Čigava je država?

Vse prevečkrat slišimo znano parolo, ki prihaja z leve in desne: "nismo se borili za takšno državo". Pri tem imajo v mislih osamosvojitev slovenskega ozemlja in vzpostavitev države Republike Slovenije. Taki paroli se potem pridružujejo še druge, ki govorijo tudi pozitivno o državi v smislu, da je ta država Republika Slovenija "uresničitev tisočletnih slovenskih sanj". Ob tem se moramo nujno vprašati čigava pa sploh je država in kakšna naj bi država vendar bila. Kdo ima torej pravico odgovarjati na ta vprašanja o bistvu države.

Nelogično je namreč sprejemati tezo, da ima do države vsaka poljubna politična ali družbena skupina, zbrana okrog nekih lastnih interesov, lastninsko pravico, ali da ima pravico določati kakšna naj država bo. Tudi sama udeleženost v osamosvajanju slovenskega ozemlja in vzpostavitvi RS, ne more avtomatično podarjati takšne pravice.

Pri tem je jasno, da imajo lahko zasluge in celo nekakšno pravico do države kot zaobjete v obliki RS, nimajo pa pravice do Države, ki torej po pojmovanju nacionalne države, presega neko birokratsko udejanjenje. Kajti narod je že nekakšna nastajajoča Država. Tej trditvi ne bo nihče oporekal in zato ta Država ni nujno tudi že najbolje izražena v neki državi, ki se je udejanila v nekem trenutku zgodovine.

Zato moramo nujno ločevati patriotizem ali to laži-domoljubje od pravega domoljubja in narodoljubja, ki ga moremo imenovati nacionalizem. Patriotizem ali to danes popularizirano domoljubje, ki ga sprejema desnica, levica pa popolnoma zavrača, je namreč ljubezen do države, torej neke državne oblike izražene v nekem trenutku zgodovine. Zato se ti patrioti danes silijo v zgražanje nad napačno obrnjeno državno zastavo, ali nad nepravilno prišitim grbom, ker to počnejo iz hlinjenega patriotizma, ki nima nič opraviti z narodom kot Državo, temveč le z državo, neko kreaturo zraslo v nekem precej neugodnem zgodovinskem trenutku. Takšen patriotizem je direktno posnemanje ameriškega breznarodnega patriotizma, ki je v sebi votel in brez vsake zgodovinske utemeljenosti. Zato pa to objemanje neke čudne državne zastave in petje neke čudne državne himne, ni zares pravo domljubje oz. nacionalizem v smislu naroda, kot nadzgodovinske in duhovne realnosti.

Zato moramo v prvi vrsti zavrniti pojmovanje, ki izvaja, da je post-komunistična država RS, zgrajena na osamosvojitvi slovenskega ozemlja, tudi že avtomatično "izpolnjenje tisočletnih narodnih sanj". Samo zato, ker je osamosvojena in suverena država, še ne pomeni, da je tudi že takoj to, čemur bi mogli reči, iz naroda, kot nadzgodovinske, duhovne realnosti izvirajoča in nastajajoča Država.

Vkolikor pa smatramo, da so vsi napori naroda po lastni Državi pomenili le neko suvereno, torej neodvisno državo, pa s tem trdimo, da narod nima svojega lastnega, v zgodovinski verigi rodov utemeljenega, narodnega bistva. S tem pa narod torej ne pojmujemo kot zgodovinsko danost, temveč le kot neko danost ozkega nabora posameznikov, ki so v nekem trenutku zgodovine predstavljali narod. A to je vendar negacija naroda, vkolikor ti, ki se predstavljajo v nekem trenutku zgodovine za predstavnike naroda, zavzemajo takšne filozofske in svetovno nazorske pozicije, ki so v neskladju z narodno tradicijo.
 
Ker kaj pa narod sploh je? Narod je neko osamozaveščenje, ki gradi na zgodovinski pravici in narodni tradiciji. Narod je zato skoraj nujno zvezan z Državo, ki je političen in družbeni aktivizem in precej manj z jezikom. A ta že nastajajoča Država brez utemeljitve v neprekinjeni, nasledstveni biti verige rodov, pač ne more obstajati. Zato je narod, kot razumljen po narodni prebuditvi zelo problematičen pojem, ker po eni strani ima lahko svojo bit zagarantirano le z nacionalno Državo, po drugi strani pa se lahko kaj kmalu ta Država začne pojmovati napačno in postane zgolj država, ki deluje zoper koristi naroda in zoper vso narodno tradicijo in vse predhodne rodove.

Da bi torej lahko presojali ali je neka država zares izraz te iz naroda že nastajajoče Države, jo moramo presojati skozi narodno tradicijo, torej ali je skladna z bistvovanjem vseh predhodnih rodov. Pri tem pa moramo zavrniti vsako pojmovanje naroda ali države, ki izvira iz nekega ozkega časovnega obdobja, ki je bolj zvezano z nekimi tujimi mednarodnimi premiki, kot z našim lastnim narodnim bistvom.

Če torej hočemo govoriti o Državi, ki je uresničenje tisočletnih narodovih sanj in upov, se moramo najprej prepričati, ali ta država v sebi zares nosi tisto bistvo, lastno toliko in toliko predhodnim rodovom, ali pa morda v sebi ne nosi le nekega bistva, ki je danes všečno mednarodni politiki, narodu pa je docela tuje.

A ko se danes ozremo po RS, njenem ustavnem redu itd. vidimo, da to ni nikakršna Država, temveč država kot naslednica komunistične revolucije, ki spaja v sebi neko ideološko liberalno določljivo nedoločljivost, zgrajeno na temelju Slovencem tujih filozofskih, socioloških in psiholoških miselnih sistemov. To torej ni iz naroda že nastajajoča Država, ki bi bila obenem tudi uresničenje narodovih "tisočletnih sanj", temveč država, kot birokratska kreatura, ki  ne izvira iz naroda.

To domoljubje do te brezoblične demokratske države, pa torej ne more biti zamenljivo z ljubeznijo do naroda ali tiste Države, ki iz naroda nastaja.

Kajti ta država nima v sebi pravega narodnega bistva, ker tega narodovega bistva sploh ne ščiti. Vse kar počne je, da skuša po svojih birokratsko zavozljanih poteh vzdrževati kulturno dediščino naroda, kakor nek tujec vzdržuje neko stavbo proti plačilu. Noče pa izvrševati onega poslanstva, ki bi ga Država morala imeti.

Zato če se sedaj vprašamo, čigava je država, si moramo odgovoriti, da ob državi, ki bi bila pravi izraz Države, to vprašanje sploh ne bi imelo smisla, saj bi bila Država nekaj istega z narodom, kar bi s svojim delovanjem sproti dokazovala. Če pa se osredotočimo ozko na to državo RS, si moramo odgovoriti, da prvič ta država ni sinonim z narodom ali Državo in da je le slab poizkus nacionalne države, ki narodu v resnici škodi; ter drugič da je tudi ta država RS v izhodišču last naroda kot Države, pri čemer ima le Država, kot izražena v dolgi neprekinjeni vrsti rodov, nad njo lastninsko pravico, da terja, da se postavi na narodove svetovno nazorske in moralne fundamente.

Iz tega izhaja, da tudi država RS ni last "državljanov" v nekem trenutku narodove zgodovine in da posamezniki ter posamezne interesne skupine nimajo nad njo nobene lastninske pravice. Nad njo imajo pravico le one skupine, ki bi s svojim delovanjem dokazale, da izhajajo in delujejo iz resničnega narodnega bistva, utemeljenega v nepretrgani verigi rodov.

Parole kakršne so: "nismo si želeli takšne države", "nismo se borili za takšno državo", "država je last državljanov", "ukradli so nam državo" itd. itd. so v sebi prazne in nimajo nikakršne teže, vkolikor ne izvirajo iz fundamentalne narodne tradicije.