Katoliški liberalizem - Anton Mahnič - 5.del

Katoliški liberalizem

 

"In je ločil svetlobo od teme"

1. Mojz. 1,4

XII.

„El Liberalismo es pecado.“

  
Pod tem naslovom je izišla meseca oktobra 1884 na Španjskem knjiga, ki je ne le tamošnje duhove močno razburila, ampak kmalu tudi zaslula po vsej Evropi. Pisatelj, D. Felice Sarda, je zadel liberalce na najobčutljivišo stran; ranjeni so besno planili na delo in pisatelja. Liberalcem pritegnili so one vrste katoličani, katerih, kaker drugje, tako tudi v Španiji ne manjka — liberalni. Pisatelj je moral povsod beračiti za milost, da bi smel sprva vsaj v katerem listu svoj spis poglavje za poglavjem občinstvu izročiti. Le nevpogljivemu pogumu njegovemu se je posrečilo, da je spravil delo v javnost.

A zdaj še le se je boj razljutil. Liberalni bratje — katoličani — so strastno proti knjigi polemizovali, pisatelja samega pa nedostojno obrekovali. Slednjič so ga, tožili v Rim, knjiga je prišla pred sv. kongregacijo indeksa. Še le po dolgem, temeljitem precenjevanji došla je sodba iz Rima, 10. jan. 1887 — pisatelju častna, pohvalna. Ne le, da ni Rimska stolica ničesar našla, kar bi nasprotovalo katoliški resnici, ampak — in to hočemo tu posebno povdarjati — ničesar tudi, kar bi žalilo krščansko ljubezen — absque cuiuscunque personae offensione.

To poslednje je tedaj, radi česar smo hoteli čestite bravce pred vsem opozoriti na to knjigo. Delo je res vredno toliko zlata, ter je zato vže preloženo v razne evropske jezike. Izišlo je tudi v nemškem prevodu. Naj si jo pač vsak omikanec o m isli: „Der Liberalismus ist Sünde. Salzburg. Bei Matthias Mittermüller.“ Prebravši knjigo bo našel v nji prav tista načela, katera smo mi v svojem listu razpravljali o katoliškem liberalizmu.

V naslednjem podajemo v prevodu dve poglavji iz omenjene knjige. Očita se namreč našemu listu, da pišemo in kritikujemo prestrogo, priporoča se nam — krščanska ljubezen. Zagovarjati smo se vže mislili sami in kaj pisati o tej ljubeznjivi hčeri nebeški, o ljubezni, pisateljski namreč. Le da se nam je zdelo nekako težko govoriti za se — pro domo nostra. Bilo bi najbrže tudi brez vspeha. Kar nam pride ta knjiga v roke. Ravno prav. Govori tujec za nas in našo pisavo, govori o ljubezni v polemiki z liberalci, ter povedi nam, kako sme pisati katoličan, kako zagovarjati resnico — po sodbi Rima samega — absque cuiuscunque personae offensione!

O ljubezni v polemiki; in ali imajo liberalci v tej zadevi prav nasproti zagovornikom katoliške resnice.

Tega polja se liberalec ogiba, ker ve sam predobro, da v načelnih vprašanjih ni poseben junak. Zato pa dolži katoličane, češ, da jim nedostaje ljubezni, ko zagovarjajo vero. Tu je ravno zanjka, v katero se nmogokateri sicer dober, a od liberalne, neozdravljive rije oglodani katoličan vlovi in trdovratno v nji obtiči. Kaj bi se torej dalo o tej stvari opomniti?

To-le: Mi katoličani imamo, kaker sploh, tudi v tej točki — prav, a liberalci — krivo. Pretehtajmo le sledeče resnice.

1. Katoličan more nevstrašno liberalnemu nasprotniku povedati v obraz, da je liberalen. Niti ne morem misliti, da bi kdo mogel dvojiti o tem stavku. Ako se ta ali oni pisatelj ali časnikar ali poslanec začenja ponašati z liberalizmom, in svojih liberalnih nazorov in čustev nikaker ne prikriva, se mu li godi krivica, ako ga imenujemo liberalnega? Za temeljni praven stavek velja: Si palam res est, repetitio iniuria non est. „Ni krivica povedati, kar je javno in očito znano.“ Tem manje zagrešamo tedaj, ko pravimo o bližnjem to, kar sam vsako uro brez stida o sebi trdi. A vender-le, koliko liberalcev, posebno onih, ki so krotkejšega pasma, se čuti groza zadete, ako jih branitelj katoliške resnice imenuje — liberalce, prijatelje liberalcev ?

2. Ako je res, da je liberalizem zlo, gotovo ni nedostatek ljubezni javne in zavestne njegove branitelje imenovati zlobne. Tako delaje prilagodujemo le današnjim razmeram stavek, katerega so vsa stoletja za pravičnega priznala in vporabljala. Mi katoličani sedanje dobe nismo v tej točki prav nič novega vveli: mi se le oklepamo in držimo starodavne trajne navade. Za vseh časov so razširjevavce in povspeševavce krivih naukov ravno tako imenovali heretike, krivoverce, kaker početnike istih naukov. In ker se je krivovera vedno v cerkvi smatrala za največe zlo, je tudi cerkev razširjevavce in povspeševavce zmot vedno imenovala povspeševavce zlega in vrage. Le odprite dela cerkvenih pisateljev: le opazujte, kako so apostoli nastopali proti prvim krivovercem, kako so je sv. očetje točno posnemali, in kako novejši verski branitelji in cerkev sama te obdelava v svojem vradnem jeziku. Torej nikaker ni nedostatek ljubezni, če imenujemo onega zlobnega, ki je v resnici tak; in če provzročitelje, povspeševavce in pristaše zlobe nazivljemo zlobne, nesramne, če njihova dejanja, govorjenje in pisanje obsojamo kot zlobo, nesramnost, podlost. Volka so vedno volka klicali, in nikomur ni še na um palo, da bi bil slabo ravnal, imenuje ga tako s čredo in pastirjem.

3. Ako nas razširjevanje dobrega ali pobijanje zlega sili, da rabimo trpke izraze proti zmotam in njihovim izploditeljem, tedaj se morejo rabiti brez žaljenja ljubezni. To je naraven zaključek iz prejšnega načela. Zlobo moramo ljudem ostuditi, ogrditi, proti nji vzbuditi sovraštvo in zaničevanje; a to moremo le, ako jo narišemo kot zlo, slabo, ostudno. Krščansko govorništvo vseh stoletij odobrava proti brezbožništvu rabo izredno trdih gvorniških figur. Veliki bojevniki za krščanstvo posluževali so se v svojih spisih vedno: ironij, rotitev, zaželenj, in najbolj poniževavnih pridevkov. Jedin zakon v teh slučajih mora biti smotrenost in resnica.

Še jeden razlog imamo. Kdor hoče vero poljudno mej vsemi vrstami ljudstva razširiti in jo obraniti, ne sme rabiti v rokovice oblečenih, suhih, akademiških šolskih oblik. Ljudstvo se le tedaj da pridobiti in prepričati, ako govorimo k njegovemu srcu, k njegovi domišljiji; srce in domišljijo pa vname in nagne le gorak, ognjen, strasten govor. Strast, ognjevitost, ki se poraja iz strastne ljubezni do resnice, ni slaba. Tako zvana brezkrajna pikrost in odločnost novejšega „ultramontanskega“ zloga — ne glede na to, da je v primeri z liberalnim pisarjenjem samo mleko in med — se koj opraviči, da le odpremo dela velikih katoliških verskih braniteljev iz najboljših časov.

Sv. Janez Krstnik je pričel svoje delovanje nazivajoč farizeje „kačjo zalego.“ Božji Odrešenik zmerjal jih je s pridevki: „hinavci, pobeljeni grobovi, prešestniki, malopridni zarod.“ dobro vede, da takovo nazivanje ne protivi svetosti njegovega nežnega in ljubeznjivega propovedovanja. Sv. Pavel označil je odcepljene razkolnike na otoku Kreti z rezkimi besedami: „lažnjivci, zveri, gnjili trebuhi.“ Isti apostelj kliče zapeljivcu in čarovniku Elimi: „Ti posoda vsakovrstne sleparije vsakatere zvijače, hudičev potomec in sovražnik vsake pravice!“

Pri sv. očetih naletimo na vsaki strani slične čertice, s katerimi oštevajo krivovevce v nepretrganem boji, vedno in povsod. Le nekaj najprikladniših in vmestniših vzgledov. Sv. Hijeronim slika v svoji borbi s krivovercem Vigilancijem njegov prejšnji krčmarski stan tako-le: Vse svoje žive dni posvetil si drugim strokam vede, nikdar bogoslovju. Presojal si vrednost denarja sploh, pa tudi svetopisemskega denarja. Sode si načenjal, pokušaval si vina, a v isti dobi raziskaval si proroke in apostelje, raznovrstnosti, kojim ne more biti kos jeden in isti človek ob enem.“ Vidi se, da je sv. boritelj dokaj rad skušal tem potom streti svojega nasprotnika. Pri drugi priložnosti, ko je zanikal Vigilancij vzvišenost devištva in posta, osmešil ga je zaničevavno vprašaje, ali tako uči, da bi ne zgubil rednih gostov svoje pivnice. Kak ropot in krik bi liberalen ocenjevatelj zagnal, ko bi jeden naših odločnih kritikov mahal s takim orožjem po krivih prorokih današnjih dni!

Kaj porečemo še-le o sv. Janezu Zlatoustu glede njegovega slovečega govora prot Evtropiju, s katerim se morejo meriti v osebnih in debelih napadih edino le vničujoči govori Ciceronovi proti zarotniku Katilini in roparskemu namestniku Verru? Medotočni sv. Bernhard gotovo ni imel medenih ust v borbi z nasprotniki sv. vere. Arnolda iz Brešije, znanega liberalnega rovarja svoje dobe, imenuje brez ovinkov zapeljivca, nesramneža, krivičnika, škorpijona, krutega volka. Hladni Tomaž Akvinski pozabi svojo mirnobo, ogne se mrzlih, suhoparnih silogizmov in gromovito še zažene v sveti jezi v svojega nasprotnika Viljema de Saint Amour in njegove pristaše nazivajoč jih: „sovražnike Božje, zarobljence, zaslepljence, nesramneže.“ Odločni Louis Veuillot nikjer ne javi svoje nejevolje v tako trdi obliki. Prizanesljivi sv. Bonaventura biča Geralda: nespametnega obrekovavca, zloduha brezbožnika, nesramnika, butca, prevejanega sleparja, zločinca, izdajavca, norca.“ V novejši dobi pojavi se nam sv. Frančišek Saleški, kateri si je pridobil se svojo izredno, ljubeznjivo vljudnostjo in krotkostjo naslov živega Zveličarja. Menite-li, da je prizanašal sočasnim krivovercem svoje domovine? Kaj pa da! Res, prezrl je njihova razžaljenja, obsipal jih je z dobrotami, trudil se z vso gorečnostjo, da bi rešil onim življenje, ki so stregli po njegovem; da. celo rekel je nekemu svojemu tekmecu: „Tudi ako mi iztakneš oko, bi te še vender se zdravim očesom zrl kot svojega brata.“ Prav. Nasproti sovražnikom sv. vere ni poznal ni mere ni ozirov. Katoličana, ki ga je vprašal, se li sme opravljati krivovorca, trosečega otrovne nauke, zavrne: „Da, sme se, le neresnice ne govorite; kaker ga poznate, tako govorite o njegovem nravnem življenji sodeč o dvomljivem kot o dvomljivem in sicer tem dvomljivejše ali tem gotoviše, kaker njegovo slabo stran manj ali boljše poznate. Še jasniše se izraža v svoji Filoteji, dragoceni in poljudni knjigi: „Javne sovražnike Boga in cerkve moramo, kar se da, grajati, ne smemo jim prizanašati, da, po vrednosti jih moramo označevati. Ljubezen nalaga nam oprezni vskrik: volk, volk, ako se vkrade mej čredo ovac, da vemo, kje je.“
 
Ljubezen prepoveduje storiti drugemu to, česar sebi ne želi pameten človek. Povdarjamo ,,pameten, na čemer sloni celo vprašanje. Bistvena razlika mej našim in liberalnim naziranjem v tem vprašanji je, da so gospodom liberalcem oznanjevatelji verskih zmot edino le prosti in svobodni državljani, vživajoči svoje polno pravo; ako imajo v verskih zadevah druge nazore, kaker oni sami, menijo, da jim je spoštovati njih nazore, jim nikaker ne nasprotovati, k večemu v mejah proste in objektivne razprave. Mi pa zremo v onih aposteljnih verskih zmot zagrizene sovražnike sv. vere, katero braniti je naša sveta dolžnost; zmote pa nam niso le osebni nazori, ampak bistvene herezije in zloba, kaker uči božji zakon. Se vso pravico pravi slaven katoliški zgodovinar sovražnikom krščanstva: „Sami sebe blatite se svojim delovanjem in sramotite; dobro, tudi jaz vas osramotim v svojih spisih“. Slično podučuje zakon na dvanajsterih ploščah krepki rod prvodobnega Rima: „Adversus hostem aeterna auctoritas esto:“ kar bi pretolmačili: „Proti nasprotnikom boj brez ozirov, brez vsmiljenja!“

Ali se spodobi pri pobijanji zmote, pobijati ter ponižati osebo, katera zmoto brani in širi?

Pa bi vtegnil kdo reči: No, naj bi vže bilo pri naukih in abstracto. Ali se pa spodobi, pri pobijanji zmote, in bodi še bolj nezmiselna, razgneviti ter naorožiti se proti osebi, ki jo zagovarja?

Odgovarjamo, da je to prav velikrat v resnici spodobno in, ne samo spodobno, no tudi neopustljivo ter zaslužno pred Bogom in ljudmi. Dasi pa priča vže samo ob sebi, kar smo povedali, da je naša trditev prava, hočemo jo vender tukaj naročno vtemeljiti, ker je prevelike važnosti.

In res, kolikrat slišiš liberalce, kako dolže, da se zatekajo branitelji katoliške stvari navadno k osebnostim. In če se jim posreči obdolžiti koga izmej naših osebnega napada, mislijo si liberalci in ž njimi vsi, katere ima liberalizem na povodci, da je vže vse končano in da je hudobni Nepridiprav vže obsojen.

Pa se prav temeljito motijo. Naša sveta dolžnost je pobiti ter spraviti ob dobro ime pogubonosne ideje, ako hočemo, da jih množica, katero namerjajo zlodeji oslepariti i zavesti, obsodi, zavrže, zasmeši. Naravno pa je, da ideje ne letajo same ob sebi po zraku, kaker ptice, in se ne širijo same, tudi ne škodijo toliko same za-se človeški družbi. Ideje so slične puščicam ali krogljam, katere bi nikogar ne ranile, ako bi ne bilo nobenega, da bi jih izpustil iz loka ali puške.

Nad ločnici in strelci je treba torej v prvi vrsti zavihteti vdarce, če hočemo zagotoviti se pred smrtnimi strelami. Vsako drugo bojevanja, tudi najpožrtovalniše, bilo bi proti zdravi pameti. In kaj druzega so početniki in širitelji krivih naukov, kaker bojniki se strupenim orožjem? Njihovo orožje je knjiga, časopisje, javni govori, osebni vpliv. Ne zadoščuje poskriti se v stran ter ogniti se streli, nikaker! Naboljše in izdatniše je zajeti strelca samega, da ti ne more več škodovati. Pristojno je torej, ponižati in ozloglasiti njegovo knjigo, časopis, govor in v mnozih slučajih tudi osebo samo. Da, tudi osebo, ker je oseba najglavniši element v boji, kaker je artilerist, in ne bomba, smodnik in top, najglavniši element v artileriji. Dovoljeno je torej v mnozih slučajih javno osvečati nepoštenost i podlost škodljivega neprijatelja, smešiti njegovo nrav, sramotiti njegovo ime i priimek. Da, in posluževati se smemo k temu i proze i stihov, i resnobe i šale, karikature i vseh umeteljnosti in sredstev. Paziti pa moramo, da ne vpotrebimo nikdar laži v obrambo resnici. Nihče ne upaj se čez mejo resnice niti za las; v njenih mejah pa velja beseda Cretineau-Joly-eva „Resnica je edina bratovska ljubezen, katera ima mesto v zgodovini“ in mi bi še dodali: v verskih in socijalnih obrambah.

Isti sv. Očetje, katere smo vže navedli, dokazujejo nam to dovolj. Vže naslovi njihovih del pričajo nam jasno, da so prve puščice pri pobijanji laži-učenja merile vedno na laži-učitelja samega. Skoro vsa dela sv. Avguština nosijo na celu ime početnika herezije: Contra Fortunatum manichaeum; Adversus Adamantum; Contra Felicem; Contra Secundinum; Quis fuerit Petelianus; De gestis Pelagii; Quis fuerit Iulianus i. t. d. Reči smemo, da je vsa polemika velicega Avguština prav tako osebna in životopisna, kaker znanstvena, ter da ne sega laži-učitelju samemu nič manj do živega kaker laži-uku. Isto velja o vseh druzih sv. Očetih.

Kdo pa je liberalcem povedal, da ni dovoljeno ozirati se pri pobijanji zmot na osebo, no da se moraš osebi dobrikati in laskati? Pustite, pustite ultramontancem, kar o tem uči kristijansko sporočilo in dovolite jim braniti svojo vero kaker so jo od nekdaj branili v katoliški cerkvi! Dvigni, o branitelj katoliške stvari, dvigni svoj meč, sekaj pogumno, nameri bodalo naravnost v neprijateljsko srce: jedini pravi in izdaten vojniški način!

XIII.
Še enkrat: Slovenci, pazimo, s kom se bratimo!
G. Ekertu v Pragi.

Tako smo opominali v zadnji številki „Rimskega Katolika." Govor naš je bil res malo trd, in vedeli smo pač dobro, da mnogim ne bo vgajal. Toda resnica nam je nad vse. Sicer kar smo trdili, smo tudi dokazali.

Liberalci sami so molčali, prvi oglasil se je proti nam duhoven — in liberalci so se za njim zagnali proti nam.

Gospod Ekert namreč spisal je v „Čechu“ proti nam članek: „Na obranu,“ ki ga je seveda naš „Narod“ takoj prinesel tudi Slovencem s primernim vvodom.

Gospod Ekert se je ta pot prenaglil. Očita nam, da izrekamo odločivno sodbo o stvareh, katerih prav nič ne umejemo. Ne, g. Ekert. dasi nismo Čehi, vender vemo prav dobro, kaj in zakaj smo tako pisali o českih stvareh; ljubezen do ože slovenske domovine pa nam je nalagala dolžnost, da smo pisali. Preklicati ne moremo ničesar.

G. Ekert nam očita, da smo „vrgli ves česki narod v tabor brezvercev in revolucijonarjev.“ Ni res! Ampak pisali smo na prvi strani omenjenega članka: „Katoliških Slovencev pobratimstvo s katoliškimi Čehi bi bil sploh eden mojih najviših narodno-politiških vzorov v Avstriji. Toda žalibog, da moramo tudi pri Čehih ločiti, dobro ločiti. Namreč mej desno in levo.“ Saj vender priznavamo s tem bivanje desne, katoliške stranke na Češkem, ki se imenuje staročeska. S to naj bi se Slovenci bratili, a ne z mladočesko!

O tej mladočeski nadalje trdimo, da zastopa in razširja v českem slovstvu duh Husov t. j. „proti-katoliški, brez- in protiverski, več ali manj revolucionaren, socijalističen duh.

Vse besede — zlata, akoravno žalostna resnica! Potrdijo jo česki pisatelj sami.

Gotovo največi sedaj živeči česki pesnik, Svatopluk Čech, pravi o moderni česki literaturi: „V resnici, naše slovstvo je globoko padlo in sramotno zabrelo v blato. „Veru naše pisemnictvi hluboko pokleslo a zabredlo šeredne do blata.“
 
Kako brezverski duh veje v mladočeskem slovstvu, pokažemo v drugem delu tega članka, kjer navedemo več mest neposredno iz českih virov samih.

Da je pa mladočeski duh radikalen in revolucionaren, ne bo pač niti g. Ekert niti kdo drug tajil, spričujejo nam to najnovejši dogodki na Českem Tudi naš „Slovenec“ je o mladočestvu prinesel marsikaj zanimivega. Slavnostni izlet mladočeskih Sokolov v Pariz proslavljat revolucijo 1. 1789 govori pač jasno celo gluhcu. In pa tisto prisrčno bratenje mej českimi Sokoli in francoskimi — masoni! In da bi vže nič drugega ne bilo! Povejmi, s kom občuješ, in . . . Da, in povedal ti bom, kakega duha morajo biti česki Sokoli. Brzojavljalo se je s Francoskega, da sokolski „Techeque“ je javljal tam proti-avstrijske tendence! Ti Sokolci so nekdaj izlet napravili tudi na Slovensko, mej njimi, če se ne motimo, tudi neki Podlipny, ki je bil od „bratov“ na Francoskem posebno odlikovan. Ta Sokol tedaj — na Francoskem tako revolucionaren. tako radikalen, je li verjetno, da je prišedši na Slovensko, tako nedolžen, katotiški!?

Sokol?! Še nekaj. Dopisnik „Slovenčev“ iz Prage je ondan pisal mej drugim : „Stranka narodnega razkolništva rekrutuje dalje svoje privržence ... mej sprijenim dijaki ... mej različnimi telovadno-ognjegasnimi društveniki“ itd. In ta stranka „nič drugega ne namerjava, nego razbiti narodno celoto, poteptati narodno slogo, vničiti vse osebne avktoritete in dostojanstvenike vseh stanov, iztrebiti vero in verski čut.“ Je to husitsko, revolucionarno! In vse to očita dopisnik stranki, ki se rekrutuje mej drugim tudi iz telovadnih društvenikov. Tem se pa po domače pravi — Sokoli.

Toda mladočesko vprašanje nas je nekaj predaleč zapeljalo. Zašli smo malo. Saj g. Ekert se ne ogreva toliko za Mladočehe, nego hoče le bolj braniti Staročehe in česko duhovščino — proti našim napadom. Akoravno nismo niti prvih niti druge napali. Bog nas varuj!

Marveč priznavamo pred vsem velike zasluge českih duhovnov i za katoliško resnico i za narodno stvar. Da goje bogoslovske vede, da imajo katoliških društev, ki cveto, kdo pa taji? Todd žalibog, da je katoliško razumništvo na Českem za zadnje dobe preveč zanemarilo leposlovno polje in to dalo skoro popolnoma preplaviti od mladočeske povodnji! Tako nam spričuje praški dopisnik v „Slovenci,“ dne 23. junija t. l. da „katoliškim listom nedostaje še list s podobami.“ In liberalci česki imajo takih okol 16, in sicer mej njimi tako odličnih, da se merijo s prvimi nemškimi ilustrovanimi. Primerjajmo! Ni tedaj povsem opravičena naša trditev, da se Husovemu, liberalnemu duhu dandanes na Českem pokori — brez malo izjem — vse slovstvo?

Če izvzamemo bogoslovsko slovstvo, bomo malo čisto katoliškega našli. Tudi spisi Beneša Trebizskeho, ki ga mej drugimi omenja g. Ekert, diše po revolucijonarnem Husu. Trebizsky je bil eden izmej nesrečnih liberalno katoliških pisateljev. Ako se zdi g. Ekertu ali komu drugemu naše očitanje neosnovano, znamo kaj več o tem spregovoriti.

Sicer se česka duhovščina sama obtožuje prevelike nemarnosti nasproti liberalcem. „Vlast,“ ki jo pišejo in izdajejo duhovni, piše, potem ko je označila brezversko, bogotajno slovstvo mladočesko, tako-le: „Tu se narodno rodoljubno duhovstvo, ki ima nesmrtne zasluge za probujo česke literature, spoveda, da je silovito grfešilo izstopivši skoro iz celega javnega, političnega, društvenega in literarnega življenja, in radi tega se potrudi sedaj vsaj ob enjasti uri priti in postaviti se na narodno dedno njivo. V ta namen je vstanovilo časopis za poduk in zabavo z naslovom „Vlast“, v katerem bode itd.“ Tako je zdaj. Zatorej Bog živi taka podjetja česke duhovščine, Bog daj, da počasi prežene brezversko kugo, ki so jo miadi zanesli mej česko ljudstvo!

Glede Staročehov in njih stranke, nam očita g. Ekert, da imamo o njih „jako nejasne pojme.“ Mi smo od besede do besede pisali: „Ta strup (mladočeski, husitski) razjeda čedalje bolj staročesko telo. Zdi se sicer, da še gospodujejo stari, toda zgodovinski blesk in bogastvo nas ne sme slepiti, mladi črv žuga v kratkem spodjesti stare veje in reklo se bo: glorija staročeska je bila!“

O teh besedah nam g. Ekert svetuje, „naj avgurstvo pustimo in se rajši bavimo se svojo najbližo okolico.“

Mi pa menimo, da bi nam moral g. Ekert k temu „avgurstvu“ celo ploskati!

Ni prešlo tri mesece, odkar smo tako pisali, in glej — deželno-zborske volitve na Českem so nas sijajno prepričale, da je mladi črv malone vže razjel v narodu staročesko telo! Le en sam tak vspeh še — Bog ne daj! — in reči bomo morali: bila je staročeska glorija! Pač malokdaj je bilo kako očitanje tako na mestu kaznovano, kaker Ekertovo nasproti nam! Kaj pravite k mojemu ,,avgurstvu,“ g. Ekert? In potem naj nam še kdo očita črnogleden pesimizem!! Boste vže še videli, kam nas spravijo liberalci, ako jim damo rogoviliti in se jim odločno, brezobzirno ne protistavimo !

Nečesar ne moremo tu zamolčati. Kaj je Mladočehom omogočilo tako silovit vspeh v narodu? Pridobili so ga in zgojili za svoje ideje skoraj edino s tako zvanim leposlovnim in politiškim slovstvom, gojenim v revolucijonarnem duhu Husovem. Iz tega bi morali ne le Staročehi, ampak tudi Slovenci, tudi avstrijski konservativci posneti resnico, ki se je doslej preveč prezirala. Zviti brezbožni liberalci namreč trde, da leposlovje, da umetnost nima ničesar opraviti z vero, ona je neodvisna, sama sebi namen. Katoličani se dajo s temi frazami preslepiti ter malomarno prepuščajo leposlovno polje liberalcem. Da, ali se ni vže tolikokrat slišalo, da duhoven sploh ni sposoben za leposlovje! In tako sejejo liberalci po leposlovji krive nazore o veri, o pravu, revolucionarne, framasonske nazore, ne da bi se kdo predrznil izreči proti temu svoje pomisleke, češ, leposloven, ali celo ilustrovan list služi le umetnosti, zatorej sme v obraz biti resnici!! In vender je „Zvon,“ vender je „Slovan,“ za njim „Slovanski Svet“ več proti-krščanskega in revolucionarnega zaplodil mej narod, posebno pa mladino slovensko, nego bi bilo nogoče očitnim heretikom in framasonom. Dajmo le, naročajmo, berimo, priporočajmo li še nadalje take vrste liste: radi njih „krasnega“ jezika ali „divnih ilustracij“ in „finega“ papirja — kaker so večkrat celo konservativni listi kratkovidno pripročali tako leposlovno kugo — a potem ne strmeti, ako bomo morali prej ali kasneje tudi na Slovenskem doživeti britko skušnjo, da je mladina, da je ljudstvo z Mladoslovenci, kaker je česko z Mladočehi! Nič bolj ne okužuje in ne otrovlja srce in razum, kaker leposloven list, kaker roman ali novela, s kakeršnimi nas osrečujejo Vošnjak, Tavčar itd. Ako hočemo, da mladoslovenski strup ne razje staroslovenskega t. j. katoliškega telesa, preženimo zadnji sled liberalstva iz politike in njenih listov, iz leposlovja, iz društev! Z liberalizmom nobene zveze v nobeni stvari!

G. Ekert nadalje piše, da so novejše prijateljstvo (mej Čehi in Slovenci) provzročili največ duhovni, mej tem ko mi pišemo, da so je vodili mladi i tu i tam. „Vže leta 1873 pri slavnosti devetstoletnice praške škofije imel je sedanji prošt novomeški  Peter Urh na shodu v Pragi navdušen govor o narodu českem, in so mu klicali: „Živeli Slovenci!“ Leta 1881 so se vstavili česki romarji, odpravljajoč se v Rim, v Ljubljani, kjer je imel vodja prošt Vaclav Štulc, lep govor. Po tem so se na Českem preveli spisi apostolskega škofa Slomšeka“ itd.

Tako g. Ekert. Izvrstno! To ravno je tisto pobratimstvo katoliških Slovencev s katoliškimi Čehi,“ o katerem sem pisal, da bi bilo eden mojih najviših narodno-politiških vzorov v Avstriji!

Toda žalibog, da so se v to bratovsko približavanje, ki je pričelo tako v katoliškem smislu, jeli vtikati nepoklicani „mladi“ i tu i tam ter mu dali vse drugo nego katoliško lice! Čudimo se le g. Ekertu, kako more primerjati ono prejšnje pobratinstvo s poslednjim. Kako različni obiski so tu, kako različna romanja! Romali so katoliški Slovenci v Prago na cerkveni praznik in objemali so se s Čehi prvič kot bratje v Kristusu, potem kot bratje po krvi. Liberalni Mladoslovenci so tudi romali v Prago — v narodno česko gledališče — klanjat se mladočeski Taliji! Kaka božja pot to! Kako svetišče, v katerem se čednost v blato tepta, v katerem se malikuje materija! Znana je vmazanost českega narodnega gledališča! Sram nas je! (Tu pripomnino, da smo v „R. Kat.“ pisali: „Le tega ne vem, čemu so se Slovenci šli klanjat mladočeski Taliji v Prago“ — ne pa: „mladočeski slavi,“ kaker se nam od nasprotniške strani očita.) Prišli so nadalje tudi katoliški Čehi v Ljubljano na romanji v Rim, in se v Ljubljani kot pravi katoliški bratje pozdravljali se Slovenci; a radikalni Mladočehi poslali so nam na Slovensko — Sokole, ki sicer tudi znajo romati, le žalibog ne v Rim klanjat se papežu, pač pa — v Pariz proslavljat revolucijo, objemat se s — tripičnimi brati!
 
G. Ekertu, kaker se zdi, tudi Mladočehi niso tako grozoviti. To vsaj smemo sklepati iz tega, kako skuša oprati g. Lega. Mi smo rekli, da kar piše g. Lego, je framasonski evangelij! Svojo trditev smo vtemeljili s citati iz spisov Legovih samih. Celo lepi stavki, katere je Lego napisal o duhovnih in o celibatu, dajo se g. Ekertu opravičiti! Res, dosti dobre volje treba imeti in ljubezni — do liberalcev, da se more tako debele požirati! Pri vsem tem je Lego g. Ekertu „dobra duša,“ kakeršne so „redke,“ a mi smo — krivični. Mi, ne g. Lego, kaker trdi „Sl. Narod,“ „zapeljujemo neizkušene mladeniče“! Tako znate, g. Ekert, obrekovavcu katoliške duhovščine, črtivcu celibata na ljubo — biti v obraz katoliškemu bratu-duhovnu!
 
Konečno prihiti g. Ekert na pomoč še — Mladoslovencem! Da štejemo tako imenovane Mladoslovence za neverce in bogotajce! Vnebovpijoča krivica! Kar dokazuje g. Ekert z naslednjimi besedami: „O minulih slavnostnih dneh bili smo povabljeni na novo mašo v Vodice pri Kranji. Pri slovesni sveti maši je pristopil pobožno in spodobno k mizi Gospodovi brat novomašnikov, kateri se šteje za jednega prvakov Mladoslovencev — to je gospod Ivan Hribar ... Pri obedu v župniji imel je potem v prisotnosti propovednika ... lep govor o vzvišenosti katoliškega duhovnika odvetnik ljubljanski dr. Tavčar, tudi Mladoslovenec. Čudili smo se. Pri nas na Českem bi mi katoliški duhovni nosili take može na rokah, imeli jih za dobre katolike, a v Gorici se se o njih domneva, da so brezverci.“

Poslušajte, g. Ekert! Prepustite le nam, da sodimo o naših Mladoslovencih, saj imate dovolj opraviti z Mladočehi doma. Kar se pa tiče naših dveh Mladoslovencev, bi Vam to povedal. G. Ivan Hribar nam osebno ni znan; mogoče, da je res pobožen kristijan, Bog ga ohrani v svoji mitosti! Tudi g. dr. Tavčarja do zdaj osebno še ne poznamo; glede njegovega osebnega prepričanja in življenja rečemo, kar smo nekdaj rekli o Stritarji: mogoče res, da je tudi on vzgleden kristijan; tisti, ki imajo priložnost od bliže opazovati njegovo življenje vedeli bi nam morda več lepega, krščanskega o njem povedati. Če pa smemo soditi dr. Tavčarja z druge strani, s katere edino ga poznamo, namreč iz njegovih spisov, tedaj moramo trditi, da je njegovo naziranje ne le protikatoliško, ampak tudi brezbožno. O tem bomo, če nas Bog živi, še kaj več govorili. Vsekaker če je mislil g. Ekert Tavčarja-pisatelja v obrambo Mladoslovencev v boj poslati proti nam, je slabo zadel.

Sicer pa je sklep, katerega dela g. Ekert iz pobožnosti gospodov Hribarja in Tavčar-ja na katoliško čustvo Mladoslovencev na sploh, dvomljive veljave. Govorimo tu objektivno (še enkrat: Bog nas varuj dotikati se kakerkoli osobnosti); znano je pač iz novejše dobe, kako znajo celo framasoni (razumite dobro: s tem ne trdimo, da je dr. Tavčar ali Hribar framason!) hliniti pobožnost, da kratkovidne, lehkoverne katoličane slepijo. Malo let od tega, ko so framasoni v Braziliji, da bi tem vspešniše delovali mej katoličani, vpisavali se v svete bratovščine, in pristopali v razne verske družbe, dali se tu voliti za predsednike, tajnike, denarničarje, plačavali celo svete maše itd. (Pismo Vitala Oliviera, škofa Olindskega v Braziliji.) Kaj ne, kako se lehko speče, kdor take može nosi na rokah.

G. Ekert, ostanemo pri tem, kar smo pisali.

Da bodo pa Slovenci vedeli, kako cvetje poganja mladočesko slovstvo, posebno beletristično, izbrali smo v naslednjem nekoliko mest in novočeskih pisateljev. Slovenske duhovne opozarjamo posebno na drugo polovico naše zbirke, da se prepričajo, kako visoko čislajo „mladi“ katoliško duhovščino; ali se res splača, z njimi se bratiti, in celo za-nje v ogenj hoditi!

*   *

*

Ni je resnice — da ne rečem krščanske — ni je celo naravne, katere bi mladočeski slovstveniki ne tajili, ne smešili!

O Bogu:

„Biva-li Bog?“ — Vrchlicky. Mythy. I. 208.

„Bog, ako biva, njega sodba me ne straši“ — Vrch. Sfinx 94.

Mesto vere v Boga spoznavajo goli panteizem :

„Verujemo, da v sebi boga imamo. Sem torej bog — v svojih prsih vesoljnost nosim.“ — Mythy. II. 184.

Spet: „Kje je zakon, kateri bi branil v svoji notranjosti najti boga del?“ — Vrch. Duch a svet. 95.

„O ne vprašaj, to poznaš o smrti sam! Dosti ti bodi, da zničenja ni — ni smrti; vse je le prehod, vse je v toku, vse je v stalnem tvarjenji; smrt je le plahi človek izmislil, iz nje nam življenja seme kali, ne posamezniku — ali vesoljstvu.“ — Vrch. Mythy 209.

In:

„On ne želi biti več kaker kaplja v prsih matere prirode, kaker del večne snovi.“ — Isti.

Panteistiški razlaga se včlovečenje Božje:

Vrchlicky pravi o misli, da je „sen in koprnenje in živa beseda, jedini tvor, v katerem se Bog včlovečuje. — Pouti k Eldor. 92.

Zato pa sklepa, da v Homeru, v Jezusu, v Spinozi, Veneri se pravzaprav javlja le jeden in isti svetoven duh — bog:

„Tu v pisne Homerove svetem hrima — A zitra v jeslich Nazaretu drima — Vždy velky, jediny — Vrch. Duch a svet. 132.

„Bil srdcem v Ježiši, bil v Spinozovi duši.“ — Pouti 69.

»Jest ostrym hložim na Kristove skrani, — A v tazich Venuše ja usmivani.“ — Pouti 92.

Slovenski:

Tu v pesmi Homerovi gromi po svetu, ali jutri v jaslicah nazarenskih drema — vedno velik, je dini.— Bil je srce v Jezusu, in duša v Spinozi.

Je ostro trnje na Kristovi glavi, in na Venere potezah je — smehljanje.

Ni čudo potemtakem, da si iz krščanstva nazaj želimo — v poganstvo:

„In človeštvo ne bode mirovalo, dokler se ne vrne in vresniči, tvoj o Helas, sladki sen.“ — Vrch. Sfinx 43.

Naravno, da se zametuje vsa vera:

„Jaz ne verujem v duhovsko vero (naši olikani liberalci bi rekli: farska), katera možgane v prah tlači. Jaz smelo vdarim vam v lice: ne verujem!“ — Sladek. Jiskry 76.

Sovraštvo do vsega nadnaravnega!

„Sovražim vse nadnaravno: le biti velik človek, to mi zadostuje.“ — Sfinx 95.

Čujmo nauk o izvirnem grehu!

„Kako je dobro, da nas je nekdaj vse izgnal mili Bog iz raja, in blagoslavljamo očete iz praočete, da so nam greh zapustili. Tako veselo se potuje, greh podedovani v vozličku — ah, brez greha bi ta cvetni svet še pol tako ne bil lep ... grešiti ah, je vender tako lepo.“ — Neruda. Proste motivy. Poet. V. 39.

Sovraštvo do vsega božjega je prikipelo pri Mladočehih do skrajne meje — do kulta satanovega. Nedavno smo slišali, da so se framasoni pri Brunovi slavnosti v Rimu prikazali se satanovo zastavo. Ta peklenska druhal ima vže posnemovavce in in vredne zaveznike na Českem.

Vrchlicky je prevel glasovito pesen Carducci-evo „Satan,“ kjer se satan proslavlja kot dobri princip. Da je i Vrchlicky tega mišljenja, priča njegova pesen o Baudelairji, pesniku Carduccievega smera:

„Ty ...
... masku hruzy strhl jsi mu (satanu) s tvare,“

 
Slovenski:
 
Ti krinko groze strgal si mu (satanu) z obraza.
 
In na drugem mestu poje isti Vrchlicky:
 
„ ... zda se nam že pouhou černov maskou jen bila zloba na Satana tvari.“

Slovenski:

Zdi se nam, da le črna krinka bila je zloba na licu satanovem.

Zato pa stavi Vrchlicky božjemu selu zapeljanemu po prvi ženi (kjer slika po svoje izvirni greh) v usta:

„V tvou naruč sebe vrham,

At blesky svymi buh mne treba schvati,

Tvuj usmev cestu do pekel zlati!“

V tvoje naročje se vržem, tudi ako me ima Bog se svojimi strelami zadeti, tvoje smehljanje mi pot do pekla zlati.

Ruševajo vso nrav:

Te vezi mi smo si skovali,

naj se imenujejo zakon, nrav ali čast;

je čas, da bi je sami izruli.

Navzgor le torej, saj svoboden je človek!

Vrchl. Pouti Eldor.

Najviši smoter človekov je edino — vživanje. Najpodlejši epikureizem je mladočeska etika.

„Ljubi, pij, v tem je vsa modrost, bodi tudi greh.“

— Kvety 1885. 317.

Podlost je brezmejna:

„O draga veruj, ako bi jaz bil Bog, angeli bi morali po širnem svetu zbirati vse poljube ljubečih se, iz azura nebeškega izdolbel bi si čašo brez dna in pil bi iz te čaše njihovo veliko srečo, in izpraznivši čašo rekel bi: Angel, svet je krasen, daj mi še jedno čašo.“ — Vrch. Pouti. 13.

Kult mesa presega vse pojme!

„Kako rad bi dal vse madone in raje in vse prazno platonično ranje za stisk roke in poljub jeden.“ — Vrchl. Dojmy. 236.

Kako sodijo čestivci satanovi o katoliški cerkvi in njenem duhovstvu, ni pač težko vganiti.

O papeži:

„Idol neomajljiv, na prestolu je v Rimu trdno papež sedel; ali človeški duh se je razvijal in gnevno tresel okove, a zaman. Kralj, cesar, baron, vsak se je vtikal v jarem zlatih ključev. Menih je vladal celemu svetu, vse je v cvetu stlačil, vse strl v letu in povsod je vohal krivoverstvo, zmote.“ — Zlomky. Epop. 105.

O duhovnih:

„O Kristus — klical jo Eon — ladija se maja dana slabemu Petrovemu vodstvu. Kaj so naredili iz tvojega učenja ti škofje, malikovavci, duhovni? Lepše pojme tvoje učenje kamenje. Kajti duhovnom ni zadostovalo boga imeti, k z ljubeznijo objema celo vesoljstvo — koj proti njemu je moral biti satan, ki v krempljih svojih drugo polovico sveta drži ... greh so iznašli, zagrešil si se, predno se zavedaš, da, predno so tvoji stariši započeli — in k tvoji slavi koliko stopnic, božjih potov, shodov, koliko redov, menihov, dijakonov, škofov — in prokleli so vse: ogenj tvoj in vodo. A nagromadili so priseg, sakramentov, pokor, odpustkov, in puhlih obljub, in dogem morje, v svoji modrosti, iz česar so izpustili razum — ribo.

Spet o duhovnih:

Vrchlicky prevel je iz italjanskega pesen, kjer govori pesnik visoki skali:

„Duši se k tobe tahna

Vyš oči zvedam zteži

Ze smrduteho bahna

Žab, mloku, sket a kneži?

Vrchl. Poez. ital. 256.

  
„Le težko morem više svoje oči vzdigati — iz smradljive luže žab, močeradov, strahopetcev in — duhovnov.“
 
V tako lepo društvo stavi duhovni tudi v izvirni pesni svoji. (Zlomky 175.)

*   *

*

Ne glede na take blasfemije proslavljajo mladočeski listi Vrchlickega kot nebeškega poslanca, njegove nazore kot prevzvišene, nedosežne. Sam državni pravnik je zaprečil mnogokrat, da bi se predstavljale njegove igre, in tudi n. pr. njegov spis Twardowskega konfiskoval — radi nemoralnosti. A sedaj mu je država podelila 1000 for. na leto, da more narod česki nadalje — kužiti!!

Bog varuj pa, da bi se kdo predrznil zagovarjati resnico nasproti takemu peklenskemn sramočenju! Pohunek imel je toliko poguma. A čujmo, kako sprejema „liberalna kritika“ na Českem take može. Pohunek piše: „Gorje mu, kdor se opogumi imeti svoje mnenje, ta si je gotov, da dobi v obilici nazivov, ne sicer onih, ki se v slovnici imenujejo ornantia, ampak: tepec, obmejena glava, zarobljena duša, mračnjak, ki ne more pojmiti le količkaj svobodne misli. A kaj še le, ako se ojunači kaj napisati! Tu ga naleti, da se ga primerja malim, drobnim, rujavim, ščipajočim živalicam, o katerih se govori — in sicer le na kratko — v zoologiji, ko je govor o golazni.“ — ,,Vlast.“ I. r. 95.

„Vsa kritika (mladočeska) ignoruje spise katoliškega duha. O teh ne zveš iz nobenega lista, tudi najobširnišega. Vsaka vrsta svetnih pisateljev se pretresa, kar pa duhoven napiše, to se prezira ali pa zaničljivo obsoja.“ — „Vlast.“ IV. 744.