Zoper svobodo govora

  
"Give me liberty, or give me death!". Te besede je uporabil v nekem govoru amerikanski revolucionar Patrick Henry in veliko je danes takšnih ali drugačnih političnih gibanj, ki se navdušujejo nad to premiso. A kar je še bolj zanimivo je tudi dejstvo, da ta vzklik ni enostavno neka parola, temveč osnovni fundament na katerem gradijo posamezniki in skupine svoje nazore in svojo ideologijo.
 
Danes se zdi že kar samoumevno, da je to vendarle edina možna pozicija racionalnega človeka, da se bori za svobodo, ki danes vse bolj sega na polje osebe in raznih svoboščin, ki se tikajo nje same. zavzemati nasprotno pozicijo in torej nastopiti zoper svobodo govora, svobodo zbiranja, dejanj ipd. se zdi iracionalno in celo nemoralno.

A vendar je logičen izkupiček zavzemanja za svobodo, kakršno poznamo v liberalni demokraciji zahoda, tej poveličani civilizaciji, ki ji menda ni enake, vendarle popolna relativizacija vsakega vprašanja in vsakega odgovora. Svoboda vodi v nihilizem. Posebej še svoboda posameznika v izražanju in njegovih dejanjih. Zato je zavzemanje za svobodo, negativna pozicija, ki samo omejuje in onemogoča vsako zdravo naziranje osebe, naroda in države. Šele pravilno in striktno omejevanje svobode pomeni pozitivno pozicijo, kjer se gradi in kjer človek zre v nek ideal, ki ga povzdiguje in ne ponižuje na raven živali.
 
Danes velja mnenje med vsemi svobodoljubi, ki radi povzdigujejo prapor časne svobode v vseh možnih perverznostih, da omejevanje svobode spreminja človeka v poslušno žival, ki naj sledi neki zmotni ideologiji, a resnica je v tem, da šele prava svoboda, kakor jo oni razumejo, dela iz človeka žival, ki ne sledi ničemur razen svojemu požrešnemu egu, da bi zadovoljil vse fiziološke potrebe in bi ostajal zakopan v banalnosti resnice, da je vsaka resnica po sebi slaba.
 
Zato je tudi naravnost usodno pojmovanje, da mora biti človeku zagarantirana svoboda izražanja, govora in dejanj. kakor je tudi zmotno pojmovanje, da naj se država ne vtika v človeka in družino. Slednja zmota je sploh značilna tudi za katoličane, ki sicer trdijo, da verjamejo v resnico katoliške vere in zato menijo, da mora ostajati država zunaj družine. Družina, pravijo, je osnovna celica družbe in naroda in le zdrave družine bodo ohranile zdrav narod, zdravo družbo. Ta utvara je poglaviten razlog popolne resignacije katoliškega občestva in edini razlog moralnega razkroja naših krščanskih evropskih narodov. Podobno velja za svobodo posameznika do izražanja, verovanja in politične usmerjenosti.
  
Kajti vsaka svoboda, ki preseže svoj namen varovanja nekega točno določenega svetovnega nazora oz. ideologije in ni na njem utemeljena, je negativna svoboda, ki vodi v negacijo vsake pozitivne družbene usmerjenosti. Svoboda postane orodje relativizma in brez nje nihilizem ne more obstajati.
 
Danes se mnogo sprašuje o svobodi. velika družbena gibanja se snujejo zopet okrog nje. Svoboda je postala tisto gibalo, ki je vzgibalo celo resignirano "desno" mladino, ki se je dolgo časa ukvarjala le z vprašanji vsemogočnega Trga in je bila neka spužva brez oblike. Danes se ta desna mladina navdušuje nad vprašanji svobode posameznika, ki jo menda ogroža država na pobudo levičarskih aktivistov. Celo Cerkev je obsojena na zagovarjanje svobode veroizpovedi in svobode posameznika do izražanja. Kajti resnica je, da je vse to od države ogroženo. Poglejmo si vendar strašno rjovenje materialističnega pocestništva ob popolnoma pasivnih akcijah katoliškega aktivizma "za življenje".
 
In ob takšnih dejstvih je človek večkrat pritegnjen v ta ideal svobodljubstva. Če namreč država skuša omejevati pravico katoličana do izražanja, mar ni logično, da se zavzamemo za svobodo govora, zbiranja, verovanja, političnega naziranja?

Ne in ja.

Resnemu katoličanu ne more biti popolna svoboda nikoli ideal. Katoličan, ki veruje kar Cerkev že dolga stoletja uči, se pač ne more strinjati s pojmovanjem svobode, kakor jo pojmuje liberalna demokracija. Taka svoboda je negativna. Mori resnico in vodi v razbrzdan relativizem. Država, ne le da ne sme biti, po pojmovanju katoličana, katoliški veri sovražna, temveč ne sme biti tudi do katoliške vere indiferentna. Država, ki je bodisi sovražna do katoliške vere, bodisi do nje indiferentna, je slaba država, ki je katoličanu vse kaj drugega, kot ideal. Katoličan tudi ob versko indiferentni državi čuti, da je krivična in nasprotna tako nauku Cerkve, kot naravnim božjim zakonom.

Zato je katoličanov najvišji cilj v oziru na državo, da postane urejena v skladu s cerkvenim pojmovanjem države. Seveda vkolikor se ta cilj zdi preveč oddaljen, se mora zavzemati za svobodo katoličana do izražanja svojih nazorov in svobodnega prakticiranja svoje katoliške vere. A to ne pomeni, da se mora zavzemati za absolutno svobodo posameznika, temveč da se zavzema le za svobodo katoličanov v oziru do krivične indiferentne države.

Zato mora katoličan nujno ohranjati previdnost, ko govori o svobodi na tem ali onem področju posameznikovega življenja. Njegov cilj logično ne more biti popolna svoboda vseh posameznikov v neki liberalni indiferentni državi, temveč zgolj dvoje. Prvič, svoboda katoliškega verskega in političnega naziranja v državi, ne glede na državno ureditev in drugič, država zidana na temeljih katoliške doktrine in s priviligiranim statusom katoliške vere v njej.
 
To pa je torej nekaj povsem drugega kot zavzemanje za absolutno svobodo govora, izražanja, udejstvovanja, združevanja, verovanja itd. itd. vseh posameznikov v neki svobodni liberalni državi brez vsake cenzure.
 
A ravno to postaja danes tudi cilj velikega dela katoliške mladine, ki se združuje z raznoraznimi "desničarji". Slednji pa danes bijejo bitko za absolutno družbeno svobodo posameznika, kar je pa v čisti kontradikciji s katoličanovim pojmovanjem sveta, družbe, posameznika.
 
Iz tega izhaja tudi zgornja zavrnitev nesmiselnega argumenta večine katoličanov, da naj država pusti družino pri miru in naj se vanjo ne vtika. Ta argument zdrži prvič le delno v oziru na katoliško družino v liberalni državi, ki bi hotela omejevati svobodo katoliške vzgoje otrok. A to pomeni, da zopet ne moremo govoriti enostavno o absolutni svobodi družine, temveč gre za točno določeno svobodo v točno določenem oziru točno določene države. In drugič, ta argument je lahko zdržal le v začetku liberalne države v devetnajstem stoletju in začetku dvajsetega stoletja, ko je bila velika večina družbe še vedno popolnoma katoliška in se je smatrala liberalna država za nek tujek na krščanskih narodih. A danes si pač ne moremo misliti liberalne države brez liberalne družbe, in če je bil tedaj, ko je argument še držal, to izraz neke bojevite drže katoliškega občestva zoper liberalno državo, je danes to le še izraz popolne katoliške politične pasivnosti napram liberalni državi. Zato moramo biti nujno tudi zoper ta patetičen argument, ki danes ne počne drugega, kot mori resnično katoliško politiko in trajno onemogoča vsako restavracijo katoliškega bistva naših narodov.
 
Mi zahtevamo katoliško državo, ki bo, če se bo treba, tudi vtikala v družino, da bi zagotovila ohranjanje katoliškega bistva našega naroda. To bi morala biti država, ki bi torej državljanu pomagala tudi z vzgojo in bi na vse načine omejevala svobodo, ki bi bila v nasprotju s cilji, ki jih zasleduje katoličan.
 
Zato je torej razumen katoličan zoper vsak koncept svobode, ki se ne podrejuje točno določeni katoliški doktrini, iz nje izhaja in je v skladu z njo omejen. Svoboda govora je torej popolnoma prazen in nepomemben pojem in katoličan mu ni nikakršen način podrejen, kaj šele, da bi katoličan zavestno branil pravico do svobode govora tudi onim, ki so uničevali in še danes uničujejo katoliško družbo ter iz dneva v dan kvarijo mladino.
 
Zato je logična pozicija, da se postavimo za striktnejše omejevanje svobode izražanja in celo cenzuro, ne da bi s tem utrpeli kakršnokoli načelno kontradikcijo. Šele če se bomo zavzeli za večje omejevanje svobode na internetu, v medijih, v izražanju in nastopanju, bomo lahko pravilno zasedli spet bojevite pozicije aktivnega katolicizma in bomo s tem kalili moči za nastop nekega bodočega katoliškega političnega gibanja, ki bo zajezilo liebralno demokracijo in pokrpalo vse paradoksalnosti in kontradikcije, ki jih absolutno pojmovanje svobode sploh odpira.
 
Vse preveč katoličanov misli, da se mora v borbi za svobodo svojih katoliških nazorov, postavljati na stališče svobode vseh mogočih nazorov in se boriti z ramo ob rami z onimi konservativci in desničarji, ki so boj za svobodo govora (freedom of speech) postavili za svoj najvišji ideal in se redno proglašajo za "klasične liberalce", torej one klasične liberalce, ki so s svojo "svobodo govora" v devetnajstem in dvajsetem stoletju razkrajali in razkrojili katoliške narode in iz njih naredili ničvredne kreature brez korenin.
 
Danes ta razkroj uspeva pod krinko t.i. proti-islamističnega boja, ko se izrablja domnevno zavrtost muslimanskih držav in muslimanov, kot orodje za normalizacijo raznih perverzij pri nas. Podpira se razna deviantna spolna obnašanja, ker jih muslimani menda preganjajo in jih na ta način sprejemajo celo konservativci, razni drugi desničarji in celo katoličani. Podpira se nedostojno žensko oblačenje, nenravno umetnost in splošno izprijenost, ker naj bi bilo v kontrastu z muslimanskim naziranjem. Mi kot katoličani se ne moremo zmeniti ne za ene, ne za druge. Ne sme nas zanimati nič drugega, kot to, kako sami dojemamo svet po katoliških resnicah in cerkvenih naukih in na to moramo zidati tudi vse drugo. Če muslimani terjajo burko, mi ne smemo podprti bikinija, kakor se rado zgodi med konservativci, temveč moramo na podlagi dolge cerkvene in narodne tradicije zastopati svoj -- katoliški pogled.