Zmeda v splošnem in samodojemanju desnice
Če bomo skušali bolje razumeti politično misel, ki jo na tem spletnem mestu predlagamo pod imenom slovenske rekonkviste, se moramo najprej ozreti na konec in se šele potem obrniti spet na začetek. S politiko je namreč tako, da se mora do neke mere prilagajati novim in novim obdobjem zgodovine, ki so ponavadi nepričakovana. S tem pa nikakor ne trdimo, da je v tem "prilagajanju" karkoli takšnega, kar bi smelo kompromitirati ideologijo same politične misli ali svetovnega nazora. To le pomeni, da naša ideologija, ki mora biti absolutna, saj mora vendarle temeljiti na brezčasnem nauku svete katoliške tradicije, ponudi odgovore tam, kjer ji jih prej ni bilo potrebno ponujati.
Na blogu NeoDomobranec - krščanska ljudska reakcija, smo že večkrat goreče napadali trenutno slovensko, evropsko in ameriško desnico, predvsem zaradi njenega nekritičnega sprejemanja materialističnega kapitalizma. Če damo samo dva primera. Nova Slovenija, politična stranka, ki se predstavlja kot edina de-facto krščanska stranka v Sloveniji npr. jasno v svojih člankih izpoveduje, da je "desna" zgolj in samo zaradi gospodarskih vprašanj, kar z drugimi besedami pomeni, da je desna zgolj zato, ker zagovarja "desne" principe ekonomske ideologije, torej kapitalizem. Bolj desno kot gremo na premici levo-desnega ekonomizma, bolj materialistično kapitalistični postajamo, vse manj države in vse več gospodovanja trga srečamo. In Lovro Šturm, eminentna figura trenutne slovenske desnice, ki skupaj z Žigo Turkom naokrog propagira in slavi idejo, zapisano v knjigi Zmagoslavje razuma da je krščanstvo rodilo kapitalizem. Še več, da je katoliška Cerkev rodila kapitalizem. Seveda se tako v prvem kot v drugem primeru požvižgajo na socialni nauk Leona XIII. Pija XI. ali njunih predhodnikov. O propagiranju kapitalizma s strani trenutnih dostojanstvenikov slovenske Cerkve, ki v svojih člankih omenjajo protestantske učenjake, pozabijo pa omeniti Leona XIII., pa raje ne bom niti začenjal.
Vendar pa nam to že kaže na nedvoumno in kristalno jasno sliko za kaj gre pri današnji levo - desni delitvi, kar je ključno za razumevanje politične levo-desne delitve. Današnja levo-desna delitev se odvija le ob vprašanju gospodarstva. Druge teme so praktično zaprte. Povedano drugače, če vas danes nekdo označi za desničarja to pomeni, da zagovarjate superiornost nekega vzvišenega Trga (!) in se zavzemate za "čim manj države". Levičar na drugi strani je človek, ki se zavzema za obratno. Ideal tega novega ekonomskega desničarja je libertarec in njegova Utopija je libertarna anarhija. Pri nas je ta ameriška politična perverzija desnega pola dobila veliko pristašev predvsem na račun iskrenega sovraštva oz. strahu komunističnih disidentov in konservativnih antikomunistov. Želja po diferenciaciji s komunizmom se naj bi manifestirala v mantričnem ponavljanju o privatizaciji in svobodnem, z davki neobremenjenm gospodarstvu. Ta desnica sestoji iz visoko izobraženih ekonomistov, ki ne počnejo drugega kot pišejo pikre kolumne in vehementno špekulirajo o učinkih državne neregulacije česarkoli, na drugi strani pa za njimi stojijo mali ljudje (torej ne tako visoko izobraženi, da bi imeli prostor v slehernem časopisu za lastne kolumne), ki sprejemajo te kapitalistične mantre zgolj zato, ker so končno našli prostor na katerem lahko nasprotujejo komunizmu, ne da bi morali narediti kakšen globlji politični uvid, obenem pa potiho vedo, da je kapitalizem materialistično - nihlistična ideologija o nadčloveku, torej ideologija po katerem je morda nam vsem dano, da se prerinemo v eno od redkih "zgodb o uspehu", če pa nam to vendarle ne uspe, pomeni le, da nismo dovolj aktivni in si uspeha ne želimo dovolj močno. Da ta kapitalistični model ne uspeva pa ponavadi krivijo, tako kot komunizem oz. socializem vedno pravi, da še ni raja na zemlji, ker še ni dovolj socializma oz. komunizma, oni pravijo, da še ni raja, ker še nismo dovolj kapitalistični, še nismo dovolj libertarski.
V Sloveniji imamo kupe ostankov komunizma, ti ostanki se ne skrivajo v misterioznih figurah bivših partijcev, temveč se vehementno bohotijo v ustavi naše republike in v zakonodaji. In tu se že spet pokaže obraz te ekonomske desnice. V desnici velja, da se bi morali ogibati načenjanja določenih političnih tem in bi se morali raje posvetiti gospodarskim vprašanjem, vprašanjem kaj je dobro za ljudi. To pa je paradoks, saj le težko verjamemo, da trenutna desnica izgublja volitve zato, ker govori o arhivih, političnih zapornikih in povojnih pokolih. Desnica de-facto izgublja volitve zaradi njenega hladnega kapitalističnega apologetstva. Izgublja jih zaradi iracionalne vdanosti evropskim aparaturam, ki po mitosu te desnice predstavljajo končni izstop iz komunizma. Kapitalizem pa ni mrzek ljudem zato, ker še niso sprali komunizma s svojih oči, temveč zato, ker jim je bil vedno mrzek. Katoličani so bili pred vojno goreči nasprotniki kapitalizma. Krek in Ušeničnik sta samo dva od teh. Zakaj? Zato, ker je bila takšna vedno pozicija Cerkve. Tu moram že spet omeniti Leona XIII. Zato se trenutna desnica brani vprašanj kakršna so tista iz obdobja druge svetovne vojne in tik po njej, da o vprašanju splava, kontracepcije, ločenosti Cerkve od države in lahkotnosti razveze, sploh ne govorimo, a kljub temu izgublja volitve.
Desni in levi pol revolucionarne liberalne levice osemnajstega in devetnajstega stoletja
Tu smo že ugotovili bistveno napako t.i. desnice, ki je bazično desna le na tej umetni ekonomski premici. Vendar se moramo vprašati zakaj. Bistveno je namreč videti, da sta levica in desnica kakor ju poznamo dandanes praktično zamenljivi vkolikor za hip zanemarimo nesmiselno ekonomsko relacijo levo - desnega, ki vnaša le zmedo. Obe levica in desnica črpata svoje ideale iz razsvetljenstva in z njim povezanih revolucij, predvesem francoske iz leta 1789. To pa pomeni, da sta torej levo desna delitev evropske levice osemnajstega in devetnajstega stoletja.
Na konservativce in liberalce se namreč začne delitev z nastopom razsvetljenstva in z njim povezanih revolucij, ko postanejo liberalci revolucionarna sila za veliko liberalno revolucijo, ki naj poruši stari red prestola in oltarja ter razglasi novo načelo vladanja, ki je, da mora vsako vladanje izvirati iz ljudi na pristanek ljudi. Nasprotniki revolucije, reakcija oz. reakcionarji, se začnejo imenovati konservativci, ti nasprotujejo revolucionarnim načelom liberalcev in ostajajo zvesti principu prestola in oltarja, ter skušajo ohraniti stari red, okrepljeni tudi zaradi grozot revolucije in napoleonovskih vojn. Torej reakcionarji so desnica, levica pa so liberalci in ostali revolucionarji. Kar se je paradoksalno zgodilo predvsem po drugi svetovni vojni je bilo to, da je ta reakcionarna desnica praktično zamrla, ker so bili njeni revolucionarni (beri kontrarevolucionarni) elementi dejansko poraženi, desnica, ki pa se je že prej začela obračati k liberalističnim idejam, je postala desni pol tiste revolucionarne liberalne levice. To je pomembno, da vemo predvsem zaradi razumevanja odnosa trenutne desnice do individualističnega naturalističnega kapitalizma, posameznikove svobode vesti in ločitve Cerkve in države. S tem obratom desnice, ki je torej desni pol levice osemnajstega in devetnajstega stoletja, tudi razumemo zakaj so njeni nazori v neskladju z naukom katoliške Cerkve in zakaj pristajajo na praktično vsako razsvetljensko "pridobitev". Levi pol levice pa na drugi strani vedno znova radikalizira načela razsvetljenstva in vedno znova širi toleranco vse širše. Da bi v tem uspela se polašča predvsem demokratične države in njenih dogmatičnih načel o enakosti ljudi s katerimi pobija vsak ostanek reakcije, četudi še tako majhen ali šibak. Ker je glavna dogma demokratične države, da vlada od ljudi, na pristanek ljudi v imenu ljudi, je toliko bolj tiranska, saj z razliko od predrazsvetljenske države nima principa oltarja torej Cerkve, katere nauk bi bil striktno konsistenten in praktično nespremenljiv, temveč ima za svoj nauk relativizem, modernizem, spremelnjivost človekove morale in zato v njenih načelih ni nič trajnega, temveč se vse spreminja in v imenu ljudi se ljudem vsiljuje najbolj nenaravne in padle ideje.
Zato moramo biti zelo pozorni, ko govorimo desnici oz. levici. Pozorni moramo biti, da ne jemljemo trenutno desnico, torej ta desni pol revolucionarne liberalne levice, kot faktično desnico in da ne nasedamo artikulacijam o desno - levi ekonomski usmeritvi kot faktorju določanja politične usmerjenosti oz. svetovnega nazora posameznika, stranke ali države. Krščanski korporativizem, ki ga je Cerkev priporočala vsaj od Leona XIII. pa do konca druge svetovne vojne, ni "tretja smer" kot nas radi prepričujejo ti napol izobraženi ekonomski dualisti na obeh straneh, temveč je logična socialna usmeritev desnice (torej reakcionarne t.j. prave desnice) iz enostavnega razloga, ker ga je predlagala in propagirala Cerkev, torej oltar. Neresnica je tudi, da je popolna državna neregluacija oz. odvečnost države in določene regulacije posameznika znotraj države, nazor desnice. To ni nazor desnice, s čimer se bomo ukvarjali v nadaljnih prispevkih, temveč je nazor desnega pola revolucionarne liberalne levice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar