Nietzschejev nadčlovek in krščansko usmiljenje (1904)

Nietzschejev nadčlovek in krščansko usmiljenje

         

J. L., 1904

        
Docela je izginil pojem ljubezni in usmiljenja v tistih žalostnih časih, ko so se narodi odtujili ideji pravega edinega božanstva, takrat „ko so izpremenili veličastvo neminljivega Boga v podobo minljivega človeka ... Radi tega jih je Bog prepustil željam njihovega srca“ [Rim 1, 23-24], ki so bile nizke in nevredne človeka. „Zgodovina potrjuje žalostno dejstvo, da je sedaj, ko je Bog dopustil narodom hoditi svoja pota, izginila zavest celokupnosti in da so bila plemenita čustva, dobrotljivosti in dobrodušnosti, ki bi naj bila prehod preko brezna uboštva in bogastva, docela neznana. In zares, katera vez naj bi bila vezala ljudi med seboj, ko je vera v eno božanstvo, vera v enotni izvor in skupni smoter preminila in se je na njeno mesto naselila sebičnost ... Slabotnika in podložnika niso več vpoštevali za človeka; bila sta mrtva stvar, orodje za obrt in uživanje, in pravica ju ni čuvala. Da, tedaj je človek poklekal pred svojo sebičnostjo, in le ta je docela preobrnila oni red, ki ga je bila zapisala roka božja v človeško naravo takrat, ko je ustvarila vesoljstvo. Individualizem je nastopal s kruto silo proti človeški družbi in zahteval žrtev, prav kakor da je človeška družba radi njega a on brez dolžnosti do nje. Ta podla sebičnost je oropala večino tedanjega človeštva vseh pravic in človek je bil prepuščen bedi in zapuščenosti. Izginilo je usmiljenje, ki naj bi bilo dajalo bolnikom gorkega zavetja in požrtvovalne pomoči, ki bi naj bilo branilo deteta očetove jeze. Saj je okruten oče otroka lahko kaznoval celo s smrtjo! Da, tudi najplemenitejšim možem tedanje dobe je bilo usmiljenje neznana ali vsaj nepotrebna, nadležna stvar! Horac je črtil ljudi, ki so živeli od milosti drugih, ljudi, ki niso sedali vsak dan za bogato obloženo mizo. Znan je njegov:
      

Odi profanum vulgus et arceo.

        
Plautus je neusmiljen, kadar je treba pomagati človeku. V svoji komediji, Trinummus prosi Lysiteles očeta, naj mu da denarja, da reši svojega prijatelja, moža, ki je brez svoje krivde zagazil v nesrečo. Trdosrčni Philto odgovarja:
         

De mendico male meretur, qui ei dat, quod edat, aut quod bibat.
Nam et illud quod dat, perdit, et illi producit vitam ad miseriam.

            
„Ne izplača se dati beraču jedi in pijače. Zakaj kar daš, izgubiš, njemu pa le podaljšaš bedno življenje!“ Govornik Quintilianus se čudi, da more sploh kdo imeti z nesrečnim človekom usmiljenje. „Se li moreš tako ponižati, da ne pahneš s studom ubožca od sebe? vprašuje ta mož. Virgil našteva svojstva modrijana in pravi, da modrijana ne gane nobena stvar, tudi beda nesrečnega človeka ne:
         

... Aut doluit miserans inopem.

            
Tako so pojmovali usmiljenje stari. Morebiti se je tuintam tudi Rimljan ali Grk usmilil človeka, a k temu ga ni nagibala ljubezen do trpina, marveč vodila ga je pri takih dobrih delih sebičnost, n.pr. da je vsled takih slučajnih dobrot njegovo ime zadobilo veljavo v socialnem življenju. Tuja pa je bila Rimljanu misel, da treba pomagati človeku zato, ker je človek, ker je otrok istega Očeta, Boga, ki je ustvaril oba, ki je zapovedal, da se ljudje kakor bratje ljubijo med seboj. To ljubezen je užgal iznova včlovečeni Sin božji. Le ta je izpeljal človeštvo iz nepredirne teme zmot na pot, ki vodi k izvoru vsega, k Bogu. Le ta je učil da smo vsi otroci enega Očeta, ki zahteva, da se ljubimo in da drug drugemu izkazujemo usmiljenje. „Bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče usmiljen in bodete otroci Najvišjega, ki je dobrotljiv nehvaležnim in hudobnim. Blažene imenuje tiste, ki imajo usmiljeno srce, in njih dela bodo poplačana v posmrtnem življenju. Ti Gospodovi nauki so prekvasili vso človeško družbo, in vsi sloji so se ravnali po tej nebeški ideji: živeli so Bogu in bližnjemu. V bližnjem je zrlo krščansko usmiljenje brata in otroka božjega, ki ima pravico, da ga človeška družba ljubi. Zato je krščansko usmiljenje rado nudilo roko bednemu človeštvu in ni se balo nobenih žrtev, temveč pokladalo jih je z veseljem na žrtvenik prave dejanske ljubezni. V Gospodovih naukih, v krščanstvu, ima torej pravo usmiljenje svoj izvor, kakor pravi tudi Bossuet: „Gospodovi nauki so bili kakor glas nebes, kakor čist nebeški žarek, ki je uničil v človeštvu vsako razliko, ki je zabranil, da človek ne zatira več človeka ... Gospodovi učenci so se zavedali enega skupnega izvora in smotra v Bogu, zato je oklepala vse skupna vez. Vsak je ljubil in čislal svojega bližnjega.“
        
Če se raztrga ta skupna vez, ki druži človeštvo v Bogu, tedaj zapade človeštvo prav tisti neusmiljeni okrutnosti, kakršna je vladala v poganstvu. In prav v to pogansko neusmiljenje je zares v naši dobi skušal pahniti človeštvo — filozof Nietzsche!
         
Zadnji rezultat Nietzschejevega modrovanja je bil — nasilni nadčlovek, in blazni filozof mu je skušal priboriti gospodstvo v modemi družbi, in naj si tudi poguba zadene vse človeštvo. Nietzsche je seveda dobro umel, da se nadčlovek ne more prej izviti iz embrionalnega zametka, dokler človeštvo ne prispe do popolnega ateizma. Zato je bila prav ideja „Bog“, ki ji je nemški filozof napovedal večni boj! Blazno vzklika: „Človek je človek, pred Bogom smo vsi enaki. Pred Bogom!“ ponovi filozof; „sedaj pa je ta Bog umrl in mi nočemo enakosti s proletariatom. Vi višji ljudje, pojdite s trga!“
         
S tem blasfemičnim klicem vabi Nietzsche višje človeštvo, ki je zmožno poteptati v prah vsako misel o Bogu, naj se loči s svetovnega trga, t. j. naj pretrga vse vezi z drugimi ljudmi, ki še verujejo v božanstvo in se zato ljubijo med seboj. Nadljudje bodo morali biti neusmiljeni, zato ne morejo priznati, da sklepa kaka skupna vez človeštvo. Ta vez je raztrgana, ker je ,Bog umrl‘, oni Bog, ki je bil največja nevarnost za Nietzschejevega nadčloveka. S tem je nameraval Nietzsche zasekati med človeštvom prepad, preko katerega bi ne bilo rešne poti. Človeštvo bi zaman točilo solze, ko bi mu kruto gospodarila neusmiljena nadčlovekova roka; kajti od takrat, ko bi legel stari Bog v grob bi gospodaril nadčlovek, ki bi naj po Nietzschejevem mnenju bil trdosrčen, nasilen ... nevaren na ulici ... lokav, sploh, zlodej v vsakem oziru, na katerem je vse hudobno, strahovito, tiransko, bestialno, skratka, človek , kakršnega nam opisuje sv. Pavel, kakršen je bil tedaj, ko ga je Bog pustil na svojih potih.
         
Tak naj bi nastopil Nietzschejev nadčlovek, ko bi porušil vsako vez med seboj in Bogom in dosledno tudi med seboj in človeško družbo. Poklekal naj bi pred se, pred svojo tiransko voljo — pred svoj umazani egoizem. Noben greh naj bi mu ne bil tako velik, da bi se ne spoteknil obenj, in program njegovega delovanja v človeški družbi naj bi se glasil: „Vsi slabotni naj poginejo. To je prvi stavek našega človekoljubja. Celo pomagati se jim mora, da izginejo izmed nadčloveške družbe. Tako naj bi stopal bestialni nadčlovek dalje do svojega popolnega razvoja, tudi če bi moral gaziti do kolen v krvi in v solzah ... če tudi bi moral stopati, bodisi da bi stopal preko trupel, preko gorkih človeških trupel. Kdor bi mu očital neusmiljenost, je sam preslab, da bi bil neusmiljen.“ To je: preslab je, ker še veruje v Boga, ki je ljubezen in zakonodavec ljubezni, ter torej ne more še vsega pogaziti v blato in planiti v temo brez Boga!
        
Proti Nietzschejevemu nadčloveku se dviga krščansko usmiljenje, ki vzprejema v svoje varstvo vse, brez razločka, tudi tiste, ki so slabi, tudi tiste, ki jim nadčlovek grozi s smrtjo. „Ne ubijaj!“ kliče krščanstvo. Življenje človeško je nekaj svetega, nekaj, kar čuva in brani božja sankcija pred okrutno roko krivice in nasilstva. A ne le to! Krščanstvo terja več! Krščanstvo zahteva usmiljenja. Dvigni slabotnega človeka iz bede in edinščine, odpri mu roke, odpri srce in deležen boš usmiljenja tudi ti tedaj, ko bo dan sodbe v tvojem življenju!
          
Nietzsche je dobro čutil, da je prav krščanstvo s svojim usmiljenjem tista močna trdnjava, ki jo njegova filozofija o nadčloveku zaman naskakuje V divjem sovraštvu do krščanstva kliče Nietzsche: „Kaj je gršega nego pregreha? Pregreha pa je dejansko usmiljenje s slabotnim — krščanstvo ... Prav zato, ker krščansko usmiljenje ne dopušča nadčloveku gaziti v krvi in solzah, zato je filozof kolne, češ da je s svojo humaniteto ubilo nadčloveka. Nadčlovek bi se bil že davno razvil, da ni v človeštvu krščanskega usmiljenja. „To večno tožbo proti krščanstvu“, pravi Nietzsche, „bom pisal na vse stene, kjerkoli so le ... Krščanstvo imenujem veliko prokletstvo ... imenujem je nesmrtni madež človeštva!“ Dasi ni bil Seneka, poganski filozof, v socialnem življenju posebno usmiljen, ampak „oderuh“, je v svojih pismih vendar zapisel stavek:
         
Nec hune contempseris hominum, qui alieno beneficio esse salvus potest, nakar Nietzsche v svojih delih odgovarja: Slabotnim smrt!
       
Nietzschejeva filozofija o nadčloveku hoče vzgojiti fizično močne ljudi, ki bi imeli poleg telesne kreposti tudi močno voljo, brez ozira, brez zakona, brez vezi!
       
Krščansko usmiljenje pa je, kakor sodi Nietzsche, v vsem obsegu proti zakonu razvoja ... Krščansko usmiljenje ima v sebi, kar je dozorelo, da pogine. Ljudje so se pa drznili imenovati usmiljenje čednost. Nič ni bolj nezdravega sredi naše nezdrave modernosti, nego je krščansko usmiljenje, trdi Nietzsche, zato ker vzgaja slabotne ljudi. Gotovo je, kar smo že prej omenili, da krščansko usmiljenje čuva in brani tudi slabotne, tudi bolne in nadležne, tudi pohabljene. Tudi Nietzschejevemu nadčloveku ne dopušča, da bi stegal roko, recimo konkretno, po življenju otroka, ki se je rodil na svet bolehav in slaboten. Nasprotno; krščansko usmiljenje podpira materino ljubezen, ki jo ima tudi do takega slabotnega otroka, da ga hrani, neguje in vzgaja, dočim se Nietzschejev nadčlovek ne straši drznega atentata na človeško življenje in skuša zatreti celo materino ljubezen!
        
Toda po filozofičnih mislih nadčloveka tudi vzgoja krepkih otrok nikakor ni zagotovljena, če pomislimo, da Nietzschejev nadčlovek ne pozna nobenega prava, niti božjega, niti človeškega, in da dela le-to, k čemur ga naganja kruta sebičnost. Nietzsche izroča otroka, bodisi slabotnega ali krepkega, v popolno oblast očetovo, ki lahko naredi z otrokom, kar mu drago; zakaj nadčlovek nima sodnika nad seboj. Tako bi pehnil Nietzschejev nadčlovek človeško družbo nazaj v tiste temne dobe, ko so metali otroke pod milo nebo, da so umirali tam od gladu ali da so jih trgali psi, kakor poroča Tertulijan.
         
Če je bila žena pri starih le igrača nizkih želja svojega moža, bi ji pretila v dobi Nietzschejevega nadčloveka prav taka usoda. Nadčlovek nima ljubezni, nima usmiljenja do drugih, tudi do svoje žene ne, tiste ljubezni, ki jo terja krščanstva, ko kliče možem po sv. Pavlu: „Možje, ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus cerkev ljubil in sam sebe za njo dal!“
      
Krščanstvo spoštuje ženo kot tovarišico možu; žena ni sužnja, ni le predmet moževe pohoti! Nietzschejev nadčlovek pa pozna le moža in vpošteva le njegove bestialne instinkte, zato zaničuje ženo in jo peha nazaj v mračno, nemoralno življenje, kakršno je bila usoda žen pri Grkih in Rimljanih.
       
Kaj bi čakalo stare in bolne ljudi, če bi dospel Nietzschejev nadčlovek do popolne zmage, je razvidno iz besedi tega filozofa, ko pravi, da mora biti nadčlovek neizprosen zdravnik, z morilnim orožjem v roki — z morilnim orožjem, ki mu pristoja, ki je njegovo človekoljubje. Edino, kar bi storil za nje, bi bilo, da bi jih potrebil z zemlje, da bi ne imelo življenje zaradi njih mrkega lica.
        
Ni nam treba dokazovati, kaj je v tem pogledu že vse storilo krščansko usmiljenje. Lahko pa se trdi, da bi bila zemlja še mnogo bolj žalostna in bi se pretočilo še mnogo več solza, da ni sledilo krščansko usmiljenje zgledu božjega Samaritana.
          
V časih, ko bi gospodaril nasilni nadčlovek, bi se kovale tudi spone suženjstva. Množice bi služile Nietzschejevi aristokraciji, ki bi se po „nadčloveško“ zabavala ž njimi. Nietzsche pravi: „Das Wesentliche einer jeden guten und gesunden Aristokratie ist, dass sie sich nicht als Funktion des Gemeinwesens, sondern als dessen Sinn und höchste Rechtfertigung fühlt, dass sie mit gutem Gewissen das Opfer einer Unzahl von Menschen hinnimmt, welche um ihretwillen zu unvollständigen Menschen, Selaven, Werkzeugen herabgedrückt und vermindert werden müssen.“ Stari sužnji in hlapci Nietzschejeve aristokracije so si docela podobni, če se pomisli, kako so ravnali v Rimu s sužnji, ki so bili v očeh takratne aristokracije tovorne živali. Brez dvoma bi bilo še danes stanje ljudi, ki nimajo imetja in morajo za svoj vsakdanji kruh prodajati drugim svoje moči, ravno tako, kakor v rimskih in grških časih, ko bi ne bilo krščansko usmiljenje poseglo v vnebovpijoče razmere med gospodom in podložnim. Velikega Leona XIII. je krščanska ljubezen do takih ubogih ljudi nagnila, da je pisal ono velepomenljivo encikliko, v kateri skuša s krščanskega stališča ublažiti in urediti razmere med gospodujočimi in služečimi stanovi. Krščanstvo bogatim narekuje ljubezen do ubogih, ubogim pa skromnost. S tem se zasipa socialno brezno med ubogimi in bogatimi. Koliko drugih, velikih mož je iz usmiljenja zastavilo vse moči, da rešijo nižje sloje izpod nasilnega gospostva mogočne plutokracije. Kdo je odpravil umazano kupčijo z ljudmi, katerih usoda je bila skrajno žalostna? Možje, ki so imeli krščansko usmiljenje, usmiljenje, ki se žrtvuje, da le pomaga bližnjemu! — —
         
Tako je prerok nadčloveka, Nietzsche, sodil o krščanskem usmiljenju. Filozof, ki je priporočal krvavo morilno orodje namesto usmiljenja, pa je pozneje sam živel le po usmiljenju. Zblaznel je in usmiljena sestra ga je sprejela v svojo hišo, kjer je preživel mračne poslednje dni svojega življenja.
       
Godilo se mu je kakor njegovemu predniku v filozofiji, Schoppenhauerju, ki je oznanjal slepo voljo in bil nasprotnik vsakega usmiljenja v teoriji, a v dejanskem življenju je jadikoval za milost pred sodniki zaradi male denarne globe. In taki filozofi so hoteli zamoriti v človeštvu ideale krščanskega usmiljenja, tistega usmiljenja, katerega so sami tako nujno potrebovali!