Vera in ljubezen - 2. del (Mahnič, 1890)

VERA IN LJUBEZEN

    

Anton Mahnič, 1890.

    

Prihodna cerkev ljubezni. Krščanstvo masonsko.

      
So pa tudi taki, ki stavijo ljubezen nad vero.
     
Mej temi so spet nekateri, ki hočejo, da bi ljubezen spodrinila vero ter jo popolnoma nadomeščala. Slovencem je ta nauk priporočal Stritar, ki piše: „Vera ljubezni! Kaj nam je potreba druge vere! Oj rasi, rasi, sveta vera, širi se po vsem svetu, da bode slednjič samo en pastir, ena čeda.“
      
V to vrsto spadajo sploh vsi tisti, ki stavijo vero ne v razum, ampak v srce. To je vera čustva, katere apostelj je Schleiermacher. Javlja se posebno v panteistični sentimentalnosti in brezsmotrenosti. Beri Stritarjevega „Zorina.“
       
So pa tudi drugi, katerim „vera“ še nekaj pomenja, in bi jo hoteli tudi ohraniti, vender jo ljubezni tako podrejujejo, da jo po ti določujejo in preoblikujejo; določitev verskih dogem se mora vsak čas ravnati po zahtevah ljubezni. Ta nazor je o svojem času zagovarjal Döllinger: težil je po tem, da bi katolicizem, protestantizem in razkol, navzlic dogmatični različnosti, spojil v eno samo cerkev — ljubezni in strpljivosti.
        
Nič novega sicer. Znana je vže Schellingova teorija o „treh cerkvah“: Petrovi, Pavlovi in Janezovi. Tretja, cerkev Janezova, je „velika prihodna cerkev“ — die grosse Zukunftskirche — ki ima objeti in spojiti obe prvi — v ljubezni; ne dogma, ampak ljubezen bo določivna.
   
Sploh smemo trditi, da izraža vse nemško klasično slovstvo, ako izvzamemo pisatelje katoliške, več ali manj ta nazor. Saj to ni prav za prav nič drugega nego evangelij čiste človečnosti, evangelij humanizma. Lessing, Schiller, Goethe so v klasičnem leposlovji njegovi glavni zastopniki; vtemeljitelj njegov je pa sanjavi Herder: vera je iz čustva, je ljubezen brez resnic!
       
Teorije o čustveni veri se je koj od začetka poprijela loža. Bodoče kraljestvo, katero snujejo masoni, nima biti drugo kaker zgorej omenjena cerkev ljubezni. Zatorej masoni posebno častijo sv. Janeza ter krstijo prav radi svoje lože na njegovo ime. Češčenje Kristusovega aposteljna ima biti seveda le slepilo kristijanom; masoni namerjajo s tem vse kaj drugega. Janez je učenec ljubezni; pri njem se nahaja določitev Božjega bitja, katero masoni enostransko sebi vkoriščajo: Bog je ljubezen. Te besede si razlagajo v smislu panteistiškem, po katerem skopni nadsveten Bog, ž njim večna, nepremenljiva resnica, v vesoljnosti.
           
Zatorej kaže masonstvo nasproti verskemu naziranju največo strpljivost; beseda „bog“ zaznamuje katerikoli pojem. Brat Trentowski je pisal 1805: „Masonstvo česti po vseh svojih svetiščih boga ... prepušča pa vsakateremu pojem o njem. Njegov svetovni zidar je in ostane najviše bitje, katero si vsak misli, kaker hoče, katero mora priznati ravno tako kristijan, jud, mohamedan, ajd, kaker monoteist, deist, panteist, da celo ateist, kateri mora vender navesti kateri pravzrok reči.“
         
Masonstvo hoče spojiti najskrajniša nasprotstva, vzdiga se nad vse verske in pojmovne določbe in različnosti. Zatorej se ne izogiblje ničesar bolj kaker načel in vsake trditve, kateri bi pripisovali objektivno veljavnost. Nedoločljivost pojmov je bistven znak masonstva in njegovega kristijanstva. Mac-Benac piše: „Občno kristijanstvo, katero zastopa loža, mora privesti združenje vseh cerkva v nedoločljiv unitarizem — in einen unbestimmbaren Unitarismus.“
          
In ravno to kristijansko lice, katero daje loža svojim naukom, je najbolj slepilno in zapeljivo. Saj umejo masoni celo sv. pismo iu Jezusa Kristusa samega izvrstno porabiti v svoje svrhe, tako da se zdi njih nauk čisto evangeljski. Seveda obirajo iz evangelija le to, kar vgaja njim, si tolmačijo le tako, kaker vslužuje njim. Ne da bi se tajil zgodovinski Kristus, da celo občudujejo se njegovi nauki in čini, vender proslavlja se navadno le kot „modri“ iz Nazareta, kot nekak judovski Sokrates, mož po vsem nenavaden, kot človekoljub. Iz njegove učne delavnosti povdarja se kaj rado pobijanje farizejev, češ, s tem je obsojal Jezus Kristus vsak dogmatizem in obrednost, vsako pozitivno verstvo, ter tako bistvo krščanstva stavil v ljubezen do bližnjega, v strpnost, prizanesljivost, vsmiljenje. Tako znajo.
          
Pa čemu bi še o tem govorili? Znane reči so to. Saj v framasonski rog ljubezni, strpnosti itd. trobijo dandanes vsi liberalci po svetu, hoteč s tem katoličane oplašiti, da bi, ako ne več, vsaj javno molčali o veri in njenih resnicah. Kdor bi se le z besedico potegnil za te, nima več Kristusovega duha, ni kristijan!
        
Prerok tega evangelija mej Slovenci pa je in ostane — Stritar. Po njem je zagovornik verskih resnic „brezčutni farizej, ki v sveti jezi preklinja na dno pekla vsakega, kdor si nekoliko drugače misli najviše bitje.“ Vzor kristijana nam je naslikal v junaku „Zorinu“, kateri — kaker nam zagotavlja — „ni pisan ne za farizeja, ne za levita, njega bo umel le — Samarijan... Kaj pa je Samarijan vsemu omikanemu svetu? Kaj ga loči od brezsrčnega duhovna in levita? On je imel srce ... Zveličar nam ga stavi v zgled prave bratovske — kristijanske ljubezni.“
           
Tudi v vezani besedi so je poveličevalo Slovencem krščanstvo ljubezni, krščanstvo — samarijansko. Ko bi bili hudobni, govorili bi o tem še dosti. Pa dovolj.
         
Reči smo hoteli le: tako krščanstvo je — framasonsko, dasi, kaker menimo, niso framasoni tisti, ki so je oznanjali Slovencem.
          

Ni mogoča edinost v hotenji in delovanji brez edinosti v nazorih.

           
Vprašanje o veri in ljubezni in njuni sporednosti ima dandanes večo pomenljivost, kaker se misli navadno. Pomenljivost tudi za Slovence.
              
Oživela je v našem veku narodnostna ideja. Narodi se zavedajo jezikovne in duševne sorodnosti; vsled tega so začeli težiti po združenji. To teženje ni slabo, ker je naravno, da se le ne žali ž njim više, bodi si božje ali zgodovinsko pravo.
         
Kot živa celota se zavedajo narodi; zatorej se hočejo, vkoliker so raztreseni, združiti, skupiti hočejo svoje duševne in gmotne sile, da tako vsak vse svoje moči vporabi v proslavo svojega imena.
            
V edinosti iščejo moči, slave. Da rečemo še enkrat: to teženje je dobro, naravno. Bog sam je različil človeštvo po jeziku, po narodnosti. In dasi je celo človeštvo skupna družina, vender so posamezni narodi vsak za se družina v veliki družini, družina, katere ude veže ožiša vez govora in drugih posebnosti. Božje razodenje samo priznava narode kot posebne, naravno obstoječe skupine ter daje posamnim narodom in kraljestvom celo nebeške angelje za varuhe. Mihael je bil varuh Judov; pa tudi Perzi so imeli svojega angelja.
       
Gotovo ni in ne more biti torej proti Božji volji, da se narodi zavedajo svoje narodnosti, da se družijo, skupijo, edinijo. V edinosti je moč, je napredek. Sv. Tomaž uči, da je edinost oblika vsake popolnosti. In res. Vse, kar biva, biva le kot eno. In čim veča je ta enotnost, tem popolniša je stvar. Zatorej je Bog najviša, absolutna popolnost, ker je absolutno enojno bitje.
         
Ravno tako mora biti tudi narod kot tak tem popolniši, tem napredniši, čim veča je njegova edinost, čim ožiše so vezi, ki spajajo njegove ude v skupnost; ker le po edinosti se združijo vse narodne sile, da težijo k enemu in istemu konečnemu smotru, katerega ima vsak narod, kaker vsak človek posebej; v katerega dosegi obstoja veličina, slava, zgodovina narodova.
             
Teženje po napredku se pa v razumnem bitji, kakeršno je človek, dejstvuje kot hotenje proste volje. Da more tedaj tudi narod kot tak edinostim težiti po svojem smotru, se morajo njegovi člani združiti v hotenji skupnih smotrov, ki merijo konečno na en zadnji smoter. Krepostna, vstrajna volja, ki je spojba posameznih volj, ta združena narodova volja, pelje edino narod h konečnemu smotru, k slavi.
            
Toda prezreti ne smemo tu velevažne resnice. Volja ni slepa zmožnost, in hotenju, da je prosto, mora svetiti luč spoznanja. Po spoznanji se ravna hotenje. Kjer ni spoznanje isto, ne more tudi hotenje biti isto. Po spoznanji se tudi hotenje razlikuje, se razceplja. Predmet spoznanja je resnica; resnica pa je ena, nedeljiva. Zatorej ne more tudi pravo spoznanje biti nego le eno. Da morejo tedaj razne volje edine biti v hotenji, se morajo še prej in pred vsem razumi zlagati v spoznanji. Nasprotstvo v naziranji pelje naravno, neobhodno do nasprotstva v hotenji. Skupnega teženja po enem smotru ne zavira, ne onemogočuje nič bolj, kaker nasprotujoči, mej seboj izključujoči se nazori.
          
Tudi Jezus Kristus je molil pred svojim trpljenjem za učence in vernike: da bi bili popolni. To popolnost pa je stavil v edinost: ut sint consummati in unum. Krščanske edinosti vzor ima biti tista edinost, ki je mej Očetom in Sinom: ut sint unum, sicut et nos unum sumus. Toda v to edinost jih more spojiti le resnica; zatorej je prosil Očeta: Posveti jih v resnici.
           
Te resnice se držimo katoličani, ona nas nerazrušljivo združuje v čeznaravnem spoznanji, ki se vrši po veri; to spoznanje pa nam določuje in vodi nezmotljiva beseda sv. Cerkve. Radi tega je bila in je katoliška cerkev vedno ena, nedeljiva, znak, po katerem se odlikuje pred vsemi drugimi. Vzroka razcepljivosti, kakeršno zapazujemo v herezijah, moramo pred vsem iskati v tem, da heretiki nimajo najviše, privaten razum vezajoče učne avktoritete, ki bi jih edinila v verskem spoznanji.
         
In ravno ta enotnost verskega prepričanja podeljuje katoliški cerkvi nevpogljivo moč, s katero vklubuje vže 18 vekov vsem nasprotnim silam in časovnim spremembam. Edinost v veri je izvršila najsijajniše čine; ona je združila evropske narode v najidealniše, a ob enem najsilovitiše podjetje srednjega veka: v križarske vojske; ona je dala katoličanom vstrajnost in pogum, da so krepko zavrnili od Evrope vse preplavljajoči islam.
             
Edinost verskega prepričanja združuje razcepljene sile, spaja volje; ona premaguje vse ovire, pretvarja zemlji obličje: ona je najviša velemoč izvirajoča iz samega Boga in njegove vsemogočne Besede.
          
Opoininajoč k edinosti in složnosti zarotuje apostelj Korinčane, „da vsi eno govorijo in da ne bodo mej njimi razdori, nego da bodo vtrjeni v enem umu in eni mis1i.“ Prvi kristijani so vzor vsem poznejšim vernikom, ker „množica teh, kateri so verovali, bila je enega srca in enega duha“.
          
In kaj je delalo naše pradede nevpogljive, da so stali kaker nerazrušljiv zid, ob kateri so se razbijali turški navali? Bili so enega duha v veri, katera jih je edinila, jih vkrepljala. Nji, edino nji se imamo zahvaliti, da ima slovensko ime v zgodovini svoje častno mesto, svojo neizbrisljivo slavo. Ko bi se bila polovica Slovencev vdala muhamedanstvu, bi bila ostala polovica podlegla v boji; z verskim razcepljenjem bi bilo zatemnelo ime slovensko. Zatajivši katoliško vero bi se bili vdali z dušo in srcem muhamedanstvu, a z vero bi izdali tudi narodnost; priča naj muhamedanski Bošnjak, ki se sramuje svojega srbstva.
       

Kako je tudi vernim Slovencem nemogoče skupno za narod delovati z brezverci — tudi slovenskimi.

            
Za nas Slovence in za bodočnost naše domovine imajo ti nauki največo važnost. Slovenci smo prestali veliko. Malokateri narod je bil izpostavljen tolikim viharjem. In vender smo vstrajali: ohranili smo slovensko ime, slovensko materinščino. Še bivamo kot narod. In tisti narodnostni duh, ki dandanes budi, ki oživlja narode, je privel tudi k nam: vzdigamo se, zavedamo se. A ko se oziramo, da bi spet v celoto zbrali razpadajoče ude, vidimo, kako smo razdeljeni, razkosani. Kako težko je pač te ude sceliti, sestaviti iz njih organično celoto slovenskega telesa! In vender, ako se hočemo ohraniti, nam ne ostaja drugega, nego tesno se združiti; tem tesniše, čim manjši smo.
         
Naše gaslo v boji za narodni obstoj je in mora biti; združimo se! V slogi je moč! — Kdo nam bo zameril?
       
Ni pa združenja, ni edinosti brez vezi. Tudi nas mora nekaj vezati. In kaj bi bilo to? Povdarjalo se je, ter ne neha se povdarjati v raznih oblikah: Veži nas ljubezen do domovine, do naroda, saj v tej ljubezni smo vsi edini! To načelo bi imelo biti več ali manj snujoče v naših društvih in narodnih podjetjih.
          
Mi bi se s tem načelom zlagali popolnoma, ako bi bili Slovenci, kaker nekdaj, edini tudi v načelnem naziranji, ako bi bili enega duha v veri; ker potem bi tudi ljubezen do domovine poganjala iz ene in iste korenike, in vravnali bi jo tako, da ne bi nasprotovala niti ljubezni, ki smo jo dolžni Bogu in bližnjemu.
           
A žalibog, da to ni več tako. Sovražnik je zasejal mej Slovence ljuliko liberalnega brezverstva. Kdor neče še priznati, da res biva na Slovenskem liberalna stranka, liberalna ne le po življenji, ampak tudi po mišljenji, po načelih, s tem ne moremo govoriti. Ta stranka je tudi vže dobro organizovana: ima svojo tiskarno, svoj političen dnevnik, svoj leposloven, svoj humorističen list, svoja slovstvena podjetja, ima svoje može in zastopnike po deželnih zborih (vkljub kompromisu), po društvih, o volitvah svoje kandidate, svoje somišelnike ne le po mestih, ampak tudi po trgih, po vaseh, neredkokrat do zadnjih gorskih kotov.
            
Različnost in načelnostno nasprotstvo v verskem naziranji pa seže globoko tudi v življenje, naredi nezaceljiv poraz v ljubezen do naroda in domovine. Ni mogoče, da bi bili v krščanski ljubezni vstrajno edini taki, kateri verujejo, in taki, kateri ne verujejo.
            
Da se boljše razumemo, govorimo bolj konkretno. Povdatja se: združimo se v ljubezni do naroda, vsako drugo različje in prepiri naj se skrijejo pred to ljubeznijo. Prav! Kdo je pa ta narod? Slovenski. Iz česa obstoja slovenski narod? Iz Slovencev. Ljubiti moramo tedaj Slovence; in če hočemo še konkretniše: ljubiti moramo tega in onega Slovenca, kateremu skazujmo v dejanji svojo ljubezen. Kdo je pa Slovenec? Človek. Kaj je pa človek? O tem vprašanji niso dandanes več edini vsi Slovenci. Eni od govarjajo: človek je stvar Božja, stvarjen po Božji podobi, stvarjen za Boga. A drugi — res sicer, da jih ni posebno veliko, a nahajajo se ravno mej tako zvanimi omikanci, kateri z besedo in pismom veliko vplivajo na ljudstvo — drugi tedaj trdijo, da človek se po bistvu ne loči od živali, da nima nevmrljive duše, niti proste volje.
            
Prvi in drugi tedaj — katoličan in materijalist — naj se združita v ljubezni do Slovenca t. j. vsaki skušaj, kar je v njegovi moči, povspeševati njegov blagor. Ne bo li po različnosti naziranja, katero ima vsak o človeku, narazen šla tudi njuna ljubezen ali način, kako bo vsak dejstvoval svojo ljubezen do Slovenca Prvi bo imel poleg časnega vedno pred očmi večni blagor, ter bo temu vse drugo podrejeval, vzgojeval bo Slovenca za krepost, navduševal za nadzemeljske ideale. Materijalist pa bo konečno težil po časnem, telesnem blagru; o čednosti ne govori, ker ni prostosti, najvišo omiko bo stavil v zunanjo olikanost, najvišo modrost v olepšanje zemeljskega bivanja.
           
Ne tajimo, do neke meje je pač mogoče, da v ljubezni do naroda skupaj hodijo ljudje tudi najskrajniše si nasprotujočih nazorov, bodi tudi goreč katoličan pa materijalist ali panteist; kajti navzlic vsemu nasprotstvu se vender nahaja še mej obema ena ali druga vezna točka. Tudi materijalist, dasi zatajuje v teoriji vsak nadčuten, nravstven princip, priznava vender v dejanji hote ali nehote nekatera načela. In prav ta praktičen čut omogočuje, da se more tudi katoličan združiti ž njim v en ali drug smoter. Tak smoter seveda mora težiti le po časnih, večinoma gmotnih dobrotah, ker večnih ali celo čeznaravnih brezverec niti ne pozna niti ne poželi. V denarstvenih podjetjih, pri hranilnicah, v poljedelskih ali vinorejskih društvih moreta pač katoličan in materijalist skupno in složno delovati, ker v realnost denarja, vina, poljskih pridelkov veruje ravno tako prvi, kaker drugi. Ravno tako se dajo določiti skupna pravila, katerih se sme držati i materijalist, ne da bi zatajil svojih načel, i katoličan, ne da bi si obtežil vesti.
            
Ko pa gre za svrhe, ki zadevajo duševne ali celo čeznaravne dobrote, ne moreta katoličan in liberalec postopati več skupno. Taka zveza je nenaravna, nezmiselna.
          
Vzemimo n. pr. naše društvo sv. Cirila in Metoda. Načrt njegov in smoter je brezdvomno lep, vzoren. To društvo ima pa v programu predvsem versko vzgojo; je tedaj društvo v prvi vrsti versko. Zatorej bi morali biti možje, ki se zavežejo v izvršitev tega programa, pred vsem verni katoličani iz prepričanja. Liberalci ne spadajo v tako društvo. Ako vstopijo, bi morali, da so dosledni, delovati proti krščanski vzgoji t. j. proti glavnemu smotru društva; ali največ, kar bi smeli zahtevati od njih, bi bilo, da bi ostali popolnoma pasivni in nebrižni za glavni smoter društva, kar je pa spet nezmiselno, ker potem takem bi bil njih vstop brezsmotren. Vsekaker morejo liberalci razvoj takih društev le zavirati, ker ne le oni ničesar ne storijo v njih prospeh, ampak tudi na dobre katoličane pritiskajo, da z ozirom na nje ali vsaj iz nekake oportunitete manj goreče ali nemarno težijo po katoliškem smotru. Katoličan vleče voz naprej, liberalec nazaj ali pa meta polena pod kolesa, da ne more nikdar prav z mesta.
           
Vzemimo drug primer iz slovenskega narodnega življenja. Na podlagi narodnostnega principa je osnovana večina naših bralnih društev ali čitavnic. Vez, ki ima tu družiti člane, je ljubezen do naroda, posebej: gojitev slovenskega jezika. Vera — ne da bi se kakorkoli izključevala, ampak le molči se o nji. Narodnim bralnim društvom velja podpirati, brati vse, karkoli pride na svitlo v narodnem jeziku. A jezik je žalibog posoda, s katero se da zajemati bodra studenčnica, pa tudi smradljiva lužnica, jezik je sredstvo v izraženje misli, idej. Tako tudi jezik slovenski. Naroden, slovenski ostane jezik vedno še, ako se ga tudi brezverec poslužuje, da ž njim izraža svojo brezverske nazore. Ako se tedaj katoličan z liberalcem zveže v bralno društvo, ki je osnovano na čisto narodni podlagi, ne da bi se narodnost pokorila veri, se izpostavlja nevarnosti, da pospešuje, podpira brezverstvo, kar je po krščanski morali pregrešno. Ne malo, recimo večina liberalnih in židovskih listov, se zdržuje le zato, ker jih podpirajo verni katoličani, kateri v svoji kratkovidnosti ne morejo ali nočejo spoznati, da brezverstvo pisano ali tiskano ni nič manj brezverstvo kakor govorjeno, Razun tega se po takih društvih daje neomikancem, kateri nimajo toliko razsodnosti, da bi ločili dobro od slabega, priložnost, da se jim obujajo z branjem liberalnih listov dvomi o verskih resnicah. Ravno po čisto narodnih čitavnicah se je v prosto slovensko ljudstvo zasejalo največ liberalne ljulike. Rečemo tedaj in trdimo, da nikjer dandanes toliko ne trpi katoliška vest, kaker z naročevanjem, z branjem, sploh s podpiranjem vsega, kar je narodno, kar je slovensko, edino zato, ker je slovensko; kaker da bi nad slovenskim ne bilo še nekaj višega. Ne le noben katoliški duhoven, ampak tudi noben pravi katoličan sploh bi ne smel biti ud kateregakoli bralnega društva, ki si naroča liberalno časopisje ali kakerkoli pospešuje brezversko slovstvo.
          

Ne ostaja nam tedaj drugega nego ločiti se od liberalcev ter postaviti se na čisto katoliško stališče!

        
Hoteli smo le razložiti, kako težko, kako nemogoče je skupno z liberalci pod zastavo „ljubezni“ — brez vere delovati za blagor in prosveto slovenskega naroda. Res, lepo se sliši: sveto služimo sveti domovini, ljubimo narod, — toda ta ljubezen mora, da ne ostane prazna puhlica, sprejeti konkretno obliko. Pred vsem si moramo odgovoriti na vprašanje: kdo je ta, na katerem se mora dejanski skazovati naša ljubezen. To vprašanje z odgovorom je pa teoretično, ne praktično, recimo: je nače1nostno. In le po tem, kaker odgovorimo na nje, se določuje tudi naša ljubezen, se določuje način ljubezni in sredstva, katera imamo izbrati, da jo izvršimo. Po načelih se spreminja ljubezen. Zatorej je pa po vsem nemogoče, da bi združeno ljubili narod in mu služili tisti, katerih nazori o Bogu, o človeku, katerih verska načela si nasprotujejo ali se celo izključujejo. Nemogoče, da bi verni katoličani z liberalci sveto služili sveti domovini.
                  
Kaj tedaj ostane katoličanom? Ločiti se od liberalcev! In to iz ljubezni do tiste domovine, kateri ne morejo v zvezi z liberalci služiti. Narod, da ostane, da se zaveda in napreduje kot narod t. j. kot celotna, organična skupina, mora imeti skupno duševno podlago; tako podlago mu pa daje le resnica; le ako je edin v nje spoznanji, ima v tem poroštvo najvišega napredka in slave. Različnost v načelih cepi in gubi narodne sile.
             
Spoznanje resnice pa veže in edini narod slovenski vže tisoč let. Sije mu v krščanstvu luč absolutne resnice. V svojem jedru, v svoji ogromni večini izpoveda in hoče izpovedati narod slovenski večno veljavna načela krščanska. Ako je tedaj tako, in ako je nas vseh — tudi liberalcev — nedotakljivo geslo: služiti narodu, je naša prva, najsvetejša dolžnost narodu slovenskemu edinostno, od krščanstva položeno podlago ohraniti, braniti, in le na tej podlagi zidati dom narodne slave slovenske.
         
Ker pa liberalci ostanejo liberalci, nasprotniki krščanskih načel, dokler jih ne spreobrne Božja milost, tedaj niso oni poklicani, da vzgojujejo narod slovenski. In ako se za to vsiljujejo, je naša dolžnost verno ljudstvo opozarjati, svariti pred njimi. Ako bi se pa ž njimi zavezovali, tedaj bi morali krščanska načela ali popolnoma prezirati ter zatajevati v slovstvu, v politiki in v vsem javnem delovanji, ali pa liberalcem priznati, da smejo tudi oni z isto pravico širiti svoje protiverske nazore. Toda eno kaker drugo bi bilo za narod enako pogubno; prvo bi poplitvilo njegovo mišljenje, ker obveljala bi v javnosti breznačelnost; drugo bi pa v duhovih zaplodilo dvom o objektivnosti vsake resnice. Eno in drugo bi tedaj narod tiralo v breznačelnost, dosledno v brezznačajnost, bi mu vzelo vero v resnico in pravo, zadušilo mu teženje po idealih, pahnilo ga v popolni duševni nihilizem!
            
Ako pa pravimo, da se je treba ločiti od liberalcev, ne učimo s tem, da jih moramo sovražiti. Mi hočemo le varovati svoje in naroda sveto pravo, do česar ima vsakdo pravico. In liberalci, ravno zato, ker so liberalci, nam morejo najmanj zameriti, da hočemo od nadaljnega okuženja rešiti, čisto ohraniti narodu slovenskemu sveto vero in edino zveličavna krščanska načela. Liberalce same pa bomo vedno znali spoštovati in ljubiti kot ljudi, kot brate po krvi in jeziku. Ni se treba bati! Katoliška odločnost in verska gorečnost ne izključuje ljubezni; marveč ravno katoliška vera je, kaker priča dovolj zgodovina, doprinesla najsijajniše čine bratovske ljubezni.
        
Skrajni čas je, da se vsi razumniki, kateri smo prepričani o absolutnosti krščanskih načel, sporazumemo; določiti nam je treba, kako moramo v slovstvu, v vzgoji, v politiki, sploh v javnosti postopati, da ne pridemo v javnem delovanji niti za en las navskriž z načeli tiste vere, katero izpovedamo v srci, po kateri živimo doma mej štirimi zidovi. Vsaka popustljivost, omahljivost ali neodločnost, ko gre za princip, mora nehati. Popuščali smo zadosti, zatorej nam dandanes žalibog vse pušča — zdaj treba vzdigniti zastavo vere, načela: tako in ne drugače! Kdor hoče, naj nam pristopi, kdor noče, tedaj na javno velja za našega nasprotnika, a ob enem za nasprotnika krščanskih načel!
         
Nimamo se pa nikaker bati, češ, taka odločnost bo naredila poraz mej nami; poraz je vže v našem telesu, odkar se je v nje zaril liberalizem. Treba zdaj oči odpreti ter raka na telesu videti — čemu ga vedno zakrivati, kaker delajo nekateri spravljivi politiki — potem ga moramo izrezati, izločiti, da nam ne bo razjedel še tega, kar je zdravega v nas. Nič ne de, ako bo bolelo; kričanja, sumničenja ne bo manjkalo, a zmaga bo naša, kaker je gotovo, kar stoji zapisano: to je zmaga naša — vera naša! Načelo, resnica bo rešila narod, ga vkrepila, ga proslavila na veke!