Ne bom služil živemu Bogu!

Ne bom služil živemu Bogu!

Jer 2, 20.

Zgolj načelno gledanje na pojav liberalizma

Dr. D. Kniewald

Francoska revolucija je, hoteč strmoglaviti absolutizem, izvedla misli enciklopedistov d’Alemberta, Diderota, Voltairea, Rousseaua. Narodna skupščina je 27. VIII. 1789 proglasila človečanske pravice, v prvi vrsti svobodo. Kar je v tej proglasitvi dobrega, to ni nič novega; kar pa je novo, ni nič dobrega. Končno se more vsako nasilje upravičevati, sklicujoč se na te človečanske pravice. In tako se je ta »pokret za svobodo«, kakor se imenuje francoska revolucija, preobrazil v najhujše nasilje in zatiranje vsake svobode. Absolutizem poedincev, ki so se v pojav hitro vživeli, je privzel načela revolucije in jih uporabil v svoje namene. Tako je nastal liberalizem ali svobodomiselstvo.
 
Kaj je liberalizem? Pravzaprav vse in nič. Tiran in suženj. Kameleon, ki po potrebi menja svoje barve. Brezznačajnež, vendar se ta načela raztegajo na življenje vsega XX. stoletja. Liberalizem je težnja za osvobojenjem in neodvisnostjo od vsake avtoritete in prav radi tega uklanja vse nenasitni hijeni — samemu sebi.
 
Razlikujemo politični, ekonomski (gospodarski), verski in »katoliški« liberalizem (»liberalni katolicizem«).
 
Politični liberalizem zahteva, da mora biti vse življenje, v vseh svojih odrastkih in mejah, izključna lastnina države. Država je vsemogočna, pa naj ji vlada absolutistični vladar (kakor to uči angleški svobodomislec Hobbes), ali pa jo upravlja skupna združena volja zajednice (kakor pravi Rousseau). Posamezniki imajo neke neovrgljive pravice napram drugim posameznikom, toda napram državi nimajo nobenih pravic, temveč le dolžnosti. Z druge strani pa nima država napram posameznikom nikakih dolžnosti, marveč le pravice. Država je Bog. Vsak posameznik se mora v vsemogočni liberalni državi izgubiti in brezpogojno ukloniti državni oblasti. Vsak posameznik mora žrtvovati državi svojo svobodo, svojo vest, svoje prepričanje, sebe vsega, svojo družino in svoje otroke. To teorijo vsemogočne države so ustvarili liberalni filozofi od Machiavellia, Hobbesa, Rousseaua, Montesquieua, vse do njihovih neznatnih učencev pri nas. Ti ljudje gledajo v krščanstvu največjega sovražnika človeškega rodu, ker »uči vero v nesmrtnost duše in dela s tem največji zločin, ker ugaja egoizmu posameznika«. Liberalni državniki izvajajo to teorijo povsod, torej tudi pri nas. Stvari, ki so danes mnogim čisto navadne in razumljive, katere pa niso vedno popolnoma upravičene ali so celo docela krive, kot n. pr. svoboda vesti, svoboda govora, svoboda tiska, prisilno državno nadzorstvo nad šolsko vzgojo, nadzorstvo države nad verskimi in cerkvenimi ustanovami in društvi, državno nadzorstvo nad pridigami in obče nad vršitvijo duhovske službe, to so vse samo posamezni pojavi celokupnega ustroja političnega liberalizma, ki stavlja celotno gospodarsko, državno, vzgojno in versko življenje v izključno lastninstvo države. In tako — seveda v imenu svobode — vlada nekoliko ljudi in vsiljuje svojo voljo in svoje prepričanje vsem ostalim, zatirajoč pravo svobodo in človeško dostojanstvo.
   
Gospodarski liberalizem je proglasil svobodno trgovino brez strokovne izobrazbe, uničil je cehe (strokovna obrtniška društva) in uvedel svobodo obrti in trgovine. S tem je uničil poštenje in red v gospodarskem življenju. Liberalizem je zakrivil, da sta se denar in trgovina osredotočila v rokah posameznikov, ki grabijo bogastvo in plenijo pošteno ljudstvo. To strahotno gospodarsko stanje je izzvalo socijalistične in komunistične teorije, ki uče, da je vsaka osebna lastnina tatvina in da more imeti premoženje le država, ne pa posameznik. To pomeni padanje iz ene skrajnosti v drugo, iz enega zla v drugo. Treba je znova oživotvoriti strokovne organizacije delavcev, obrtnikov itd. in tako po malem popraviti ono zlo, ki ga je povzročil gospodarski liberalizem.
 
Verski liberalizem je najbolje označil sam Voltaire: »Vsakemu se mora dovoliti, da moli Boga in veruje, kolikor in kakor hoče, kot sme vsak človek jesti, kar hoče.« Iz tega, na prvi pogled morda mamljivega stavka pa sledi svoboda vesti, svoboda veroizpovedi, svoboda tiska, svoboda govora, »vera je privatna zadeva« — vse krilatice tako moderne, da celo katoličani često mislijo, da so to čisto dobre stvari, ker ne poznajo njihovega pravega pomena in ker ne vedo, da je katoliška Cerkev vse te stvari često obsodila, posebno po papežih Piju IX., Leonu XIII, in Piju X. Tu ne gre za državljansko strpnost, kot izrecno pravi Leon XIII., temveč za načelo, in načelo je krivo. Liberalizem namreč smatra človeštvo za čisto svobodno in neodvisno od nikogar, razen od državne oblasti: ni zakonov razen državnih, in nad državnim zakonom ni zakona, ki bi vezal i državo i posameznika i vse ljudi, ki so stvari božje. Boga za liberalce ni in zato človek ni odvisen od Boga. Človeštvo je avtonomno, ono samo sebi kroji zakone, kakršne hoče; odvisno je samo od samega sebe. Ne obstaja nobena objektivna, zares prava in resnična vera. Zato je vera za liberalce privatna zadeva. Zato si vsak lahko ustvari vero, kakršno si sam hoče. Nobena vera ni kriva, ker ni nobena prava. Zato so tudi vest, govor in tisk svobodni — ne sicer pred državo, ker gorje tistemu, ki bi se dvignil proti ustavi in državnim odredbam — temveč pred Bogom. Zato skuša liberalizem uničiti katoliško Cerkev in jo dobiti v svojo oblast, da bi jo mogel zlorabiti v svoje politične namene ... Zato podpira liberalizem vse one »narodne crkve«, katere niti verske cerkve niso, temveč državne ustanove, odvisne in podložne oblastnikom.
 
Posebna lastnost liberalizma je, da se nikdar ne obrega ob ustanove drugih ver in verskih udruženj, temveč se bori le proti katoliški Cerkvi in njenim ustanovam.

Liberalec ne hodi v cerkev, ker lahko Boga moli tudi doma ali v lepi božji naravi — v resnici pa Boga ne moli nikoli in nikjer.

Liberalec se rad sklicuje na sveto pismo, toda nikoli ga ni čital.

Liberalca moti cerkveni »indeks« (seznam) prepovedanih knjig, ker je treba čitati i dobro i slabo, pa potem odločiti — on pa čita v resnici samo protikatoliške, liberalne knjige in časopise, dočim je ves katoliški tisk postavil na liberalni indeks prepovedanih knjig ...

Liberalec rad razpravlja o cerkveni zgodovini in srednjem veku, a prebral še ni nobenega resnega zgodovinskega dela, temveč črpa vse znanje iz plitkih časopisnih člankov, brošur, romanov, filmov, dram in radio-predavanj.

Liberalci hočejo neomejeno svobodo mišljenja, napadajo pa vsakega, kdor misli drugače kot oni.

Liberalcu so vse vere enako dobre, ne drži se pa niti ene.

Liberalec »spoštuje vsako versko prepričanje«, roga se pa onim, ki se v verskih stvareh pokoravajo rimskemu papežu in katoliškim škofom.
 
Oni pravijo, da niso framasoni, v resnici pa framasonskim ciljem ne služi nihče boljše od njih.

Tako bi mogli še nadaljevati. Toda naj zadostuje. Po teh znakih boš lahko ločil liberalca od poštenega kristjana.

Liberalizem je kameleon, ali bolje ogabna brezznačajna pošast s sto glavami, ki druga drugo žro, a vse hkrati hočejo uničiti katolicizem. Kako naj se katoliški fant bori proti tej pošasti?

Dober katoliški fant ne bo brez prave potrebe zahajal v liberalna društva; ne bo čital časopisov, ki jih čitajo in izdajajo liberalci; pri volitvah ne bo glasoval za stranko, katero vodijo liberalci. Molil bo za liberalce, da bi jim Bog razsvetlil pamet in jih privedel na pravo pot.
  
Liberalizem je brezznačajen — zato razglašaj načela!

Liberalizem je kompromis najbolj nasprotnih načel — zato nobene kompromisnosti v načelih. Vsak kompromis v načelih je hudičevo delo. Naj ne bodo samo prazne besede: »Celo življenje je vsak izmed nas pripravljen žrtvovati za načelo!«
 
Liberalizem uči: »Vera je zasebna stvar« — zato vredno izpolnjuj svoje verske dolžnosti in bodi vedno in povsod katoličan, ne samo v svoji sobi in cerkvi, temveč povsod, kamor prideš.
 
Liberalizem je nedosleden — zato bodi vedno dosleden v svojih katoliških načelih in njih izpolnjevanju!

Nikoli in nikjer se ne pusti vpreči v isti voz z neverniki!