblje mejsebojno sočustvo; drugi se zopet zavezujejo po narodnih skupinah: merodajen je jezik ali krvna sorodnost.

Toda ker Božja ideja kot najvišji razlog vse presega in razločuje, zato se tudi srednje stranke raztapljajo pod vplivom te ideje. Sila logične doslednosti jih zavleče ali na desno ali na levo, potem kakor prevaguje v njih dobri ali slabi element. Razpad srednjih strank je le vprašanje časa. Mogoče, da životarijo dolgo; a tako životarjenje brezbarvenega polovičarstva je vedno znamenje duševne lenobnosti in spanja v javnem življenju narodovem. Kakor hitro se duhovi vzdramijo k logičnemu mišljenju in krepkemu delu, začnejo uvidevati logično nezmisel takih strankarskih spojb; in čim bolj se vjasnjuje to uvidevanje, tem hitreje se vrši tudi ločitev duhov na dvojno nasprotno stran — na desno in na levo.

Resnica, ki izpoznava Boga in njegov zakon, vleče nase iz srede vse dobro misleče; levica pa privlekava vse, ki se upirajo Bogu in njegovemu zakonu. Obeh nasprotnih strank privlačnost je pa tem silniša, čim globokejše in dosledniše je nju radikalstvo t. j. čim čistejše, brez vsake primesi od nasprotniških nazorov, čim odločniše in brezobzirniše, izpoznava prva svojo vero v Boga, druga svoje bogotajstvo in sovraštvo proti Bogu. Višje vodstvo politiških sil in politiškega gibanja prehaja konečno vedno na radikalce bodisi krščanske ali antikrščanske. Kar je v sredi mej obema radikalnima ekstremoma, prej ali slej izgine, ker se ali zamalgami z eno ali drugo dveh radikalnih strank ali pa v svoji nezmiselnosti zamrje ostanši brez duha in moči. Konec vseh političnih in politično-socijalnih evolucij je vedno tak, da si stopita naproti — v boj na življenje in smrt: Bog in hudič, resnica in laž, Kristus in Antikrist.

IV. To resnico potrjuje zgodovina.

Francoska revolucija je po svojem izvoru izhajala pravzaprav iz popačenih gospodarstvenih in socijalnih razmer francoskega društva. In vender je tudi ona dobila eminentno verski (antikristjanski) značaj. Čim dalje se je razvijala, tem bolj je pokazovala sovraštvo proti cerkvi in krščanstvu, in dospevši do vrhunca svojega razvoja, je vradno odpravila krščanstvo in oklicala vero čiste človečnosti. Z izrečnim ateizmom je tedaj venčala svoje delo. Ravno tako se je pričel obrat francoske revolucije z verskim činom. Ko se je uvidelo, da se družba ne more vzdržati na podlagi ateizma, je Robbespierre vradno oklical bivanje najvišjega bitja. Torej je zopet verska ideja zgodovino Francoske spravila v drug tok. Francija in ž njo Evropa ste si tem bolj politično pomirili in vtrdili, čim bolj ste se vračali k „stari“ veri.

„Sveta alijanca“, ki je imela po revoluciji razrušeni svet znova vrediti, je postavila za podlago mejnarodnih odnošajev in politike naravno pravo, katero se izraža v dekalogu. Toda mislila ni na to, da bi ob enem izrula iz src tedanjega roda protikrščanske nazore, ki jih je bila zasejala revolucija. Radikalstvo Kristusu in cerkvi sovražnih sil je segalo globokejše kakor radikalstvo „svete aljance“, ki ni razumela, da Antikrista more zmagati le Kristus t. j, njegova cerkev. Da celo tej cerkvi so skrbno povezali roke in jo še dalje držali uklonjeno v jarem državnega birokratizma. Državo in društvo naj bi pa obranil dekalog, ki je brez Kristusa mrtva črka! Zatorej so se sovražne, radikalne sile prosto razraščale, kajti: krotiti more take sile le cerkev — dokler niso vsega razrile; pride leto 1848, in revolucija bruhne zopet na dan. Bila je to socijalno-politična revolucija. Zmajati, podreti je hotela vladarske prestole ter vstvariti nov političen in socijalen red. A tudi ta revolucija ni mogla potajiti svojega protiverskega značaja. Tudi ona je iskala v višjih razlogih, v razlogih, ki se tičejo Boga in vere, umstvene vtemeljitve in opravičbe za to, kar je namerjala in počenjala. Najvišji razlog, od katerega se je dala voditi, iz katerega je zajemala krepost in vstrajnost, ji je navdihoval oni, ki je nasprotnik Božji od početka. „Zdelo se je, da je Satan in ves pekel strl svoje verige ob koncu 18. veka, in skoro vsi zgodovinopisci francozke prekucije so čutili, da v onem veku je vladala neka vsodna sila; sami katoliški zgodovinarji, zdi se, da niso spoznali onega duha; oni dolžijo zdaj to, zdaj ono dejstvo; toda zveze ne najdejo in vse ostane skrivnost. Iste prikazni so se opazovale 1. 1848, povsod se je kazala neka nevidna oblast, ki je vidno delovala... Ne recimo, kakor bi vsi tisti prekucuhi bili vtelešeni hudiči... Slabo je vspevalo, ne da bi se vedelo, kako in kje, zdelo se je, da duh prekucuštva, kakor je bilo res, se podi po zraku. Brez mene in mojih zaveznikov — ne boste razumeli 1. 1848. Delala je neka oblast, iz katere so si „veliki duhovi“ norce brili, ki jo je veda tajila... v katero so sami duhovni komaj še verovali; bila je oblast tistega, ki se je nekedaj predrznil Vsemogočnemu kratiti gospodstvo nebes, ki se je o vseh časih zval satan, ki ga kristjani imenujejo hudobnega in človekoljubi dobrega... Francija in Evropa ste bili magnetizovani. Tako je bilo 1. 1848“. [A. Browson: L'Espirit frappeur.]

„Vladarji so iztirali Kristusa iz politike, sprijeni narodi so vanjo vpeljali satana.“
 
Bogotajni filozof Proudhon, glavni apostelj revolucije 1848, je te misli očitno izpovedal: smoter te revolucije ni drug, kakor Boga vreči s prestola in razdejati njegovo kraljestvo, a na njega mesto postaviti satana. Te misli razvija v delu o ekonomičnih prekoslovjih. V svesti si je bil, da ne more razrušiti starih gospodarstveniki in socijalnih razmer, ako prej ne vniči Boga in vero. Tedaj tudi sem sega verska ideja! Proudhon pozdravlja satana kot prijatelja, katerega so duhovni in kralji obrekavali; satan oploja delo, od njega prihaja človeštvu ves blagoslov. Bogu pa se roga: Bog je bedarija, Bog je tiranstvo in beda, Bog je zlo! Zatorej proč ž njim! Gospodstvo tiče satanu! [Pierre-Joseph Proudhon: Systeme des contradictions economiques.]

Nič drugačnega lica ne kaže najnovejša faza socijalne revolucije, ki se javlja pod raznimi imeni: demokratični socijalizem, komunizem, anarhizem. Socijalizem sicer vero večkrat proglaša še za privatno zadevo, a v resnici jo popolnoma izključuje. Ateizem, izrečno sovraštvo do Boga označuje vse socijalistične težnje. V imenu socijalistov naj govori eden njih glavarjev, Bakunin: „...Na naši strani stoji revolucija, stojijo drzni tajivci Boga, nadnaravnega reda, avktoritetnega principa... On (Mazzini) nam očita, da smo materijalisti in ateisti; nimamo ničesar odgovoriti, ker taki smo v resnici in se ponašamo, da smo... Da bo naša reforma trdna, mora povsod do zadnjega sledu izbrisati spomin na božanstvo... mora vničiti avktoritetni princip z vsemi verskimi, političnimi, ekonomičnimi, socijalnimi posledicami, da zamore na njegovem mestu razvijati se človeška prostost le na podlagi vzajemnega dela, znanstva, mejsebojnega spoštovanja, pravice in enakosti.“ [Michail Aleksandrovič Bakunin: La théologie politique de Mazzini et l'Internationale.] Zatorej se ost socijalističnih napadov povsod obrača proti katoliški cerkvi, katera je edina nositeljica avktoritetnega principa, slonečega na pozitivnem razodenji Božjem; v svesti so si, da si podvržejo svet, kakor brž se jim posreči, cerkev razdajati. „Mi socijalisti imamo enega samega nasprotnika — katolicizem“ — besede Ledru Rollina.
 
Socijalizem in komunizem imata navidezno versko indiferentno lice, kajti ona težita najpred po socijalni in politični reformi; a po konečnem smotru sta bolj ko vsak drug sistem protiverska in antikrščanska; da, ravno to antikrščanstvo je nju smoter, iz katerega jima prihaja moč in življenje. Antikrščanstvo pa izpoznavajo socijalisti zato, ker je krščanstvo v vsem dijametralno nasprotno njih nameram. A ravno to nam zopet potrjuje gorenjo resnico, da je versko vprašanje merodajno in odločilno tudi v politiki in se njegovemu vplivu nič ne more odtegniti.

Najnovejši dokaz za to resnico nam daje komunistična revolucija 1. 1871. v Parizu za časa nemškega obsedanja, katera je tudi svoje delo venčala s preganjanjem in moritvijo nadškofa, jezuitov in drugih duhovnov.

Nova Italija je sama na sebi čisto politična tvorba. Mislil bi človek, in tako so nekateri kratkovidncži dolgo časa tudi mislili: kaj ima politika, kaj ima narodno zedinjenje Italijanov v eno državno celoto z vero in cerkvijo opraviti! Toda zgodovina nam kaže, da temu ni tako. Politično gibanje, ki je doseglo svoj cilj v zedinjeni Italiji, je od prvega početka nase vzelo protiverski znak. Sovraštvo do krščanstva in papeštva je rastlo od leta do leta; vradna Italija je premišljeno in z določenim smotrom vsestransko povspeševala in gojila antikrščanstvo, ateizem; in v kakem razmerji s cerkvijo se nahaja dandanes, je nam vsem znano. Zakaj tako? Stvariteljem nove Italije je bilo očitno, da pred vero in pred krščanstvom ne morejo zagovarjati svojega dela — zatorej proč z vero, proč z Bogom! Tedaj tudi to je nov dokaz, da vera sega globoko tudi v politiko; in da torej nobena politika ne more biti indiferentna nasproti Bogu in veri, kakor ni nobeno človeško dejanje indiferentno, ampak je ali dobro ali slabo.

V. Katoliški liberalizem

 
Kot nekak pravzor srednjih strank smatramo po pravici tako zvani katoliški liberalizem, kateri tudi nekako obsega vse druge srednje stranke. Katoliški liberalizem je zmes krščanskih in liberalnih ali protikrščanskih naukov. Trudi se spojiti resnico z lažjo, Boga s hudičem, katolicizem z idejami francoske revolucije. Zatorej se postavlja v sredo mej obe radikalni stranki, da bi duhove pomirjal, nasprotstva vblaževal ter obe stranki združeval v skupno, složno delovanje. Ravno zato sprejme od vsake stranke nekaj, od nobene vsega.

Devetnajsti vek se po pravici imenuje vek katoliškega liberalizma, ker se je dal v resnici večinoma od njega vladati. Skoro vsa Evropa, vkolikor je katoliška, se mu je pokorila: Francija, Španija, Belgija, Italija, Avstrija. Nič ni po teh deželah bolj zaviralo prostega razvoja in zmage katoliške ideje kakor katoliški liberalizem. Vstalo je od časa do časa dovolj odločnih in pogumnih katoliških mož, osnovala se je marisikatera katoliška stranka s celim, čistim programom, vstanovili so se mnogi listi, ki so z živim ognjem pravega prepričanja in z logično doslednostjo bodrili katoliško zavest; marsikje n. pr. v Franciji, v Belgiji so bili katoličani večkrat blizo popolne zmage nad liberalizmom in prostozidarstvom — toda njih delo, njih vspehe so navadno prekratili liberalno navdihnjeni bratje-katoličani ter Božjo stvar potisnili nazaj za deset, dvajset let. Oni so odločne može sumičili, obrekovali, oni njih načrte izdajali nasprotnikom, oni so premamljali občinstvo z vednim priporočanjem krščanske ljubezni in miru, oni, ko drugače ni šlo, tajno ali očitno se zavezavali z liberalci, zagovarjali njih grehe, opravičevali njih namene. Z eno besedo: kat. liberalci so bili vedno in so prava zavornica katoliške stvari; oni so vselej zavlekavali katoliški voz v blato liberalizma. Zatorej pa katoliška ideja ni mogla niti v politiki niti sploh v javnem življenji nikjer prodreti.

Še le zadnjih let je začel kat. liberalizem pojemati; to pa posebno, odkar ga je Pij I X obsodil in njegovo pogubljivost svetu razkril. Pijevo delo nadaljuje Leon XIII.

Eden glavnih stavkov kat. liberalizma je, da vera se nima mešati s politiko; oblast evangeljskega zakona ne sega v javno življenje, v slovstvo; tu imajo veljati glasoviti principi leta 1789; papež, škofje, cerkev naj se omejijo na svoj strogo cerkveni delokrog! Pri takih naukih gotovo katoliška ideja ni mogla obveljati v politiki in javnem življenji.

A odkar je za Pijem nastopil modri Leon, pojema — rekli smo — gospodstvo kat. liberalizma, in v isti meri zmaguje katoliška ideja. Zakaj? Ker papež rešuje tudi časovna in svetna vprašanja, kakor je politiško, socijalno, delavsko in druga — z najvišjega t. j. z verskega stališča. Z lučjo verskih resnic osvitljuje javne zadeve, pokazuje, kako ena, nedeljiva resnica, cela, brez primesi liberalne laži, rešuje socijalne in politiške probleme ter odpira narodom pot ne le do večne, am pak tudi do časne, zemeljske sreče. Liberalizem je največa laž, ki nima nič skupnega s katoliško resnico nego slepilen videz; zatorej se moti, kedor si obeta koristi od zveze ž njim; liberalizem le kvari vse dobro, zavira pravi napredek. Te verske logike ne more ovreči nihče, ki hoče veljati še za kristjana; osramočen obmolkne katoliški liberalec. In res, čim bolj prodirajo nauki Leonovi, tem bolj zginuje nestvor katoliškega liberalizma: kar je liberalnega, odpada na levo, kar je katoliškega, prehaja na desno — sreda ostaje prazna. Da, katoliški liberalizem pojema povsod, oddajaje svojo snov na dve radikalni stranki. Povsod se vjačuje od eno strani antikrščansko radikalstvo, od druge radikalstvo katoliško — kar je v sredi mej obema, skopneva in se izgublja. Kar je v sredi, bo skopnelo!
 

VI. Prihodnost verskih in politiških strank v Evropi. V Avstriji.

 
Na čelo temu zadnjemu poglavju postavimo nekaj besedij pisatelja, katerega ime smo deli zgorej pod naslov pričujoče razprave. „Dve radikalni sili, kateri brez vsakega polovičarstva, brezobzirno in dosledno, težiti za svojimi smotri, vladati danes časovni duh in določujeti s tem tok zgodovine... prva je ultramontanska cerkev, druga socijalna demokracija. Vse druge stranke so doslej nedosledne in polovičarske; njihova praksa se ne krije z njihovo teorijo; njihovo znanostno mišljenje oporeka njih delovanju; za to razmišljenostjo boleha danes ves protestantski del nemškega ljudstva, bolehajo vse one politiške, gospodarstvene in verske stranke v njem, katere se ne morejo vjunačiti, da bi z odločnostjo le po starem ali le po novem težile, ampak se, mej obojim omahovaje in neprenehoma iščoč kompromisov, neprenehoma kompromitujejo, ker ne izvršijo nič, kar bi bilo dosledno in trdno, pač pa zapravljajo svojo moč in zaupanje svojih pristašev. Zatorej je brezdvomno, da bo ta polovičarski protestantizem od ultramontanizma še veliko bolj na zid potisnjen, kakor je bil dozdaj, akoravno mu je vže tesno. Živimo vže dolgo v tej proti duhu protestantstva, proti njegovemu življenju in delom obrnjeni reakciji, ki jo rimska cerkev prireja z največim vspehom; in ta reakcija se bo v nekoliko desetletjih tako neizmerno razširila, da bo protestantizmu sapa vhajala. Kot kvarto, na katero mora dobiti, izigrava rimska cerkev socijalizem, ker se postavlja kot edino mogočno zavetje, ki mora braniti prestole... Na to računa in se ne bo varala v svojem pričakovanji. V prvi polovici 20. veka bo katoliška cerkev obhajala najsijajniša zmagoslavja...“
 
Mož, ki tako piše, zopet ni naš; a mož ta pozna moč logične doslednosti, katera vleče duhove za seboj z neizprosljivo silo, pozna moč dvojnega radikalizma, kateri vršiči v dveh absolutno mej seboj se izključujočih skrajnostih, ki ste Bog in satan, resnica in laž. Nam ni do tega, na kateri strani išče resnico: dovolj, kar prerokuje o bodoči vsodi verskih in politiških strank v Evropi. Mi se v tem popolnoma zlagamo ž njim, in deloma vidimo vže v naših dneh, kako se je začelo to prerokovanje vresničevati.

Resnično je, da srednje strankovstvo v Evropi močno propada in da, ako reč tako napreduje, v malo letih se ne bo moglo več govoriti v „zmernih“ ali o „konservativnih“ liberalcih, o „liberalnih katoličanih“, o „koalirancih“ itd. V Italiji bo v kratkem izginila ona srednja stranka, kateri so za časa revolucije pripadali malone vsi katoliški možje omikanih stanov, večina katoliških učenjakov in pesnikov, kakor P. Ventura, Rosmini, Cesare Cantu, Manzoni itd. Kako močno prodira duh radikalnega katoličanstva in umira misel združljivosti katoliških principov z revolucijo, kažejo n. pr. politiške in administrativne volitve lanskega leta. V Italiji si boste v kratkem nasproti stali dve radikalni stranki: odločno katoliška brez vsake liberalne primesi pod vodstvom papeževim in socijalno-demokratična pod vodstvom prostozidarskih lož.

Katoliški liberalizem na Francoskem je zaprečil, da se ni po veliki nesreči 1. 1870-71 vtrdila katoliška monarhija; njemu ima radikalstvo zahvaliti svojo zmago. Zdaj še le francoski katoličani uvidevajo, koliko so zamudili se svojim popuščanjem nasproti idejam 1. 1789. Zatiranje, katero trpi danes katoliška stvar v Franciji, mora provzročiti odločen odpor na katoliški strani; iz teh stisk bodo izšli katoličani očiščeni liberalnih peg; to bo smrt liberalnega katoličanstva na Francoskem. Kristus in Antikrist si bosta stala nasproti.

Nemški katoličani so vže prebili svoje vice v „kulturkampfu“. Prezreli, premodri so, da bi se dali slepiti od liberalnih puhlic. Pa tudi nemški protestanti imajo svoje vice; od leta do leta rastoči socijalno-demokratični tok jih žene pred alternativo: ali odpovedati se pozitivnemu krščanstvu ter na milost nemilost vdati se socijalni revoluciji ali vrniti se h katoliški cerkvi. Gotovo je, da odkar se je rodila reformacija, niso resno misleči duhovi na Nemškem nikedar bolj kot sedaj vpoznali netrdnosti polovičarskega protestantstva nasproti radikalnim silam. Polovičarstvo izgublja tla tudi na Nemškem; tudi tam se vrši duhovni proces v smislu dvoskrajnostnega radikalizma.
 
Kaj pa pri nas v Avstriji?

Avstrija je po svojem početku, po svojih narodih in po poklicu katoliška. Liberalizem, ki ga je zasejal Jožef II. in je pod varstvom birokratičnega krščanstva životaril do l. 1848, ta liberalizem je imel odpraviti se sv. Stolico 1. 1855 sklenjeni konkordat. Toda 1. 1868 je Avstrija pretrgala vez, ki jo je prijateljski vezala s cerkvijo: nehala je biti katoliška država, ker je zopet vpeljala liberalizem v svoje zakonodajstvo. S početka so avstrijski katoličani precej pokorno se podvrgli gospodstvu liberalnega zakona. Papež in škofje so sicer krepko povzdignili glas — a ta glas ni našel odmeva pri katoliških možeh, ki so bili poklicani delovati na politiškem polji. Katoliška Avstrija je ostala brez katoliške stranke v javnem življenji. Liberalizem se je prosto na vse strani, navzgor in navzdol, razvil in razrastel. Še le za nekaj let se je pojavila nekaka konservativna stranka, na koji so se dale zapaziti pač tudi nekatere krščanske poteze. Ta stranka je dobila konkretno obliko v Hohenwartevem klubu. Katoliške odločnosti in načelnostne čistosti ni bilo v tej stranki nikedar, dasi so se posamezniki od časa do časa unemali za katoliško stvar. Stranka kot taka je bila zmes iz liberalnih in krščanskih snovij, in se da pač najbolje primerjati s katoliško-liberalnimi skupinami drugih narodov. Še pred kratkim, v koaliciji, se je ta stranka formalno zavezala z liberalno, potisnivši v kot vsa vprašanja načelnostne važnosti!

Toda ločilni proces se je pričel tudi v Avstriji. Iz liberalizma se je izločila radikalna stranka, izvajajoč skrajnostne posledice iz liberalnih doktrin. Tudi v organizmu čekega konservatizma, ki je bil vtelešen v tako zvani staročeski stranki, je začelo vreti: iz staročestva se je porodilo liberalno mladočestvo, ki je očeta umorilo in pokopalo; iz mladočestva samega pa se je zopet porodila česka radikalna stranka, katera se krepko razrašča in včvrščuje. Enako se vrši proces tudi po druzih avstrijskih pokrajinah. Konservativni stranki stoji povsod nasproti liberalna, a iz poslednje same se poraja radikalna vklubujoč svoji materi. Tako se je zgodilo tudi na Slovenskem: radikalstvo v nas rapidno napreduje.

Pa kaj se bo zgodilo? Sila logike bo zmagala. Srednje, polovičarske stranke se morajo razdružiti, izginiti. Tako je vže razpadla staročeska stranka; razpadla bo v kratkem tudi stranka Hohenwartovega konservatizma. Nobena moč je ne bo rešila! Potem pride na vrsto zmernejši liberalizem: pogoltnil ga bo radikalizem. Mladočestvo se bo potopilo v českem radikalstvu. Tako bo tudi liberalizem slovenskih narodnjakov vtonil v radikalni politiki „Slovanskega Sveta“. V kratkem bodo naši liberalci poslušni sluge Podgornikovi; „Slovanski Svet“ in „Edinost“ imata politiško prihodnost.

Pa tudi na desno stran se izvršuje radikalni proces. Iz srednje konservativne stranke so izišli krščanski socijalisti. Previdnost Božja jim je izročila nalogo, streti židovski liberalizem. Ta stranka ni pa povsem čista, ima na sebi marsikaj, kar se ne zlaga s katoliškim načelom. Zatorej ni ona vzor-stranka; je le prehodna. Kar je v njej liberalnega, odpasti mora na levo, kar je katoliškega, se mora približati, se mora pridružiti višji, vzorniši, radikalno katoliški stranki. Ta sama ima prihodnost. Nje porod pozdravljamo v novi katoliški ljudski stranki. Nje geslo je: Bog in vera nad vse drugo, narodom pravica, krščanskemu ljudstvu vstajenje. Kakor verujemo v Boga, tako verujemo v zmago stranke, ki izpoznava in dejanski izvaja ta načela. Stranka s takim programom mora nase povleči duhove, ki so vdani Bogu in Avstriji. Avstrija — ali vstane s to stranko, ali ne vstane nikedar!

Slovenci smo liberalizem vže vkrotili; a drug nasprotnik se vzdiguje proti nam: radikalizem. Njegove korenike segajo globokejše kakor korenike liberalizma, on je krepkeji, huji nasprotnik. Če ga hočemo torej vkrotili, streti, moramo tudi mi globokejše zajeti: postati moramo do skrajne meje dosledni, brezobzirni katoliški radikalci. Na Dunaji in doma se moramo odkrižati polovičarske, kompromisne politike Hohenwartovega breznačelnega, gnjilega konservatizma. Poprijeti se moramo celih načel. Radikalstvo se da zmagati le z radikalstvom; Antikristu je kos le Kristus. Ali bomo zmagali kot katoliški radikalci, ali pa ne bomo nikoli zmagali — v večno sramoto se bomo pokorili našim nasprotnikom.

Christus venit — discedite! Da, sodba se bliža, Sodnik - Kristus stoji pred vrati: ločimo se! Naj li odstopijo na levo liberalci, po katerih družbi nas glava in vest boli; a mi stopimo na desno, pod zastavo Onega, katerega načelo je Resnica. Sem nas neodoljivo vleče logika naravnega razuma in logika krščanske vere. Tu je naša prihodnost, naša zmaga, naše vstajenje!