Postno razmišljanje 2017

"Gnilega miru in neborbene udobnosti udje Jezusovega skrivnostnega telesa — Cerkve na zemlji ne morejo uživati."

Gregorij Rožman, 1945

Eco
  
V članku "Prafašizem" se znani pisatelj Umberto Eco sprašuje kaj je vendar tisto v zelo raznolikih evropskih korporativističnih gibanjih med obema svetovnima vojnama, da vse enoznačno zaznamujemo z izrazom "fašizem". Sprašuje se, čemu ne bi morda uporabili besede "falangizem" ali kaj podobnega. Zato se odpravi na iskanje skupnih lastnosti "vseh fašizmov" in izdela izraz "prafašizem".

Seveda je pozornemu bralcu, ki ga odgovor na Ecovo hlinjeno vprašanje zares zanima, že po tem kratkem uvodu postalo jasno, da Eco konec koncev ne odgovori zakaj rečemo fašizmom fašizem in je oznaka "prafašizem" prav tako, če ne še  bolj, neustrezna kot izraz "fašizem" sam.

Vendar nas ne zanima ne zakaj je fašizem tako privlačna beseda, da jo razni levičarji in desničarji lepijo na vse in še manj nas zanima kaj naj bi bil "prafašizem". (Prafašizem bi v resnici pomenil retrospektivno presojanje zgodovine v smislu iskanja fašizma, dolga tisočletja in stoletja preden je fašizem sploh nastal.) Nas zanima v tem ničvrednem Ecovem članku, polnem očitnih fiktivnih olepšavanj izvirajočih iz pisateljeve "pisateljskosti", ki je ne more premagati, zgolj ena sama trditev.

"Za prafašizem ni boja za življenje, marveč se življenje živi za boj."

Ta trditev, ki naj bi z nekakšnim paradoksom ali celo protislovjem izrazila vso norost fašizma, pa je dokaj resnična.

Dandanes je zelo popularno združevati vse totalitarizme. Kdor hoče biti pravi demokrat, mora biti tudi zoper vse, kar demokracijo ogroža in zato so za dežurne mislece in filozofe, ki jih najdemo v pikrih kolumnah in brezokusnih člankih, pa tudi na spletnih omrežjih, vsi totalitarizmi dvajsetega stoletja nekaj bistveno istega. Kako že pravijo pesniki s Twitterja: "fašizem in komunizem, dve plati iste medalje". Ti ekonomski razgreteži, ki radi prižigajo kadila vsemogočnemu Trgu, pa se od onih duhamornih demokratov, ki svoje velike težke glave, polne najimenitnejših misli, komaj držijo pokonci, razlikujejo po tem, da slednji svojo kritiko totalitarizmov celo utemeljujejo z raznimi parolami. Oh, lažna gotovost totalitarizmov!, ali kako že vzdihuje popularni prerok religiozne osvoboditve govora Jordan B. Peterson?

Ti naši slovenski (pa tudi primorski, oh saj primorska je menda del Slovenije?) misleci pravijo, da so si vsi totalitarizmi podobni, ker so vsi ponujali raj že na zemlji. Svojim množicam zaslepljenih ovac (ki niso bile tako prosvetljene, kot primorski svobodomisleci), so obljubljali raj na zemlji. Tisti raj, pravijo razni katoliški izobraženci, ki nam je obljuljen šele na onem svetu.

Vendar pa se motijo v tem, da fašizem nikoli ni ponujal zemeljskega raja. Ravno nasprotno, klasični fašizem je celo nastopil zoper pojmovanje, da bi se nekoč v nekem trenutku zgodovine na zemlji oblikoval raj in bi bilo vsem tegobam konec.

Eksistencializem
 
Nekoč je nekdo rekel nekaj o "krščanskem eksistencializmu" in znanec se je oglasil z dvomom, kako je vendar krščanski eksistencializem sploh mogoč. In verujoči človek si ne more, da se ne bi strinjal s tem dvomom. Razni eksistencialisti, ki se danes toplo priporočajo od vsepovsod v branje, razni Nietzscheji, Kierkegaardi in Dostojevskiji, so katoličanu zares tuji in njihovo "krščansko bistvo", naposled človeka vodi le proč od Boga.

A če se omejimo na vprašanje trpljenja, kot osnovnega segmenta človekovega življenja. Življenje, ki je trpljenje že samo po sebi in je v resnici absurdno nesmiselno, potem je pravi eksistencializem ravno krščanstvo, ravno katolištvo.

Peterson, profesor, ki smo ga omenili zgoraj pravi: "Trpim, torej sem." To je predelava znanega Descartesovega izreka, Mislim, torej sem. S tem izrekom torej Peterson trdi, da je edini zares realen dokaz človeka oz. njegove biti to, da trpi. Trpljenju se človek ne more izogniti. Trpljenje ni nekaj prehodnega, nekaj kar zadane ene, drugih pa se ogiblje. Trpljenje ni le neka možnost temveč stalno in nespremenljivo dejstvo človekovega življenja. Brez trpljenja si tudi človeka misliti ne moremo.

Vkolikor pa bi to pomenilo eksistencializem, pa je vendar edini pravi eksistencializem krščanstvo.

Po krščanskem pojmovanju osebe, družbe, sveta in vsega, je jedro prav trpljenje. Od trpečega Boga, do trpečega ubožca, ki pozabljen od vseh nekje umira. Trpljenje je s krščanstvom tako zvezano, da o krščanstvu, ki bi izključilo trpljenje iz svoje religiozne misli in svojega svetovnega nazora, sploh govoriti ne moremo.

Še več, vkolikor bi trpljenja ne bilo, bi tudi več ne obstajal smisel sveta. Dokler je trpljenje, toliko časa ima svet logičen smisel. Vkolikor bi trpljenje ponehalo, bi svet izgubil vsak smisel in ne bi si mogli več niti misliti, da Bog obstaja. To se morda sliši nekoliko čudno in bralec bi morda pomislil, da na tem mestu trdimo podobno kot ateisti, da je vera v Boga le plod človekovega strahu pred smrtjo in človekova otročja iluzija, s katero si lajša  trpljenje. Vendar temu ni tako. Ta trditev zadeva sam smisel človekovega bivanja na zemlji.

Zelo pogosto kdo reče, kako da Bog daje oz. dopušča trpljenje in ulični filozofi radi pridejo do zaključka, da Boga ni, ker če bi bil, bi trpljenja ne bilo. Zares, čemu je trpljenje, če pa nekje biva vsemogočni in vsedobri Bog?

In če to vprašanje zastavite kakšnemu duhovniku ali redovnici, ki se pečata z raznimi "pastoralami" med ljudstvom, boste dobili zanimive odgovore. Bog ne daje trpljenja, Bog trpljenje dopušča, pravijo, in mnogi gredo tako daleč, da skušajo pokazati, da je vsako trpljenje izvirajoče iz nekega človeškega "greha". Drugi celo govorijo o trpljenju kot sencah slikarja, ki s sencami poudari svetle odtenke in lepote svoje umetnine. Spet tretji trdijo, da brez trpljenja ne bi znali začutiti opravljenega dela, saj bi bila bolečina odpravljena in brez bolečine ne bi bilo zadoščenja, po opravljenem delu. Četrti zahajajo v deizem in skušajo trditi, da Bogu človek ne dopušča lajšati trpljenja.

Skratka vsi postavljajo velik razloček med Bogom in med človeškim trpljenjem. Bog naj ne bi imel nič neposrednega s trpljenjem človeka. Vendar pa je tako pojmovanje čudno in ustvarja velike težave povprečnemu kristjanu. Trpljenje in vsedobri Bog, kako naj bi bilo to dvoje skladno?

Kaj torej je trpljenje? Trpljenje je smiselni nesmisel sveta.

Absurdnost trpljenja
 
Nesmiselnost trpljenja pride do izraza zares šele pri verujočem. Človek, ki ne veruje v Boga, ki veruje v nič, ima v tem trpljenju, ki ga videva v svetu in čuti na lastni koži, občutek zadoščenja, da ima prav in da je vse okrog njega le skupek evolucionističnih naključij, ki so pripeljala do tega trenutka, zdaj. Vse je nesmisel in popolnoma nepomembno. On sam je le nepomemben vzdihljaj zavesti, ki ozavešča, da je vse nesmiselno. Trpljenje, nesmiselno trpljenje, pa je torej samo evidenten dokaz vsega tega.
  
Drugače je s kristjanom, ki veruje, da Bog je in veruje tudi v Kristusa in razodetje, a vendar vseeno čuti odpor do tega trpljenja, ki zadeva njega samega in trpljenja, ki ga videva okrog sebe. Tu nastane za kristjana velik problem. Ta problem lahko zares dobro ponazorimo z dvema primeroma. Na Norveškem se je v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih izoblikoval glasbeni žanr imenovan "Black Metal". Poseben zvok te glasbe pa je povsem dopolnjevalo proti-krščansko in odkrito satanistično sporočilo raznih pesmi. Kristjani v takem glasbenem žanru naj ne bi imeli prostora. A vendar je specifika te glasbe privlačila tudi kristjane in na Norveškem se je oblikovala skupina imenovana Antestor. Christian Black Metal, kakor danes ponavadi imenujemo to zvrst glasbe, se je Antestorju zdel neustrezen izraz in je svojo glasbo raje imenoval "Sorrow Metal". Že iz tega pa je razvidno, kakšna sporočila ta glasba ima.

Atmosferične, počasne ritme dopolnjujejo besedila, ki se ukvarjajo s padlostjo sveta, Satanovim vplivom na človeka, skušnjavami in edino rešitvijo, ki je v Kristusu. Potem pa se kasneje besedila začnejo ukvarjati z depresijo in trpljenjem. Kar dela te pesmi drugačne od onih, ki se podobno ukvarjajo s takšnimi temami, je v tem, da Antestor jasno izraža svojo vero v Boga, v Kristusa. In to naredi ta vprašanja toliko bolj tragična. Najlepše se ta paradoks izrazi v pesmi z naslovom "The Bridge of Death", ki pravi: "Father I don't need these emotions / Why won't You just stop the pain?"

A Antestor se kmalu napoti po logični poti protestantizma in v svojih zadnjih dveh albumih že začne vnašati dvom v tisto, kar so peli v prvih albumih. Spogledovanje s samomorom in negotovost ali Bog zares je, zaznamuje denimo pesem "Betrayed". "My life took more than it gave. / Betrayed and deceived I will now pass away. / And with the gun in my hand, my questions are soon to be answered." V zadnjem albumu, ki je izšel po dolgem premoru pa izginejo skoraj vse sledi tistega, kar je Antestor sploh zares zaznamovalo.

A če pogledamo nekaj desetletij nazaj preden je Antestor v protestantski Norveški sploh nastal, se lahko ustavimo kar v naši deželi pri znanem pesniku Francetu Balantiču, ki je pisal nekoliko podobne pesmi, preden je zgorel v ognju, med napadom partizanov na Grahovo.

V eni njegovih pesmi videvamo očiten občutek trpljenja. Trpljenja, ki se zdi pesniku nepremostljivo. Tako beremo: "Gospod, udari, nastavi svoj nož / na grlo, ki stiska ga trpkost pelina, / pretežak si oprtal življenja mi koš, / Gospod, trpim kakor črna živina." In v isti pesmi pravi povsem neposredno: "Gospod, končaj, o končaj mi z življenjem!"

Kar torej druži Antestor in Balantiča je to, da oba trdno, brez vsakega dvoma verujeta v Boga. Torej v tega Boga, v katerega verujemo kristjani, ki je dober, pravičen in usmiljen. A vendar trpljenje brezpogojno ostaja in vera v Boga avtomatično ne razreši teže, ki jo trpljenje postavlja pred verujočega. Ravno nasprotno, vera v Boga, trpljenje naredi toliko težje, ker je vendar konec koncev smiselno in ni plod nekih naključnih razporejanj atomov. Zato takšen verujoči kristjan skuša protestirati proti trpljenju, a se obenem zaveda, da je tudi sam Bog trpel in da nima zares prave pravice terjati, da trpljenje poneha. Zato pozivi k Bogu, da "konča z življenjem", niso nič neobičajnega. So vendarle klici nekoga, ki je obležal pod križem, ki mu je bil naprtan na rame.

A vendar gre pri tem za eno skrajnost. Opotekanje skozi življenje s tesnobo, ki jo trpljenje povzroča. Tu gre za nenehno žalost in otožnost nad tem težkim življenjem, ki pa bo sicer bilo poplačano v nebesih. Tako kakor sem sam zapisal nekoč, ravno deset let nazaj: "Sedaj bomo le trpeli / dokler mehak plašč / nas smrti ne zagrne / in takrat z velikim praporjem svobode / užijemo življenje." Zato je vsemu temu skupno to razočaranje nad svetom in zretje v onostranstvo.

Temu nasproti pa stoji druga skrajnost, ki je pozitivnejša in trpljenje brez pogoja sprejema v neki pasivni in skoraj resignirani naravnanosti. V popolni vdanosti v trpljenje, ki je vdanost, ki bi se marsikomu zdela hinavska, a je sprejemanje trpljenja s svetniško močjo. Taka skrajnost, če je zares iskrena, je vendarle posvečena in produkt božje milosti same, a če je zgolj hlinjena, je nekaj najbolj ostudnega, ki dela one v drugi skrajnosti še bolj razočarane nad življenjem.

Boj

A med obema skrajnostima stoji resnično krščansko pojmovanje trpljenja, ki ni pridržano le onim, z jekleno močjo prenašati trpljenje in ne vodi v obup nad življenjem. To je pojmovanje trpljenja kot boja, borbe. Živeti življenje, pomeni bojevati se. Trpljenje pa je boj. Zato vzklikamo skupaj s Petersonom: "Trpim, torej sem!" A po tem vzkliku se ne zavijamo v še večje dvome in v tavanje skozi življenje z večnim iskanjem senčnih podob ter "nezavednih" obrazcev človeštva. Ne, mi vzklikamo to v bojevitem naravnanju na življenje. Sprejemati trpljenje je bojevita drža in trpeti, pomeni bojevati se. Ker življenje je trpljenje in če hočemo zares živeti, moramo trpeti.

To je tisto katoliško dojemanje življenja. In posebej zdaj v postu pojemo pretresljivo resnične besede: "Na križu Jezus nas uči / srčno se vojskovati." Te besede, ki jih morda kdo poje brez posebnega preudarka pa nam govorijo veliko več, kot bi človek na prvi pogled pomislil. Govorijo nam, da nas Kristus s križa uči kako se vojskovati, kar pomeni, da je tudi Kristusovo trpljenje bojevanje ali vojskovanje. Tudi naši križi, ki jih jemljemo vsakodnevno na svoje rame so tista "bojna polja" kjer se bojujemo. Na svoje križe hodimo za Križanim, ki je naš vojskovodja.

Trpljenje torej ne pomeni nek ostuden absurd ali le neko zamiranje svetu. Pomeni edini možni način, kako živeti svoje lastno življenje in s tem to življenje postaja vredno in posvečeno za nek višji cilj.

Mora biti vojna, je rekel Mussolini, ko bi vojne ne bilo, bi bil čas melanholije, obupa, resignacije, konec. In res, bojevati življenje, trpeti, zavračati udobno življenje, dela ljudi dobre. To pa ne pomeni trpeti v nekem hlinjenem in nepotrebnem trpljenju, ali zavračati vse, kar lajša trpljenje, pomeni le sprejemati življenje kot boj, kot nenehno trpljenje in bojevati se, da bi postali boljši ljudje.

V tem je resnica tistega, kar smo rekli zgoraj, da je trpljenje smiselni nesmisel sveta. Trpljenje se namreč kaže kot nesmiselno in samo po sebi tudi je nesmiselno, kakor je kos železa nesmiseln, preden dobi obliko, namen in smisel v orodju ali orožju. V tej nesmiselnosti pa ostaja smisel, ki je v tem, da to trpljenje sprejmemo na svoja ramena in ga bojujemo do konca.

Življenje je trpljenje in trpljenje je boj, zato lahko pravimo skupaj z Mahničem: "Boj je človeško življenje na zemlji."

Tudi svet, ki nas obkroža ima svoj smisel v navideznem nesmislu. Prej smo rekli, da si brez trpljenja ne bi mogli misliti ne smisla sveta, ne obstoja Boga. Zakaj? Če bi bila namreč na tem svetu tista blaženost, ki ne bi poznala ne pomanjkanja, ne trpljenja, ne zlobe, potem bi sploh ne vedeli zakaj obstajamo v tem svetu, ki je minljiv in končen. Šele, če se zavedamo, da je ta svet solzna dolina ali bojno polje, ima ta svet svoj smisel. Kajti na tem bojnem polju, v katerem vlada navidezni nesmisel in absurdnost trpljenja buta v nas, mi z bojevanjem dokazujemo svojo lojalnost skritemu Bogu. Na tem bojnem polju skušamo postajati vse boljši ljudje, na tem bojnem polju hočemo postati junaki vere, svetniki in si prislužiti večno nagrado v nebesih. Če trpljenja ne bi bilo, bi ta svet izgubil ves smisel.

Podobno velja za Boga. Brez trpljenja, nesmiselnega trpljenja, si ne bi mogli misliti, da Bog obstaja. Šele zaradi trpljenja, ki ga smatramo za svoj test, za preizkušnjo, da ostanemo lojalni Bogu, kljub njegovi skritosti, lahko verjamemo, da Bog obstaja. To je preizkušnja boja iz katerega bomo nekoč izšli kot zmagovalci ali poraženci. Zato bi brez trpljenja v tem časnem svetu, ko Bog ostaja skrit, lahko zgolj dvomili v Njegov obstoj.

Smisel v nesmiselnosti trpljenja pa moramo iskati sami. S tem, ko se bojujemo, smo. To je tudi smisel "vojskujoče se Cerkve" (Ecclesia militans). Vrženi v svet, kjer smo večkrat v skušnjavi, da bi se nam zdelo, da smo od Boga zapuščeni, kakor vojščaki na bojnem polju, ki se bojujejo za kralja, se bojujemo za življenje.

Zato se smejemo v obraz ničvrednega pisatelja in ponavljamo: Življenje se živi za boj!

Življenje ni lahko in ne sme biti lahko. To ni njegov smisel. Udobno, lahko življenje nima smisla in zato ga zaničujemo. Zaničujemo, ker se nam kaže kot možna oblika življenja. A mi smo videli prek in vemo, da udobno, lahko življenje ni možno in ne obstaja. Obstaja le divji lov za tem udobnim življenjem, ki pa se prej ali slej konča slabo za človeka, ki ga lovi.

Človek

Zato enačimo trpljenje z življenjem in pravimo, da se življenje živi za boj. Ker drugega ni.

V tem pa lahko šele zares odkrijemo smisel svojega lastnega življenja in se izvijemo iz primeža raznih eksistencializmov, ki človeka davijo, da bi obupoval nad svetom. Bojevati se in bojevati se, ob tem pa trdno verovati v Boga v popolni junaški pokorščini. Proč s svobodo -- za avtoriteto! Totalitarizacija posameznika v živo propagandno orodje in božje orožje.

To ni več tavanje, je iz nihilizma in obup izit človek, ki se v svobodnem dejanju klanja Avtoriteti, ker to hoče. To je najvišji izraz svobodne volje, ki več ne lovi lažne svobode za svoje živalske nagone, temveč veruje in se bori iz lastnega, popolnoma svobodnega vzgiba. To ni omahovanje med nihilizmom in totalitarizmom, katerih se boji Peterson, temveč je totalitarizem najvišje vrste in to človek sam priznava, ker se zaveda, da vse drugo vodi v obup in smrt.

To je končno prava katoliška osebnost, ki je duhovna, a obenem v svetu aktivna, ker se zaveda totalnosti katoliških resnic, katerim se noben segment človekovega življenja ne izvije. To je pravi katoliški pogled na svet, ki ga je potrdil tudi drugi vatikanski koncil. Nobena človeška aktivnost, niti v časnih stvareh, se ne more odtegniti Božjemu kraljestvu. In tak katoličan razume, da je življenje boj, da je trpljenje nekaj, kar mora bojevati in da potemtakem trpljenje ni absurdno, temveč pomeni boj in na koncu zmago, kakor je Kristus svoje trpljenje bojeval in na koncu zmagal. Christus Victor. Mi pa sami rastemo v krepostih prek boja in se tako oblikujemo po Kristusu, da postanemo alter Christus.

To pa ne pomeni neke pasivizacije katoličana, kakor se rado danes pojavlja med onimi, ki globoko verujejo. Pač pa pomeni zagrizenost, bojevitost, brezkompromisnost. Naša vera in naš boj, nas ne smeta narediti za ničvredneže, ki bi postali tarče posmeha onih, ki ne verujejo. Ne! Mi moramo postati hujši. Tako kot je nekoč nek brezverec rekel verujočemu med razgretim prepirom: "V nedeljo boš pa klečal v cerkvi!", kakor da bo s tem zaprl usta verujočemu. Mi, ki klečimo po cerkvah smo še hujši od vas, ki ne klečite! Boj, o katerem smo govorili prej, nas ne more narediti za izmozgane zamaknjence, narediti nas mora za bojevite, brezkompromisne, zagrizene. Nič hinavskega ni v tem. Edina možna hinavščina bi bila tedaj, ko bi mlahavo hodili po svetu in se ne bi borili.

Tudi Kristusovo naročilo, da naj nastavimo še drugo lice, lahko predvsem presojamo v smislu njegovih besed, da je prinesel boj na zemljo. To nastavljanje drugega lica je bojevito, aktivno dejanje in ne dokaz šibkosti. Vkolikor bi bilo le plod šibkosti in ne bojevitosti, bi ne bilo vredno katoličana, in še manj bi bilo vredno Kristusa Zmagovalca, ki se je bojeval, da bi porazil.

Ko so Mussolinija vprašali o filozofiji fašizma jo je jedrnato izrazil: "mi smo zoper udobno življenje." In mi ponavljamo z njim: smo zoper udobno življenje, ker življenje je boj. Trpljenja, torej križi in težave, pa so naše bitke. Ne verjamemo v zemeljski raj in v neko medčloveško ljubezen, ki naj bi zajela svet, da trpljenje popolnoma izgine. Požvižgamo se na te preroke in bolj zaupamo Kristusu, ki je prinesel na zemljo boj, ki ne bo ponehal do sodnega dne.

Zato bomo v tem postu, posebej pa na Veliki petek premišljevali Kristusovo trpljenje in iz tega boja črpali navdih za lastno življenje, lastne boje, obenem pa bo v nas vladala zavest o Kristusu Zmagovalcu. Življenje se živi za boj!