Gospodarski liberalizem

Gospodarski liberalizem

Janez Evangelist Krek, 1901.

     

Načela leta 1789.

   
Pod geslom svobode, enakosti in bratstva se je pričela leta 1789. francoska prekucija. To geslo je povzela zlasti iz Rousseauovih spisov; pridejala jim je pa od enciklopedistov vzplojeno sovraštvo do religije in Cerkve. O svobodi, enakosti in bratstvu govore takozvane človeške pravice, ki jih je 1. 1789. sprejela prekucijska zbornica na čelu nove francoske ustave. Te pravice slovejo:
    
Člen 1. Ljudje se rode svobodni in enakih pravic in ostanejo svobodni in enaki.
  
Člen 2. Vsaka politična družba ima namen, ohranjati naravne in nepreklicne človeške pravice. Te pravice so: svoboda, last, varnost in upor proti zatiranju.
      
Člen 3. Načelo vse oblasti ima svoj sedež v ljudstvu.
        
Člen 4. Svoboda je moč, vse storiti, kar drugim ne škoduje.
       
Člen 5. Zakon sme prepovedovati samo taka dejanja, ki so škodljiva družbi.
     
Člen 6. Zakon je izraz splošne volje. Vsi državljani imajo pravico, da se udeležujejo ali osebno ali po zastopnikih, kadar se sklepajo zakoni.
    
Člen 10. Nihče se ne sme prijemati zavoljo svojega mišljenja, tudi v verskem oziru ne, razen če je vsled njegovega javljanja v zakonu določeni mir v nevarnosti.
        
Člen 11. Svobodno razkrivanje misli in nazorov je ena najdragocenejših človeških pravic; Vsak državljan sme torej svobodno govoriti, pisati in tiskati; ako pa zlorablja to svobodo v slučajih, ki jih našteva zakon, je zato odgovoren.
    
Člen 15. Družba sme od vsakega uradnika terjati račun o njegovem poslovanju.
        
Poleg teh človeških pravic spadajo med načela leta 1789. še: brezverski šolski pouk, podržavljenje skrbi za ubožce in ločitev cerkve od države. V njih se jasno vidi protiverska smer, katero je gojil Voltaire s svojimi tovariši vred.
  
Načela 1.1789., na katera se sklicujejo vsi revolucionarci, pa še niso vsa našteta v prejšnjih vrsticah. Enega poglavitnih še nismo navedli: Revolucija se je že v svojem pričetku v gospodarskih vprašanjih oklenila fiziokratičnih naukov, ki proglašajo popolno gospodarsko svobodo in se v svojih temeljnih načelih nič ne ločijo od takozvanega gospodarskega liberalizma. Francoska revolucija je potemtakem poleg usodnih političnih zmot zanesla tudi najhujšo gospodarsko zmoto med svet.
     

Fiziokratski nauki

     
V osemnajstem, oziroma že koncem sedemnajstega veka so se nekateri učenjaki jeli že posebej pečati z gospodarskimi vprašanji. Nastajali so novi časi; pričenjalo se je tvomiško proizvajanje; prometna sredstva so napredovala; trgovina s prej neznanimi deželami se je vedno bolj odpirala. Tu se je jelo vpraševati, kako naj država v teh novih razmerah uredi svoje delovanje, kakšne zakone naj uvede, da se bo ohranjalo in pomnoževalo premoženje in s tem splošno blagostanje njenih podložnikov. Posamezniki so se začeli, kakor smo že rekli, posebej baviti s temi vprašanji. Nastala je nova — gospodarska ali z grško besedo ekonomska veda.
         
Samostojno je nastopila najprej na Francoskem. Že za francoskega kralja Ljudevita XIV. (1643—1715) je minister  Colbert (Kolbér) sestavil prvi gospodarski sestav, ki se imenuje merkantilizem. Po njegovem naj bi se zlasti gojila obrt in trgovina, ker ti dve donašata največ dobička. Skrbi naj se, da se bo v tuje države vedno več izvažalo nego se iz njih uvaža; vrhu tega naj se prepove zlato in srebro izvažati drugam, češ, da je država tem premožnejša, čim več denarja ima; končno naj se v varstvo domačih pridelkov in izdelkov in v omejevanje tujega uvažanja nastavi za tuje pridelke in izdelke visoka carina.
         
Proti tem načelom je nastopil Quesnay (Kezné) († 1774), zdravnik znane slaboglasne znanke kralja Ljudevita XV., grofice Pompadour, s svojim fiziokratskim sestavom. L. 1758. se navadno šteje začetek temu sestavu. Quesnay je živel v prijateljskih zvezah z Voltaireom in Rousseauom. Njun duh se pozna tudi v njegovih gospodarskih naukih. Merkantilizem pobija v vsem njegovem obsegu. Pravzaprav, tako trdi, je v resnici plodovito samo poljedelstvo; obrt in trgovina potrebujeta snovi, katerih jima daje poljedelstvo. Le zato, da se s tem povzdigne poljedelstvo, naj se podpirata obrt in trgovina. Zemljiški davek bodi edini davek v državi. Poljedelci ga bodo lahko zmagovali, ker bodo za svoje pridelke kupcem določali tem višje cene.
             
Pri vsem javnem gospodarstvu gre po fiziokratskih načelih za to, da se čim največ pridela in izdela. S tem naj bi rastle tudi potrebe; ljudje bodo vedno več uživali in bodo vsled tega vedno bolj srečni. Quesnay se je držal načela, da so vse stvari dvomne, razen kar jih dosežemo s čutili; v srečo šteje zlasti čutno uživanje. Najvažnejši njegov nauk je pa tale:
       
Da se čim največ pridela in izdela, je treba popolne gospodarske svobode. Kakor se druga narava sama vlada, tako naj se vlada tudi vse gospodarsko življenje, za katero veljajo ravno tako stalni naravni zakoni, kakor za vse drugo. Svobodno bodi torej zemljišče, svobodno last, svobodne vse obrti, svobodna trgovina. Proč z vsem, kar omejuje to svobodo: proč z obmejno carino, proč s cehi in trgovskimi gildami, proč s fevdalstvom, proč z vsemi stanovskimi zvezami, proč s srenjsko samostojnostjo!
     
Sedaj si lahko razlagamo, vsled kakšnega vpliva je francoska revolucija že ob svojem začetku vrgla ob tla srenjsko avtonomijo in s kaznimi prepovedala vsako stanovsko združevanje, kakor smo že omenjali. Iz teh zakonov diha vpliv fiziokratskih naukov.
      
Quesnay in njegovi učenci so popolni gospodarski liberalci. Nravne strani človeške narave ne upoštevajo. Vse gospodarsko življenje jim je samo igrača stalnih naravnih sil. S tem pa vsaj posredno taje tudi vsako odvisnost gospodarskega delovanja od božjega nravnega zakona in zato tudi odrekajo državi pravico, da bi smela s svojimi zakoni skrbeti za red v gospodarskem življenju. Quesnay pravi sam: »Treba je le vzbuditi potrebe in razviti proizvajanje; potem pojde svet sam od sebe.« Med njegovimi učenci se je rodilo zloglasno gospodarsko geslo z ozirom na državo: Pusti, naj se dela, kar se hoče; pusti, naj gre, kakor more!
              
S temi načeli se je odprla tista opolzka pot, po kateri še dandanes padajo milijoni, pohojeni od srečnejših in zvitejših, na tla, po kateri je zazijalo kot nenasiten zmaj sovraštvo med ubožci in bogatini in se rodilo vse neizmerno socialno zlo naše dobe.
       

Smithov gospodarski liberalizem

       
Quesnayove nauke je izpopolnil in razvil Anglež Adam Smith. Ta mož se je rodil dne 5. junija 1723 v Kirkaldyju na Škotskem. Nekaj časa je bil profesor v Edinburgu in Glasgowu; umrl je pa kot kraljevi colni komisar za Škotsko dne 17. julija 1790. Načelo gospodarske svobode je vzprejel od Quesnaya, zavrgel je pa njegovo trditev, da je edino poljedelstvo plodovito. Nasproti temu je učil, da je edino plodovito človeško delo. Zato se imenuje njegov nauk z latinsko besedo industrializem
        
V svoji knjigi »Preiskavanja o naravi in vzrokih bogastva narodov je utemeljeval Adam Smith gospodarsko svobodo kot podlago vsemu gospodarstvu. Po njegovem bodi kakor po fiziokratskih naukih vsak človek v svojem gospodarskem delovanju popolnoma prost. Država ima samo to  dolžnost, da brani njegovo osebno varnost in njegovo last. Vse, kar omejuje gospodarsko svobodo, se mora odstraniti. Vsak se sme preseliti kamor mu drago. Osvoboditi se mora zemljišče. Vsak naj sme delati s svojim posestvom, kar hoče: razdeliti ga, zastaviti ga za dolg, kakor mu drago. Tudi vsi zakoni, ki silijo rokodelce, da so združeni v cehih, ali trgovce, da se vežejo v zadrugah, morajo pasti. Vsak sme začeti kakršnokoli obrt hoče. Trgovina bodi neomejena. Zato naj se odpravi carina; svobodno naj se uvaža in izvaža blago, kamor komu kaže. S svojim denarjem lahko dela vsak po svoji volji. Posoja naj ga na kakršne obresti more. Vsled tega ne sme biti nobenega zakona proti oderuštvu več. Lahko se pa tudi denar daje za raznovrstna podjetja ali sklepajo ž njim kakršnekoli pogodbe.
           
Smith zagovarja torej posameznikovo popolno svobodo. Vse ljudi razdružuje in jih drobi med seboj. Trdi namreč, da v takih razmerah najbolj raste splošna blaginja. Pričenja se sicer medsebojna vojska; vsak izkuša več pridobiti in zato tekmuje z drugimi. Ob tem uporablja vse svoje moči in zato pospešuje napredek. Svobodnega tekmovanja — konkurence — se ni bati, da bi nekaterim preveč škodovala. Sama po sebi se ureja; splošni uspeh je vedno dober. Tako delodajalci, ki so zložili denar za kako podjetje in ga vodijo, gledajo res le na svoj dobiček. Delavci bi bili ob tem lahko na slabšem. Ker so pa tudi oni svobodni, se odpovedo delu, ki jim ne daje dovolj zaslužka, in v tem medsebojnem boju se doseže neka sreda, ki je primerna za obe bojujoči se stranki. Delavci in delodajalci, proizvajalci (producenti) in uživalci (konsumenti) se kosajo med seboj, in v tem kosanju raste splošna blaginja.
    
Ta nauk se imenuje industrializem, liberalizem, ker sloni na čelu gospodarske svobode; pravijo mu tudi »Smithianizem«, po njegovem prvem zagovorniku; manchestrski (menčestrski) liberalizem se pa zove zato, ker se je 1. 1839. v Manchestru ustanovila družba, ki je s posebno odločnostjo zagovarjala njegova načela.
   
Smith je posadil na prestol v gospodarskem življenju sebičnost in prav tako, kakor pred njim Quesnay, je razdrobil nravni značaj človeškega dela in s tem pod obliko neomejene svobode ponižal človeka do živali. Njegova načela so se bliskoma razširila po vsem svetu.
      
Najznamenitejši njegovih učencev je David Ricardo, rojen dne 19. aprila 1778 v Londonu iz židovske rodbine. V mladeniški dobi se je dal krstiti; posvetil se je bankirskemu poslu — tudi njegov oče je bil bankir — in si pridobil veliko premoženje. Leta 1819. so ga izvolili v državno zbornico. Umrl je v Londonu dne 11. septembra 1823. V svojih delih je v spretnih besedah razvijal in pojasnjeval Smithova načela. Zlasti je na široko utemeljeval, da je vsa vrednost blaga edino le po delu in s tem ugladil pot socialistom, da so vsled tega zahtevali, naj tudi delavec, ki edini s svojim delom ustvarja vrednost blaga, uživa vse to, kar je po pravici njegova last. — Z delavskim vprašanjem se je obširneje pečal nego Smith, in je v tem oziru postavil takozvani železni mezdni zakon, češ, da se plača sicer meri po delavčevih potrebah in po razmerah na trgu, da se pa vendar redno plača drži tiste višine, katera zadostuje za delavčevo življenje.
     
Na Francosko sta presadila Smithove nauke I. B. Say in Bastiat in od tam so kmalu prišli v druge države. Niso pa ostali samo na papirju. Jeli so se izvrševati v zakonih. Poleg politične svobode se je povsod zahtevala tudi gospodarska. V vretju, ki je rodilo prekucije 1. 1848., se je čul povsod glas: ustava in liberalizem. Pričakovali so se čudeži od ustavne državne oblike in od Smithovih naukov. V burnem šumu so dosegle posamezne države vsaka svojo ustavo in gospodarsko svobodo. Pokazali so se tudi čudeži, a na slabo plat. Pričela se je res svobodna konkurenca, pri nji so bili pa tepeni vsi delavski stanovi; udarjena pa je bila tudi javna nravnost, pozabljeno spoštovanje človeške osebnosti, dostojanstvo človeškega dela in v kot pahnjeno najvišje premoženje človeškega rodu: vera, strah božji in krepostno življenje.
      
Smith je bil, preden je spisal svoje glavno delo, dlje časa na Francoskem; tam se je seznanil z brezverskimi učenjaki. Ta vpliv se pozna njegovim načelom. Duševna sorodnost med brezverstvom in med Smithovimi nauki se je pa tudi brž pokazala, čim jih je objavil. Veri in cerkvi sovražni možje so se jih prvi oprijeli in so iz njih zajemali dokazov za svoje blodnje. Obenem so jih pa tudi sami s svojega stališča utemeljevali. Materialistu, ki ne pozna drugega nego naravne sile, ki taji Boga, dušo in posmrtno življenje, ne more biti pač nič bolj všeč ko Smithov sestav. Kakor se v naravi po materialističnih nazorih vse razvija v medsebojnem boju, v katerem slabejši poginjajo in močnejši ostajajo, tako se po Smithovih naukih vse gospodarsko življenje giblje v boju svobodnega tekmovanja. Tudi tukaj ostajajo le krepkejši. Smith je učitelj skrajnega individualizma. Vladajočim, veri odtujenim slojem je bilo to silno pogodi, dejali so: »Čemu še usmiljenje, čemu ozir na reveža, na delavca? Država ga nima pravice braniti, ko ga odiramo in izžemamo. Po naravnih zakonih naj propade, kakor po ravno tistih naravnih zakonih mi bogatimo.«
 
Nižji stanovi so kmalu čutili vse prekletstvo tega sebičnega individualizma. V kolikor niso iskali rešitve proti njemu v krščanskih načelih, ki ne priznavajo nobenemu človeku popolne neodvisnosti, so postavili proti individualizmu — socializem. Omenjali smo že Petra Lerouxa, ki je prvi stopil s tem imenom na dan. Da se je mogel na materialističnem temelju razviti, mu je pa pomagalo zlasti nemško modroslovje.