Za klerikalizem (J. Hohnjec, 1923)

Pred petim katoliškim shodom

Josip Hohnjec, 1923

Katolicizem je vera in življenje. Njegovo področje ni omejeno samo na razum ali samo na voljo. Katolicizem ni ne hladno razumski racionalizem, ne čuvstveni pietizem. On je univerzalna religija tudi v tem smislu, ker je usmerjen na vsega človeka in vse njegovo življensko udejstvovanje. Vitalnost je njegova signatura in dejalnost njegova bitna rezultanta. On je, kakor je o sebi in o njem izpovedal njegov božji ustanovitelj: pot, resnica in življenje.
 
K aktivizmu pa je dvojno potrebno: ideje in izvrševanje idej.
 
Na idejnem polju je zavladala zmeda in anarhija, da je strahota. Ciceronova sodba: »Nihil est tam absurdum, quod non ab aliquo philosophorum dicatur«, velja dandanašnji bolj nego kdaj poprej. Materializem, monizem, pozitivizem, darvinizem, agnosticizem, skepticizem; vse to se vali, vrvi in drvi preko duše sedanjega človeštva, puščajoč za seboj razdejanje in puščobo. Le ena sama trdna in neomajna barijera je, ob kateri se lomijo vsi ti valovi zmote, neresnice in zablode, in to je katoliška cerkev, columna veritatis. V njo je Bog za vse človeštvo položil najdragocenejše zaklade resnice, pravice in blagotvornih idej.
 
Ta zakladnica je vsakemu na razpolago. Treba je le, da jo izkoristimo. Kakor ideje so tudi potrebni izvrševalci idej. Brez njih ostanejo ideje mrtev kapital. Oni evangeljski hlapec, ki je sprejeti talent zakopal v zemljo, je naletel na ostro obsodbo svojega gospodarja. Mrtvi kapitali niso v čislih pred Bogom. Dvigniti jih je treba, delati z njimi ter jih produktivno uporabiti. Tukaj velja svetopisemski opomin: »Estate factores verbi, et non au ditores tantum« (Jak. 1, 22).
 
Živeli factores! To je klic, ki ga dvigajo katoliški shodi. Njihov namen je ljudstvu razkazati neizmerno bogastvo katoliških idej; odpreti in poostriti mu pogled v globočino njihove vsebine; podati mu ob teh smernicah orientacijo v najvažnejših sodobnih vprašanjih; ob njihovem svitu napraviti pravilno diagnozo o težkih ranah in boleznih, na katerih dandanašnji trpijo narodi in države in za katere je lek in spas edinole v verski terapiji; zavzeti in navdušiti vse in vsakega poedinega za požrtvovalno in vztrajno delo v katoliškem pravcu v svojem krogu in za svoj stan.
 
Potreba katoliških shodov se je v povečani meri pojavila takrat, ko je liberalna prosvetljenost začela sistematično preganjati katoliško misel po poedinih državah, hoteč jo popolnoma izključiti iz javnega življenja. Takrat je papež Pij IX. izdal Svllabus (8. decembra 1864), seznam modernih zmot, kot protest zoper nameravani izgon katolicizma iz javnega življenja. Katoliška cerkev nikakor ne mara posegati v državno področje, kakor tudi ne dopušča državi, da bi se ona vtikala v notranjo cerkveno sfero. Je pa tudi gotovi mejni pas med cerkvijo in državo, na katerem sta obe kompetentni (šolstvo, zakonske zadeve, skrb za bolnike in uboge). S tega terena se katoliška cerkev nikdar ni dala izriniti, marveč je sprejela borbo, kojo ji je vsilila moderna nevernost in verska mlačnost s svojimi kulturnobojnimi, proticerkvenimi nakanami. K tej borbi je cerkev pozvala svoje sinove.

Apel na narod ni ostal brez odmeva. Na tisoče cerkvi vdanih sinov in hčera se je zbiralo na katoliških shodih ter mogočno dvigalo svoj glas v obrambo cerkvenih in lastnih pravic. To so pravcati zbori Ecclesiae militantis.
    
Vzor vsem katoličanom kot mojstri organizacije katoliških shodov so bili Nemci, utrjeni v svoji katoliški verski in politični zavesti predvsem po kulturnem boju, tako da je veliki Leon XIII. o njih vzkliknil: Germania docet! Katoliška Italija se je ob njihovem navdušenju vnela in se zbudila iz mrtvila, ki jo je vanjo pogreznil plitvi nacionalistični in asocialni liberalizem, tako da danes malodane prvači katoličanom. Katoliška Francija se je zlasti po preganjanju, ki ga je trpela pod Combesom, visoko dvignila. To je vplivalo tudi na Belgijo, kjer so si zavedni katoličani kmalu priborili vodivno vlogo v državi. Španija sledi tem zgledom. Pa tudi tam, kjer katoličani tvorijo precejšnjo manjšino, v Ameriki, Angliji, Holandiji, dajo katoliški shodi pobudo za verski in javni preporod, ki ima svoj indirektni blagodejni vpliv tudi na njihove drugoverske sodržavljane. Med Slovani se novodobno katoliško gibanje v znamenju katoliških shodov utrdi predvsem med Poljaki in Čehi ter se organizira v čezdaljebolj vplivni faktor državnega življenja, tako da zmaguje nad stoletnimi predsodki, ustvarjenimi pod vplivom husitskega svobodomiselstva. In v najmanjših državicah — Latviji, Litvi itd. — postaja organizirano katoličanstvo politična sila.
   
V Sloveniji pa katoliški shodi tvorijo naravnost mejnike v zgodovini celega našega javnega življenja. Majhni po številu smo zato imeli velike može, predvsem Kreka, ki je znal zbuditi vse naše sile za iniciativno krščansko delo, tako da smo v tem oziru bili prvi med Slovani, ki so se pri nas navzeli ognja. Prvi katoliški shod leta 1892. je posvetil v mrak svobodnjaštva med nami in dvignil klic po jasnosti načel v javnem življenju. Drugi leta 1900. je izdelal vzorni socialni program. Tretji l. 1906. je v času, ko je svobodomiselstvo, opogumljeno po laični postavodaji v Franciji, zopet prehajalo v odločnejšo ofenzivo, slovenske katoličane pozval k še trdnejši in vsestransko izvedeni organizaciji. Četrti leta 1913. je bil nazunaj primerno takratni politični moči katoličanov najsijajnejši, je pa obenem povzel klic takratnega papeža po ponotranjenju verskega življenja ter imel spričo takratnih usodepolnih dogodkov v Avstriji ter na svetovnopolitičnem poprišču sploh tudi močno narodno obeležje. Nadaljnje velike javne manifestacije katoliške misli je prekinila svetovna vojna.
    
Letošnji katoliški shod ima posebno obeležje in velevažen pomen. On je prvi, odkar obstoji nova naša država, nacionalna država Srbov, Hrvatov in Slovencev, nastala po svetovni vojni. V tej državi položaj katoliške cerkve še ni zakonito urejen. Vidovdanska ustava določa o razmerju cerkve in države sledeče: »Ujemčava se sloboda vere i savesti. Usvojene veroispovedi ravnopravne su pred zakonom i mogu svoj verozakon javno ispovedati. Usvajaju se one vere, koje su u ma kom delu kraljevine več dobile zakonsko priznanje. Usvojene i priznate vere samostalno ureduju svoje unutrašnje verske poslove i upravljaju svojim zakladama i fondovima u granicama zakona. Usvojene i priznate vere mogu održavati veze sa svojim vrhovnim verskim poglavarima i van granica države, u koliko to traže duhovni propisi pojedinih veroispovesti. Način, kako če se te veze održavati, regulisače se zakonom.«
 
Tukaj je s splošnimi potezami skicirana ideja moderne paritetne države. Kakšna pa bo ta slika v podrobnostih, je odvisno od zakonov, ki jih ustava napoveduje. Temu zakonodavstvu je v vprašanju o razmerju šole do cerkve ustava opasno prejudicirala s temi določbami: »Nastava je državna. Sve škole moraju davati m oralno vaspitanje i razvijati državljansku svest u duhu narodnog jedinstva i verske trpeljivosti. Osnovna je nastava državna, opšta i obavezna. Ukoliko če privatne škole i pojedine vrste njihove i pod kojim pogodbama biti dopuštene, odrediče se zakonom.«
     
V teh ustavnih določbah so indicirani šolski zakoni, ki so protivni bitnemu in prvenstvenemu pravu cerkve na vzgojo ljudstva in zlasti mladine. Od tega prava cerkev ne more odstopiti ter tudi nikdar ne bo odstopila. Ako bo v ustavi predvidena ideja državnega šolskega monopola, ki izključuje cerkev iz šolskega področja ali vsaj v največji meri omejuje njen vpliv na šolstvo, kot vodilna ideja prešinjala; državne zakone o šolstvu, mora neizogibno priti do težkih sporov s cerkvijo.
  
Preden pride in da vobče ne pride do tega, je potrebno, da katoliki povemo javnosti jasno in glasno, kakšna so naša načela, katere so naše zahteve in po katerih principih bi se morala rešiti tista vprašanja, ki spadajo v skupno kompetenčno sfero med cerkvijo in državo. Jasna, beseda je tem bolj potrebna, ker so beogradski vlastodržci vajeni na cerkev, na njene zahteve in pravice gledati z vidika pravoslavne vere, vznikle iz bizantinskega cezaropapizma.
    
V prvi vrsti torej jasna beseda bratom druge vere.
   
Potem pa prisrčna beseda sinovom in hčeram katoliške cerkve. Znani nemški pisatelj in apologet Hettinger je zapisal (»Aus Welt und Kirche«, uvod) te znamenite besede: »Katoliški cerkvi se imam zahvaliti za svojo najboljšo posest, za vso hrano svojega duha, za ves polet svoje duše, za vso tolažbo svojega srca.« Brez pretiravanja smem trditi, da o slovenskem narodu veljajo te besede v pomnoženi meri. Katolicizem je najboljša posest našega naroda, v katolicizmu je vsa hrana njegovega duha, ves polet njegove duše, vsa tolažba njegovega srca. Vzemite slovenskemu narodu katoliško vero, in vzeli ste mu vse to, kar mu hrani duha, kar mu dviga dušo, kar mu tolaži srce, vzeli ste mu najboljšo posest, iztrgali ste dušo iz njega, in naš narod bi hiral in gineval, dokler bi ne izginil iz kroga narodov.
      
Vem, da bi nekaterim to bilo po volji. Ne srdim se nad njimi, ker ne vedo, kaj delajo. Obsoditi pa moramo tiste sinove katoliške cerkve ki vedo ali bi vsaj morali vedeti, kaj delajo. To so tisti, ki so obstopili zibelko naše države ter intonirali pesem: »Sedaj pa je klerikalizma konec.« In kaj je klerikalizem? Nič drugega kakor katolicizem, dosledno uveljavljen v javnem življenju. Njihova prerokovanja so se ravno tako malo izpolnila, kakor napoved voditeljev francoske revolucije leta 1789., da je katoliška cerkev v stanju umiranja. Ne, katoliška cerkev ni bila v stanju umiranja. Pač pa so v to stanje prišli tisti, ki so se v svojem življenju ravnali po členu 4. francoske ustave z dne 23. avgusta 1789; »Človek sme vse storiti, česar zakon ne prepoveduje.«
     
In pred to nesrečo, ki bi jo nad njega spravila nekaka interkonfesionalna jugoslovanska morala, hočemo mi obvarovati naš narod. Obramba in spas je v krščanskih organizacijah.
    
Zato pa krščanske organizacije za vse sloje in stanove, za vsak spol, za vsako starost! Predvsem za našo mladino, med katero ni krepkega, strasti obvladujočega idealizma brez životvornega krščanskega principa. Slovenska mladina, vsa v katoliške mladinske organizacije! Naše izobraževalne organizacije naj ne pozabijo, da so ter da morajo ostati glavni svetlo- in kulturonosci med našim narodom. Naše gospodarske, stanovske in strokovne organizacije naj pomnožijo svoje težnje in napore, da našemu ljudstvu in vsem njegovim slojem zasigurajo obstoj, razvoj in napredek. Pomnožimo, poglobimo, ojačimo in razširimo naše organizacijsko delo vsepovsodi! To geslo mora zveneti iz vseh govorov in sklepov katoliškega shoda. Evo, kako važne naloge ima peti slovenski katoliški shod v Ljubljani!