Racionalni iracionalizem

V dobi nihilizma je nujno nihilistom pojasnjevati stvari na nihilističen način. To pomeni, da moramo pri stvareh začenjati na napačnem, iracionalnem koncu, da bi kdaj mogli preiti v racionalni konec, ki je začetek. To je neke vrste obrnjena logika, junaštvo iracionalizma, ki ni junaštvo samo po sebi, temveč je negativno, pogojeno le s prevladujočim racionalizmom, kakor je ateizem negacija religije, ki svoj plus dobiva le v religiji sami. 

 

Zato je prva predpostavka nasprotovanja nihilističnemu liberalizmu v katerikoli pojavni obliki, ta, da zavračamo kakršnokoli utemeljevanje stvari po razumu ali neki katedrski logiki in jih utemeljujemo tako in tako, ker v nekaj verjamemo in to hočemo. Politika je spreminjanje družbe v nekaj, kar naj bi se skladalo s sliko, ki jo politično gibanje nosi v sebi. Zato je ime tega nazora racionalni iracionalizem. Razumno in zavestno odrekanje racionalizacije lastnega svetovnega nazora in zatekanje v junaški iracionalizem, ki priznava, da je iracionalen.

 

Nihilizem stoji na skepsi in skepsa je veliko lažja od vsakega utemeljevanja ali zagovarjanja lastnih nazorov. Racionalistična skepsa je mrtvilo in smrt. Veliko časa in papirja porabijo ljudje, da bi dokazali, da so nekatere stvari smiselne, ko ugovarjajo enostavni skepsi in kritiki, ki prihaja od poženščenih buržujev, ki iz svojih udobnih foteljev bljuvajo logične ugovore. Veliko večje junaštvo je vztrajati na neki poziciji, četudi bi se zdela nelogična in napačna.

 

To nikakor ne pomeni zavračanje razuma ali mišljenje, da je razum nujno ločen od nekaterih reči, ki jih je mogoče dojemati le na ravni, ki je od razuma nepogojena. Nasprotno, je najčistejša reakcija na racionalizem in iz njega izvirajoč nihilizem, ki slednjega preobraža v njegovo pozitivno nasprotje, njegovo afirmacijo.

 

Tu v racionalnem iracionalizmu torej ne prihaja do nasprotovanja racionalizmu s skepso, ki bi na ta način negirala racionalizem, temveč z zavračanjem racionalizma v korist lastne odločitve posameznega človeka, da se podredi religiji, svetovnemu nazoru, ideologiji, ker to sam hoče, kot nihilist. To je jezik, ki ga morejo razumeti nihilisti in racionalisti in vseh vrst skeptiki. Človekova odločitev, da v nekaj verjame, ker želi verjeti. To je smrt vseh tistih filozofov, ki so skušali dokazati, da si človek Boga ustvarja sam, ko nezavedno projicira samega sebe v neko transcendentno podobo. Ni vam treba dokazovati, dragi gospodje, jaz verjamem in sem podložen, ker je to moja lastna odločitev. Junaštvo brez primere. Paradoks svobode. 

 

To je smrt filozofov, ki trdijo, da so videli v samo jedro človeka, v njegovo notranjo hinavščino in so se s tem osvobodili. To je smrt onih filozofov, ki smatrajo, da morejo s psihologijo vse razložiti in da je vse le evolucija, ki naj bi človeka nekoč v loku popeljala nazaj, da postane osvobojen svojih  psiholoških demonov. Človek, ki dela vse po razumu in ki ne potrebuje nobenih norm in nobene sile, da bi ga silila v dobro.

 

Vsem tem se racionalni iracionalist smeje v obraz z večjim zadovoljstvom, kot so ga oni kadarkoli izkušali, ali kot so ga izkušali njihovi poslušni učenci, ko so si jemali življenja, ker so videli prek v resnico, ki je ni, in v krut nesmisel sveta. Racionalni iracionalist  ni človek, ki bi bil suženj one svobode, ki bi jo moral vedno iskati in bežati, temveč je človek, ki stoji v realnem svetu in se s ponosom klanja Avtoriteti v zavestnem in svobodnem dejanju.