Katoliški človek

Katoliški človek

         

Dr. Josip Jeraj, 1925.

         
Človeštvo se še ni pomirilo od velikega svetovnega preobrata. Zunanji preobrat v geografičnih mejah, novih grupacijah držav, novih zvezah in sovraštvih, je vzbudil na znotraj v dušah vseh narodov veliko duševno valovanje, ki zavzema vedno širše dimenzije. Porajajo se nova naziranja o veri, filozofiji, etiki, sociologiji, nove knjige preplavljajo svet, nova duševna gibanja vstajajo, na nebu večnostnega razvoja zgodovine se utrinjajo nove zvezde-vodnice, novi ideali. V tem velikem sedanjem duševnem metežu se zdi, kakor da bi silni, neusmiljeni orač kot poslanec božji neusmiljeno oral s plugom po človeških dušah, metal na plan nove neznane plasti v človeških dušah, vzbujal k življenju nove duševne strune, ki še niso pele. Nikomur, nobeni pozemeljski duši, ne prizanaša ostrina njegovega jeklenega pluga, vsakdo mora reagirati na njegov silen klic, ker to je klic večnega, neskončnega Oratarja, ki od veka do veka ohranjaživljenje neumrjočih duš.
          
Pod silnim njegovim pritiskom klonijo duše, izvija se jim iz prsi bolesten odjek, zvijajo se bolečin, ker presunljiv je obisk Boga. Vsakdo se čuti zadetega v jedro svoje duše, odgovor mora dati Večnemu ustvarjeno bitje na njegov poziv, jasen odgovor, izpovedati svoj konfiteor nad svojim življenjem, izpovedati svojo vero Vanj, ki je Praizvor življenja. Neskončni zahteva od človeka izpoved, človek pa jeclja, kakor je nekdaj prerok Jeremija jecljal, ko ga je Bog poklical.
           
Odgovor današnjega človeštva vekovitemu Oratarju še ni jasen. V marsikateri duši je kljub pretresljivemu obisku božjemu še tema, ker omahuje med ekstremi in ne najde prave poti. A nekaj je dobrega v vsem sedanjem človeštvu, da je začela večina iskati, da se je prebudila iz smrtne trohnobe snovnega naturalizma. Daleč smo še proč od popolnega spregledanja človeštva, a dobro je to, da so se vsaj mnogi enkrat začeli zavedati svojega duševnega in božjega dostojanstva.
       
Danes se splošno zato govori o idealih, vzorih, o tipih pravega človeka. Govori se o bistvu klasičnega duha, romantičnega, protestantskega, pravoslavnega, vernega in nevernega človeka. Sredi teh bojev za vzore pa se med nami katoličani vprašujemo za bistvo katoliškega človeka. Naša sveta vera, katoliško izročilo naših prednikov, njihova luč in hrana, mora biti tudi nam luč in hrana. Kakor otroku najbolj prija materino mleko, kakor rastlini njena domača zemlja, tako nam otrokom Cerkve, katoliških pradedov, le katoliška vera in naš katoliški osebnostni ideal.
               
Ko pa stavimo vprašanje o katoliškem človeku, stavimo prastaro vprašanje o aktivnem in kontemplativnem idealu človeštva, ali je bistveno aktivno, se udejstvujoče delo za kraljestvo božje, ali kontemplativno opažujoče, mirno gledajoče življenje, zamaknjeno gledanje Boga. Evropa in Azija se ločita ob tej dilemi, Azija bolj nagiblje h kontemplativnemu, Evropa, posebno zapadna protestantska, k aktivnemu, kulturotvornemu. Kaj je prav? Ali borbenost ali mir? Ali udejstvovanje ali gledanje? Zaeno s tem vprašanjem se pojavlja vprašanje o razmerju med duševnim in tvarnim svetom, o duši in telesu, o naravi in nadnaravi. Naturalizem in supranaturalizem, pietizem in golo posvetnjaštvo, duševnost in snovnost, ideal in uboga realnost, izključujoči se ekstremi, treskajo drug ob drugega. Mnogi obupavajo nad sintezo, da sploh ni mogoče enotno naziranje, enotna človeška osebnost in govorijo o tragičnem človeku (Strindberg, Dostojevski, Tolstoj, Ibsen, Kierkegaard). Zopet drugi enostransko absolutizirajo eno stran življenja; pravoslavje kontemplativnost, pasivni tip človeka, luteranski tip je dvojen: pietistični in naturalistični človek, dva se izključujoča ekstrema. Kaj je katoliški tip? Ali je ta jasen, enoten? Nekateri tudi o tem dvomijo v naših vrstah. Ali opravičeno?
          
Katoliški tip človeka je od nekdaj značil izravnavo med ekstremi. Katoličan si je prizadeval spraviti samega sebe najprvo z Bogom, enotnim počelom vsega stvarstva, ki je Harmonija, Popolnost, Umirjenost sama, ker je pri Bogu premagal dualizem, ekstrem, je premagal ekstrem tudi v samem sebi. Katoliška osebnost je zato enotna, zaokrožena osebnost. Na vseh poljih išče sprave, harmonije z divergentnimi ekstremi, pravo mero in izravnavo. Kljub temu pa ni katoliški ideal okostenel mir, stagnacija na uničenih nagonih, temveč tudi katoliški tip ohranja v sebi napetost, borbenost, samo s to razliko od modernih, da ni prenapeta, ekstremna.
          
Harmonična izravnava se pokaže v katoliškem človeku že pri pojmovanju Boga in sveta, Bog in svet, pravo verovanje v Boga in udejstvovanje po veri predpostavlja tudi svetno kulturo, med Bogom in kulturo ni nasprotja. Nekdanji klasični grši duh je v svojem gigantskem zaletu k božanstvu hotel prebiti vse ogrodje svetnega, snovnega in neposredno gledati Boga. To prizadevanje grško (Platon, Sokrat, neoplatonizem) se vedno vnovič ponavlja v današnjem nestrpnem intuicionizmu, ki hoče tudi neposredno gledanje Boga že na tem svetu brez posredovanja materije.
         
Katoličanstvo pa je to omalovaževanje ustvarjenega sveta zavrnilo s svojim naukom o samodejavnosti in samolastni vrednosti vsega stvarstva, narave, causae secundae, kakor dokazuje Tomaž Akvinski. Ves svet in narava je odsvit večnih idej, dober, ima svojo neizpodbitno vrednost, ki je ne sme nihče prezirati. S tem je katoliški človek protestiral za vedno proti vsemu vrtoglavemu eshatologizmu, preziranju sveta in življenjskemu pesimizmu. Svetna kultura je dobila s tem kot udejstvovanje v kraljestvu božjem svoj samonikel pomen. Tako je katoliški človek prvi pionir prave svetne kulture, ki jo enostransko prezirata pietistični luteranski in svetobežni pravoslavni človek. Podredil pa je tudi vso svetno kulturo božjim zakonom, ker svet ni kaotični nestvor, temveč mora biti odsvit in izraz božjih idej. Bog in svet tvorita po katoliškem naziranju veličastno enoto. Če se med katoličani kdaj pojavi svet prezirajoči duh, to ni znak katoliškega človeka, temveč luteranskega pietizma ali budističnega defetizma.
                 
Po notranji harmoniji stremeči katoliški duh se kaže posebno tudi v pojmovanju razmerja med dušo in telesom. Duša in telo tvorita harmonično celoto, v kateri je duša princip tudi telesnega udejstvovanja. Katoliška mentaliteta je sijajno izražena v skolastičnem pojmovanju »unio substantialis«. V tem katoliškem pojmovanju ni nobenega maniheičnega dualizma, nepremostljivega nasprotja med duhom in mesom. Tudi ne pozna katoliški človek tistega grškega duha, ki se je nekdaj na areopagu v Atenah pohujševal nad naukom sv. Pavla, ki je oznanjal tudi vstajenje »mesa«, duha, ki je enostransko učil le beg iz »mesa« v čisti duševni svet, v svet idej. Ta snov prezirajoči grški duh se vedno vnovič pojavlja v nerazsvetljeni, bledikasti mistiki in ascetiki, ki ima telo za jetnišnico duše, popolnoma pozabljajoč, da je po katoliškem naziranju ravno končno združenje duše in telesa cilj vsega stvarstva. Harmonija med dušo in telesom pomeni ravno zmago krščanskega nad grškim duhom. Ker je duša življenjska oblika telesa, mora biti telo izraz duše. S tem so bili obsojeni vsi različni sistemi spiritualizma in naturalizma ter bila dana podlaga za katoliško ascezo telesa. Katoliški človek ima globoko spoštljivost pred dostojanstvom telesa, ki mora biti »telesni« izraz duše, učlovečenje duše v vseh njenih bogatih niansah, tako da je skrivnostna podoba tistega, ki je »čisti Duh«, Kristusa, Boga. Večjega naziranja o telesu nihče ne more imeti kakor ga ima katoliški človek, telo naj bo rahločuteče, globokodoneče glasbilo simfonij duha. Zato ni geslo zasužnjenje telesa, temveč njegovo oproščenje za službo velikim nalogam duševnega sveta. Vsi tisti katoličani, ki govorijo nespoštljivo o telesu, ga prezirajo, nimajo katoliškega duha, ki oznanjuje veličastno vstajenje mesa.
            
V katoliškem človeku je izravnano nasprotje v duševnih sposobnostih samih. Katoliški človek ni samo kontemplativen, pa tudi ne samo aktiven. Idealni katoliški človek združuje obe nasprotstvi v harmonično celoto. V današnjih časih se mnogo razpravlja o vprašanju, kaj da ima prednost, logos ali etos, spoznanje ali volja, kontemplativnost ali aktivnost. Misli se, da kontemplativnost izključuje aktivnost, da je med obema polarno nasprotje, ki ga ni mogoče združiti. Človek se tako nujno mora gibati v ekstremu, ker več kontemplativnosti pomeni vedno manj aktivnosti.
            
Katoliški človek pa tega nasprotstva v svoji osebnosti ne pozna. Med logosom in etosom ni nasprotstva, tudi ne med kontemplativnostjo in aktivnostjo, ker vsako dobro dejanje predpostavlja dobro spoznanje, vsako slabo spoznanje pa tudi ovira dejanje. Tako v katoliškem človeku vlada harmonija med obema, četudi ima v gotovem oziru logos prednost pred etosom, ker ga po naravi mora imeti. Vsa velika dejanja izvirajo iz velikih, ganjenih spoznanj duš. Zato ima tudi logos pri katoličanu v toliko prednost pred etosom. Katoliški človek ne živi od naukov, moralizirajočih zapovedi, kakor protestantski, racionalistični, temveč iz globokih verskih intuicij. Dejanje, etos, stopa pri njem v ozadje, morale pravi katoličan tako ne poudarja, kakor kak protestantski moralni pridigar, Seveda pa iz tega ne sledi, da je katoličan manj moralen kakor protestant. Katoliški človek izhaja iz bistveno drugačnega stališča kakor eticističen. Katoliški biti se pravi, živeti od globokih božjih, milosti polnih inspiracij, od ganutja božjih skrivnosti, od mističnega občevanja z Bogom. Katoliški človek, ki živi v tako intimnem stiku z Bogom, je samoposebi tudi moralen, a njegova morala ne izvira toliko od zunanjih se vsiljujočih zapovedi, temveč iz globokih verskih doživljanj. Če danes stopa v ospredje moralizujoča, eticistična smer, moramo reči, da ni katoliška, temveč protestantska, racionalistična. Čim bolj v današnjih časih sahnejo v nas nadnaravni viri, čim manj doživljamo verske resnice, tem bolj moraliziramo, da se ohranimo na površju. S tem pa seveda tudi odpadamo od svojega katoliškega bistva, ki živi iz vere, mogočnih nadnaravnih spoznanj, iz Boga. Treba tudi na tem polju izravnave med logosom in etosom, da bomo dobili ideal katoliškega človeka.
              

*   *   *

               
Očrtali smo bistvene poteze katoliškega človeka, kakor bi naj bil v resnici. Črke so mrtve, življenje je pa živo. Tako tudi tu moramo reči, da nas ne bodo rešile suhe razprave, črke, besede, temveč le živi zgledi idealnih katoliških ljudi. To so bili predvsem svetniki in pa tudi drugi, kojih imena se ne  nahajajo v svetih zapiskih. Avguštin, Tomaž, Bernard, Frančišek As., so nevenljivi, živi spomeniki katoliškega osebnostnega ideala. Poleg njih, ki so ovenčani s svetniško gloriolo, pa vstajajo grandiozne postave drugih borcev za katoličanstvo, Dante, Calderon, Montalembert, Manzoni, Rosmini i. dr.
           
Napačno pa bi sodil, da je bila njihova pot do katoliškega človeka ravna, izglajena, harmonična, kakor je bila končna usovršitev njihove osebnosti. Njihovo življenje je bilo dostikrat boj med ekstremi na življenje in smrt, tudi katoličan čuti živo razdvojenost med duhom in mesom, med idealom in resničnostjo. To razdvojenost čuti vsak in jo tudi mora čutiti, ker brez boja, notranje razprtije ni harmonije. O tem so nam dokaz hudi duševni boji Avguštinovi, Frančiškovi za ohranitev lastne osebnosti kakor tudi njihove težke borbe za reformo družbe; o tem nam priča Dantejev pot skozi peklo, vice v raj, kjer se mu šele v raju v gledanju Trojice razodene popolnoma katoliški človek v svoji usovršenosti.
          
Marsikateri katoličani, ki se strašijo tega boja, očiščevanja samega sebe in družbe, ki jih obdaja, ostanejo ravno vsled tega vedno na površju, v gnilem polovičarstvu, in si domišljujejo, da so dosegli harmonijo v svoji osebnosti. Ta harmonija pa je le zunanja, navidezna, ker niso šli na znotraj, do jedra. Zato je treba očiščevalnega ognja, bojev, trudapolnega prizadevanja in hotenja v svoji osebnosti in svetu. Tako se nam končno razodene tudi katoliški osebnostni ideal kljub svoji umirjenosti, harmonični ubranosti kot borbeni ideal, kot »vojskujoča cerkev«. Le tisti ga dosežejo, ki si ga vsak dan vedno vnovič v borbi s sovražnimi silami v človeku in zunaj njega osvajajo. Tudi mi katoličani ostanemo kljub svojemu visokemu osebnostnemu idealu vedno slabotni ljudje, ki morejo vsak dan in vsak trenutek v lastni svoji notranjosti in javnem družabnem udejstvovanju podleči razkrajajočim ekstremom človeške razprte narave. Zato še nam posebno velja boj, neizprosen, stanoviten za najvišje ideale bogovladstva v naših dušah in svetu. Po tem se bo spoznal v nas katoliški človek, da smo neprestani borci, nikdar zadovoljni z obstoječim, vedno kvišku hrepeneči v neskončne višine Boga in njegovega kraljestva.