"In sicer resnica, ki zavzema vsega človeka od znotraj in od zvenaj, zasebnega in v javnosti, ki zavzema vse človeško, javlja se v slovstvu, v umetnosti, v politiki, v gospodarstvu, dasi je to tudi narodno!"
Anton Mahnič, 1888
Nietzsche. Dovolj je samo ta beseda in človek zastriže z ušesi. Radovedno seveda.
Spominjam se svojega prvega srečanja z njim. Vse kar mi je ostalo od branja njegove Volje do moči, se mi zdi, je bil stavek, da lepota zakrkne čut za obrambo. Nietzsche veliki pred-fašist, ki je fašizmu pripravljal prostor! Kako bi sploh lahko govorili o fašizmu, ne da bi ob tem omenili grofa Nieckyja?
Spominjam se tudi pogovora, tu sem očitno jaz strigel z ušesi, ki sem ga naključno slišal v akademski predavalnici. "Po krivici povezujejo Nietzscheja z nacizmom", pravi prvi in drugi pritrjevalno prikimuje. Težko je bilo zbrati toliko moči, da se nisem vmešal s pompoznim klicem: "Ni sramota, da Nietzscheja povezujejo z nacizmom, sramota je, da nacizem povezujejo z Nietzschejem!" A moči sem imel dovolj.
In človek se ne more dobro obrniti, da se ne bi zaletel ravno vanj. Saj je dovolj takih, ki zviška zrejo na ubogega duševnega bolnika, a vendar se zdi še več takih, ki ga vlačijo iz prepotrebnega groba in mečejo po takih ali drugačnih medijskih kanalih. Pustite ga vendar zgniti do konca! Nietzsche je mrtev!
Nietzsche je mrtev!
"Ne!", pravijo, "Nietzsche ni razumljen prav!" Ni razumljen prav. Kako pogosta je ta krilatica, se zdi, a vendar je pridržana le določenim. Tistim posebno izprijenim, ki z nekakšno obupno skušnjavo privlačijo mimo hiteče, prepričane, da vedo, da nič ne vedo. Drugi so pač povsem dobro razumljeni! predobro razumljeni. To me spomni na Terseglavov članek o fašizmu. Precej odmeven članek pred vojno. Tam pravi Terseglav, da Nietzsche morda reči ni zrl iz prave perspektive, a je splošno nerazumljen, po drugi strani navaja slavnega Evolo in trdi, da je videl v samo jedro fašizma. Tu je fašizem prerazumljen! Preko nekega Evole, ki si je na vse pretege trudil, da bi bil fašizem tisto, kar si ga je on zamislil, čeprav se mu je fašizem odrekel, je videl vse potankosti fašizma. Prerazumljenost na eni strani in nerazumljenost na drugi.
A danes Nietzsche moti prav posebej. Ostudno je njegovo filozofiranje, čeprav sprva privlači s svojim skrivnostnim žarom nadčloveka. Ne nadčloveka, so rekli nedavno neki domači intelektualci, čezčloveka! Nietzsche je vendar govoril o čezčloveku!
O, ubogi grof Niecky, tako nerazumljen!
Danes pravijo, da klic: "Bog je mrtev", ni zmagovit klic, ni bojni klic zoper krščanstvo, temveč ravno nasprotno. Pravijo, da je to klic žalosti, svarila in Bog ve česa še vsega. Čudno, prečudno, da si tega ni tako nihče razlagal od odličnih katoliških piscev, filozofov in razumnikov, temveč le redki, kakršen je bil Terseglav. Še Guardini ni v Nietzscheju, ki se mu je sicer, tako se zdi, globoko smilil, videl take razlage.
Danes pa trdijo drugače. Nietzsche je opozarjal. Ni bil apostol nihilizma, temveč njegov nasprotnik.
Dobro, pa kaj potem, je navada reči. Pa kaj potem, če sam ni bil nihilist? Pa kaj tudi, če je morebiti res svaril pred nihilizmom? Tu se pač ne pogovarjamo o nihlizmu. Tu stojimo kot katoličani nasproti vsem onim, ki našo katoliško vero črtijo in jo imajo za izkvarjeno, napačno, nepotrebno. Nam je pač vse-eno, ali je bil Nietzsche nihilist ali ni bil. Nam je važno le to, da ni bil katoličan in da je pljuval čez katoličanom najvsetejše stvari, jih po svojih brošurah blatil in zasmehoval.
Kaj vendar spremeni, če je grof Niecky svaril pred nihilizmom?
Njegova predpostavka je bila, da se je človek osvobodil krščanskega svetovnega nazora, ki je obsegalo vse njegovo -- človekovo življenje in sedaj zre v prepad nihilizma pred seboj. Padec tega lažnivega, hinavskega krščanstva je zamajalo najbolj fundamentalne predpostavke njegove eksistence same. Nihilizem je torej produkt mentalitete, ki spričo padca te lažnive nadnaravne krščanske doktrine, začne dvomiti o vseh doktrinah sploh.
Ob tem on pravi odločno: ne! in se spravi izdelovat neko fantazijo o nadčloveku, oprostite, o čezčloveku! Kaj nam more on torej koristiti? Da bi videli nihilizem in ga v trenutkih teme tudi sami okusili v vsej grenkobi, pač ni potrebno, da bi bili grof Niecky.
Mi kot katoličani pač ne tavamo in ne iščemo, kako bi se izvili iz nihilizma, zato ker, ko izpovedujemo naš katoliški credo, s tem negiramo nihilizem. Ni mogoče biti in katoličan in nihilist. To je tako smešno, da je že kar nespametno otročje praviti. A vendar je danes, tako se zdi, mnogim to docela nerazumljivo. Mi ne potrebujemo Nietzscheja, da bi nas svaril pred nihilizmom, še manj ga potrebujemo, da bi nam izdajal recepte, da postanemo nadljudje, oprostite, čezljudje.
Nam je vseeno ali je bil klic "Bog je mrtev!" zmagoslavni vzklik, ali obupano ječanje, ker eno in drugo zavračamo. Zavračamo v vsakem mogočem smislu. Če družba postaja nekrščanska, pač ne bomo pri Nietzscheju iskali receptov, kako jo spet napraviti krščansko, temveč bomo terjali svojo zgodovinsko pravico.
A danes "katoliški intektualci" raje berejo Nietzscheja in ga reinterpretirajo, kakor pa da bi zajeli iz studencev našega aktivnega katolicizma, iz studencev katoliške doktrine, papeških enciklik in aktivnega katolištva.
Kajti vedenje utesenjuje, vklikor nekaj veš, potem moraš tudi v skladu s tistim delovati. Če pa ne veš, si svoboden, osvobojen teže tega vedenja, osvobojen vsake odgovornosti, ki jo vedenje prinese s seboj.
Zato danes tako radi ponavljajo tisti ostuden stavek iz klasične antike: "Vem, da nič ne vem." Če bi se izrekli, da nekaj vedo, potem bi morali tudi nekaj storiti. Če pa nič ne vedo, lahko še naprej berejo Nietzscheja in študirajo vzroke razkristjanjevanja na vseh napačnih mestih.
A to je hinavščina, ki ji ni para. Katolicizem je svetovni nazor, ki nam v osnovnih (fundamentalnih, temeljnih) potezah podaja odgovor na sleherno vprašanje. Pa tudi, če bi se zdelo, da ga ne daje, bi odgovor vendarle morali usklajevati z naukom Cerkve, torej katolicizmom. Zato ni res, da smo kot katoličani na pozicijah, kjer sedeči na ozkih ograjah, vzvišeno gledamo na družbo, ne da bi nas zares in najgloblje zadevala.
Danes mnogi katoličani ne ločujejo le Cerkve od države in državo od Cerkve, temveč svojo osebnost samo, cepijo kot suha polena. So katoličani, v verskem vidiku, pravijo, a so po ekonomskem prepričanju tako usmerjeni, ne glede na nauk Cerkve, v političnem spet tako, družbeno tako...
Katolicizem vsebuje breme vednosti. Ta vednost pa je bila vsebovana že pred vsemi eksistencialisti in vsemi drugimi proslavljanimi romanopisci. In ti romanopisci in ti eksistencialisti tudi niso ničesar spremenili, ker resnice se spremeniti ne da. Torej ali katolicizem vsebuje resnico ali pa je ne. Če jo, je potem totalitaren, absoluten in ne da se mu izogniti.
Plehki članki, ki pa jih redno producirajo ti katoliški izobraženci vse od konca vojne dalje, pa niso nič drugega, kot nenehno in brezplodno iskanje, tavanje zaznamovano z nedoločljivostjo, brezokusnostjo, razredčenostjo, spranostjo, vodenostjo. To so karikature gorečega katolištva, to so s t.i. eksistencializmom okuženi nevedneži. Tako se bi radi imenovali in to svobodo jim moramo podarjati tudi mi: nevedneži.
Ni komentarjev:
Objavite komentar