Kaj je prav za prav liberalizem? - 1. del

Kaj je prav za prav liberalizem?

1. del

Dr. Anton Mahnič, 1891.

  

  

I. „Popotniku“ in dr. Romihu. — Besedam vrnimo prave pojme!

Naši bravci gotovo še pomnijo, da smo se lani zbesedili s „Popotnikom“, glasilom „Zaveze slovenskih učiteljskih društev“. Prederznili smo se namreč označiti duh, kateremu se pokori naše ne vse, ampak večinoma le mlajše, narodno učiteljstvo. Ta duh je liberalen, protikrščanski — tako smo dokazali iz spisov učiteljskega glasila. To je bila zamera. In še kolika! Oglasil se je doktor Romih, predsednik, in na štirih straneh bral nam levite, katerih pomen vršiči v pozivu na slovensko duhovščino: naj vender bacnejo iz svoje srede „krivega preroka v Gorici“!

Na naše „neslanosti odgovarjati“ ni imel „časa“ dr. Tomaž Romih. Duševno puhlost „Popotnikovih“ smo še bolj razkrili v spisu o krščanstvu „duševnega velikana“ dr. Lindnerja.

Pa tudi na poslednje nima, kaker se zdi, „Popotnik“ in njegov filozof časa odgovarjati! Mej tem pa imajo gospodje učiteljski zavezniki časa dovolj, da se zbirajo in sklepajo — zaupnice dr. Romihu za — čujte! — „duhovito“, „možato“, „krepko“ obrambo nasproti napadom „od zloglasnega goriškega dr. Mahniča“! Za svojo zadnjo razpravo o dr. Lindnerji si nismo od veleučenih zaveznikov „Popotnikovih“ prislužili več nego naslednjo zaušnico: „Goriški zavijač po svoje zavija in po svoji stari navadi „maha“ ne vse strani ter vse, kar ni zanj, v blato gnjilobe tepta“. Pa vže s temi besedami se zdi „Popotniku“, da se je preveč ponižal in onečastil, ker opravičuje se dostavljaje: „Toliko le mimogrede“.

Ha, ta je pač lepa — le „mimogrede“ nas brcnete! Se nas li mislite s tem odkrižati, dr. Tomaž Romih? Mimogrede?! No, pojdite li! Mi pa ne gremo mimo Vas, ampak hočemo postati in si prav dobro ogledati nezmisli, katere ste napisali. Naj Vam za Vaše zasluge pošljejo še sto zaupnic — prosit! Nezmisel ostane vender nezmisel!
  
Taka nezmisel, prava pojmovna kolobocija, se nahaja tudi v stavkih, kjer govorite o liberalizmu: „Jaz trdim, da nam je stališče krščansko, in ravno ker nam je krščansko, nam je tudi liberalno ... Naše stališče je liberalno, kaker ga tudi ni bolj liberalnega naroda, kaker je narod slovenski. Liberalizem namreč ne nasprotuje krščanstvu, liberalizem je le eden znak krščanstva. Liberalen pomeni toliko, kaker darežljiv, radodaren, dobrotljiv, milostljiv, dober, blag, brez predsodkov — in v tem zmislu je slovenski narod liberalen, in v tem zmislu je tudi liberalno slovensko učiteljstvo. Liberalizem pričenja se s Kristom, ker prej vladal je despotizem.“

Gospod dr Romih, Vi si določujete liberalizem tako, da se popolnoma izognete vprašanju, na katero bi nam morali odgovoriti. Mi nismo pač nikdar očitali Vašim zaveznikom, da niso darežljivi, radodarni, dobrotljivi, dobri, blagi itd., pač pa, da njih nazori niso krščanski! Okoli nazorov tedaj — so li k rščanski ali ne, vrti se vprašanje. Ne, Vi sploh nimate še pojma o liberalizmu, niti o pravem niti o nepravem! V zadnjem stavku stavite liberalizmu nasproti despotizem. Despotizem nasprotuje prostosti; tako devate bistvo liberalizma v prostost, kar pa se ne zlaga s prejšnjo definicijo, po kateri ima liberalen pomeniti darežljiv itd. Kaj tedaj? Nič, kaker znana zmedenost in nedoločenost pojmov, katera se nahaja na vsaki strani naših učiteljskih zaveznikov, vzgojenih v duhu breznačelnostne državne pedagogike!

Pa pustimo za zdaj dr. Romiha in njegovo logiko. To nam daje povod k resnejšemu premišljevanju. Ta vzgled nam je namreč žalostno spričevalo o duševni vbožnosti našega šolstva. Res, ako niso vstani akademično izobraženi doktorji, ki se postavijo na glavo prosvitljenega učiteljstva, niti dveh stavkov zapisati, da ne bi v obraz bili logiki, kaj si bomo mislili še le o drugih? Da, ravno ta žalostna prikazen nas sili zdihniti: Tvoja luč, o moderna šola, kolika — tema je! Nič drugega ne podaješ — nego fraze, fraze in fraze. Da, ta šola oborožuje mladino z blestečimi besedami, s katerimi znajo pometati v javnem življenji, da se zdi človeku, kaker bi slišal same Aristotele in Cicerone — toda besede so ali brez pomena ali podriva se jim pomen, katerega niso niti imele niti ne morejo imeti. Da, moderna površnost v šoli zakrivala je največ, da se besedam z davno določenim pomenom ali podtika drug pomen ali pa ostanejo besede brez pomena. To je slabo i za omikance i za neomikance: za prve, ker si domišljajo, da res kaj znajo, dasi znajo malo ali nič, za poslednje pa, ker kupujejo od prvih pod staro čestitljivo firmo ponarejeno, slabo blago.

Treba tedaj, in naša sveta dolžnost je, delati na to, da ohranimo besedam pravi pojem ali, kar je isto, pojmom njih besedo, in ako so jo izgubili, da jim jo vrnemo. „Vera rebus vocabula restituantur“ — vrnejo naj se rečem prave besede, opominal je Pij I X .

Tako bomo tudi mi v svojem listu razlagali pomen nekaterim besedam, katere so dandanes posebne važnosti v življenji in se jim dajejo razni, neredkokrat skrajnostno nasprotni pomeni. Čas je, da se določi terminologija tudi našim pisateljem in žurnalistom — potem bo najbrže marsikdo dobro pomislil in se šel raji učit, preden bo metal pred občinstvo besede in fraze, katere je pobral na ulici, ne da bi vedel, so li pravo zlato ali loš.

Taka beseda zdi se nam pred vsem beseda „liberalizem“. Mi je ne bomo torej razlagali toliko dr. Romihu, ampak izobraženim Slovencem sploh; akoravno se bomo tudi ozirali na njegove zgore navedene stavke: saj v njih se tako zvesto izraža nezmiselnost tistih izobražencev, katerim je edini vir vse modrosti od državnega ministra potrjena filozofija!

II. — „Liberalizem“ — neodoločen in vendar določen.

Ni je pač besede dandanes, kateri bi se podtikali različniši pomeni, kaker je „liberalen“, „liberalizem“; najbolj čudno je pa, da neredkokrat ravno tisti, kateri imajo največ „liberalizem“ v ustih, sami ne vedo, kaj z njo izrekajo. „Civilta Cattolica“ je nekdaj pisala o tem : „Il vocabolo 1ibera1e e uno di quei tanti equivoci che da molti si usano oggidi come moneta corrente senza saperne il valore“ — beseda „liberalen“ je kaker penez, s katerim kupčujemo, ne da bi poznali njegove vrednosti.

In res, mi smo trdili, da liberalizem je negacija vsakega krščanstva, a dr. Romih nareja Kristusa samega za početnika liberalizma — za prvega liberalca! To je vže enmalo preveč.

Vender pa, navzlic vsej negotovosti, menimo, da je pomen „liberalizma“ dandanes toliko določen, da nam ga ni treba več določevati. Določili so ga pa posebno rimski papeži in za njimi katoliški učenjaki, označivši ga i po njega bistvu i po včinkih. Treba nam le kot katoličanom, kakeršen hoče ostati tudi dr. Romih se svojimi zavezniki, poslušati besede učeče cerkve.

Pred vsem menimo, da se dr. Romih temeljito moti, podtikajoč besedi „liberalen“ pomene: darežljiv, dobrotljiv, radodaren itd. Res sicer, da latinski „liberalis“ pomenja tudi darežljivega, a to je le izpeljan pomen; prvotni pomen „liberalis“ se izvaja iz „liber“ t. j. prost, neodvisen, nasproti sužnemu. Liberalen je tedaj tisti, ki ljubi prostost, neodvisnost; in liberalizem je nekako teženje po neodvisnosti. Liberalizem se potem takem obrača proti avktoriteti, katera kot taka omejuje neodvisnost.

Katera je pa avktoriteta, koji napoveduje liberalizem vojsko? Ona je avktoriteta Božja. Ta se nam pa javlja po Božji postavi, katera je izraz volje Božje. Bog je pa svojo voljo razodel na dvojin način: naravno, po zakonu, ki nam ga je zapisal v razum, in ki se javlja praktično po vesti; čeznaravno, po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Po tem imamo soditi tudi liberalizem in njega razne vrste.

Liberalizem napoveduje vojsko pred vsem Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju hote ga izobčiti iz človeštva. Kot tak se je najsilovitiše pojavil v veliki francoski revoluciji. Toda ne le proti Kristusu in njegovi cerkvi, ampak liberalizem se v svojem nadaljnem razvoji obrača sploh proti vsakateri Božji postavi, tudi naravni. Kot tak oklicuje človeka za absolutno avtonomnega.

Na prve vrste liberalizem se dajo vpotrebiti besede psalmistove: „Strimo njih okove, in vrzimo se sebe njih jarem!“ O drugem pa velja v obče: „Ne bom služil!“
 
Liberalizem ni potem takem sam na sebi teoretična sistema raznih naukov, marveč njegovo bistvo se kaže bolj v praktični vporabi nekaterih naukov, koje je sprejel od drugod, na človeško življenje. Zatorej bi mi vgajala določba, katero sem našel pri nekem novejšem pisatelji: „Liberalizem ni nego nekaka nova oblika antinomizma t. j. protipostavnosti. [Costa Rosetti. Inst. iuris nat. p. 657.]

Dasi, kaker smo rekli, liberalizem sam na sebi ni teorija, vender živi in poganja iz teoretičnih naukov. Te pa zajema liberalizem iz racijonalizma ali naturalizma. Po čemer teži liberalizem v dejanji, isto zagovarja in uči naturalizem v teoriji. Naturalizem taji vsako pozitivno razodetje, pred vsem krščansko; naturalizem se je, kaker kaže zgodovina, dosledno razvil do panteizma, po katerem je človek sam božanstvo — liberalizem pa prenaša te nauke na življenje, hoteč človeštvo pred vsem izneveriti krščanstvu, potem pa sploh vsakemu vplivu Božjega zakona postavivši človeka na čisto avtonomno stališče.

Ta je pravi pomen „liberalizma“. Za svojo razlago pa se sklicujemo prvič na zgodovino, drugič na najvišo avktoriteto, kateri se, kot pravi katoličani, morajo klanjati tudi Romihovi zavezniki: to je avktoriteta rimskega papeža.

V zgodovini nahajamo ime „liberalizem“ v pomenu, kaker smo ga razložili, prvič še le okol leta 1830, in sicer na Francoskem. Liberalizem se nam tu pokaže ne kot družba „darežljivih“ ljudi, ampak kot politična stranka, ki je pa pognala iz naturalističnih tal, ter je konečno težila, da bi pretvarila javno življenje v zmislu naturalističnih načel. To je tista stranka, katera je pregnala postavnega kralja Karola X in posadila na prestol Ludovika Filipa. Po duhu se je ta stranka rodila iz velike revolucije in je izpoznavala bistveno principe 1. 1789. Ker so pa njeni pristaši vedeli, da so napori francoske revolucije ostali brezvspišni največ radi surove sile, so hoteli vkreniti na drugo, varnišo pot, da bi prišli ravno tje, kamer so konečno merili apostoli revolucije: ta je bila pot mirne, postavne reforme. Svoje delo so izvrševali za dobe in pod varstvom breznačelnega, kratkovidnega Filipa in njegovih brezbarvenih ministrov. Organizovani po skrivnih društvih, a javno delujoč po časopisji in v državni zbornici, so pripravljali novo revolucijo, ki je resnično bruhnila na dan 1. 1848. Ta revolucija je osvetlila lice političnemu liberalizmu: pokazala ga je kot nositelja vsega sovraštva proti krščanstvu, kot prvoboritelja proti katoliški cerkvi v vseh strokah javnega in privatnega življenja.

Drugič naj govori še rimski papež. Imamo v tem vprašanji avtentično razlago, katero nam podaje Leon XIII v okrožnici „Libertas“ — o prostosti človeški 1. 1888, kjer govori obširno o liberalcih in liberalizmu, mej drugim pišoč: „Pa veliko njih posnemavši Lucifera, katerega je tista brezbožna beseda ne bom služi1, težijo pod imenom prostosti po neki brezpametni nebrzdni drznosti. Taki so ljudje, ki se hote imenovati svobodnjake — liberalce, izposodivši si ime od besede libertas“ t. j. svoboda, prostost, in spet: „Pristaši liberalizma trdijo, da ni božje oblasti, kateri bi se morali pokoriti v dejanjih življenja, ampak da je vsak sebi postava: iz tega izhaja ona nravoslovna filozofija, katero zovejo neodvisnostno, katera, odvrnivši voljo v imenu prostosti od spolnjevanja božjih zakonov, daje človeku brezmejno neodvisnost.“

To je tedaj tisti liberalizem, ki smo ga očitali „Popotniku“ in učiteljskim zaveznikom. In to bi bil moral tudi dr. Romih dobro vedeti, tako da mu ni bilo reči toliko zavijati. Saj smo vender pokazali, da zavezniki izpovedajo v svojem glasilu proti-krščanske, racijonalistične nazore ter se po teh tudi ravnajo. Njih darežljivosti in vsmiljenosti pa nismo nikoli tajili — Bog nas varuj!

Vrnimo se spet k stvari. Dr. Romih je mej drugim zapisal: „Liberalizem pričenja se s Kristom.“ Te besede se nam zdijo prevažne, nego da bi „šli mimo“ njih. Kar se tiče dr. Romiha samega, smo sicer prepričani, da mu niso jasne, kakor sploh nima nobene smisli vse, kar kvasi o liberalizmu. Ako bi hoteli besedo „liberalizem“ vzeti, kaker se mora vzeti, v pomenu razloženem, reči bi morali, da besede Romihove izrekajo o Kristusu največo blasfemijo. Vender pa, ako vzamemo „liberalizem“ v prvotnem pomenu, kot teženje po prostosti, ne pomišljamo se tudi mi — Kristusa imenovati pričetnika pravega liberalizma, ki se pa neskončno loči od liberalizma dr. Romihovega in njegovih zaveznikov.